Jedro

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je z izpodbijanim sklepom sodišče prve stopnje izrečeno denarno kazen spremenilo v zaporno kazen, ne da bi le-to prej poskusilo prisilno izterjati. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), v katerem naj sodišče skladno z navedenim denarno kazen najprej poskusi izterjati prisilno.

Izrek

s k l e n i l o : Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se sklep Okrožnega sodišča v Kranju, opr. št. I Pg 254/99 z dne 18.3.2002, v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cpg 725/2002 z dne 2.10.2003, s katerim je bila tožencu izrečena denarna kazen v višini 150.000,00 SIT in določen rok plačila dveh mesecev, spremeni tako, da se tožencu določi petnajst dni zapora.

Zoper sklep je toženec pravočasno vložil pritožbo. Navedel je, da se z izpodbijanim sklepom ne more strinjati, ker je vsakomur dano, da obveznost poravna v več obrokih.

Zoper sklep se pritožuje, ker v pritožbi ni prav nikogar žalil. Stroškov ni priglasil. Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožnik v svoji pritožbi ne navaja nobenih konkretnih razlogov, s katerimi bi nasprotoval odločitvi, navedeni v izpodbijanem sklepu, s katerim je sodišče prve stopnje denarno kazen, ki jo je izreklo tožencu, zaradi njenega neplačila skladno s 5. odst. 11. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju; ZPP) spremenilo v 15 dni zapora. Toženec v pritožbi zgolj ponavlja svoje navedbe iz pritožbe zoper sklep, s katerim je sodišče odločilo, da se ga kaznuje z denarno kaznijo, in zatrjuje, da v postopku ni prav nikogar žalil. Zato se pritožbeno sodišče glede te pritožnikove navedbe, v izogib ponavljanju, sklicuje na razloge, ki jih je že zavzelo v sklepu z dne 2.10.2003 (r.št. 48 v spisu).

Sodišče prve stopnje se je pri svojo odločitvi oprlo na določbo 5. odstavka 11. člena ZPP, po kateri se osebi, ki denarne kazni ne plača v roku, ki ga je določilo sodišče, kazen izvrši tako, da se za vsakih začetih 10.000,00 SIT kazni določi največ en dan zapora. Ker pa ZPP ne vsebuje drugih, specialnih določb o prisilni izterjavi denarne kazni, so glede te uporabljive določbe Kazenskega zakonika - KZ (Ur.

list RS, št. 63/1994 in nasl.). Na uporabo kazenskih predpisov napotuje smiselno že določba 2. odst. 11. člena ZPP, po kateri se kazen zapora izvrši po določbah zakona, ki ureja izvrševanje zaporne kazni.

Iz določbe 6. odst. 38. člena KZ izhaja, da mora sodišče denarno kazen najprej poskusiti izterjati prisilno. Po tej določbi se namreč izrečena denarna kazen spremeni v zaporno šele, če se denarne kazni ne da niti prisilno izterjati. Smiselno enako določbo vsebuje tudi ZIZ, ki v 4. odst. 33. člena določa, da se v primeru, če dolžnik, ki je fizična oseba ali podjetnik, ne plača izrečene kazni v roku, ki ga določi sodišče, kazen izterja po uradni dolžnosti, če to ni možno, pa se denarna kazen ustrezno spremeni v zaporno.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je z izpodbijanim sklepom sodišče prve stopnje izrečeno denarno kazen spremenilo v zaporno kazen, ne da bi le-to prej poskusilo prisilno izterjati. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), v katerem naj sodišče skladno z navedenim denarno kazen najprej poskusi izterjati prisilno.

Pritožbeno sodišče še pripominja, da toženec v pritožbi predlaga, da se mu dovoli obročno plačilo denarne kazni, ki mu jo je odmerilo sodišče s sklepom, opr. št. I Pg 245/99 z dne 18.3.2002. Ker ima denarna kazen značaj kazenske sankcije, ZPP pa (kot je že bilo povedano) ne vsebuje določb o prisilni izvršitvi kazni, je v konkretnem primeru uporabljiva določba 5. odst. 38. člena KZ, po kateri sme sodišče v opravičenih primerih dovoliti, da lahko obsojenec plača denarno kazen v obrokih, pri čemer rok za plačilo ne sme biti daljši od dveh let. Zato naj sodišče prve stopnje v novem postopku odloči še o pritožnikovem predlogu za obročno odplačilo izrečene denarne kazni.