Jedro

Šteje se, da je spor zaradi ugotovitve obstoja prerekane terjatve iz naslova premalo plačane odpravnine premoženjski spor.

Izrek

Revizija se zavrže kot nedovoljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da mu je tožena stranka dolžna iz naslova premalo plačane odpravnine izplačati še 54.438,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 30.6.1995 do plačila in mu povrniti stroške postopka.

Drugostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil laično revizijo, smiselno zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navajal je, da je sodišče v izpodbijani sodbi zamolčalo, da gre za pravico po dokončni odločbi, ki ima svojo pravno moč. Meni, da je glede na sodni red upravičen do zahtevane terjatve. Zato je predlagal, da revizijsko sodišče reviziji ugodi.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90) vročena toženi stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni dovoljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Zato revizijsko sodišče revizijo preizkusi le v delu, ki se izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava (386. člen ZPP).

V spornem primeru je treba ugotavljati dovoljenost revizije glede na določbe zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Uradni list RS, št. 19/94), ob istočasnem upoštevanju določb ZPP. ZDSS v prvem odstavku 21. člena določa, da je dovoljena revizija v delovnih in socialnih sporih zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, če ta zakon ne določa drugače. V drugem odstavku istega člena je določba, da je v premoženjskih sporih revizija dovoljena v primerih, ko jo dopušča zakon o pravdnem postopku (ZPP). To pomeni, da je revizija ob upoštevanju dejstva, da se lahko pred delovnimi in socialnimi sodišči odloča tako o sami pravici kot tudi o premoženjskem sporu, ne glede na vrednost spornega predmeta, dovoljena vedno takrat, ko gre za odločanje o sami pravici, če pa se odloča o premoženjskih vprašanjih, je treba njeno dovoljenost presojati v skladu z določbami ZPP. Šteje se, da je spor zaradi ugotovitve obstoja prerekane terjatve iz naslova premalo plačane odpravnine premoženjski spor.

V prvem odstavku 382. člena ZPP je določeno, da lahko stranke zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, vložijo revizijo v tridesetih dneh od vročitve prepisa sodbe. Drugi odstavek istega člena določa, da revizije ni v premoženjskih sporih, če vrednost spornega predmeta izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega 80.000,00 SIT, oziroma, kot to določa tretji odstavek, tega zneska ne presega vrednost spornega predmeta, ki je navedena v tožbi. Pri preizkusu izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče ugotovilo, da terjatev tožnika ne dosega zneska 80.000,00 SIT, tako da revizija ni dovoljena. Zato jo je revizijsko sodišče v skladu z določbo 392. člena ZPP kot nedovoljeno zavrglo.

Sodišče je določbe ZPP uporabilo smiselno kot predpise Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).