Jedro

Še) nepridobljena pravica do uporabe tujega zemljišča zaradi izvedbe priključka, za katerega v dejanskem pogledu ni ovir, ne vpliva na „možnost izvedbe priključka na javno elektroenergetsko omrežje“ kot pogoja za odmero NUSZ.

Izrek

Tožba zoper odločbe Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Kranj, Izpostave Škofja Loka, in sicer: - št. DT 4224-79/2008-4 07112-08 z dne 11. 6. 2009 (v zvezi z odločbo Ministrstva za finance št. DT-499-13-536/2009-4 z dne 19. 10. 2010), - št. DT 4224-122/2008-7 07112-08 z dne 11. 6. 2009 (v zvezi z odločbo MF št. DT-499-13-535/2009-4 z dne 19. 10. 2010), - št. 42505-04089/057112-06SL z dne 29. 7. 2005 (v zvezi z odločbo MF št. DT-499-13-627/2008-2 z dne 22. 1. 2009), - št. 4224-04207/06-07112-08SL z dne 17. 7. 2006 (v zvezi z odločbo MF št. DT-499-13-623/2008-2 z dne 22. 1. 2009), - št. DT 4224-05499/2007-07112-08 z dne 13. 7. 2007 (v zvezi z odločbo MF št. DT-499-13-626/2008-2 z dne 22. 1. 2009) in - št. DT 4224-04362/2008-07112-08 z dne 2. 6. 2008 (v zvezi z odločbo MF št. DT-499-13-617/2008-2 z dne 22. 1. 2009) se zavrže. Tožba zoper odločbi Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Kranj, Izpostave Škofja Loka, in sicer: - št. DT-4224-78/2008-407112-08 z dne 11. 6. 2009 (v zvezi z odločbo MF št. DT-499-13-537/2009-4 z dne 29. 10. 2010) in - št. DT-4224-80/2008-407112-08 z dne 11. 6. 2009 (v zvezi z odločbo MF št. DT-499-13-538/2009-4 z dne 29. 10. 2010) se zavrže v delu, ki se nanaša na odmero nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča parc. št. 186/2 k.o. ....

V preostalem delu se tožba zavrne.

Obrazložitev

Tožnica je pri tem sodišču 21. 12. 2010 vložila tožbo zoper v uvodu navedene odločbe, izdane v ponovljenem postopku na prvi stopnji, o odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča (v nadaljevanju NUSZ) za leta 2005, 2006, 2007 in 2008, in sicer za zemljišča parc. št. 186/2, 186/5, 186/6 in 186/7 k.o. ... Nato je 20. 1. 2011 tožbo dopolnila in zahtevala tudi odpravo odločb, s katerimi je bil v prvem postopku odmerjen NUSZ za ista zemljišča in za isto časovno obdobje (leta 2005 do 2008), to je odločb z dne 29. 7. 2005, 17. 7. 2006, 13. 7. 2007 in 2. 6. 2008. K 1. točki izreka Tožba je v tem delu prepozna.

Po določbi 1. odstavka 28. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) je treba tožbo vložiti v 30 dneh od vročitve upravnega akta, s katerim je bil končan postopek. Ker je bila tožba vložena 21. 12. 2010, bi bila ta glede izpodbijanih odločb pravočasna, če bi bile tožnici oz. njenemu pooblaščencu drugostopenjske odločbe, s katerimi je pritožbeni organ odločil o njenih pritožbah zoper izpodbijane prvostopenjske odločbe, vročene 21. 11. 2010 ali kasneje. In obratno: če so bile v obravnavani zadevi pritožbene odločbe tožnici vročene pred tem datumom, je tožba prepozna.

Po določbi 3. odstavka 87. člena ZUP pusti vročevalec v primeru, ko ni mogoče opraviti osebne vročitve, v hišnem predalčniku, na vratih stanovanja, poslovnega prostora ali delavnice pisno sporočilo. V sporočilu navede, kje se dokument nahaja in da ga mora naslovnik prevzeti v 15 dneh. Če dokumenta v tem roku ne prevzame, v skladu s 4. odstavkom istega člena velja, da je vročitev opravljena z dnem preteka tega roka, po preteku tega roka pa vročevalec pusti dokument v naslovnikovem hišnem predalčniku.

Kot je razvidno iz predloženih upravnih spisov, sta bili pooblaščencu tožnice drugostopenjski odločbi, izdani v zvezi z njenima pritožbama zoper odločbi z dne 11. 6. 2009 (1. in 2. alineja 1. točke izreka), vročeni na omenjeni način, to je z nadomestno vročitvijo.

Tako je iz povratnic k drugostopenjskima odločbama DT-499-13-536/2009-4 z dne 19. 10. 2010 (izdano v zvezi s prvostopenjsko odločbo DT 4224-79/2008-4 07112-08 z dne 11. 6. 2009) in DT-499-13-535/2009-4 z dne 19. 10. 2010 (izdano v zvezi z izpodbijano odločbo DT 4224-122/2008-7 07112-08 z dne 11. 6. 2009), razvidno, da je bil pooblaščenec v obeh primerih obveščen o prispelem pismu 4. 11. 2010, tako da se je 15-dnevni rok iz 3. odstavka 87. člena ZUP za prevzem pošiljke iztekel 19. 11. 2010. Ker se vročitev šteje za opravljeno z dnem preteka 15- dnevnega roka za dvig pošiljke, dan preteka pa je bil 19. 11. 2010, sta bili torej tega dne pooblaščencu vročeni obe pritožbeni odločbi, kar pomeni, da bi 30-dnevni rok za vložitev tožbe potekel 19. 12. 2010. Ker je bil ta dan nedelja, se je rok za vložitev tožbe iztekel s pretekom prvega prihodnjega delovnika, to je v ponedeljek 20. 12. 2010 (4. odstavek 111. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 1. odstavkom 22. člena ZUS-1). Dne 21. 12. 2010 vložena tožba je zato prepozna.

Poleg tega tožnik prepozno izpodbija tudi uvodoma naštete odločbe iz dopolnitve, vložene 20. 1. 2011. Kot je razvidno iz predloženih upravnih spisov, je bilo o pritožbi zoper odločbo z dne 29. 7. 2005 odločeno z odločbo druge stopnje št. DT-499-13-627/2008-2 z dne 22. 1. 2009 (odločba je bila odpravljena in zadeva vrnjena v ponovni postopek). Iz povratnice izhaja, da je pooblaščenec to odločbo prejel 5. 2. 2009. Enaki datumi vročitve drugostopenjskih odločb pooblaščencu tožnice so razvidni tudi iz povratnic k drugostopenjskim odločbam DT-499-13-623/2008-2 z dne 22. 1. 2009 (izdano v zvezi s prvostopenjsko odločbo št. 4224-04207/06-07112-08SL z dne 17. 7. 2006), DT-499-13-626/2008-2 z dne 22. 1. 2009 (v zvezi s prvostopenjsko odločbo št. 4224-05499/2007-07112-08 z dne 13. 7. 2007) in DT-499-13-617/2008-2 z dne 22. 1. 2009 (v zvezi s prvostopenjsko odločbo št. 4224-04362/2008-07112-08 z dne 2. 6. 2008). Tudi v teh zadevah je pritožbeni organ odpravil prvostopenjske odločbe in zadeve vrnil v ponovni postopek.

Glede na navedeno je tožba tudi v delu, ki se nanaša na omenjene odločbe, vložena po poteku roka iz 1. odstavka 28. člena ZUS-1. Pri tem sodišče še pojasnjuje, da tožba v primeru teh odločb ne bi bila dovoljena niti v primeru, če bi bila pravočasna. Po določbi 1. odstavka 2. člena ZUS-1 sodišče v upravnem sporu le o zakonitosti tistih dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnice. Ker so bile odločbe z dne 29. 7. 2005, 17. 7. 2006, 13. 7. 2007 in 2. 6. 2008 odpravljene in zadeve vrnjene v ponovni postopek na prvo stopnjo, v teh primerih z odločbami ni bilo poseženo v tožničin pravni položaj, zato ne gre za upravne akte, ki se lahko izpodbijajo v upravnem sporu. V takem primeru ZUS-1 določa zavrženje tožbe po 4. točki 1. odstavka 36. člena.

Ker je bila tožba vložena po preteku zakonskega roka, jo je sodišče v skladu z določbo 2. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.

K 2. točki izreka Tožba v tem delu ni dovoljena.

Navedeni odločbi, s katerima je bil odmerjen NUSZ za leti 2005 in 2007, sta bili v pritožbenem postopku v delu, ki se nanaša na odmero nadomestila za parc. št. 186/2 k.o. ..., odpravljeni. S to odločitvijo drugostopenjskega organa je bila zadeva v navedenem obsegu vrnjena v stanje, kakršno je bilo pred izdajo prvostopenjskih odločb, zaradi česar se tožničin pravni položaj v zvezi obveznostjo plačila NUSZ za omenjeno zemljišče ni spremenil oz. vanj ni bilo poseženo.

Ker v tem delu zato ne gre za upravna akta iz 1. odstavka 2. člena ZUS-1, katerih zakonitost se preizkuša v upravnem sporu, je sodišče tožbo v navedenem obsegu zavrglo (4. točka 1. odstavka 36. člena ZUS-1).

K 3. točki izreka Sodišče je zaradi delnega zavrženja tožbe v nadaljevanju preizkusilo le zakonitost odločbe z dne 11. 6. 2009, s katero je bil odmerjen NUSZ za leto 2005, in odločbe z istim datumom, s katero je bil odmerjen NUSZ za leto 2007, obeh v obsegu, ki se nanašajo na odmero za zemljišča parc. št. 186/5, 186/6 in 186/7 k.o. ...

Glede navedenih zemljišč tožnica v tožbi navaja, da nimajo zagotovljenega javnega priključka za električno energijo. Za navedena zemljišča je namreč poskušala pridobiti gradbeno dovoljenje, vendar pa je bila zahteva zavrnjena, saj javno podjetje Elektro ... ni zagotovilo služnosti prekopa in polaganja elektro kabla na zemljišču parc. št. 58/ k.o. ..., na katerem ima razdelilno trafo postajo. To zemljišče je sicer v zasebni lasti, na njem pa Elektro ... nima nobenih pravic. Lastnik zemljišča ji služnosti za prekop in polaganje kabla ni dovolil, dal je le soglasje za navedeni poseg, kar pa za izdajo gradbenega dovoljenja ni zadostovalo. Zato meni, da glede na določbe Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) ni izpolnjen pogoj za odmero NUSZ.

Toženka na te navedbe ni odgovorila in je vztrajala pri izpodbijanih odločbah.

V zadevi ni sporno, da so omenjena zemljišča nezazidana stavbna zemljišča, sporno pa je, ali so zanje izpolnjeni pogoji za odmero NUSZ iz 3. oz. 4. odstavka 218.b člena ZGO-1 (v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-286/04 z dne 26. 10. 2006), po kateri je mogoče za nezazidano stavbno zemljišče odmeriti NUSZ le, če imajo takšne parcele urejen dostop do javnega cestnega omrežja, za njih pa je tudi možno izvesti priključke na javno vodovodno, javno elektroenergetsko in javno kanalizacijsko omrežje, kolikor ni dovoljena gradnja greznic oz. malih čistilnih naprav. Kot razlog, da v zadevi pogoji iz navedene določbe niso izpolnjeni, tožnica navaja, da za njene parcele ni mogoče izvesti priključka na elektroenergetsko omrežje, ker da bi morala to storiti preko tujega zemljišča, na katerem njegov lastnik v ta namen noče ustanoviti služnosti v njeno korist. Sodišče uvodoma poudarja, da zakonitost izpodbijanih odločb preverja na podlagi pravnega in dejanskega stanja, kakršno je bilo v času izdaje teh odločb, v konkretnem primeru torej na dan 11. 6. 2009. Glede na navedeno se tožnica v tem upravnem sporu ne more uspešno sklicevati na odločbo z dne 12. 3. 2010, s katerim je bila njena vloga za izdajo gradbenega dovoljenja zavrnjena iz razloga, ker ni izkazala, da ima na zemljišču parc. št. 58 k.o. ..., prek katerega bi potekali kabli od njenih parcel do razdelilne trafo postaje, ustanovljeno služnostno pravico. Ne glede na navedeno pa sodišče v zvezi z „možnostjo izvedbe priključkov“ na javno elektroenergetsko omrežje dodaja, da je v tem primeru mišljena dejanska možnost izvedbe takega priključka. Kot je razvidno iz obrazložitev obeh izpodbijanih odločb, davčni organ navaja, da je v ugotovitvenem postopku od Občine ... pridobil ustrezne listine, s katerimi je bila izkazana komunalna opremljenost za navedena zemljišča, drugostopenjski organ pa v obeh pritožbenih odločbah dodatno navaja, da je iz podatkov na spletnem portalu PISO in mnenja Elektro ... d.d. razvidno, da je omenjene parcele mogoče priključiti na električno omrežje.

Dejstvo, da priključek poteka preko zemljišča v lasti tretje osebe, zato po mnenju sodišča še ne pomeni, da ni možnosti (dejanske) priključitve na elektroenergetsko omrežje. Pravna dopustnost priključevanja preko zemljišča v lasti drugega je namreč predmet presoje v postopku za pridobitev gradbenega dovoljenja, ko je upravni organ v zvezi z zagotavljanjem zakonsko zahtevane minimalne komunalne oskrbe objekta, ki med drugim vključuje oskrbo z električno energijo (2. odstavek 66. člena ZGO-1), dolžan preveriti, ali investitor izkazuje pravico graditi (6. točka 1. odstavka istega člena) tudi za posege na tujih zemljiščih, ki so povezani z zagotavljanjem zahtevane minimalne komunalne oskrbe načrtovanega objekta.

Navedeno pomeni, da (še) nepridobljena pravica do uporabe tujega zemljišča zaradi izvedbe priključka, za katerega v dejanskem pogledu ni ovir, ne vpliva na „možnost izvedbe priključka na javno elektroenergetsko omrežje“ kot pogoja za odmero NUSZ. Pri tem sodišče dodaja, da lahko investitor tako pravico pridobi od lastnika zemljišča ne le na podlagi pogodbene ustanovitve stvarne služnosti, ampak v primeru, ko tak dogovor ni možen, tudi s pridobitvijo pravice do izvedbe priklopa preko nepremičnine v tuji lasti v nepravdnem postopku. Po določbi 91. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) se namreč določila o nujnih poteh smiselno uporabljajo tudi za priključitev na javna komunalna in druga omrežja, če lastnik nepremičnine, ki to zahteva, izpolnjuje pogoje za priklop.

Ker je sodišče ugotovilo, da tožba v tem delu ni utemeljena, jo je v skladu z določbo 1. odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.