Tožnikov predlog je v delu, ki naj bi na kratko utemeljeval, katero pravno vprašanje naj bi sodišče rešilo napačno in v čem naj bi se odražala napaka sodišče druge stopnje, spisan kot (nekdanja) direktna revizija, ki odločitev nižjih sodišč napada vsevprek ter se zanaša tudi na preizkus po uradni dolžnosti. Koneksnost s ponujenimi vprašanji, ki so nanizana v sklepnem delu, ni jasno razvidna.
Predlog se zavrže.
1.Tožnik, odvetnik, je od tožencev zahteval solidarno plačilo 35.000 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zahtevek je prvotno utemeljeval s trditvami: - da sta bila toženca družbenika in zastopnika družbe A., d. o. o., ki je imela do njega neporavnane obveznosti iz naslova sklenjene pogodbe o izvajanju pravnih storitev; - da je naknadno izvedel, da med to in drugo družbo poteka postopek poravnavanja, sklenitvi sodne poravnave pa je nasprotoval in toženca opozoril na terjatev, ki jo ima do družbe A., d. o. o.; - da sta nato toženca pristopila k dolgu te družbe v znesku 35.000 EUR. Te trditve je kasneje dopolnil še z navedbami, da naj bi ta znesek zajemal tudi nagrado za postopek poravnavanja, drugi toženec pa naj bi bil z zneskom, ki ga je s poravnavo prejel, neupravičeno obogaten. Toženca sta menila, da tožniku ne dolgujeta ničesar. Zatrjevala sta, da je tožnik vseskozi in vztrajno oviral postopek sklenitve poravnave med gospodarskima družbama. V izogib izjalovitvi postopka poravnavanja sta se mu v zameno, da s svojimi ravnanji preneha, zavezala k plačilu vtoževanega zneska. Navajala sta, da je kljub dogovoru tožnik še bolj oviral sklepanje poravnave, zaradi česar sta mu nato odpovedala pooblastilo za zastopanje družbe.
2.Sodišče prve stopnje je zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je, da sta se stranki res dogovorili za plačilo s tožbo zahtevanega zneska, a pri tem ni šlo za pristop k dolgu, pač pa dogovor z vsebino, ki sta jo zatrjevala toženca. Nadalje je še presodilo, da se namen dogovora oz. pogoj ni uresničil, ker je tožnik še naprej vztrajno sabotiral sklenitev poravnave med družbama. Zaključilo je, da med strankama ni podlage za plačilo, ki ga zahteva tožnik.
3.Sodišče druge stopnje je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pritrdilo je zaključkom prvostopenjskega sodišča.
4.Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil predlog za dopustitev revizije glede devetih revizijskih vprašanj.
5.Predlog ni popoln.
6.Vrhovno sodišče dopusti revizijo, če je od odločitve v zadevi mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava prek sodne prakse (367.a člen Zakona o pravnem postopku; ZPP). O dopustitvi odloča na podlagi predloga, v katerem mora stranka natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče druge stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse (četrti odstavek 367.b člena ZPP).
7.Tožnikov predlog je v delu, ki naj bi na kratko utemeljeval, katero pravno vprašanje naj bi sodišče rešilo napačno in v čem naj bi se odražala napaka sodišče druge stopnje, spisan kot (nekdanja) direktna revizija, ki odločitev nižjih sodišč napada vsevprek ter se zanaša tudi na preizkus po uradni dolžnosti. Koneksnost s ponujenimi vprašanji, ki so nanizana v sklepnem delu, ni jasno razvidna. Zato ne ustreza strogim zahtevam iz 367.b člena ZPP.
8.Tožnik predlog začne z utemeljitvijo, s katero se še naprej zavzema za zaključek o sklenjeni pogodbi o pristopu k dolgu. Pri tem se argumentirano ne sooči z razlogi, ki sta jih za drugačen zaključek navedli sodišči prve in druge stopnje. Ponavlja navedbe, do katerih sta se sodišči že opredelili, in z izpostavljanjem pomena elektronskega sporočila izpodbija ugotovljeno dejansko stanje. Utemeljitvi doda še povzemanje definicij sabotaže po SSKJ in KZ-1 in pojasnjuje, da njegovo ravnanje v postopku poravnavanja temu ne ustreza, s čimer povsem zgreši bistvo izpodbijane odločitve. V sklepnem delu predloga ponuja vprašanja, ki s predhodno utemeljitvijo nimajo nobene zveze. Še posebej to velja za zadnji dve, ki odpirata dilemo procesnopravne narave, čemur tožnik v predlogu ne nameni niti besede. Le eno od ponujenih vprašanj se nanaša na tožnikovo osnovno tezo o pristopu k dolgu, pri čemer vprašanju sam pripne namišljena stališča sodišč, ki iz predloženih sodb ne izhajajo. Ostala vprašanja temeljijo na predpostavki obstoja mandatnega razmerja (kar ni bilo bistvo ne njegovih navedb, ne odločitve sodišč, ki razmerja med tožnikom in tožencema sploh ni opredelilo, tožnik pa se sprašuje o pravilnosti takšne pravne kvalifikacije) in dopustnosti dogovora z vsebino, ki jo je ugotovilo sodišče (in je sam niti ni zatrjeval). Povsem nerazumno in sprevrženo je, da tožnik, ki vseskozi navaja, da je 3cem3eizvedel3c/em3e, da med družbama poteka postopek poravnavanja (kar br7ekone ne izkazuje njegovega sodelovanja), upo61tevajo0d dejanske ugotovitve sodi610da o oviranju in prepre0devanju sklenitve poravnave, kar je bilo v nasprotju z interesi stranke, ki jo je zastopal, za svojo "opravljeno storitev", ki naj bi bila isto0dasno zajeta v pristopu k dolgu, zahteva pla0dilo. In kon0dno, to7enik se v predlogu ne posveti okoli610dinam, ki bi kazale na splo61no pomembnost ponujenih vpra61anj.
9.Ker tak predlog ne izpolnjuje osnovnih zahtev za vsebinsko obravnavo, ga je Vrhovno sodi610de zavrglo (61esti odstavek 367.b ZPP).
10.Vrhovno sodi610de je odlo0dalo v senatu vrhovnih sodnikov, navedenem v uvodu sklepa. Odlo0ditev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. 0dlena ZPP).