Jedro

Obravnavani spor je v delu, ki je predmet revizijskega preizkusa, premoženjski spor, za katerega bi morala tožeča stranka posebej navesti njegovo vrednost.

Izrek

Revizija se zavrže. Vsaka stranka trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in razsodilo, da je tožena stranka dolžna izročiti v last in posest tožnikoma prosto bremen nepremičnine, opisane v izreku sodbe in pogodbi med pravdnima strankama, ki v naravi predstavljajo stavbišče s stanovanjsko stavbo in dvorišče ter izstaviti za zemljiško knjigo sposobno listino, na podlagi katere bo mogoče vknjižiti lastninsko pravico za nepremičnine na ime tožeče stranke. Toženi stranki je naložilo tudi, da mora tožnikoma izročiti izvod projektne dokumentacije za pridobitev gradbenega dovoljenja in skupaj z njim soglasji in zapisnik o pregledu stanovanjske stavbe. Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v višini tolarske protivrednosti 37.772 DEM, ki predstavlja delno pogodbene penale, delno pa izdatke, ki sta jih imela tožnika v zvezi z urejanjem tega spora že pred vložitvijo tožbe in pa zaradi plačevanja najemnine, ker nista mogla uporabljati stanovanjske stavbe, ker jima je tožena stranka ni izročila.

Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožene stranke in dopolnilo sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki toženi stranki nalaga obveznost izročitve nepremičnin s tem, da je dosodilo, da je tožena stranka nepremičnine dolžna izročiti takrat, ko ji bosta tožnika plačala preostanek dogovorjene kupnine. V preostalem delu je pritožbo tožene stranke zavrnilo.

Tožena stranka je vložila pravočasno revizijo, v kateri uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava in sicer "v celotnem delu, s katerim je pritožbeno sodišče potrdilo prvostopenjsko odločbo"; torej v delu s katerim s pritožbo ni uspela. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka je po njenem v tem, ker višje sodišče naj ne bi zapisalo odločilnih razlogov o njenih pritožbenih trditvah. Predvsem pa revizija graja uporabo materialnega prava in obširno opozarja na predpise, ki so urejali obveznost plačevanja v domači valuti.

Postopek na prvi stopnji je bil končan pred uveljavitvijo Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99), zato je treba skladno z določilom prvega odstavka 498. člena pri odločitvi upoštevati določila Zakona o pravdnem postopku, ki je veljal pred tem (iz leta 1977, ki se je uporabljal na podlagi 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, Ur.l. RS/I, št. 1-6/91, UZITUL).

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP/77), je tožeča stranka na vročeno revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o reviziji ni izjavilo.

Revizija ni dovoljena.

V drugem odstavku 186. člena ZPP/77 je določeno, da mora v primeru, če je pristojnost, sestava ali pravica do revizije odvisna od vrednosti spornega predmeta, pa predmet tožbenega zahtevka ni denarni znesek, tožnik v tožbi navesti vrednost spornega predmeta. Če je tožnik navedel očitno previsoko ali prenizko vrednost, tako da nastane vprašanje o stvarni pristojnosti, sestavi sodišča ali pravici do revizije, se mora sodišče najkasneje na pripravljalnem naroku, če tega naroka ni bilo, pa na glavni obravnavi pred začetkom obravnavanja glavne stvari, na hiter in primeren način prepričati o pravilnosti navedene vrednosti (tretji odstavek 40. člena ZPP/77). Po določbah ZPP/77 je torej določitev vrednosti spornega predmeta v prvi vrsti dolžnost tožeče stranke, sodišče pa ima dolžnost preveriti primernost označbe vrednosti spornega predmeta. Na opustitev določitve vrednosti spornega predmeta lahko opozori tudi tožena stranka v odgovoru na tožbo oziroma najpozneje na naroku pred začetkom obravnavanja glavne stvari, da bi si na tak način tudi ona zagotovila pravico do vložitve (dovoljene) revizije.

Stranka lahko uveljavlja v isti tožbi več tožbenih zahtevkov, ki pa imajo vsak svojo in samostojno pravno naravo in usodo. V takem primeru gre za objektivno kumulacijo zahtevkov, ki jih sme sodišče obravnavati skupaj, če so za to izpolnjeni pogoji iz 188. člena ZPP/77. V takih primerih je treba dovoljenost revizije presojati za vsak zahtevek (spor) posebej. Četudi je za enega izmed zahtevkov navedena vrednost spornega predmeta, se ta ne razteza na (drug) nedenarni zahtevek, tako da bi to pomenilo navedbo vrednosti spornega predmeta zanj (drugi odstavek 37. člena ZPP/77).

Obravnavani spor je v delu, ki je predmet revizijskega preizkusa, premoženjski spor, za katerega bi morala tožeča stranka posebej navesti njegovo vrednost. Tožeča stranka je navedla kot vrednost spornega predmeta svoj denarni zahtevek - točneje znesek v tuji valuti, ki ustreza vsoti pogodbenih penalov, zneskov najemnine in zneska za poravnavo nastale škode za ureditev tega spornega razmerja pred začetkom pravde, na katerega je vezala svoj denarni zahtevek. Za drugi del spora, namreč za spor po zahtevku za izročitev nepremičnine v last in posest in po zahtevku za izstavitev za zemljiško knjigo sposobne listine - tožeča stranka nikoli ni označila vrednosti spornega predmeta, čeprav bi to morala storiti, kot je to opisano v citiranih določilih ZPP/77. Tožena stranka nikoli med postopkom temu ni ugovarjala in ni opozorila na to pomanjkljivost. Sodišče prve stopnje samo ni preverilo, ali je v tožbi vrednost spornega predmeta navedena, ampak je brez odprave te pomanjkljivosti začelo z obravnavanjem glavne stvari. Navedba vrednosti spornega predmeta šele v reviziji tožene stranke je prepozna in neupoštevna.

Revizija tožene stranke tako ni dovoljena in jo je revizijsko sodišče moralo zavreči (392. člen ZPP/77).

Izrek o pravdnih stroških temelji na določilu 154. in 155. ter 166. členov ZPP/77.