Jedro

Ker je za presojo pristojnosti in pravice do revizije v primeru kumulacije zahtevka za ugotovitev ničnosti in kondikcijskega zahtevka pravno odločilna vrednost dajatvenega (kondikcijskega) zahtevka (pravila o ugotavljanju vrednosti spornega predmeta pa veljajo tako za istočasno kot sukcesivno kumulacijo), ni razloga, da ta ne bi bila odločilna tudi za odmero sodne takse, oziroma, da se sodna taksa v obravnavanem primeru ne bi odmerila od vrednosti (naknadno postavljenega) dajatvenega zahtevka.

Izrek

I. Pritožbi zoper sklep z dne 20. 2. 2017 se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se ugovoru ugodi, plačilni nalog VIII Pg 2233/2014 z dne 23. 12. 2016 razveljavi, kot nova višina takse pa določi 4.620,00 EUR.

II. Pritožbi zoper II. točko izreka sklepa z dne 22. 12. 2016 se ugodi in se sklep v tem obsegu razveljavi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je dne 22. 12. 2016 izdalo sklep, s katerim je dopustilo spremembo tožbe z dne 28. 10. 2016 (I. točka izreka sklepa) ter odločilo, da mora tožeča stranka plačati sodno takso v višini 30.945,00 EUR v 15 dneh od vročitve (tega) sklepa, kot izhaja iz priloženega plačilnega naloga, sicer se bo štelo, da je sprememba tožbe umaknjena (II. točka izreka sklepa). V pravnem pouku citirane odločitve je navedlo, da zoper I. točko izreka ni posebne pritožbe, da pa je dovoljena pritožba zoper II. točko izreka sklepa v 15 dneh od prejema pisnega odpravka. Sklep prvostopenjskega sodišča je bil skupaj s plačilnim nalogom VIII Pg 2233/2014 z dne 23. 12. 2016 tožeči stranki vročen 27. 12. 2016. 2. V osemdnevnem roku iz plačilnega naloga (VIII Pg 2233/2014 z dne 23. 12. 2016) je tožeča stranka vložila ugovor (tj. 4. 1. 2017). Dne 10. 1. 2017 pa še pravočasno pritožbo zoper II. točko izreka sklepa z dne 22. 12. 2016. O tej pritožbi Višje sodišče v Ljubljani še ni odločalo.

3. Prvostopenjsko sodišče je dne 20. 2. 2017 odločilo o ugovoru. Ugovor tožeče stranke z dne 4. 1. 2017 zoper plačilni nalog VIII Pg 2233/2014 z dne 23. 12. 2016 je zavrnilo.

4. Sklep z dne 20. 2. 2017 izpodbija tožeča stranka. V pritožbi uveljavlja enake razloge kot v ugovoru zoper plačilni nalog, saj sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu nanje ni odgovorilo.

5. Toženki sta na pravočasno pritožbo tožeče stranke z dne 9. 3. 2017 odgovorili in predlagali njeno zavrnitev.

Obseg presoje pritožbenega sodišča:

6. Ker o pritožbi zoper II. točko izreka sklepa sodišča prve stopnje z dne 22. 12. 2016 še ni bilo odločeno, je pritožbeno sodišče poleg pritožbe z dne 9. 3. 2017 v tem pritožbenem postopku obravnavalo tudi pritožbo z dne 10. 1. 2017. O pritožbi zoper sklep z dne 20. 2. 2017

7. Pritožba je utemeljena.

8. Tožnica (T., d.o.o.) je dne 30. 5. 2014 zoper toženki (F. d.d. in A. d.o.o.) vložila tožbo, s katero je od prvostopenjskega sodišča zahtevala, da ugotovi, da je pogodba o kratkoročnem kreditu št. 00/2011 nična in da med pravdnimi strankami ne ustvarja nobenega pravnega učinka, ter da terjatev prve toženke iz naslova pogodbe o kratkoročnem kreditu št.00/2011, ki je bila odstopljena drugi toženki, ne obstoji. Poleg tega je zahtevala izbris hipoteke iz zemljiške knjige (vse na list. št. 13). Kot vrednost spornega predmeta je označila 3.500.000,00 EUR s pp.

9. Sodišče prve stopnje je dne 6. 6. 2014 izdalo plačilni nalog VIII Pg 2233/2014, s katerim je tožnico pozvalo na plačilo sodne takse za redni postopek po tar. št. 1111 Zakona o sodnih taksah1 (v nadaljevanju ZST-1) v znesku 26.325,00 EUR (60 x 110 = 6600 + 2175 = 8775 x 3 = 26.325 EUR). Tožeča stranka je sodno takso v odmerjeni višini plačala 24. 6. 2014 (prim. list. št. 68).

10. Dne 28. 10. 2016 je tožeča stranka tožbo spremenila, in sicer tako, da je poleg zahtevkov pod 1. in 2. točko tožbe (za katera je izrecno navedla, da ju v tožbi ohranja in da naj se štejeta za vmesni ugotovitveni zahtevek v smislu tretjega odstavka 181. člena ZPP) od druge toženke zahtevala še vračilo zneska, ki ga je ta brez pravnega temelja prejela. Tožbenemu zahtevku je zato dodala novo, 4. točko, ki se glasi: "Drugotožena stranka A. d.o.o. je dolžna tožeči stranki T. d.o.o. plačati 4.164.962,10 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dne 28. 10. 2016 dalje do plačila, v roku 15 dni." Pri tem je pojasnila, (1) da je plačala terjatev iz izvršilnega naslova - pogodbe o kratkoročnem kreditu št. 00/11, sklenjene v neposredno izvršljivem notarskem zapisu SV 41/11, ki je bila odstopljena A. d.o.o., (2) da je imela doslej neposredni pravni interes za ugotovitveno tožbo, saj je bil od te pravde odvisen učinek izvršilnega naslova notarskih zapisov, (3) da je šele po vložitvi tožbe prišlo do spremenjene situacije, saj je tožeča stranka terjatev iz pogodbe o kratkoročnem kreditu plačala, da bi se izognila sili in (4) da ima sedaj zahtevek na vračilo tistega, kar je plačala, čeprav ni bila dolžna, druga toženka pa je to prejela brez pravnega temelja.

11. Sodišče prve stopnje je spremembo tožbe 22. 12. 2016 dopustilo. Obrazložilo je, da je tožeča stranka dne 28. 10. 2016 obstoječemu zahtevku dodala še zahtevek na plačilo 4.164.962,10 EUR s pripadajočimi zakonitimi zamudnimi obrestmi ter da je taksna obveznost za dajatveni zahtevek za tožečo stranko nastopila ob njegovi vložitvi (1. alineja prvega odstavka 5. člena ZST-1). Sklep skupaj z nalogom za plačilo sodne takse (VIII Pg 2233/2014 z dne 23. 12. 2016) v višini 30.945,00 EUR je tožeči stranki sodišče prve stopnje vročilo 27. 12. 2006. 12. V izpodbijanem sklepu (s katerim je zavrnilo ugovor tožeče stranke zoper plačilni nalog) je sodišče prve stopnje predhodno citirane razloge ponovilo. In sicer da je tožeča stranka nov dajatveni zahtevek postavila poleg obstoječega ugotovitvenega in ne namesto ugotovitvenega in da zato ne gre za povečanje prvotno postavljenega ugotovitvenega zahtevka. Taksna zaveza v tem primeru po presoji prvostopenjskega sodišča tako ne more biti drugačna kot v primeru, ko se za nov zahtevek vloži samostojna tožba.

13. V obravnavani pritožbi tožeča stranka ponovno izpostavlja svoje očitke iz ugovora. Razloguje, da zaradi okoliščin, ki so nastale po vložitvi tožbe, zahteva iz iste dejanske podlage plačilo denarnega zneska in da se je s tem prvotno uveljavljani ugotovitveni zahtevek prelevil v vmesni ugotovitveni zahtevek. S postavitvijo zahtevka na vračilo zneska 4.164.962,10 EUR s pripadajočimi zakonitimi zamudnimi obrestmi je tako po njenem mnenju zgolj povečala vrednost spora iz 3.500.000,00 EUR na 4.164.962,10 EUR.

14. Bistven za rešitev obravnavane pritožbe je torej odgovor na vprašanje, ali naknadno postavljeni dajatveni zahtevek, s katerim tožeča stranka od druge toženke zahteva vračilo zneska v višini 4.164.962,10 EUR s pripadajočimi zakonitimi zamudnimi obrestmi (objektivna kumulacija zahtevkov), predstavlja samostojno podlago za odmero sodne takse.

15. ZST-1 določa, da se v istem postopku na isti stopnji vrednosti več spornih predmetov seštejejo, razen če zakon ne določa drugače. Smiselno enako določa tudi ZPP. Če uveljavlja tožeča stranka v tožbi zoper isto toženo stranko več zahtevkov, ki se opirajo na isto dejansko in pravno podlago, se pristojnost določi po seštevku vrednosti vseh zahtevkov (prvi odstavek 41. člena Zakona o pravdnem postopku2, v nadaljevanju ZPP).

16. Kaj navedeno pomeni za obravnavani primer, je pojasnjeno v nadaljevanju. Pritožbeno sodišče je pri tem upoštevalo komentar 41. člena ZPP3 in sodno prakso4. 17. Pri objektivni kumulaciji zahtevkov je vrednost spornega predmeta odvisna od tega, ali se kumulirani zahtevki opirajo na isto ali na različno dejansko in pravno podlago. Če gre za isto dejansko in pravno podlago, se vrednosti seštevajo, tako da imajo vsi tako kumulirani zahtevki eno, skupno in nediferencirano vrednost. Če pa imajo (ob isti pravni podlagi) različno dejansko podlago ali (ob isti dejanski podlagi) različno pravno podlago (ali če je oboje različno), se vrednosti ne seštevajo. Vsak zahtevek ima tedaj svojo, samostojno, diferencirano vrednost. 18. Kdaj imajo zahtevki isto in kdaj različno dejansko in/ali pravno podlago, je pravzaprav bolj stvar konvencije kot poglobljenih razmišljanj in analiz. Na splošno lahko rečemo, da imajo zahtevki isto dejansko in pravno podlago, kadar izvirajo iz istega življenjskega dogodka in se presojajo po istih pravnih pravilih. Ker popolna istovetnost dejanske in pravne podlage pri različnih zahtevkih že po naravi stvari ni mogoča, so odgovori na vprašanje, kaj je isti življenjski dogodek, lahko različni. Za sodno prakso Vrhovnega sodišča je značilen drobitven pristop, saj npr. zahtevkov za povrnitev škode, ki izvirajo iz istega škodnega dogodka, ne obravnava vselej kot zahtevke z isto dejansko in pravno podlago. Različno dejansko podlago imajo v praksi Vrhovnega sodišča tudi zahtevki za plačilo zavarovalnine iz več polic nezgodnega zavarovanja (II Ips 183/2003), zahtevki za vrnitev posojila iz več posojilnih pogodb (II Ips 128/2002) ipd.

19. Pri takem gledanju pa utegnejo nastati težave pri kopičenju zahtevkov za razveljavitev (ali ugotovitev ničnosti) pogodbe in kondikcijskih zahtevkov zaradi razveljavitve (ali ničnosti) te pogodbe. Ob doslednem upoštevanju omenjenih stališč VS RS bi šlo pri teh zahtevkih vsekakor za različnost dejanske in pravne podlage, to pa bi lahko pripeljalo do nevzdržne situacije, ko bi bila npr. revizija dovoljena zoper odločbo o tožbenem zahtevku za vrnitev tistega, kar je bilo izpolnjeno na podlagi razveljavljene pogodbe, ne pa tudi zoper odločitev o razveljavitvi te pogodbe (in obrnjeno). Zato je moralo VS RS v teh primerih odstopiti od strogega pojmovanja istosti dejanske in pravne podlage zahtevkov z naslednjo argumentacijo: "Drugi zahtevek se ... neposredno nanaša na denarni znesek, prvi zahtevek pa je glede drugega zgolj prejudicialni in zato predstavlja vmesni ugotovitveni zahtevek (tretji odstavek 181. člena ZPP). Njegov smisel in pomen se je tu v celoti izčrpal v zahtevku na ugotovitev obsega denarnega zneska dolga prvega tožnika. Drugi zahtevek predstavlja tako pravno logično izpeljavo prvega. In ker revizija zoper drugi zahtevek ni dovoljena, ne more biti dovoljena niti zoper prvi prejudicialni zahtevek."5

20. Ker iz obrazloženega izhaja, da je za presojo pristojnosti in pravice do revizije v primeru kumulacije zahtevka za ugotovitev ničnosti in kondikcijskega zahtevka6 pravno odločilna vrednost dajatvenega (kondikcijskega) zahtevka (pravilo o ugotavljanju vrednosti spornega predmeta pa veljajo tako za istočasno kot sukcesivno kumulacijo7), pritožbeno sodišče torej ne vidi razloga, da ta ne bi bila odločilna tudi za odmero sodne takse oziroma da se sodna taksa v obravnavanem primeru ne bi odmerila od vrednosti (naknadno postavljenega) dajatvenega zahtevka. To pa na način, da se kot vrednost za plačilo takse upošteva povečana vrednost 4.164.962,10 EUR, taksa, plačana za prvotno vrednost, pa se všteje v takso za povečano vrednost. 21. Pritožnica, ki po smislu identično logiko uveljavlja tudi sama, ima torej prav. Sodne takse s plačilnim nalogom VIII Pg 2233/2014 z dne 23. 12. 2016 sodišče prve stopnje ni pravilno odmerilo, saj takse, plačane za prvotno vrednost, ni vštelo v takso za povečano vrednost (tj. v takso v znesku 30.945,00 EUR). Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožeče stranke zoper sklep z dne 20. 2. 2017 ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je ugovoru ugodilo, plačilni nalog VIII Pg 2233/2014 z dne 23. 12. 2016 razveljavilo, kot novo višino takse pa določilo 4.620,00 EUR (30.945,00 EUR - 26.325,00 EUR = 4.620,00 EUR; 3. točka 365. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 34a. člena ZST-1).

O pritožbi zoper II. točko izreka sklepa z dne 22. 12. 2016

22. Pritožba je utemeljena.

23. Postopek za plačilo sodne takse ureja ZST-1. V njegovem 34. členu je tako določeno, da če taksa ob nastanku taksne obveznosti ni plačana in izkazana v skladu s 6. členom tega zakona, sodišče, razen v primeru iz drugega in tretjega odstavka tega člena, izroči ali pošlje taksnemu zavezancu plačilni nalog, naj v 15 dneh, v postopku izvršbe in zavarovanja pa v osmih dneh od vročitve naloga, plača dolžno takso ter da mora plačilni nalog vsebovati osebno ime in naslov zavezanca, za pravno osebo pa naziv in sedež, višino dolžne sodne takse in pravno podlago za njeno odmero, številko računa za nakazilo, referenco in opozorilo glede posledic, če taksa ne bi bila plačana pravočasno.

24. Ker se torej, kot pravilno izpostavlja pritožnica, sodna taksa stranki odmeri in v plačilo naloži s plačilnim nalogom, za odločitev, kot izhaja iz II. točke izpodbijanega sklepa z dne 22. 12. 2016, sodišče prve stopnje ni imelo pravne podlage. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožeče stranke zoper II. točko izreka sklepa z dne 22. 12. 2016 ugodilo in sklep v tem obsegu razveljavilo (3. točka 365. člena ZPP).

1 Uradni list RS, št. 37/08, 97/10, 29/13 - skl. US, 21/13 - ZP-1H, 63/13, 89/13 - odl. US, 111/13 - ZP-1I, 40/14 - skl. US, 58/14 - odl. US, 72/14 - skl. US, 19/15 - odl. US, 30/16 in 10/17 - ZPP-E 2 Uradni list RS, št. 73/07 - uradno prečiščeno besedilo, 45/08 - ZArbit, 45/08, 111/08 - odl. US, 121/08 - skl. US, 57/09 - odl. US, 12/10 - odl. US, 50/10 - odl. US, 107/10 - odl. US, 75/12 - odl. US, 76/12 - popr., 40/13 - odl. US, 92/13 - odl. US, 6/14, 10/14 - odl. US, 48/14, 48/15 - odl. US, 6/17 - odl. US in 10/17 3 J. Zobec v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2005, str. 220, 221, 222. 4 Sklep II Ips 165/2003 z dne 10. 7. 2003, VSRS sklep II Dor 408/2012, sklep III Ips 40/2010 z dne 20. 3. 2013. 5 Sklep VS RS II Ips 165/2003. 6 Kljub različnosti dejanske in pravne podlage. 7 J. Zobec v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2005, str. 222.