Jedro

V okoliščinah obravnavanega primera za zadostnost trditvene podlage nista potrebni krajevna in časovna konkretizacija okoliščin oprave nadur in natančnejše navajanje tedaj opravljenih nalog. Delodajalec je tisti, ki se profesionalno ukvarja s prevozom tovora, ga organizira, določa voznikom relacije glede na naročila, jim odreja druge naloge, povezane z določenim prevozom (nakladi, razkladi, čakanje nanju, čiščenje vozila itd.) in pozna čas, ki je običajno potreben za njegovo izvedbo. Točno in pravilno vodenje evidenc delovnega časa, ki ne vključuje zgolj vožnje, temveč tudi vsa s tem povezana opravila, je dolžnost delodajalca in ne delavca. Zmotno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da iz tožnikovih navedb ni mogoče razbrati, kaj je vštel v delovni čas, niti načina izračuna nadur.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi v točkah I/1, I/2 in III izreka, ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se potrdita nerazveljavljeni del sodbe in sklep sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan po odvodu dajatev plačati tožniku za obdobje od oktobra 2016 do oktobra 2019 neto zneske nadur od bruto mesečnih glavnic, ki so razvidne iz izreka sodbe, z obrestmi od 18. dne v mesecu za pretekli mesec, do plačila (I/1. in I/2. točka izreka sodbe), ter da mu je za obdobje od septembra 2016 do oktobra 2019 dolžan iz naslova dodatka za delovno dobo plačati mesečne neto zneske, ki so razvidni iz izreka sodbe, s pripadajočimi obrestmi (I/4. točka izreka sodbe). Zavrglo je tožbo, da je toženec dolžan za obdobje od septembra 2016 do oktobra 2019 iz naslova poklicnega zavarovanja plačati tožniku na račun, odprt pri KD, mesečne zneske, ki so razvidni iz II/3. točke izreka sklepa, z obrestmi od 18. dne v mesecu za pretekli mesec, do plačila. Tožniku je naložilo, da tožencu povrne 2.107,87 EUR stroškov postopka (III. točka izreka sodbe).

2. Tožnik se pritožuje zoper sodno odločbo zaradi vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji). Navaja, da se nadure pri mobilnih delavcih lahko ugotavljajo na podlagi listin, ki jih praviloma hrani delodajalec, medtem ko sodna praksa dopušča tudi dokazovanje na podlagi lastne evidence, ki jo vodijo vozniki, sodni izvedenec prometne stroke pa potrdi ali ovrže zahtevek o številu opravljenih ur. Tožnik je na podlagi lastnih evidenc, ki jih je predložil k tožbi, navedel zadostno trditveno podlago za nadure. Če je nasprotna stranka zatrjevala, da ta evidenca ne drži, nastane vprašanje verodostojnosti tožnikove evidence, to pa nujno pomeni, da izvedenec prometne stroke na podlagi vseh v spis vloženih listin naredi izračun delovnega časa. Tožnik je podal navedbe v mejah mogočega glede na to, da se listine o opravljenih urah nahajajo pri delodajalcu, kar je sodišče spregledalo. Prav tako je spregledalo, da ni le vozil cisterno, temveč jo je moral tudi napolniti in izprazniti, odgovoren je bil za njeno čiščenje … Sodišče ni pojasnilo, kakšna bi bila zadostna trditvena podlaga. Ugotovitev sodišča, da je tožnik odgovoren za podatke, vnesene v tahograf, je zgrešena, saj za njih odgovarja tudi delodajalec. Ta v praksi zahteva, da zaposleni v času naklada, razklada ali drugih opravil, ki niso vožnja, preklopi tahograf na odmor, čemur vozniki zaradi nemogočih zahtev delodajalcev morajo slediti. Tahografi dokazujejo nenormalno majhno količino ostalega dela. Očita absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker sodišče ni izvedlo predlaganega dokaza z izvedencem, ki bi preveril, ali navedbe tožnika držijo ali ne. Tudi če ni podatka v spisu, kdaj je začel z vožnjo in jo končal, lahko izvedenec na podlagi tur, števila kilometrov oziroma vseh listin v spisu naredi dokaj verodostojen približek opravljenih delovnih ur. Nadalje se pritožba ne strinja z zavrnitvijo tožbenega zahtevka za plačilo minulega dela. Tožnik je predložil overjeni prevod listine, iz katere izhaja začetek dela (12. 6. 2000), drugih datumov in številk pa ni prevedel, ker so v vseh jezikih isti. Kot dokaz je predlagal tudi svoje zaslišanje. Nepravilno je tudi zavrženje tožbe za plačilo prispevkov poklicnega zavarovanja, saj je tožnik postavil čisti denarni zahtevek, zato mu ni bilo treba uveljavljati predhodnega pravnega varstva pri tožencu.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo prereka njene navedbe kot neutemeljene in predlaga, naj jo pritožbeno sodišče zavrne. Priglaša stroške odgovora.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodno odločbo na podlagi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje pri odločitvi o plačilu nadur zaradi neizvedenega dokaza z izvedencem prometne stroke tožniku kršilo pravico do izjavljanja, zaradi česar je dejansko stanje v tem delu odločitve ostalo nepopolno ugotovljeno. Glede odločitve o plačilu dodatka za delovno dobo in prispevkov za poklicno zavarovanje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter sprejelo pravilno odločitev.

6. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo nadur, ki jih je tožnik zahteval od toženca iz naslova opravljanja dela voznika tovornjaka v mednarodnem prometu. Pritožba utemeljeno izpodbija prvostopenjsko presojo o pomanjkljivi trditveni podlagi tožnika, ki naj bi v tožbi zgolj pavšalno navedel število opravljenih nadur v posameznem mesecu in ni pojasnil, kdaj naj bi jih dejansko opravil, katere naloge naj bi takrat opravljal, ter ni krajevno in časovno konkretiziral okoliščin, v katerih naj bi opravil nadure. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik v tožbi in nadaljnjih vlogah navajal naslednje: vozil je cisterno, v kateri je prevažal kemikalije, glinico, itd.; pri tožencu je opravil veliko nadur, katerih mu ta ni plačal in ki jih je tožnik opredelil za vsak posamezen mesec posebej v skupnem seštevku; število opravljenih delovnih ur je razvidno iz potnih nalogov; tožbeni zahtevek je oblikoval na podlagi podatkov iz voznikove kartice (tj. tahografa) tako, da je izračunal dolžino mesečnega trajanja časa, ko je bil na delovnem mestu in na razpolago delodajalcu; voznikova kartica v rubriki „celotni delovni čas“ kaže drugačno sliko od vtoževane, ker vozniki zato, da imajo čas opraviti vsa s strani delodajalca zahtevana opravila, v času naklada oziroma razklada ter čakanja nanju pritisnejo na pavzo; naklad oziroma razklad, skupaj z morebitnim čakanjem nanju, sta trajala cca 3,5 ure; opravljal je tudi čiščenje cisterne, ki je trajalo vsakokrat od 2,5 do 3 ure; na zahtevo toženca je moral voziti tudi tedaj, ko je že napolnil dovoljeno kvoto ur. Za dokazovanje svojih trditev je predlagal vpogled v plačilne liste, „promene aktivnosti“, potne naloge (ki naj jih predloži toženec), zaslišanje strank ter prič - voznikov pri tožencu (A. A., B. B.) in izvedbo dokaza s sodnim izvedencem prometne oziroma finančne stroke. Upoštevajoč navedeno je po presoji pritožbenega sodišča tožnik podal zadostno trditveno podlago ter predlagal primerne dokaze za dokazovanje navedenih dejstev. Število zatrjevanih nadur je resda navedel le skupno za vsak posamezen mesec, vendar zaradi tega trditvena podlaga še ni nezadostna; nenazadnje je tudi glede na tožnikove plačilne liste obračunsko obdobje predstavljal mesec. Upoštevajoč slednje tudi ni ključnega pomena prvostopenjsko sklicevanje na tožnikovo izpoved, da se po potnih nalogih ne more ugotoviti delovni čas enega delovnega dne oziroma da v izpovedi ni znal pojasniti, koliko nadur je opravil posameznega dne. V zvezi s prvostopenjsko obrazložitvijo, da bi tožnik moral za vsak dan posebej dokazati, koliko ur preko polnega delovnega časa je opravil, pritožbeno sodišče ugotavlja, da bo število ur po delovnih dnevih (in nato v okviru meseca) mogoče natančneje ugotoviti na podlagi popolno izvedenega dokaznega postopka, tj. vključno z izvedbo dokaza z izvedencem prometne stroke.

7. V okoliščinah obravnavanega primera za zadostnost trditvene podlage nista potrebni krajevna in časovna konkretizacija okoliščin oprave nadur in natančnejše navajanje tedaj opravljenih nalog. Delodajalec je namreč tisti, ki se profesionalno ukvarja s prevozom tovora, ga organizira, določa voznikom relacije glede na naročila, jim odreja druge naloge, povezane z določenim prevozom, (nakladi, razkladi, čakanje nanju, čiščenje vozila itd.) in pozna čas, ki je običajno potreben za njegovo izvedbo. Nenazadnje je točno in pravilno vodenje evidenc delovnega časa, ki ne vključuje zgolj vožnje, temveč tudi vsa s tem povezana opravila, dolžnost delodajalca, in ne delavca. Zmotno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da iz tožnikovih navedb ni mogoče razbrati, kaj je vštel v delovni čas, niti načina izračuna nadur. Tožnik je namreč navedel, da mesečno trajanje dela vključuje čas, ko je bil na delu oziroma na razpolago delodajalcu (o tem, kaj se šteje v delovni čas, je tudi izpovedal), pojasnil je, zakaj voznikova kartica tega ne potrjuje, da se v delovni čas všteva tudi 45-minutni odmor, koliko časa vzamejo ostala opravila …, opredelil pa je tudi način izračuna vrednosti nadur.

8. Ker glede na obrazloženo tožnikova trditvena podlaga ni bila pomanjkljiva, pritožba utemeljeno nasprotuje prvostopenjskemu stališču, da bi postavitev izvedenca prometne stroke predstavljala informativni dokaz, saj je bila izvedba tega dokaza predlagana v potrditev tožnikovih že podanih navedb v zvezi z nadurnim delom.

9. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da v sporu niso bili predloženi dokazi, ki bi predstavljali ustrezno podlago izvedencu za izračun delovnega časa, ker naj bi obseg opravljenega dela ne izhajal niti iz predloženih potnih nalogov niti iz izpiskov tahografov. Glede na skladne izpovedi tožnika in dveh prič so ti s tahografi manipulirali (zgolj) tako, da ti ne vključujejo časa vseh opravljenih del (naklad, razklad, čiščenje cisterne itd.). Zgolj zaradi tega njihova dokazna vrednost ni nepomembna; nenazadnje je iz njih razviden čas vožnje. Pritožba utemeljeno nasprotuje prvostopenjski presoji, da je vsak voznik sam odgovoren za pravilnost vnašanja podatkov v tahograf, saj je sodišče obenem povzelo skladne izpovedi vseh treh voznikov, da so s tahografi manipulirali na zahtevo toženca. Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da se v spisu nahajajo tudi potni nalogi, iz katerih izhaja vrsta podatkov kot npr. prevožene relacije, stanje kilometrov ob točenju bencina, datumi razkladov, nakladov, čiščenj cisterne … Tožnik je tudi opredelil čas, ki je bil potreben za opravo teh nalog in ki ga je sodišče prve stopnje preverilo z zaslišanjem strank in prič oziroma ga bo lahko dokončno raziskalo z izvedbo dokaza z izvedencem prometne stroke. Čas vseh izvršenih opravil skupaj s časom vožnje res ni izrecno naveden v posameznem dokazu, ga bo pa mogoče ugotoviti ob hkratnem upoštevanju vseh dokazov skupaj. Tožnik je za določeno obdobje vložil v spis tudi „promene aktivnosti“ z vrsto podatkov. Njihove dokazne vrednosti ni mogoče izničiti s prvostopenjskim povzemanjem tožnikove izpovedi, da se iz njih nadure ne vidijo, saj je sodišče spregledalo, da je tožnik, ki ne razpolaga z ustreznim strokovnim znanjem, predlagal izvedenca prometne stroke za izračun nadur, ki naj upošteva vse listine v spisu. Glede na vse obrazloženo pomeni stališče sodišča prve stopnje, da izvedenec prometne stroke na podlagi predloženih dokazov ne bi mogel opraviti izračuna opravljenih ur, nedovoljeno vnaprejšnjo dokazno oceno. Z opustitvijo tega dokaza je bilo tožniku onemogočeno dokazovanje odločilnega dejstva (števila opravljenih ur dela v vtoževanem obdobju oziroma nadur) in s tem kršena pravica do izjavljanja, ki jo varuje 8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP.

10. Tožnik je izpovedal, da je število nadur, ki naj bi jih opravil posameznega dne, beležil v lastni evidenci. Pritožba neutemeljeno navaja, da je tožnik k tožbi to evidenco predložil, saj je v spis ni vložil. To pa niti ni bistveno. Kot je bilo namreč že obrazloženo, so ob zadostni trditveni podlagi tožnika v spis predložena druga ustrezna listinska dokazila za izvedbo dokaza z izvedencem prometne stroke.

11. Zaradi ugotovljene absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP delno ugodilo pritožbi zoper sodbo, jo razveljavilo v delu, ki se nanaša na odločitev glede plačila nadur in stroškov postopka (točke I/1, I/2 in III izreka) in v tem delu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ugotavljanje dejanskega stanja je namreč v prvi vrsti vezano na sojenje na prvi stopnji. To velja še zlasti v primeru, kot je obravnavani, ko je v zvezi s presojo temelja potrebno izvesti še ključni dokaz z izvedencem prometne stroke, v odvisnosti od njegovih ugotovitev pa nadalje po potrebi tudi predlagani dokaz z izvedencem finančne stroke. Pri tem pritožbeno sodišče dodaja, da bo za potrebe izračuna morebitnih nadur, ki jih je toženec dolžan plačati tožniku, prvostopenjsko sodišče moralo poprej zavzeti tudi jasno stališče glede trditve toženca o neenakomerno razporejenem delovnem času. Slednjega v dotedanjem postopku ni štelo za relevantnega zaradi napačnega zaključka o neustrezni tožnikovi trditveni in dokazni podlagi. Z vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje glede razveljavljenega dela, glede na datum vložitve tožbe (18. 11. 2019) tudi ne bo kršena pravica strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

12. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko zavrnitvijo plačila razlike dodatka za delovno dobo, saj tožnik ni dokazal, da je imel pred zaposlitvijo pri tožencu 36 let delovne dobe. Z namenom dokazovanja te delovne dobe je vložil v spis fotokopijo delovne knjižice v tujem (srbskem) jeziku, katere kljub določbi drugega odstavka 226. člena ZPP in izrecnemu pozivu sodišča na naroku 4. 11. 2021 ni predložil v overjenem prevodu. Na tem naroku mu je sodišče naložilo tudi predložitev overjenega prevoda listine „Uverenje“, a tudi tega v nadaljevanju pravde ni predložil. Teh dokazil zato sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo. S pripravljalno vlogo z dne 8. 11. 2021 je tožnik sicer vložil v spis listino A98, ki jo izpostavlja v pritožbi, tj. overjen prevod fotokopije izpiska o registriranih podatkih gospodarskega subjekta C., vendar tudi ta delovne dobe ne potrjuje (tožnik ob predložitvi te listine tudi ni podal nobenih trditev v zvezi z nj0, niti je ni opredelil med dokazi). V njej navedeni datum 12. 6. 2000 pomeni zabeleženi podatek o pričetku opravljanja dejavnosti, ki pa ne dokazuje tudi dejanske vključitve v socialna zavarovanja iz naslova delovnega razmerja oziroma samozaposlitve. Pritožba še navaja, da je tožnik kot dokaz za zatrjevano delovno dobo predlagal svoje zaslišanje, vendar tudi to ne vpliva na sprejem drugačne dokazne ocene. Kot je namreč izpovedal, toženca posebej ni seznanjal z obsegom delovne dobe, mu je pa predložil delovno knjižico. Ker je slednje direktorica toženca zanikala, toženec pa je tudi sicer prerekal tožnikovo trditev o 36 letih delovne dobe, bi tožnik moral to trditev dokazati, vendar, kot že obrazloženo, temu dokaznemu bremenu tudi z listinami ni zadostil. 13. Pritožba neuspešno izpodbija zavrženje tožbe za plačilo prispevkov poklicnega zavarovanja. Čeprav pravilno navaja, da je tožnik postavil čisti denarni zahtevek (četrti odstavek 200. člena ZDR-1), spregleda, da je dolžnost plačila prispevkov odvisna od poprejšnje ugotovitve obstoja obveznosti za vključitev tožnika v poklicno zavarovanje. Kot je namreč ugotovilo sodišče prve stopnje, tožniku pravica do plačila teh prispevkov s strani toženca še ni bila priznana oziroma še ni bil vključen v poklicno zavarovanje. Glede na to se je pravilno sklicevalo na sodno prakso (VIII Ips 48/2021 idr.), iz katere izhaja, da je izpolnjevanje obveznosti do prijave v zavarovanje in sklenitev ustrezne pogodbe (in šele posledično plačevanje ustreznih prispevkov) potencialna kršitev dolžnosti delodajalca v razmerju do delavca, ki jo mora ta v skladu s prvim in drugim odstavkom 200. člena ZDR-1 uveljavljati najprej pri delodajalcu in šele po tem na sodišču. Delavec ne more biti uspešen samo z uveljavljanjem denarne terjatve pred sodiščem, če mu pravica pred tem še ni bila priznana.

14. Ker pritožba zoper odločitev o plačilu dodatka za minulo delo in prispevkov za poklicno zavarovanje ni utemeljena, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in v tem delu potrdilo izpodbijani del sodbe ter sklep (353. člen in 2. točka 365. člena ZPP).

15. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu tretjega in četrtega odstavka 165. člena ZPP.