Jedro

Upniško dolžniško razmerje in grožnje v zvezi s tem ne predstavljajo preganjanja v smislu ZAzil.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) v zvezi z 2. odstavkom 39. člena Zakona o azilu (ZAzil, Uradni list RS, št. 134/2003-UPB1) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 4.10.2005, s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Tožena stranka je z navedeno odločbo na podlagi 2. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil kot očitno neutemeljeno zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji in na podlagi 2. alinee 1. odstavka 34. člena ZAzil odločila, da mora zapustiti Republiko Slovenijo v roku štiriindvajset ur od pravnomočno končanega azilnega postopka.

Prvostopno sodišče se strinja z odločitvijo tožene stranke in z razlogi za takšno odločitev. Na podlagi podatkov v upravnih spisih ocenjuje, da je tožena stranka že na podlagi tožnikove prošnje z dne 10.9.2005 utemeljeno sklepala, da tožniku v izvorni državi (Albanija) ne grozi preganjanje v smislu ZAzil. Tožnik je v prošnji za azil navedel, da si je sposodil določeno vsoto denarja in obljubil, da bo izposojeni denar vrnil v dveh letih, vendar po poteku dveh let denarja ni mogel vrniti, zato so mu začeli upniki zaračunavati obresti, tako da je dolg narasel na 10.000 evrov. Zaradi groženj upnikov se je skrival po različnih mestih v Albaniji. Ko pa je izvedel, da upniki vedo, kje se nahaja, je pobegnil iz države, ker se je bal za svoje življenje, groženj upnikov pa ni prijavil policiji. Tožnik v prošnji za azil kakšnih drugih okoliščin, ki bi lahko pomenile razloge, ki jih za priznanje azila določa Ženevska konvencija, ni navajal. Zgolj dejstvo, da je zaradi finančnega dolga in ekonomske stiske zapustil izvorno državo iz strahu pred upniki, pa tudi po presoji prvostopnega sodišča niso takšne okoliščine, iz katerih bi izhajalo, da mu v izvorni državi grozi preganjanje v smislu, ki se je kot pravni standard izoblikovalo v upravno sodni praksi kot dejanska podlaga za priznanje azila. Navaja še razloge, zaradi katerih ni odločilo na glavni obravnavi.

Tožnik v pritožbi zoper izpodbijano sodbo (1. točko izreka sodbe in sklepa) sodišča prve stopnje uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Meni, da so ugotovitve prvostopnega sodišča v nasprotju s podatki in dokazi v spisu, saj je v svoji prošnji za azil pojasnil, da mu v izvorni državi grozi stalno preganjanje, da ga lovijo upniki, katerim je dolžan večjo vsoto denarja in ga hočejo ubiti. Prvostopno sodišče bi ga moralo zaslišati. Predlaga da Vrhovno sodišče Republike Slovenije njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da njegovi prošnji za priznanje političnega azila v Republiki Sloveniji ugodi.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je izpobijana sodba sodišča prve stopnje pravilna in temelji na zakonu. Sodišče prve stopnje je za svojo odločitev navedlo tudi utemeljene razloge, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja.

Če je podan kakšen razlog iz 2. odstavka 35. člena ZAzil, lahko pristojni organ o stvari takoj odloči in zavrne prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno, ker dejanske okoliščine, v katerih je prošnja podana, ali razlogi, ki jih prosilec sam navaja, kažejo, da dejansko ne potrebuje zaščite v obliki azila. Po 2. alinei 2. odstavka 35. člena ZAzil pristojni organ takoj odloči o stvari in prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrne, če je prosilec za azil prišel izključno iz ekonomskih razlogov ali če je iz njegove prošnje očitno, da mu v njegovi izvorni državi ne grozi preganjanje.

Tudi pritožbeno sodišče tako kot sodišče prve stopnje meni, da je tožena stranka v obravnavanem primeru zadostila kriterijem, določenim v 2. odstavku 35. člena ZAzil. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je ugotovila dejanske okoliščine, na podlagi katerih je utemeljila svoje preudarke, ki so jo vodili k sklepanju, da je tožnikova prošnja za azil očitno neutemeljena. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, saj to izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožniku v izvorni državi ne grozi preganjanje v smislu ZAzil. Azil je oblika zaščite, ki se prizna tujcem zaradi individualne ogroženosti v smislu razlogov, kot jih določa ZAzil oziroma Konvencija o statusu beguncev in Protokol o statusu beguncev (Uradni list RS-MP, št.9/92, v nadaljevanju Ženevska konvencija), in sicer zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, osnovanem na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali pripadnosti določenemu političnemu prepričanju. Iz tožnikove prošnje za azil izhaja, da ne gre za strah pred preganjanjem osnovanem na navedeni podlagi, ampak za zatrjevani strah pred grožnjami upnikov, katerim tožnik v določenem času ni vrnil sposojenega denarja. Tožnikovo zatrjevanje o preganjanju v izvorni državi, zaradi česar naj bi zaprosil za azil v Republiki Sloveniji, tudi po presoji pritožbenega sodišča glede na okoliščine primera ne ustreza pojmu preganjanja, ki se je kot standard uveljavil v azilnem pravu in sta ga prvostopno sodišče v izpodbijani sodbi in tožena stranka v izpodbijani odločbi pravilno povzela. Upniško dolžniška razmerja in grožnje v zvezi s tem, tudi po presoji pritožbenega sodišča ne morejo predstavljati preganjanja v smislu ZAzil. Pritožbeno sodišče kot neutemeljen zavrača pritožbeni razlog bistvene kršitve pravil postopka v upravnem sporu, ker prvostopno sodišče ni izvedlo dokaza z zaslišanjem tožnika (glavna obravnava). Taka kršitev je po 4. odstavku 72. člena ZUS podana le, če je okoliščina, da sodišče ni opravilo glavne obravnave, vplivala ali mogla vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe. To pa v tem primeru ni. Za odločanje po 2. alinei 2. odstavka 35. člena ZAzil je pomembna okoliščina, da je iz tožnikove prošnje za azil očitno, da mu v izvorni državi ne grozi preganjanje. Ta okoliščina pa je bila glede na že navedeno, v upravnem postopku ugotovljena. Tožnik pa niti v tožbi niti v pritožbi ni navedel drugih razlogov ali okoliščin oziroma ponudil dokazov, ki bi kakorkoli vplivali na drugačno vsebino njegove prošnje za azil, oziroma ni navedel, v čem bi lahko s svojimi nadaljnjimi izjavami dokazoval nasprotno.

Izpodbijana sodba sodišča prve stopnje ne temelji na dejanskem stanju, ki bi bilo ugotovljeno v sodnem postopku. Zato pritožbenega razloga, ki se nanaša na nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ni dopustno uveljavljati (5. odstavek 72. člena ZUS).

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS, neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano 1. točko izreka sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.