Jedro

Če je neposredna raba vode povezana s posegom v prostor, za katerega je treba pridobiti dovoljenje za poseg v prostor, že organ, ki odloča o izdaji vodnega dovoljenja preveri, ali je tak poseg v prostor skladen s prostorskimi akti in če ni, lahko zavrne njegovo izdajo že na tej pravni podlagi.

Obravnavano zemljišče je po PUP opredeljeno kot kmetijsko zemljišče 2. kategorije. Iz PUP izhaja, da je na navedenem območju izjemoma in pod navedenimi pogoji dopustna nova gradnja vinske kleti, lokacija nove samostojne kmetije, gradnja objektov za spravilo sadja, gradnja male komunalne čistilne naprave in postavitev spominskih obeležij. Ker objeti ribogojnice ne spadajo med navedene objekte, njihova gradnja na navedenem območju ni skladna s PUP.

Izrek

I. Odločba Agencije Republike Slovenije za okolje št. 35529-9/2008-15 z dne 23.12.2011 se v delu, ki se nanaša na parcele št. 626, 582/3, 582/2 in 586/1, vse k.o. …, izreče za nično.

II. V preostalem delu se tožba zavrne.

III. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopenjski upravni organ je s 1. točko izreka izpodbijane odločbe zavrnil zahtevo tožnika za pridobitev vodnega dovoljenja za neposredno rabo vode za gojenje sladkovodnih organizmov v ribogojnici na zemljišču s parc. št. 626, 602/3, 582/3, 582/2 in 586/1, vse k.o. …. Z 2. točko izreka je odločil, da v postopku niso nastali stroški.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je iz lokacijske informacije št. 35012-170/2011 z dne 2. 9. 2011 razvidno, da je predmetno zemljišče opredeljeno kot kmetijsko zemljišče, na katerem med vrstami dopustnih gradenj oziroma drugih del gradnje oziroma ureditve ribnikov in ribogojnic niso navedene. Ker glede na navedeno obravnavana raba vode ni skladna z veljavnimi predpisi na področju urejanja prostora v Občini Brežice, toženka tožnikovemu zahtevku ni mogla ugoditi že iz tega razloga. Pri tem se sklicuje na peti odstavek 125. člena Zakona o vodah (v nadaljevanju ZV-1), izpolnjevanja drugih pogojev za izdajo vodnega dovoljenja pa zato ni ugotavljala. Navaja še, da tožnik z vpisom stavbe v kataster stavb navedenih objektov ni legaliziral in se pri tem sklicuje na 81. člen Zakona o evidentiranju nepremičnin.

Upravni organ druge stopnje je zavrnil tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo.

Tožnik v tožbi navaja, da je med upravnim postopkom predložil lokacijsko informacijo z dne 12. 1. 2012, iz katere izhaja, da je na parceli št. 602/3 k.o. … dovoljena gradnja enostavnih objektov, ter da gre za kmetijsko zemljišče II. kategorije, česar upravni organ druge stopnje ni upošteval. Tudi sicer pa je tožnik dne 23. 4. 2012 na Občino Brežice vložil pobudo za spremembo namenske rabe prostora za parcelo št. 602/3 k.o. …. Pripominja, da je toženka z izpodbijano odločbo zavrnila izdajo vodnega dovoljenja na parcelah št. 626, 602/3, 582/3, 582/2 in 586/1 vse k.o. …, čeprav je bila predmet izdaje vodnega dovoljenja samo parcela št. 602/3 k.o. …. Poleg tega na nepravilnost izpodbijane odločbe kaže tudi dejstvo, da je Veterinarska uprava Republike Slovenije dne 16. 1. 2011 pravilno izdala odločbo, s katero je tožniku odobrila obrat za proizvodnjo akvakulture (pravilno 2012). Tako je nastala kolizija, zato gre za bistveno kršitev upravnega postopka, saj se odločbe v luči zatrjevanih dejstev ne da preskusiti. Na parceli 602/3 k.o. … se nahaja zidan objekt z oznako 238, velikosti 25 m2. Ta objekt je legalen in legaliziran in tam stoji že več kot 100 let, vsi ostali objekti na parceli 602/3 pa so montažni. Dejansko stanje je bilo tako zmotno in nepopolno ugotovljeno, kar je povzročilo napačno uporabo materialnega prava oziroma kršitev ZV-1. Predlaga, naj sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo razveljavi in zadevo vrne organu prve stopnje v ponovno odločanje, toženki pa naloži, naj tožniku povrne stroške postopka.

Tožena stranka na tožbo po vsebini ni odgovorila.

Glede sklepa: Tožba je delno utemeljena.

Po 4. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) se sme upravni akt izpodbijati iz razlogov, zaradi katerih se upravni akt izreče za ničnega.

Razlogi, zaradi katerih se upravni akt izreče za ničnega, so navedeni v prvem odstavku 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Po 4. točki prvega odstavka tega člena je nična odločba, ki jo je izdal organ brez zahteve stranke, pa stranka pozneje ni izrecno ali molče v to privolila.

Iz upravnih spisov izhaja, da je tožnik z vlogo za pridobitev vodnega dovoljenja z dne 8. 4. 2008, ki jo je dopolnil 17. 6. 2008, zahteval vodno dovoljenje za neposredno rabo vode za vzrejo vodnih organizmov za repopulacijo ali lastno porabo na parcelah 732, 602/2 in 586/2, vse k.o. …. Navedene parcele so se v letu 2009 združile v parcelo 602/3 k.o. …, kar izhaja iz odločbe Območne geodetske uprave Sevnica z dne 18. 5. 2009. Ker se izpodbijana odločba ne nanaša zgolj na parcelo št. 602/3 k.o. …, na katero se je nanašal zahtevek tožnika, ampak tudi na parcele št. 626, 582/3, 582/2 in 586/1, vse k.o. …, ki, kot izhaja iz izpodbijane odločbe, niti niso v tožnikovi lasti, je izpodbijana odločba nična v delu, ki se nanaša na navedene parcele. Sodišče je zato v skladu z 68. členom ZUS-1 izpodbijano odločbo v tem delu izreklo za nično.

Glede sodbe: V preostalem delu je tožba neutemeljena.

Izdajo vodnega dovoljenja ureja ZV-1, ki v 8. točki prvega odstavka 125. člena določa, da je treba za neposredno rabo vode za gojenje sladkovodnih organizmov in gojenje sladkovodnih organizmov v stoječih vodah s površino, manjšo od 0,5 km2, pridobiti vodno dovoljenje. Po prvem odstavku 127. člena ZV-1 izda agencija vodno dovoljenje, če je nameravana raba skladna z merili in pogoji za podelitev vodne pravice ter načrti upravljanja z vodami ter če nameravana raba vode ne zmanjšuje, omejuje ali onemogoča izvajanja obstoječih vodnih pravic drugih upravičencev. Glede na to, da merila in pogoji za podelitev vodne pravice v času odločanja se niso bili sprejeti, toženka te zakonske zahteve ni mogla preveriti.

Po petem odstavku 125. člena ZV-1 je podlaga za izdajo vodnega dovoljenja tudi prostorski akt države ali lokalne skupnosti, če je za rabo vode treba pridobiti dovoljenje za poseg v prostor skladno s predpisi na področju urejanja prostora in graditve objektov. Navedeno pomeni, da če je neposredna raba vode, za katero je treba pridobiti vodno dovoljenje, povezana s posegom v prostor, za katerega je treba pridobiti dovoljenje za poseg v prostor, že organ, ki odloča o izdaji vodnega dovoljenja preveri, ali je tak poseg v prostor skladen s prostorskimi akti in če ni, lahko zavrne njegovo izdajo že na tej pravni podlagi.

Tožnik ne izpodbija ugotovitve, da želi vodno dovoljenje za neposredno rabo vode za vzrejo vodnih organizmov na predmetnem zemljišču, na katerem se nahajajo objekti ribogojnice. Navedeno izhaja tudi iz upravnih spisov (strokovnega mnenja v zvezi varstvenimi in razvojnimi usmeritvami v zvezi z neposredno rabo vode iz izvira … za vzrejo vodnih organizmov v ribniku z dne 20. 5. 2008). Prav tako ni sporno, da tožnik za postavitev navedenih objektov ni pridobil gradbenega dovoljenja. Sporno pa je, ali gre za objekte, za katere je treba pridobiti gradbeno dovoljenje ali ne, kot meni tožnik.

Po prvem odstavku 3. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) se lahko gradnja novega objekta, rekonstrukcija in odstranitev objekta začne na podlagi gradbenega dovoljenja. Po prvem odstavku 3.a člena ZGO-1 se lahko brez gradbenega dovoljenja začne gradnja enostavnega objekta. Kateri so pomožni kmetijsko-gozdarski objekti, ki so enostavni objekti, za katere ni treba pridobiti gradbenega dovoljenja, izhaja iz 16. člena Uredbe o vrstah objektov glede na zahtevnost (v nadaljevanju Uredba), ki v točki e določa, da je to tudi ribnik kot vodno zajetje, kar je umetno narejena kotanja ali betonsko korito z zajezeno vodo za hrambo rib ali drugih vodnih živali, če nima stika z odprto vodo in če je njegova tlorisna površina pri betonskem koritu do 30m2, pri umetno narejeni ali naravni kotanji do 100m2, globina od terena oziroma roba korita do dna pa do 2m. Ker v zadevi ni sporno, saj temu tožnik ne oporeka, da gre v njegovem primere za objekte, ki imajo stik z odprto vodo, tudi po presoji sodišča ne gre za objekte iz točke e 16. člena Uredbe, zato je za te objekte treba pridobiti gradbeno dovoljenje.

V zadevi ni sporno, da je obravnavano zemljišče po Prostorsko ureditvenih pogojih občine Brežice (Uradni list SRS št. 38/87 in naslednji, v nadaljevanju PUP) opredeljeno kot kmetijsko zemljišče 2. kategorije, saj temu tožnik ne ugovarja. Tako iz lokacijske informacije, ki se nahaja v spisu, kot iz tiste, ki jo je priložil tožnik, in tudi iz PUP izhaja, da je na navedenem območju izjemoma in pod navedenimi pogoji dopustna nova gradnja vinske kleti, lokacija nove samostojne kmetije, gradnja objektov za spravilo sadja, gradnja male komunalne čistile naprave in postavitev spominskih obeležij. Ker objeti ribogojnice ne spadajo med navedene objekte, njihova gradnja na navedenem območju tudi po presoji sodišča ni skladna s PUP. Odločitev toženke, ko je na podlagi petega odstavka 125. člena ZV-1 zavrnila izdajo vodnega dovoljenja, ker gradnja ribogojnic na navedenem območju ni skladna s PUP, je zato po presoji sodišča zakonita.

Ker se odloča na podlagi predpisov, veljavnih v času izdaje odločbe, na drugačno odločitev ne more vplivati tožnikov ugovor, da je na občino Brežice vložil pobudo za spremembo namenske rabe obravnavanega zemljišča. V kolikor bo do spremembe rabe dejansko prišlo, bo to podlaga za vložitev nove zahteve.

Prav tako na odločitev ne more vplivati odločba, s katero je Veterinarska uprava Republike Slovenije tožniku odobrila obrat za proizvodnjo navedene akvakulture, saj gre za odločanje o povsem drugačni zahtevi, na drugi pravni podlagi (Zakon o veterinarskih merilih skladnosti). Tožbeni ugovor, da je zaradi nastale kolizije bistveno kršen postopek, zato ni utemeljen.

Ker v zadevi ni sporno, da gre za več objektov, in ne samo za objekt z oznako 238, ki naj bi stal že več kot 100 let, tožnik ne more uspeti s tožbenim ugovorom, da naj bi bil ta objekt legaliziran. Poleg tega gre za nedovoljeno tožbeno novoto (tretji odstavek 20. člena ZUS-1), saj tožnik tega dejstva ni navajal v postopku pred izdajo akta, niti v tožbi ni navedel, da te možnosti ni imel. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba v tem delu neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker dejstva in dokazi, ki jih navaja tožnik, niso pomembni za odločitev (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže, saj tožnik s tožbo v pretežnem delu ni uspel (v delu odločitve, ki se nanaša na njegov zahtevek).