Jedro

Pri stopničasti tožbi gre za objektivno kumulacijo zahtevkov, pri čemer se prvi zahtevek glasi na pridobitev dejstev in dokazov v povezavi s postavitvijo drugega, dajatvenega zahtevka, kadar pride tožeča stranka v takšno trditveno in dokazno stisko, da dajatvenega zahtevka ne more konkretizirano opredeliti. Stopničasta tožba pride v poštev, kadar ima stranka nek samostojen materialnopravni zahtevek, pri čemer je lahko pravna podlaga za razkritje informacij zakonska ali pogodbena.

Tožeča stranka bo šele z vpogledom v poslovne knjige tožene stranke lahko ugotovila pravno relevantna dejstva, tj. kakšni so bili prihodki tožene stranke, kar je odvisno od količine in cene prodanih produktov, in kakšni so bili stroški produktov. Pri stopničasti tožbi gre v okviru prvega dela zahtevka, s katerim se skuša odpraviti trditvena in dokazna stiska tožnika, zgolj za razkritje določenih informacij in listin, ne pa tudi že za njihovo nadaljnjo ocenjevanje, vrednotenje in presojo.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi, delno pa se jo zavrne in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se sedaj glasi: „Tožena stranka mora v roku 15 dni od prejema sodbe tožeči stranki omogočiti vpogled v svoje poslovne knjige glede vseh poslovnih dogodkov v zvezi z nakupom in prodajo Produktov po Krovni pogodbi o poslovnem sodelovanju, sklenjeni med pravdnima strankama dne 25. 10 2019 ter stroškov, ki so nastali pri prodaji Produktov po citirani Krovni pogodbi.“

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu citirano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da mora tožena stranka v roku 15 dni od prejema sodbe tožeči stranki ter njenemu pooblaščenemu zunanjemu strokovnemu izvajalcu družbi A. d. o. o., omogočiti pregled vseh poslovnih knjig tožene stranke glede vseh poslovnih dogodkov v zvezi z nakupom in prodajo Produktov po sklenjeni Krovni pogodbi o poslovnem sodelovanju, sklenjeni med pravdnima strankama dne 25. 10 2019 ter stroškov, ki so nastali pri prodaji Produktov po citirani Krovni pogodbi.

2. Zoper sodbo se je pritožila tožeča stranka. Uveljavljala je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter višjemu sodišču predlagala, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da njenemu tožbenemu zahtevku po 182.a členu ZPP ugodi in toženi stranki naloži v plačilo pritožbene stroške, ki jih je specificirala na vlogi, podredno pa da izpodbijano sodbo razveljavi v celoti in vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

3. Na pritožbo je tožena stranka odgovorila s predlogom, da jo višje sodišče v celoti zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo, tožeči stranki pa naloži v plačilo stroške tega pritožbenega postopka. Stroške odgovora na pritožbo je specificirala na vlogi.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Med pravdnima strankama je nesporno, da sta dne 25. 10. 2019 sklenili Krovno pogodbo o poslovnem sodelovanju (v nadaljevanju Pogodba; A2) in kot izhaja iz 2. člena Pogodbe (Predmet pogodbe), sta se pravdni stranki dogovorili, da tožeča stranka kot Izvajalec za toženo stranko kot Naročnika pridobi oziroma razvije kozmetične produkte in s kozmetiko povezane produkte (v nadaljevanju Produkti) ter pripravi tržno strategijo za Produkte, ki jo bo naročnik uporabljal, naročnik pa bo Produkte tržil po svojih prodajnih kanalih. Za namen uresničitve predmeta Pogodbe sta pogodbeni stranki registrirali skupno blagovno znamko z imenom X. (3. člen Pogodbe), pri čemer je blagovna znamka v solasti obeh pogodbenih strank v razmerju 50:50, blagovno znamko prijavi Naročnik, stroški zanjo pa se med pogodbenima strankama delijo v razmerju 50:50 (peti odstavek 5. člena Pogodbe).

6. V okviru 5. člena Pogodbe (Delitev dobička in plačila) sta pogodbeni stranki določili tudi vrednost sodelovanja. Iz določbe izhaja, da bo Izvajalec Naročniku vsak mesec poslal poročilo o opravljenih storitvah za prejšnji mesec, ki mora biti v skladu s časovnico in usmeritvami ter mu izstavil račun, Naročnik pa bo opravljeno delo potrdil, lahko pa račun reklamira v roku 7 dni od prejema, sicer se račun šteje za pravilen. Dobiček iz naslova prodaje Produktov se med pogodbeni stranki deli 50:50, kot dobiček pa se za namen Pogodbe definira tako, da se od Prihodkov od prodaje odšteje stroške Produktov in nabavno ceno le teh, pri čemer se pogodbeni stranki zavežeta narediti obračun dobička Produktov do vsakega 10. v mesecu za pretekli mesec, za kar izda Naročnik Izvajalcu račun. Izvajalec ima skladno z določbo enajstega odstavka 5. člena Pogodbe pravico do vpogleda v poslovne knjige Naročnika in za pregled pooblastiti zunanjega neodvisnega izvajalca in če ta ugotovi, da se poslovni rezultati, ki jih je Naročnik sporočil Izvajalcu, razlikujejo za več kot 5%, je dolžan Naročnik Izvajalcu povrniti stroške pregleda, kakor tudi razliko, če pa so razlike manjše kot 5%, Izvajalec stroške pregleda krije sam, razliko pa je Naročnik dolžan plačati Izvajalcu.

7. Tožeča stranka je trdila (in zahtevala), da ji je tožena stranka dolžna omogočiti pregled vseh poslovnih knjig tožene stranke glede vseh poslovnih dogodkov v zvezi z nakupom in prodajo Produktov po Pogodbi, saj dvomi v izračun dobička, ki ga je izdelala tožena stranka ter v podatke v zvezi s prodajo Produktov, ki jih je tožeči stranki posredovala tožena stranka. Tožeča stranka je vložila stopničasto tožbo in navedla, da ji je tožena stranka dolžna omogočiti tak pregled poslovnih knjig zato, ker je tako določeno v Pogodbi in zato, da bo sploh lahko oblikovala svoj dajatveni tožbeni zahtevek oziroma pred tem ugotovila ali ima iz naslova delitve dobička po Pogodbi do tožene stranke sploh kakšen zahtevek in če, za koliko.

8. Stopničasta tožba je procesni institut, ki je bil v naš pravni sistem uveden z uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 10/17; ZPP-E). Tožeča stranka lahko uveljavlja dva zahtevka zoper isto toženo stranko tako, da si pridrži določitev drugega zahtevka ter navedbo dejstev in dokazov, na katere opira ta zahtevek, če je to odvisno od pridobitve dejstev ali dokazov, ki jih stranka zahteva s prvim zahtevkom (prvi odstavek 182.a člena ZPP). Stranka drugi zahtevek določno opredeli ter navede dejstva in dokaze, na katere opira ta zahtevek, v roku, ki ga določi sodišče po pravnomočnosti odločitve o prvem zahtevku (drugi odstavek 182.a člena ZPP). Gre torej za objektivno kumulacijo zahtevkov, pri čemer se prvi zahtevek glasi na pridobitev dejstev in dokazov v povezavi s postavitvijo drugega, dajatvenega zahtevka, kadar pride tožeča stranka v takšno trditveno in dokazno stisko, da dajatvenega zahtevka ne more konkretizirano opredeliti. Stopničaste tožbe so namenjene reševanju problematike asimetrije informacij med strankami v primerih, ko ima stranka že po materialnem pravu zahtevek na predložitev listin, predložitev računa, vpogled v listine ali drug zahtevek na razkritje podatkov, bodisi na podlagi pogodbe bodisi na podlagi zakona. Stopničasta tožba pride torej v poštev, kadar ima stranka nek samostojen materialnopravni zahtevek, pri čemer je lahko pravna podlaga za razkritje informacij zakonska ali pogodbena.1 Ker sta pravdni stranki v Pogodbi določili, da ima tožeča stranka kot Izvajalec po Pogodbi pravico do vpogleda v poslovne knjige Naročnika za namen ugotovitve višine dobička, ki sta se ga pravdni stranki kot stranki Pogodbe dogovorili razdeliti v višini 50:50, je v obravnavanem primeru podana pogodbena podlaga za vložitev stopničaste tožbe.

9. Tožena stranka se je upirala z različnimi ugovori. Navajala je, da tožeča stranka do dobička sploh ni upravičena, saj k njemu ni nič prispevala in ni sodelovala pri prodaji in trženju Produktov, dobavila pa je le eno pošiljko Produktov (prvo zalogo), ki se še niti ni v celoti prodala, plačilo prve zaloge pa je tako ali tako zagotovila tožena stranka, in sicer je tožeči stranki dala posojilo v višini 7.770,00 EUR. Po trditvah tožene stranke gre za znesek po računu italijanskega dobavitelja, družbe B., št. 569 z dne 14. 10. 2019 (B13). Posojilno pogodbo sta pogodbeni stranki sklenili dne 27. 10. 2019 (B14), pri čemer je iz naslova posojila tožena stranka na račun tožeče stranka nakazala dne 28. 10. 2019 znesek 3.885,00 EUR (B15) in dne 27. 11. 2019 znesek 3.885,00 EUR (B16). Trdila je tudi, da je dne 3. 10. 2020 odstopila od pogodbe, ker je tožeča stranka kršila svoje pogodbene obveznosti, saj razen registracije blagovne znamke in organizacije nabave produktov, za plačilo katerih je sredstva v celoti založila tožena stranka, po Pogodbi ni storila nič drugega. Tako kljub pozivom tožene stranke tožeča stranka ni predložila krovne tržne strategije in mesečnih poročil o opravljenih storitvah oz. mesečnih tržnih strategij, prav tako toženi stranki ni izdala nobenega računa. Ker je tožena stranka odstopila od Pogodbe, preden je tožeča stranka zahtevala vpogled v poslovne knjige, te pravice tožeča stranka ne more več uveljavljati. Trdila je še, da je tožeči stranki posredovala vse računovodske izkaze, iz katerih izhaja specifikacija tržnih cen, nabavnih cen, popis stroškov in končni izračun dobička. Nasprotovala je tudi temu, da bi poslovne knjige pregledovala družba A. d. o. o., saj zaradi povezav s tožečo stranko ne gre za neodvisnega zunanjega izvajalca.

10. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da tožeča stranka ni izpolnila svojih pogodbenih obveznosti, saj razen registracije blagovne znamke in organizacije nabave produktov, za plačilo katerih je sredstva v celoti založila tožena stranka, po Pogodbi ni storila nič drugega, zato tudi ni mogoče trditi, da je prišla v tako trditveno in dokazno stisko, da ne more konkretizirano opredeliti svojega zahtevka. Ugotovilo je tudi, da se je tožena stranka (4. člen Pogodbe) zavezala, da bo tožeči stranki iz svojega računovodstva najkasneje vsakega 5. dne v mesecu posredovala vse podatke o izvedenih in realiziranih naročilih Produktov za pretekli mesec, ki so podlaga za obračun delitve dobička. Tožena stranka je tožeči stranki dvakrat poslala računovodske izkaze, tožeča stranka pa ni podala prepričljivih utemeljitev, da so neverodostojni (ni konkretizirano pojasnila zakaj vanje dvomi), saj jih je posredovala prav direktorica tožene stranka C. C., iz njih pa izhajajo vsi potrebni podatki za določitev zahtevka, tožeča stranka pa ni izkazala boljšega rezultata prodaje in večjo količino prodanih produktov, poleg tega pa tudi ni predložila niti ene mesečne tržne strategije niti enega poročila o delu, njen ugovor, da tega še ni dolžna posebej konkretizirati, pa je zavrnilo.

11. Pritožba utemeljeno trdi, da je sodišče prve stopnje napačno presodilo, da tožeča stranka ni izpolnila svojih pogodbenih obveznosti, zaradi česar naj ne bi bila upravičena do vpogleda v poslovne knjige tožene stranke, ki bi ji omogočil ugotovitev ali in koliko dobička po Pogodbi ji pripada. Glavna obveznost tožeče stranke po Pogodbi je bila pridobiti oziroma razviti kozmetične produkte in s kozmetiko povezane produkte in priprava tržne strategije za Produkte. Izdelava mesečnih poročil o opravljenih storitvah za pretekli mesec ter izstavitev računa je bila v Pogodbi določena le za potrebe določitve vrednosti sodelovanja (delitev dobička) v okviru 5. člena Pogodbe. Pritožba zato pravilno opozarja, da je glavna obveznost tista, zaradi katere sta pogodbeni (pravdni) stranki sklenili pogodbo in z izpolnitvijo katere se uresniči pogodbeni namen (causa), vse ostale obveznosti pa so stranske. Da je tožeča stranka pridobila oziroma razvila (ter dobavila toženi stranki) Produkte je nesporno, saj jih tožena stranka sicer niti ne bi mogla prodajati. Tožeča stranka sicer ni prerekala ugovorov tožene stranke, da ni pripravila tržne strategije. Navedeno dejstvo je zato šteti za neprerekano, s tem pa za priznano (drugi odstavek 214. člena ZPP). Pritožba namreč nima prav, ko trdi, da se tožeči stranki še ni bilo potrebno opredeljevati do ugovorov tožene stranke, ki se tičejo izpolnitve pogodbenih obveznosti – če namreč tožeča stranka dejansko prav v ničemer ne bi izpolnila svojih pogodbenih obveznosti, do vpogleda v poslovne knjige res ne bi bila upravičena. Vendar ker je svojo glavno obveznosti vsaj delno izpolnila, ji ta pravica po pogodbi pripada, saj ji pripada tudi dobiček. Le delna izpolnitev pa bo v nadaljevanju postopka lahko imela vpliv na utemeljenost višine morebitnega dajatvenega zahtevka, na utemeljenost pritožbe pa v tem trenutku ne vpliva. Da temu ne bi bilo tako, pritožbenega sodišča tožena stranka ne more prepričati s trditvami v odgovoru na pritožbo, da je bila prav popolna izpolnitev mesečnih obveznosti zanjo ključna, saj se ji je tožeča stranka predstavila kot strokovnjak za trženje. Tega tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni zatrjevala, poleg tega pa je bila prav gotovo ključna (in s tem glavna obveznost tožeče stranke) tudi pridobitev oziroma razvoj Produktov, saj brez tega tudi tržne strategije ne bi bilo mogoče izvajati. Zato so pravno irelevantne (vsaj v tem trenutku) tudi navedbe tožene stranke v odgovoru na pritožbo o grajanju in pozivanju tožeče stranke, ki jih je opravila tožena stranka v zvezi s predložitvijo mesečnih poročil, saj je šlo po presoji pritožbenega sodišča za stransko in ne glavno obveznost tožeče stranke.

12. Pritožba tudi utemeljeno opozarja, da iz s strani tožene stranke predloženih listin, ki jih sama opredeljuje kot računovodske izkaze, temu pa sledi tudi sodišče prve stopnje, ne more ugotoviti koliko dobička dejansko je tožena stranka s prodajo Produktov ustvarila. Tožeča stranka ves čas postopka trdi, da gre za vprašanje koliko Produktov je tožena stranka dejansko prodala in katere stroške je tožena stranka dejansko upoštevala pri izračunu dobička. Sodišče prve stopnje je s tem v zvezi s strani tožene stranke predložene listine tj. Poročilo za kozmetiko na dan 31. 01. 2020 (A4) in Poročilo o prodaji kozmetike od dne 1. 2. 2020 do 10. 11. 2020 (A5) napačno ocenilo kot računovodske izkaze, saj to niso. Računovodski izkazi so npr. bilanca stanja, izkaz poslovnega uspeha, izkaz denarnih in finančnih tokov ipd., pri čemer morajo biti zato, da imajo sploh določeno informacijsko vrednost, izdelani v skladu z računovodskimi pravili (npr. Mednarodni računovodski standardi). Nič od tega niso s strani tožene stranke predložene listine. Gre le za enostranske listine, ki sicer vsebujejo določene podatke, a jih brez vpogleda v poslovne knjige ni moč preveriti. S predložitvijo teh listin / poročil je tožena stranka namreč izpolnila le svojo pogodbeno obveznosti določeno v sedmem odstavku 4. člena Pogodbe,2 kar pa ne pomeni, da tožeča stranka zato nima več pravice, ki sta jo pogodbeni stranki v enajstem odstavku 5. člena Pogodbe določili posebej/dodatno in torej neodvisno od obveznosti tožene stranke določene v sedmem odstavku 4. člena Pogodbe.

13. Glede na navedeno bo tožeča stranka šele in ko bo vpogledala v poslovne knjige tožene stranke lahko ugotovila pravno relevantna dejstva tj. kakšni so bili prihodki tožene stranke, kar je odvisno od količine in cene prodanih Produktov, in kakšni so bili stroški Produktov, kar vse je osnova za izračun dobička po sedmem odstavku 5. člena Pogodbe. Sodišče prve stopnje je zaradi nepravilne uporabe materialnega prava dejansko stanje napačno ugotovilo ter napačno presodilo, da tožeča stranka ni v taki trditveni in dokazni stiski, ki bi utemeljevala prvi zahtevek tožeče stranke pri stopničasti tožbi. Po presoji pritožbenega sodišča je namreč navedeni pogoj v obravnavanem primeru podan.

14. S prvim delom tožbenega zahtevka (prvi zahtevek po stopničasti tožbi) je tožeča stranka zahtevala, da mora tožena stranka v roku 15 dni od prejema sodbe njej ter njenemu pooblaščenemu zunanjemu strokovnemu izvajalcu družbi A. d. o. o. _omogočiti pregled_ vseh poslovnih knjig tožene stranke glede vseh poslovnih dogodkov v zvezi z nakupom in prodajo Produktov po Krovni pogodbi o poslovnem sodelovanju, sklenjeni med pravdnima strankama dne 25. 10 2019 ter stroškov, ki so nastali pri prodaji Produktov po citirani Krovni pogodbi. Pri stopničasti tožbi gre, kot že pojasnjeno, v okviru prvega dela zahtevka, s katerim se skuša odpraviti trditvena in dokazna stiska tožnika, zgolj za razkritje določenih informacij in listin, ne pa tudi že za njihovo nadaljnjo ocenjevanje, vrednotenje in presojo. Tožeča stranka pa je prvi del svojega zahtevka po stopničasti tožbi postavila tako, da naj tožena stranka njej in točno določenemu izvajalcu omogoči več kot le vpogled v poslovne knjige, s čimer pa je delno preseženo tisto, kar lahko s prvim delom zahtevka stopničaste tožbe sploh zahteva. Po presoji pritožbenega sodišče je namreč namen razkritja informacij dosežen že s tem, da tožena stranka tožeči stranki dovoli vpogled v poslovne knjige. Pregled poslovnih knjig preko pooblaščenega zunanjega strokovnega izvajalca zato ni utemeljen. Ker pa gre za širši zahtevek, v katerega je inkorporiran tudi vpogled v poslovne knjige, do katerega pa je tožeča strank upravičena, je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in tožbenemu zahtevku za vpogled v poslovne knjige v zvezi s Produkti dovolilo, v preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo. Glede na navedeno so se ugovori tožene stranke, ki se nanašajo na določitev družbe A. d. o. o. za zunanjega izvajalca, v tej fazi postopka izkazali za pravno irelevantne.

15. Pri tem pritožbeno sodišče še dodaja, da tožena stranka nima prav, ko je trdila, da je pravica tožeče stranke do vpogleda v njene poslovne knjige prenehala zaradi njenega odstopa od pogodbe. Pri Pogodbi namreč ni šlo za enkratno izpolnitev, ampak dalj časa trajajoče pogodbeno razmerje. Zato odstop od pogodbe ne učinkuje na delne izpolnitve, ki so bile opravljene v skladu s pogodbo in za katere so bile dane ustrezne nasprotne izpolnitve v času trajanja pogodbe. V takem primeru učinkuje odstop od pogodbe _ex nunc._ Prav tako na pravico tožeče stranke do dobička ne vpliva dejstvo, da je prvo zalogo kozmetike v celoti plačala tožena stranka s tožeči stranki danim posojilom. Zahtevek tožene stranke na vračilo danega posojila iz posojilne pogodbe namreč ne vpliva na zahtevek tožeče stranke iz naslova dobička po Pogodbi, razen v okviru pobotnega ugovora.

16. Pritožba se je izkazala za delno utemeljeno. Pritožbeno sodišče ji je zato delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da mora tožena stranka v roku 15 dni od prejema sodbe tožeči stranki omogočiti vpogled v svoje poslovne knjige tožene stranke glede vseh poslovnih dogodkov v zvezi z nakupom in prodajo Produktov po Krovni pogodbi o poslovnem sodelovanju, sklenjeni med pravdnima strankama dne 25. 10 2019 ter stroškov, ki so nastali pri prodaji Produktov po citirani Krovni pogodbi (355. člen ZPP), v preostalem delu pa jo je kot neutemeljeno zavrnilo (353. člen ZPP). Pri tem je pritožbeno sodišče odgovorilo zgolj na navedbe, ki so bile za odločitev o pritožbi odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

17. Pri stopničasti tožbi gre za objektivno kumulacijo zahtevkov. Pritožbeno sodišče je s tem, ko je pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je prvemu zahtevku po prvem odstavku 182.a člen ZPP delno ugodilo, delno pa tožbeni zahtevek zavrnilo, le delno odločilo v tem sporu. Po poteku ustreznega roka in izpolnitvi pogojev bo namreč potrebno odločiti še o dajatvenem zahtevku. Šele tedaj pa se bo lahko odločalo tudi o stroških postopka, zato je pritožbeno sodišče odločanje o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo (analogna uporaba četrtega odstavka 165. člena ZPP).

1 Prim. Zakon o pravdnem postopku (ZPP) z uvodnimi pojasnili k spremembam zakona in stvarnim kazalom dr. Aleša Galiča, Ur. List RS, 6. dopolnjena izdaja, Ljubljana 2017, str. 31. 2 Iz navedene določbe izhaja, da bo Naročnik Izvajalcu iz svojega računovodstva najkasneje vsakega 5. dne v mesecu posredoval vse podatke o izvedenih in realiziranih naročilih Produktov za prejšnji mesec, ki so podlaga za obračun delitve dobička iz naslova predmeta te pogodbe.