Jedro

Tožnikova trditvena podlaga o soglasju pravnega prednika tožene stranke o gradnji in uporabi počitniške hišice na njegovem zemljišču za dobo štiridesetih let ne omogoča zaključka, da bi tožnik pridobil lastninsko pravico z gradnjo na tujem zemljišču, ki izključuje kakršnokoli pravno poslovno dogovarjanje lastnika zemljišča z graditeljem.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, po kateri naj bi se toženi stranki prepovedala odtujitev in obremenitev nepremičnine, parc. št. 330, k.o. K., z zaznambo ter vknjižbo te prepovedi v zemljiško knjigo v korist upnika R. B. Zoper sklep se je pravočasno pritožila tožeča stranka. Uveljavlja zmotno in nepravilno uporabo določb ODZ in bistveno kršitev določb postopka. V obrazložitvi navaja, da je tožeča stranka zgradila objekt na tujem zemljišču s soglasjem lastnika v letu 1969. Objekt je bil zgrajen na podlagi služeče pogodbe, ki je v času vložitve tožbe že prenehala. Pogodbeni stranki pa se nista dogovorili, kdo postane lastnik zgrajenega objekta na služečem zemljišču po prenehanju pogodbe, zato je potrebno uporabiti določbe zakona, ki je veljal ob sklenitvi pravnega posla. V letu 1969 se je uporabljal ODZ in Zakon o prometu z zemljišči in stavbami. Po določbah 419 paragrafa ODZ in sodni praksi je bilo možno v primeru gradnje na tujem zemljišču v soglasju z lastnikom zemljišča pridobiti lastninsko pravico na zemljišču, na katerem je bil zgrajen objekt. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da izpodbijani sklep vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih. Ti so jasni, popolni in v skladu z vsebino listinskih dokazov, zato ni podana nobena po uradni dolžnosti upoštevana kršitev. Drugih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pa tožeča stranka ni konkretizirala.

Sodišče prve stopnje je pri odločanju o utemeljenosti predlagane začasne odredbe izhajalo iz določbe 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 51/98 s spremembami, v nadaljevanju ZIZ), ki predlagatelju začasne odredbe primarno nalaga, da uveljavljano terjatev izkaže vsaj do stopnje verjetnosti. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnik ni izkazal verjetnosti terjatve kot enega od pogojev za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve po 272. členu ZIZ. Glede na čas gradnje (gradbeno dovoljenje je bilo izdano v letu 1969) je pravilna presoja prvostopenjskega sodišča o uporabi pravnega pravila 418. paragrafa Občega državljanskega zakonika - ODZ. Osnovni pogoj za pridobitev lastninske pravice po pravnem pravilu paragrafa 418 ODZ je, da je graditelj v dobri veri, da torej ne ve, da gradi na tujem zemljišču. Med graditeljem in lastnikom zemljišča torej ne sme obstajati nobeno pravno razmerje, ki bi dovoljevalo rabo ali užitek stvari (glej odločbo vrhovnega sodišča, opr. št. II Ips 22/2007). Tožnikova trditvena podlaga o soglasju pravnega prednika tožene stranke o gradnji in uporabi počitniške hišice na njegovem zemljišču za dobo štiridesetih let, pa ne omogoča zaključka, da bi tožnik pridobil lastninsko pravico z gradnjo na tujem zemljišču, ki izključuje kakršnokoli pravno poslovno dogovarjanje lastnika zemljišča z graditeljem.

Ker je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku).