Jedro

Res je, da zakon v 1. odstavku 635. člena OZ opredeljuje prekluzivni rok za sodno uveljavljanje naročnikovih pravic iz jamčevanja za napake, o katerih je pravočasno obvestil izvrševalca posla. Navedeni rok učinkuje tudi za uveljavljanje tistih oblikovalnih upravičenj, za katera naročnik ne potrebuje sodnega uveljavljanja in se uresničijo že z enostransko izjavo volje, kot je primer pri odstopu od pogodbe zaradi napak. Vendar pa ima prekluzivni rok iz 1. odstavka 635. člena OZ svoj učinek le, v kolikor ni podan dejanski stan iz 636. člena OZ.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Novem mestu, opr. št. Ig 2005/00846 z dne 07. 11. 2005 v 1. in 3. točki izreka in zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 1.476,46 EUR in pripadajočih zakonskih zamudnih obresti. Tožeči stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 1.894,60 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo je pravočasno pritožbo vložila tožeča stranka in uveljavljala pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev pravdnega postopka in pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi, tožeči stranki pa naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Ker gre v konkretni zadevi za spor majhne vrednosti, je pritožbeno sodišče vezano na naslednje dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča: pravdni stranki sta bili v pogodbenem razmerju na podlagi s strani tožene stranke sprejete ponudbe tožeče stranke o dobavi in vgradnji treh vrat v avtopralnici tožene stranke, tožeča stranka je v avtopralnico vgradila tri različna vrata, ki jih je tožena stranka prevzela in začela uporabljati, po vgradnji je tožena stranka tožečo večkrat obvestila o nepravilnem delovanju tretjih vrat in zahtevala odpravo skritih napak, tožeča stranka si je vrata ogledala in poskušala odpraviti napake, vendar tretja vrata kljub popravilom niso delovala in tožena stranka je z dopisom z dne 11. 11. 2005 tožeči stranki sporočila, da odstopa od pogodbe s tožečo stranko.

Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka, s katerim je tožeča stranka uveljavljala plačilo preostalega dela pogodbeno dogovorjene obveznosti tožene stranke, utemeljilo na ugotovljenem učinku izjave tožene stranke z dne 11. 11. 2005, s katero je odstopila od pogodbe s tožečo stranko, v posledici česar je prenehala podlaga vtoževane obveznosti.

Neutemeljen je pritožbeni očitek, ki se nanaša na zatrjevano protispisnost sklepanja sodišča in s tem bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki naj bi izhajala iz ugotovitev prvostopenjskega sodišča o neuporabnosti vgrajenih spornih vrat s strani tožeče stranke. Protispisnost pritožnik utemeljuje na neskladnosti med ugotovitvami izvedenca v izvedenskem mnenju in sklepanju sodišča. Vendar je sodišče prve stopnje na to dejansko okoliščino sklepalo tudi na podlagi dokazne ocene preostalih izvedenih dokazov (izpovedi zaslišanih prič R. B. in priče M. M. in ne zgolj iz ugotovitev sodnega izvedenca). Na osnovi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje tako ugotovilo, da tožeča stranka kljub neuspešnim poskusom ni odpravila napake na spornih vratih, takšna ugotovitev je utemeljevana na dokazni oceni vseh izvedenih dokazov, zato je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje na protispisnost ugotovitve sodišča prve stopnje zgolj v primerjavi z ugotovitvami sodnega izvedenca v izvedeniškem mnenju.

Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ker ni upoštevalo, da je tožena stranka zamudila enoletni rok za sodno uveljavljanje napak. Po mnenju pritožnika bi tožena stranka lahko uveljavljala le znižanje plačila in pravico do odškodnine v smislu 2. odstavka 635. člena OZ, medtem ko je njen odstop od pogodbe dne 11. 11. 2005 prepozen, zato ga sodišče ne bi smelo šteti za veljavnega.

Res je, da zakon v 1. odstavku 635. člena OZ opredeljuje prekluzivni rok za sodno uveljavljanje naročnikovih pravic iz jamčevanja za napake, o katerih je pravočasno obvestil izvrševalca posla. Pritožbeno sodišče pri tem soglaša s pritožnikom, da navedeni rok učinkuje tudi za uveljavljanje tistih oblikovalnih upravičenj, za katera naročnik ne potrebuje sodnega uveljavljanja in se uresničijo že z enostransko izjavo volje kot je primer pri odstopu od pogodbe zaradi napak. Vendar pa ima prekluzivni rok iz 1. odstavka 635. člena OZ svoj učinek le, v kolikor ni podan dejanski stan iz 636. člena OZ. Sodišče bi zato na izgubo upravičenja tožene stranke do uveljavljanja odstopa od pogodbe po izteku roka iz 1. odstavka 635. člena OZ moralo paziti le, v kolikor bi se tožeča stranka na to okoliščino izrecno sklicevala že v postopku pred sodiščem prve stopnje (glej Nina Plavšak, Obligacijski zakonik s komentarjem GV Založba, Ljubljana 2004, tretja knjiga stran 854). Tožeča stranka se je na okoliščine, ki naj bi utemeljevale izgubo navedenega materialnega upravičenja prvič sklicevala šele v pritožbi, ko je pojasnjevala časovni okvir, v katerem naj bi tožena stranka izgubila navedeno materialnopravno upravičenje. Gre torej za nedopustno trditveno podlago v pritožbi, ki je pritožbeno sodišče ne more upoštevati (1. odstavek 337. člena ZPP). Ker tožena stranka v okviru podanih trditvenih navedb v postopku pred prvostopenjskim sodiščem ni utemeljila izgubo oblikovalnega upravičenja tožene stranke do odstopa od pogodbe, se izkaže pritožba tožeče stranke kot neutemeljena tudi v tistem delu, v katerem uveljavlja napačno uporabo materialnega prava s strani prvostopenjskega sodišča. Ker pritožbeno sodišče tudi v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe ni ugotovilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče odločilo kot je razvidno iz izreka te sodbe (363. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče pa pritožbenih stroškov ni priznalo niti toženi stranki v zvezi s priglašenimi stroški iz sestave odgovora na pritožbo, saj tožena stranka z navedenimi stališči v tej vlogi z ničemer ni prispevala k odločitvi pritožbenega sodišča.