Jedro

Pravni interes za izdajo ugotovitvene sodbe, ki ni izvršljiva in na podlagi katere ni mogoče doseči pravnih posledic, kot jih ima pravnomočna dajatvena ali konstitutivna sodba, ni podan.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in razveljavilo sklepe disciplinskega senata tožene stranke z dne 8.10.1993 in sklep njenega upravnega odbora z dne 5.11.1993, na podlagi katerih je bil tožniku zaradi hujše kršitve delovne obveznosti (opredeljene kot protipravna raba sredstev, last podjetja) izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Svojo odločitev je oprlo na načelo "in dubio pro reo", saj je podvomilo v obstoj odločilnih dejstev, da bi imel tožnik v spornem času (od 22.12.1992 do 27.8.1993) protipravno v posesti 700 DEM. V posledici te odločitve je ugotovilo, da tožniku ni prenehalo delovno razmerje dne 9.11.1993, ampak je trajalo vse do uvedbe stečajnega postopka nad toženo družbo, to je do dne 28.9.1994. Ugotovilo je obstoj tožnikove terjatve iz naslova pripadajoče plače v znesku 412.810,31 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečno zapadlih zneskov ter dolžnost vpisa obdobja od 9.11.1993 do 28.9.1994 kot delovne dobe v delovno knjižico. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna povrniti tožniku stroške postopka v znesku 53.710,30 SIT, v 8 dneh pod izvršbo.

Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke tako, da je razveljavilo izpodbijano sodbo in tožbo zavrglo ter hkrati sklenilo, da trpita stranki vsaka svoje stroške postopka. Pritožbeno sodišče se je pri svoji odločitvi oprlo na določbo drugega odstavka 288. člena ZPP-77, saj je ugotovilo, da tožnik ni prijavil svoje terjatve stečajnemu senatu v roku iz 137. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Uradni list RS, št. 47/93 do 52/99 - ZPPSL). Zato je presodilo, da tožnik za nadaljevanje postopka nima več pravnega interesa.

Zoper pravnomočni sklep sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava po 1. in 3. točki prvega odstavka 370. člena ZPP. V obrazložitvi revizije očita sodišču absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj obstoja nasprotje med izrekom izpodbijanega sklepa in razlogi, ki so zaradi vsebine predloženih listin prav tako v nasprotju z izrekom. Iz prijave upniške terjatve, ki se nahaja v spisu, je po navedbah revizije nedvomno razvidno, da je tožnik skladno določilu ZPPSL pravočasno prijavil svojo terjatev stečajnemu senatu v stečajnem postopku, uvedenem dne 22.9.1994 zoper toženo stranko, ki je tekel pri Temeljnem sodišču v Mariboru, enota Maribor, pod opr. št. St 54/94. Zato je zmotna pravna presoja drugostopnega sodišča, da revident ni izkazal pravnega interesa za vodenje postopka v obravnavani zadevi. V posledici obstoja absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka je sodišče kršilo tudi določila materialnega prava. Zato predlaga, da se reviziji ugodi in izpodbijani sklep v celoti razveljavi ter zadeva vrne v ponovno obravnavanje in odločanje Višjemu delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani.

Državno tožilstvo Republike Slovenije se o vročeni reviziji ni izjavilo, tožena stranka pa nanjo ni odgovorila (390. člen ZPP-77).

Revizija ni utemeljena.

Ker je sodišče prve stopnje v tej zadevi izdalo sodbo dne 18.6.1999, torej pred uveljavitvijo Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 - ZPP) dne 14.7.1999 (503. člen) je bilo na podlagi njegovega 498. člena uporabiti tako v pritožbenem kot v revizijskem postopku določbe prej veljavnega Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SRRJ, št. 4/77 do 27/90 - ZPP-77).

Revizija je izredno pravno sredstvo, ki dopušča le omejen, z zakonom predpisan preizkus pravnomočne sodne odločbe sodišča druge stopnje. Zato je odločanje revizijskega sodišča omejeno le na razloge, ki jih v okviru dopuščenega obsega uveljavlja revident in razloge, ki jih mora upoštevati po uradni dolžnosti, predpisane z določbo 386. člena ZPP-77. Revizijsko sodišče je po uradni dolžnosti preizkusilo obstoj morebitne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP-77. Ugotovilo je, da navedena kršitev v postopku ni bila storjena.

Očitana procesna kršitev iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP-77, v zvezi s 1. točko prvega odstavka 385. člena ZPP-77, ni podana. Sodišče druge stopnje je svojo ugotovitev, da tožnik v tem postopku uveljavljene terjatve ni prijavil stečajnemu senatu, oprlo na vsebino listine iz priloge A2, to je upniške terjatve tožnika. Iz dela prijave terjatve, ki se nanaša na tožnika pod točko III/3, je jasno razvidno, da "upnik B. M. prijavlja terjatev iz naslova prikrajšanj pri plači za obdobje od 1.9.1990 do 28.2.1991, ki znaša skupno 26.875,00 SIT, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti mesečnih prikrajšanj v navedenem časovnem obdobju do plačila". Z modificiranim tožbenim zahtevkom v pripravljalnem spisu z dne 17.6.1999 (listovna številka 64/65) pa je tožnik zahteval ugotovitev obstoja terjatve v višini 412.810,31 SIT skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi in vpis te dobe v delovno knjižico iz naslova pripadajočih plač za obdobje od 9.11.1993 do 28.9.1994. Revizijska trditev o obstoju nasprotij med izrekom izpodbijane sodbe, njenimi razlogi in vsebino listin se tako izkaže za neutemeljeno.

Ker tožnik v tem sporu uveljavljavljane terjatve ni prijavil stečajnemu senatu, je izgubo pravice, da zahteva od tožene stranke njeno plačilo, sodišče druge stopnje pravilno oprlo na določbo 137. člena ZPPSL. Po prvem odstavku te določbe morajo upniki prijaviti svoje terjatve stečajnemu senatu v roku dveh mesecev od dneva, ko je bil oklic o začetku stečajnega postopka objavljen v Uradnem listu Republike Slovenije. Enako določbo vsebuje 5. točka 102. člena omenjenega zakona. Zato lahko upnik s tožbo zoper stečajnega dolžnika zahteva ugotovitev obstoja svoje terjatve samo, če jo je prej prijavil v stečajno maso. Ob ugotovitvi, da tožnik terjatve iz vložene tožbe ni prijavil stečajnemu senatu v zakonitem roku iz prvega odstavka 137. člena ZPPSL, je pritožbeno sodišče utemeljeno razveljavilo prvostopno sodbo in njegovo tožbo zavrglo, ker niso bile izpolnjene procesne predpostavke za njeno obravnavanje (102., 137., 144. člen ZPPSL v zvezi z drugim odstavkom 288. člena ZPP-77).

Pravni interes na ugotovitvi obstoja oziroma neobstoja kakšne pravice ali pravnega razmerja (prvi odstavek 187. člena ZPP-77) je namreč izrecno predpisana predpostavka za dopustnost tožbe. Če ni podana pravna korist tožnika za vložitev ugotovitvene tožbe, jo sodišče na podlagi drugega odstavka 288. člena ZPP-77 kot nedopustno zavrže. Pravni interes se pri dajatveni in oblikovalni ter pri ugotovitveni tožbi, vloženi po posebnih predpisih (drugi odstavek 187. člena ZPP-77), predpostavlja. V primeru, ko stečajni senat napoti stečajnega upnika na pravdo za ugotovitev prerekane terjatve (144. člen ZPPSL), ni potrebno, da tožnik za ugotovitev obstoja prerekane terjatve dokazuje pravni interes. Ta se glede na določbo drugega odstavka 187. člena ZPP-77 predpostavlja.

V obravnavanem primeru, ko tožnik svoje terjatve ni prijavil v roku iz 1. točke drugega odstavka 137. člena ZPPSL stečajnemu senatu, ni izkazal pravnega interesa za vložitev ugotovitvene tožbe, ki je predmet tega spora. Na podlagi takšne ugotovitvene sodbe se nova pravna razmerja ne ustvarjajo, že obstoječa pravna razmerja pa se ne morejo spremeniti. Tožeča stranka, ki svoje terjatve v stečajnem postopku ni prijavila in zato tudi ni bila napotena na uveljavitev prerekane terjatve v posebnem postopku, ne more z zahtevkom iz ugotovitvene tožbe pridobiti lastnosti stečajnega upnika in njegovih pravic v stečajnem postopku. Zato ne more sodelovati niti pri glavni, niti poznejši (na podlagi 159. člena ZPPSL oblikovani) razdelitvi stečajne mase. Pravni interes za izdajo ugotovitvene sodbe, ki ni izvršljiva in na podlagi katere ni mogoče doseči pravnih posledic, kot jih ima pravnomočna dajatvena ali konstitutivna sodba, zato ni podan. Ker tožnik posledično z ničemer ne izkazuje in ne dokazuje pravnega interesa na ugotovitvi nezakonitosti sklepov disciplinskih organov, je sodišče druge stopnje, kot že navedeno, imelo pravno podlago v določbi drugega odstavka 288. člena ZPP-77, da je tožbo kot nedopustno zavrglo.

Ker revizija ni utemeljena, jo je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena v zvezi z četrtim odstavkom 400. člena ZPP-77 zavrnilo.

Določbe ZPP-77, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporablja na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona z izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91 do 1 in 45/I/94).