18. 12. 2002

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 10. decembra 2002 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 442/99 z dne 2. 3. 2000 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju št. Cp 1141/98 z dne 14. 1. 1999 in sodbo Okrožnega sodišča v Celju št. P 514/96 z dne 21. 9. 1998 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

1.Ustavni pritožnik je z odškodninskim zahtevkom zaradi škode, nastale ob njegovi poškodbi na delu, le deloma uspel. Sodišči prve in druge stopnje sta namreč ugotovili njegovo sokrivdo, ker ni ravnal s povprečno previdnostjo.

2.V reviziji je pritožnik zatrjeval, da mu ni mogoče očitati kaj več kot majhno malomarnost, s čimer pa da se sodišči sploh nista ukvarjali. Uveljavljal je pravno stališče, da je delavec odgovoren le, če je škodo povzročil namenoma ali iz velike malomarnosti. To stališče je podkrepil z odločitvijo Vrhovnega sodišča v zadevi št. VIII Ips 218/98, v kateri je to sodišče zapisalo, da delavcu ni mogoče očitati odgovornosti za škodo, ki je ni povzročil z zavestno malomarnostjo. Vrhovno sodišče je v revizijski odločbi pojasnilo, da je obravnavani primer drugačen, ker je šlo za objektivno odgovornost tožene stranke, v primeru, ki ga pritožnik ponuja v primerjavo, pa je bila tožena stranka tudi kriva za nastalo škodo. Ker za (delno) oprostitev od objektivne odgovornosti zadošča vsaka oškodovančeva krivda, je revizijo zavrnilo.

3.Prav s primerjanjem obeh sodb zdaj v ustavni pritožbi pritožnik utemeljuje svoj očitek, da mu je Vrhovno sodišče s svojo odločitvijo kršilo pravico do enakega varstva pravic (22. člen Ustave). S sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 218/98 namreč dokazuje, da je sodna praksa drugačna od izpodbijane sodne odločitve.

4.Neutemeljeno odstopanje od sodne prakse lahko pomeni kršitev pravice iz 22. člena Ustave. En sam primer drugačnega odločanja sicer še ne izkazuje, kakšna je sodna praksa, lahko pa vsaj opozori, da je ta morda drugačna, in vzpodbudi k njenemu preverjanju.

5.To pa velja le za primerjanje zadev z enakim dejanskim in pravnim stanjem. Zadevi, ki ju primerja pritožnik, sta različni v tistih bistvenih sestavinah, na katere je v revizijski sodbi opozorilo in jih skrbno obrazložilo Vrhovno sodišče. S takim primerjanjem ni mogoče utemeljevati očitka o kršitvi pravice do enakega varstva pravic.

6.Ko bi se Ustavno sodišče spuščalo še v oceno, ali je pravno stališče, ki ga je Vrhovno sodišče zavzelo v pritožnikovem primeru, pravilno, bi prekoračilo pristojnosti, ki mu jih daje šesta alineja prvega odstavka 160. člena Ustave, in vsebino ustavne pritožbe, v kateri ni mogoče presojati, ali so sodišča materialno pravo uporabila pravilno. Uporabi materialnega prava v obravnavanem primeru tudi ni mogoče očitati arbitrarnosti niti ko gre za odločitev o stvari, niti ko gre za primerjanje z drugo zadevo.

7.Očitane kršitve človekove pravice torej v izpodbijani sodbi ni. Zato ustavne pritožbe ni bilo mogoče sprejeti.

8.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena Zakona o ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senatamag. Marija Krisper Kramberger