Jedro

Zaključek pritožnice, da je tožeča stranka od jeseni 2013 lahko opravljala delo prevajalke, je pravilen in temelji na listinski dokumentaciji v spisu, zato je vzrok za neprevajanje romana potrebno iskati izven sfere škode, ki jo je zakrivil zavarovanec tožene stranke.

Izrek

I. Pritožbi zoper sodbo se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni v I. točki izreka tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki v petnajstih dneh 1.200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 2. 2016 do plačila, kar je zahtevala tožeča stranka več, to je znesek 7.763,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 8. 2014 do plačila, se zavrne.

Pritožbi zoper sklep se delno ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči 313,05 EUR stroškov pravdnega postopka, v nespremenjenem delu se sodba in sklep sodišča prve stopnje potrdita.

II. Tožeča stranka je dolžna plačati toženi 273,00 EUR stroškov pritožbenega postopka v petnajstih dneh od izteka paricijskega roka dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka v tožbi zahteva plačilo odškodnine za škodo, ki jo je utrpela v prometni nezgodi, ki jo je povzročil zavarovanec tožene stranke. 1.800,00 EUR iz naslova nematerialne škode, je tožena stranka tožeči že izplačala. S to tožbo zahteva dodatnih 2.000,00 EUR iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ter 500,00 EUR zaradi prestanega strahu in za premoženjsko škodo, zahteva 5.002,97 EUR.

2. Sodišče je tožnici v izpodbijani sodbi iz naslova nepremoženjske škode, poleg že izplačanih 1.800,00 EUR, priznalo dodatnih 1.200,00 EUR in ugodilo tožbenemu zahtevku na plačilo premoženjske škode do višine 4.575,56 EUR, kolikor je bila oškodovana, ker ni mogla v celoti prevesti romana T. Stroške postopka je sodišče odmerilo s posebnim sklepom in toženi stranki naložilo, da tožeči povrne 1.497,48 EUR stroškov s pripadki.

3. Odločitev sodišča v sodbi in sklepu izpodbija tožena stranka. V obrazložitvi pritožbe zoper sodbo navaja, da temelj tožbenega zahtevka ni sporen, sporna je višna. Sodišče bi moralo odškodnino za telesne bolečine odmeriti posebej, tako tudi za strah, nato pa odšteti že izplačano odškodnino. Ker je sodišče odmerilo enotno odškodnino za nepremoženjsko škodo, višine ni mogoče preveriti. Sodišče je napačno uporabilo določila materialnega prava in ker je odločilne okoliščine, ki jih je povzelo iz izvedenskega mnenja, nepravilno ovrednotilo, priznalo tožnici previsoko odškodnino. Težave, ki jih je tožnica trpela po šestih tednih od poškodbe, je potrebno pripisati degenerativnim spremembam, ki pred prometno nesrečo niso bile neme, saj se je pred tem zaradi podobnih težav že zdravila. Zaključek sodišča, da romana T., ni uspela prevesti zaradi bolečin po poškodbi, ki jih je utrpela v prometni nezgodi, je napačen in v nasprotju z izvedenimi dokazi. Zdravljenje je bilo, kot sledi iz izvedeniškega mnenja, končano 11. 10. 2013. Po pogodbi bi morala roman T. začeti prevajati 3. 2. 2014, rok za oddajo prevoda pa je bil 15. 8. 2014. Sodišče je napačno zapisalo začetek prevajanja romana kot 3. 2. 2013. Tako izvedensko mnenje, kot vsa listinska dokumentacija v spisu dokazujeta, da zdravstvene težave tožnice v prometni nesreči niso in ne morejo biti vzrok za nezakjučen prevod romana T., zato je odločitev sodišča prve stopnje, da je vzročna zveza v tem primeru podana, materialnopravno nepravilna.

Tožena stranka izpodbija tudi odločitev o stroških postopka, ker sodišče ni upoštevalo priglašenih stroškov tožene stranke, glede na uspeh tožnice v postopku, so priznani stroški postopka previsoki.

4. Pritožbi sta delno utemeljeni.

O nepremoženjski škodi

5. Tožnica je v nezgodi utrpela nateg vratnih mišic brez poškodbe skeleta. Ugotovljene so bile degenerativne spremembe vratne hrbtenice. Zaradi bolečin je imela omejeno gibljivost, nosila je mehko vratno ortozo (deset dni). Bolečine in težave, ki jih je trpela po šestih tednih od nezgode, pripisuje izvedenec sproženju simptomatike degenarativnih sprememb. Sprožila jih je obravnavana prometna nesreča in nihajna poškodba vratu. Zato je daljši čas zdravljenja in dodatna fizioterapija v vzročni zvezi s poškodbo. Pritožnica je trpela bolečine srednje hude intenzitete z občasnimi hudimi (7 dni), lahke z občasnimi srednje hudimi pa tri do štiri tedne. Občasne lahke in srednje intenzitete je trpela do zaključka zdravljenja 11. 10. 2013. Nevšečnosti med zdravljenjem, ki jih je trpela, so bile: pregled v urgentni kirurški ambulanti, namestitev vratne ortoze, ki jo je nosila deset dni, štirikrat rentgensko slikanje, osem obiskov fizioterapije in še rehabilitacija od 30. 9. do 11. 10. V tem času je jemala analgetike. Takšne nevšečnosti med zdravljenjem in opisane telesne bolečine po mnenju sodišča prve stopnje tožnico opravičujejo najmanj do 2,2 povprečne plače odškodnine.

6. V pritožbenem postopku ni sporno, da je tožnica utrpela razmeroma intenziven primarni strah, ki je trajal deset minut. Zaradi bolečin v vratu tudi razmeroma intenziven sekundaren strah do zaključka pregleda v urgentni kirurški ambulanti, nato pa še občasen manj intenziven strah do končanega zdravljenja 11. 10. 2013. Zato je odškodnina v višini najmanj ½ povprečne plače, kot jo je iz tega naslova odmerilo sodišče prve stopnje primerna.

7. Skupno znaša odškodnina za utrpljeno škodo iz naslova prestanih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ter prestanega strahu, (že izplačana odškodnina in dosojeni znesek v izpodbijani sodbi) 3.000,00 EUR, kar je povsem primerljivo s podobnimi odškodninami, ki so povzete v monografiji Denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo avtorice Alenke Berger Škrk - 2,6 povprečne plače (353. člen ZPP).

O premoženjski škodi

8. Tožeča stranka je premoženjski del škode temeljila na izgubljenem dohodku, ker zaradi telesnih bolečin, ki jih je trpela po nezgodi, ni bila sposobna prevesti romana T. Ker je trpela bolečine do junija 2014, se ni mogla posvetiti zahtevnemu prevodu, kot je T. in je zato ostala brez zaslužka, zmanjšanega za davke in prispevke.

9. Pritožbene navedbe, da je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje, so utemeljene. Iz izvedenskega mnenja sledi, da je bilo zdravljenje posledic poškodbe končano 11. 10. 2013 in tožnica ni več trpela bolečin in drugih nevšečnosti, ki bi bile v zvezi s prometno nezgodo. Pritožba utemeljeno izpostavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno navedlo začetek teka pogodbenega roka za prevod romana T. Ta je namreč začel teči 3. 2. 2014 in ne 3. 2. 2013, kot je v nasprotju z listinsko dokumentacijo ugotovilo sodišče prve stopnje. Rok za oddajo prevoda je bil 15. 8. 2014. Iz listinske dokumentacije v spisu (izvedensko mnenje in odločba Zavoda za zdravstveno zavarovanje z dne 9. 10. 2013) sledi, da je bila tožnica od 26. 10. 2013 dalje zmožna za delo prevajalke. Zaključek pritožnice, da je tožeča stranka od jeseni 2013 lahko opravljala delo prevajalke, je pravilen in temelji na listinski dokumentaciji v spisu, zato je vzrok za neprevajanje romana potrebno iskati izven sfere škode, ki jo je zakrivil zavarovanec tožene stranke. Pritožbi tožene stranke je potrebno v tem delu ugoditi in tožbeni zahtevek iz naslova premoženjske škode v celoti zavrniti (358. člen ZPP).

O stroških postopka

10. Tožena stranka materialnih stroškov, na katere se sklicuje v vlogah, ni izkazala. Višina priznanih stroškov za tožečo stranko v višini 2.339,81 EUR, ni sporna. Tožeča stranka je uveljavljala plačilo 8.962,97 EUR, uspela je s 1.200,00 EUR, kar je 13,4 % uspeh v pravdi. Zato je tožeča stranka upravičena do 313,05 EUR iz naslova priznanih stroškov postopka.

11. V pritožbenem postopku je sodišče toženi stranki priznalo takso za pritožbi v skupnem znesku 345,00 EUR. Uspeh v pritožbenem postopku znaša 79 %, zato ji je tožeča stranka dolžna povrniti 273,00 EUR stroškov pritožbenega postopka (165. člen v zvezi s 154. členom ZPP).