Jedro

V obravnavanem primeru ni šlo zgolj za nedoločno, pavšalno napoved cediranja. Toženka je namreč podpisala izjave na osnutkih konkretnih pogodb, iz katerih je bilo točno razvidno, na katere terjatve se nanašajo in kdo bo njihova prevzemnica. Še več, osnutke pogodb je pripravila celo prevzemnica sama, zakoniti zastopnik odstopnic pa jih je podpisal, še preden je izjave na njih podpisala toženka.

Toženka je lahko z visoko stopnjo verjetnosti sklepala, da bo pogodbe podpisala tudi tožnica in da bodo že s tem terjatve nanjo veljavno prenesene. S skorajšnjim odstopom pa sta jo seznanili prav odstopnici terjatev. Zato se izkaže kot pravilen materialnopravni zaključek sodišča druge stopnje, da bi se morala pred izpolnitvijo najmanj pozanimati, ali je do odstopa tudi prišlo. Ni namreč mogoče trditi, da je bila pri izpolnitvi odstopnicama v dobri veri, določba drugega odstavka 419. člena OZ pa varuje dobroverno izpolnitev.

Upoštevaje neobstoj primerljive sodne prakse glede dolžnikove dolžne skrbnosti in dolžniku naklonjena stališča pravne teorije o tem vprašanju, bi bilo sodišče druge stopnje v okviru materialnega procesnega vodstva v skladu z določbo drugega odstavka 351. člena ZPP dolžno toženko seznaniti s svojimi naziranji in ji tudi omogočiti dopolnitev trditvene podlage.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi ter se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za novo končno odločbo.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo zneskov 66.570,65 EUR, 99.914,40 EUR, 11.946,02 EUR in 55.939,74 EUR, vseh z zakonskimi zamudnimi obrestmi od ustreznih datumov (I. točka izreka). V presežku je pravdni postopek zaradi delnega umika tožbe ustavilo. Nasprotni tožbi toženke je zavrglo (III. in IV. točka izreka).

2. Sodišče druge stopnje je po opravljeni pritožbeni glavni obravnavi ugodilo pritožbi tožnice in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani I. točki izreka spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku za plačilo prej navedenih zneskov s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi ugodilo (I. točka izreka). Odločilo je še o stroških pritožbenega postopka (II. in III. točka izreka).

3. Toženka je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter absolutnih in relativnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlagala je razveljavitev izpodbijane sodbe oziroma njeno spremembo z zavrnitvijo tožničine pritožbe in potrditvijo sodbe sodišča prve stopnje. Priglasila je tudi stroške revizijskega postopka.

4. Revizija je bila vročena tožnici, ki je v odgovoru predlagala njeno zavrnitev ter priglasila stroške revizijskega postopka.

**Dejanski in pravni okvir spora**

5. Tožnica je od toženke terjala plačila štirih terjatev, ki jih je odkupila od I., d. o. o., in B., d. o. o. Toženka (dolžnica odstopljenih terjatev) naj bi vtoževane zneske plačala omenjenima družbama (odstopnicama) namesto tožnici (prevzemnici), čeprav naj bi bila obveščena o odstopu terjatev.

6. Sodišči nižjih stopenj sta ugotovili, da je tožnica nepodpisane osnutke štirih pogodb o odkupu terjatev poslala zakonitemu zastopniku odstopnic (obe sta namreč imeli istega zakonitega zastopnika), ki je pogodbi sam podpisal in hkrati na njih priskrbel podpis zakonitega zastopnika toženke pod izjavo, da je toženka seznanjena z vsebino pogodb in da bo obveznosti iz odkupljenih terjatev izpolnila prevzemnici. Pogodbe so bile nato po faksu poslane nazaj v podpis tožnici. Kasneje toženke niso več obveščali o odstopu terjatev.

**Presoja sodišč nižjih stopenj**

7. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da izjave na še ne podpisanih, torej še nesklenjenih pogodbah o odkupu terjatev (ki imajo po mnenju sodišča prve stopnje sicer pravno naravo pogodb o nepravem factoringu) ne morejo predstavljati jasnega obvestila dolžniku v smislu prvega odstavka 419. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Toženka ni bila obveščena, ali so bile pogodbe kasneje dejansko veljavno sklenjene, zato je dolg pravilno poravnala odstopnicama.

8. Sodišče druge stopnje pa je zavzelo stališče, da je pomembno dejansko zavedanje dolžnika o opravljeni cesiji (drugi odstavek 419. člena OZ). Podpis izjave na osnutkih pogodb je toženki v okviru standarda skrbnosti nalagal, da pred izpolnitvijo obveznosti pri odstopnicah poizve, ali so bile terjatve dejansko odstopljene ali ne. V postopku pa ni niti zatrjevala, da naj bi to storila. Zato njena izpolnitev obveznosti odstopnicama ni veljavna.

**Revizijske navedbe**

9. Revidentka nasprotuje materialnopravni razlagi določbe 419. člena OZ sodišča druge stopnje. Pogodbe o factoringu naj bi ne predstavljale cesijskih pogodb, temveč zgolj zavezo za kasnejše sklepanje takih pogodb in same cesije kot razpolagalnega pravnega posla. S podpisom izjave na njih naj bi bila revidentka torej obveščena zgolj o možnosti, da bo sledil prenos terjatev. Niti iz pravne teorije niti iz sodne prakse pa naj bi ne izhajalo, da bi bila dolžna na podlagi standarda skrbnosti sama poizvedovati o njihovem (kasnejšem) odstopu. Tako dolžnost naj bi imela zgolj v primeru, da je o (že opravljeni) cesiji ne bi obvestil odstopnik, temveč prevzemnik terjatve.

10. Sodba sodišča druge stopnje naj bi za toženko predstavljala sodbo presenečenja, saj je sodišče brez poprejšnjega razkritja svojih pravnih naziranj zavzelo drugačno materialnopravno stališče kot sodišče prve stopnje in na podlagi pomanjkljive trditvene podlage odločilo v njeno škodo. S tem naj bi kršilo njeno pravico do izjave, kar naj bi vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Na pritožbeni glavni obravnavi naj bi namreč zakoniti zastopnik revidentke med zaslišanjem pojasnil, da je toženka po podpisu izjav na osnutkih pogodb o factoringu in pred izplačilom odstopnicama pri slednjih dejansko preverjala, kaj se dogaja s pogodbami.

11. Revidentka uveljavlja še absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Protispisen naj bi bil zaključek sodišča druge stopnje, da je višina dolga po toženkinih lastnih trditvah nesporna. Tudi naj bi ne poravnala terjatev po tistih računih, ki so bili predmet sklenjenih pogodb o factoringu, temveč po drugih računih; računi, na katerih temeljijo vtoževane terjatve, pa naj bi bili ponarejeni. To naj bi bilo ugotovljeno z obsodilno kazensko sodbo, ki pa je postala pravnomočna šele po zaključku predmetne pravde. Šlo naj bi za odločilno dejstvo; dokaze, podane na pritožbeni glavni obravnavi, pa bi moralo sodišče druge stopnje kot pravočasne upoštevati in po uradni dolžnosti odločiti o ničnosti pogodb o odkupu terjatev.

**Presoja utemeljenosti revizije**

12. V skladu z 419. členom OZ za prenos terjatve ni potrebna dolžnikova privolitev, vendar ga mora odstopnik obvestiti o odstopu. Izpolnitev odstopniku pred obvestilom o odstopu je veljavna in je z njo dolžnik prost obveznosti, vendar samo, če ni vedel za odstop; sicer obveznost ostane in jo mora izpolniti prevzemniku.

13. V skladu s sodno prakso in pravno teorijo je za nastop dolžnikove zaveze proti novemu upniku odločilno, da dolžnik ve za odstop terjatve in da je namesto staremu upniku zavezan novemu, ne pa, od kod to vedenje izvira.(1) Dolžnost dolžnikove poizvedbe o odstopu terjatve se v okviru njegovega skrbnega ravnanja prvenstveno povezuje s situacijo, ko ga o odstopu obvesti prevzemnik (ki je zanj tretja oseba) in iz okoliščin izhaja, da se na njegovo obvestilo ni moč zanesti.(2)

14. V obravnavani zadevi sta toženko o odstopu obvestili odstopnici terjatev. Ker je prav z njima v (kritnem) razmerju, bi se na njuno obvestilo načeloma mogla in morala zanesti. Vendar pa so okoliščine konkretnega primera specifične, saj je toženka mogla sklepati zgolj, da terjatve šele bodo odstopljene. Zato je treba presoditi, ali ji je dolžna skrbnost v teh okoliščinah nalagala, da se pred izpolnitvijo pozanima o njihovem dejanskem kasnejšem odstopu.

15. Juhart navaja, da je odločilna kvaliteta dolžnikovega zavedanja. Informacija o cesiji mora biti gotova in nedvomna; govorice in napovedi ne zadoščajo. Od dolžnika naj bi ne bilo mogoče zahtevati aktivnega ravnanja, da izve, kdo je upnik dolgovane terjatve, njegova izpolnitev pa veljavna, čeprav bi bil glede zavedanja o obstoju cesije v odnosu malomarnosti.(3)

16. Vendar pa je treba ugotoviti, da v obravnavanem primeru ni šlo zgolj za nedoločno, pavšalno napoved cediranja. Toženka je namreč podpisala izjave na osnutkih konkretnih pogodb, iz katerih je bilo točno razvidno, na katere terjatve se nanašajo in kdo bo njihova prevzemnica. Še več, osnutke pogodb je pripravila celo prevzemnica sama, zakoniti zastopnik odstopnic pa jih je podpisal, še preden je izjave na njih podpisala toženka.

17. Ker je bila predmet vsake od pogodb posamična terjatev, tudi ni odločilno, da je sodišče prve stopnje naravo teh pogodb opredelilo kot nepravi factoring (česar nobena od pravdnih strank ni izpodbijala). Res je, da bi bila kvaliteta dolžnikovega zavedanja o tem, katere terjatve so oziroma bodo odstopljene, pri nepravem factoringu sicer načeloma nižja oziroma nezadostna. Pri factoringu gre namreč za klientovo zavezo ponuditi factorju vse svoje terjatve (bodisi obstoječe, bodoče ali oboje). Od pogojev konkretnega factoringa bo odvisno, ali bodo terjatve nato odstopljene z globalno cesijo ali s posamičnimi cesijami in katere od ponujenih terjatev to bodo. Dolžnik bi bil tako do dejanske cesije v negotovosti, katere od teh terjatev bodo odstopljene. V takemu primeru bi mu bilo neustrezno naložiti breme poizvedovanja o kasnejšem dejanskem odstopu.(4) Vendar pa se je v obravnavanem primeru vsak od osnutkov pogodb že nanašal na posamično terjatev do konkretnega dolžnika, kar pomeni, da je bil za cesijo potreben samo še akcept tožnice. Dejstvo, da je bila v pogodbah dogovorjena tudi regresna pravica factorja (kupca oziroma prevzemika) zoper klienta (prodajalca oziroma odstopnika), na tak zaključek ne more vplivati.

18. Glede na obrazloženo je treba zaključiti, da je toženka lahko z visoko stopnjo verjetnosti sklepala, da bo pogodbe podpisala tudi tožnica in da bodo že s tem terjatve nanjo veljavno prenesene. S skorajšnjim odstopom pa sta jo seznanili prav odstopnici terjatev.(5) Zato se izkaže kot pravilen materialnopravni zaključek sodišča druge stopnje, da bi se morala pred izpolnitvijo najmanj pozanimati, ali je do odstopa tudi prišlo. Ni namreč mogoče trditi, da je bila pri izpolnitvi odstopnicama v dobri veri, določba drugega odstavka 419. člena OZ pa varuje dobroverno izpolnitev.

19. Utemeljen pa je revizijski očitek, da toženka ni imela možnosti izjaviti se o novih materialnopravnih naziranjih sodišča druge stopnje, ki so pripeljala do spremembe prvostopenjske sodbe njej v škodo.

20. Namen pritožbene obravnave je v tem, da se pravdnima strankama v skladu z načeli neposrednosti, ustnosti in kontradiktornosti omogoči izjavljanje o navedbah nasprotne stranke, pa tudi o morebitnih novih materialno- ali procesnopravnih naziranjih sodišča druge stopnje. Še zlasti je to pomembno v primerih, kot je tudi obravnavani, ko drugačna razlaga materialnega prava, ki je stranka prej ni mogla predvideti, pripelje do neugodne pravnomočne sodbe, ki je za toženko (zaradi posledične spremembe sodbe sodišča prve stopnje) sodba presenečenja(6), bi jo pa lahko preprečila z navajanjem trditev in predložitvijo primarnih dokazov.

21. V obravnavanem primeru je toženka spričo naziranj sodišča prve stopnje o nujnosti obvestila po odstopu terjatve lahko sklepala, da zatrjevana dejstva zadostujejo za zavrnitev tožbenega zahtevka. Tudi tožničina pritožba se je sklicevala na to, da so tožnica in odstopnici terjatev pokazale zadostno skrbnost pri obveščanju toženke o odstopu terjatve, ni pa oporekala dejstva, da je šlo za obvestilo pred dejanskim odstopom. Upoštevaje neobstoj primerljive sodne prakse glede dolžnikove dolžne skrbnosti in dolžniku naklonjena stališča pravne teorije o tem vprašanju, bi bilo sodišče druge stopnje v okviru materialnega procesnega vodstva v skladu z določbo drugega odstavka 351. člena ZPP(7) dolžno toženko seznaniti s svojimi naziranji in ji tudi omogočiti dopolnitev trditvene podlage. Še toliko bolj, ker iz zaslišanja njenega zakonitega zastopnika izhaja, da bi bila taka dopolnitev mogoča. Ker tega ni storilo, je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe.

22. Revidentki je treba tudi pritrditi, da je preuranjen zaključek sodišča druge stopnje glede nespornosti višine dolga. Toženka je sicer v postopku res navajala, da je odstopljene terjatve poravnala odstopnicama, vendar pa je v pripravljalnih vlogah hkrati tudi natančneje pojasnjevala, na kateri podlagi (to je na podlagi drugih računov), komu, kdaj in koliko naj bi kaj dolgovala in plačala. Z navedbami v teh pojasnilih je pravzaprav uveljavljala ugovore iz kritnega razmerja. Za pravilno odločitev o zahtevku bi bilo zato treba presoditi tudi te toženkine navedbe.

23. Ne držijo pa trditve revidentke, da bi moralo sodišče druge stopnje na podlagi novih dokazov, pridobljenih po koncu postopka pred sodiščem prve stopnje in predlaganih šele na naroku za pritožbeno glavno obravnavo, po uradni dolžnosti odločiti o ničnosti pogodb o odkupu terjatev. Navajanje novih dejstev in dokazov je le izjemoma dovoljeno v pritožbi, na pritožbeni obravnavi pa le izjemoma, v okviru materialnega procesnega vodstva pritožbenega sodišča (zaradi varstva pred sodbo presenečenja) in v okviru obravnavanja pritožbenih razlogov. Toženka pa je postavila zahtevek na ugotovitev ničnosti pogodb (in z njim povezano trditveno podlago glede fiktivnosti izdanih računov ter navideznosti sklenjenih pogodb o odkupu terjatev) v nasprotnih tožbah, ki sta bili pravnomočno zavrženi, saj nobena od pravdnih strank zoper odločitev o zavrženju ni vložila pritožbe. Novih dokazov zato ne more uveljavljati v okviru postopka, kjer sploh ni podala trditev o dejstvu, ki ga želi dokazovati.

24. Pri tem je treba dodati, da se lahko postopek na predlog stranke obnovi, če se pravnomočna sodna odločba opira na ponarejeno listino (6. točka 394. člena ZPP).

**Odločitev o reviziji**

25. Glede na obrazloženo je Vrhovno sodišče reviziji ugodilo, sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje (prvi odstavek 379. člena ZPP) (I. točka izreka).

**Odločitev o stroških postopka**

26. Odločitev o revizijskih stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP (II. točka izreka).

Op. št. (1): Glej, na primer, sodbo VS RS II Ips 662/2003 z dne 29. 12. 2004. Enako Juhart v komentarju OZ (2. knjiga, GV, Ljubljana 2003), str 585. Op. št. (2): Ibid. Op. št. (3): Juhart, ?Cesija - pogodbeni odstop terjatve? (GV, Ljubljana 1996), str. 94-95. Op. št. (4): S pogodbo o factoringu se klient običajno zaveže dolžnika na posamičnih izdanih fakturah obvestiti, komu mora izpolniti obveznost. Glej mag. Vrenčur, ?Pravna narava factoringa? (Podjetje in delo, 2001, št. 1).

Op. št. (5): Prim. s stališčem Juharta (?Cesija - pogodbeni odstop terjatve?, GV, Ljubljana 1996, str. 222) glede pravilnosti dolžnikove izpolnitve factorju, še preden se je ta izjasnil glede klientove ponudbe. V kolikor bi klient dolžniku na fakturi že predhodno najavil cesijo in bi dolžnik posledično izpolnil factorju, bi bila taka izpolnitev veljavna, čeprav klient ponudbe do takrat sploh še ne bi sprejel. Op. št. (6): Enako sklep VS RS III Ips 47/2013 z dne 9. 12. 2014. Op. št. (7): Torej tudi v primeru odločanja na seji; v primeru pritožbene obravnave pa načeloma že pred samo pritožbeno obravnavo, če je do materialnopravnih zaključkov prišlo šele na obravnavi, pa tam. Glej Zobec, komentar k 348. in 351. členu ZPP v: ?Pravdni postopek - zakon s komentarjem? (3. knjiga, GV, Ljubljana 2009), str. 407 in 434.