Jedro

Tožena stranka je izpodbijano odločitev sprejela po tem, ko je prejela odgovor odvetnice, v katerem se je opredelila do navedb tožnika v predlogu za razrešitev in tudi sama predlagala svojo razrešitev iz razlogov na strani tožnika. Tožena stranka pred izdajo izpodbijane odločbe tožnika ni seznanila z navedbami odvetnice. Iz izjav obeh sicer res izhaja, da med njima že od začetka ni bilo vzpostavljeno ustrezno zaupanje, vendar pa sodišče sodi, da v navedenih okoliščinah zadeve to ne zadostuje za sklep, da se je tožena stranka zgolj oprla na navedbe odvetnice in zaključila, da obstajajo razlogi za razrešitev odvetnice, ki izvirajo iz sfere tožnika in ki onemogočajo korektno opravljanje dela. Ne iz izpodbijanje odločbe niti iz predloženega upravnega spisa ni razvidno, da bi bil tožnik pred izdajo izpodbijanje odločbe seznanjen z odgovorom odvetnice in predlogom, da se jo iz razlogov na tožnikovi strani razreši kot izvajalko BPP. V konkretnem primeru tako tožnik ni imel niti možnosti, da se izjavi o navedbah tožnice.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Okrožnega sodišča v Ljubljani Bpp 1752/2016 z dne 17. 12. 2018 se odpravi ter zadeva vrne temu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške sodnega postopka v znesku 15,00 EUR v roku 15 dni od dneva vročitve te sodbe, po tem roku pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo razrešila odvetnico A.A., ki je bila z odločbo Bpp 1752/2016 z dne 18. 1. 2017 določena za izvajanje brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) (I. točka izreka). Pravica do redne BPP na podlagi odločbe Bpp 1327/2017 z dne 23. 8. 2016 v zvezi z odločbo o razrešitvi z dne 18. 1. 2017 tožnika preneha in se šteje, da mu BPP ni bila odobrena (II. točka izreka). O višini neupravičeno prejete BPP bo tožena stranka odločila s posebno odločbo (III. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je bila z odločbo Bpp 1752/2016 z dne 23. 8. 2016 tožniku dodeljena redna BPP za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem I. stopnje v pravdnem postopku Okrajnega sodišča v Ljubljani II P 1265/2016 in v postopku mediacije zaradi izpraznitve, od 6. 7. 2016 dalje. Za izvajanje BPP je bil določen odvetnik B.B. iz Ljubljane. Odvetnik B.B. je bil z odločbo Bpp 1752/2016 z dne 18. 1. 2017 razrešen in namesto njega je bila določena odvetnica A.A. iz Ljubljane. Odločba je postala pravnomočna 30. 9. 2016. Razlog za razrešitev odvetnika B.B. so bili razlogi na strani tožnika (različni pogledi na vsebinsko in procesno stanje zadev, na strokovne vidike vodenja postopkov, izražanje nezaupanja odvetniku, očitanje nepravilnega ravnanja v postopkih itd.), zaradi katerih odvetnik ni mogel več v redu opravljati zastopanja. Dne 30. 11. 2018 je tožnik pri toženi stranki vložil prošnjo za razrešitev odvetnice A.A.. Kot razlog za razrešitev je tožnik navedel, da je porušeno zaupanje v njeno delo. Očita ji, da se je njegovega primera lotila zelo površno in ga prepričevala, naj se strinja s tožbo, kar pa je za tožnika nesprejemljivo. V predlogu je obširno opisal sporno razmerje, ki je predmet pravdnega postopka ter razložil svoje poglede na zadevo. Meni tudi, da ga je odvetnica zavajala, da ni možnosti uspeha. Odvetnici A.A. je 19. 11. 2018 tudi preklical pooblastilo. Tožena stranka je odvetnico z dopisom pozvala, naj se opredeli o navedbah tožnika za njeno razrešitev. V odgovoru je odvetnica toženi stranki natančno pojasnila potek dogodkov in sicer, naj bi bil tožnik v zvezi s postopkom pri odvetnici petkrat, pridobila je vso dokumentacijo ter se o tožnikovem pravnem položaju s tožnikom večkrat natančno pogovorila. V nadaljevanju je odvetnica pojasnila zadevo s pravnega stališča ter opisala, kaj vse je glede tega tožniku pojasnila in predlagala. Ugotavlja, da tožnik ni hotel razumeti oziroma sprejeti, kar mu je skušala pojasniti. Nazadnje je tožnik odvetnici preklical pooblastilo. Odvetnica je tudi sama predlagala razrešitev iz razlogov na strani tožnika. Tožena stranka je tako zaključila, da so na strani tožnika podani razlogi (subjektivno nezadovoljstvo z odvetničinim delom, nezaupanje, nestrinjanje z njenimi strokovnimi pojasnili, diametralno različni pogledi na vodenje postopka itd.), zaradi katerih odvetnica ne more več v redu opravljati zastopanja, pri čemer je razvidno, da je odvetnica delo v postopku opravljala korektno in strokovno neoporečno ter si prizadevala za ustrezne rešitve za tožnika. Dodatno okoliščino za razrešitev predstavlja preklic pooblastila odvetnici, zaradi česar ta sploh ne more več opravljati pravnih storitev za tožnika v postopku. Glede na navedeno je tožena stranka zaključila, da so razlogi za razrešitev odvetnice na strani tožnika in po pravnomočnosti odločbe po izdana odločba o neupravičeno prejeti BPP, v kateri bo ugotovljena višina neupravičeno prejete BPP in določen način ter čas vračila.

3. Tožnik se z odločitvijo ne strinja ter navaja, da je izpodbijana odločba nepravilna, nezakonita, neustavna in protispisna. Sodišču predlaga, da naj izpodbijano odločbo odpravi in toženi stranki naloži, da mora izdati novo odločbo o pravicah in pravnih koristih tožnika, ter tožniku povrniti stroške postopka.

4. Stranka z interesom, odvetnica A.A., na tožbo ni podala odgovora.

5. Tožba je utemeljena.

6. Na podlagi devetega odstavka 30. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) sme pristojni organ za BPP na zahtevo upravičenca ali z njegovo privolitvijo odločiti o razrešitvi postavljenega odvetnika, ki ne opravlja v redu svoje dolžnosti. Namesto razrešenega odvetnika postavi drugega. O razrešitvi se obvesti Odvetniška oziroma Notarska zbornica Slovenije. Po desetem odstavku 30. člena ZBPP lahko postavljeni odvetnik zahteva svojo razrešitev, če ne more v redu opravljati svoje dolžnosti zaradi razlogov, ki so na strani upravičenca. Namesto razrešenega odvetnika pristojni organ za BPP postavi drugega (deseti odstavek 30. člena ZBPP). Če pristojni organ razreši tudi na novo postavljenega odvetnika zaradi razlogov iz desetega odstavka istega člena, se šteje, da upravičencu BPP ni bila odobrena (enajsti odstavek 30. člena ZBPP). V tem primeru se uporabljajo določbe tega zakona o neupravičeno prejeti BPP.

7. Iz listin upravnega spisa in izpodbijanega akta nesporno izhaja, da je tožena stranka z odločbo Bpp 1752/2016 z dne 18. 1. 2017, pravnomočno dne 30. 9. 2016, razrešila odvetnika B.B. in namesto njega za zastopanje tožnika določila odvetnico A.A. iz Ljubljane. Razlog za razrešitev odvetnika B.B. so bili razlogi na strani tožnika. Nadalje iz upravnega spisa nesporno izhaja, da je tožnik predlagal razrešitev novo postavljene odvetnice A.A., zaradi porušenega zaupanja v njeno delo. Odvetnica A.A. je po pozivu tožene stranke pojasnila, da predlaga svojo razrešitev iz razlogov na strani tožnika. Kot razlog je navedla, da zaradi nezaupanja in nestrinjanja tožnika z njenim delom, zastopanja ne more več opravljati. Tožena stranka je glede na navedbe odvetnice A.A. zaključila, da obstajajo razlogi za razrešitev na strani tožnika.

8. Eno od temeljih načel upravnega postopka je načelo zaslišanja stranke (9. člen Zakona o upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP). V skladu s prvim odstavkom 9. člena ZUP, katerega določbe se v zadevi uporabljajo v skladu z drugim odstavkom 34. člena ZBPP, je treba, še preden se izda odločba, dati stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev. Organ, ki v zadevi odloča, ne sme svoje odločbe opreti na dejstva, glede katerih vsem strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo, razen v primerih, določenih z zakonom (drugi odstavek 9. člena ZUP). Stranka se lahko o dejstvih in okoliščinah izjavi le v primeru, če se seznani z vsemi pravno relevantnimi dejstvi, na podlagi katerih organ sprejme svojo odločitev ter če ima možnost razbrati, v kakšnem smislu bo določeno dejstvo pravno relevantno. Vrhovno sodišče RS1 je sprejelo stališče, da možnost izjave pomeni pravico stranke, da navede vsa dejstva, ki lahko prispevajo k njenemu uspehu v postopku. To pravico pa lahko izkoristi le, če sta izpolnjena dva pogoja: če ve, v kakšnem kontekstu bodo dejstva uporabljena in če ve, kakšne dodatne okoliščine bi lahko v zvezi z njimi navedla. Vrhovno sodišče RS je hkrati opozorilo, da se pravica do izjavljanja ne nanaša le na dejanske, temveč tudi na pravne vidike zadeve. Namen pravice do izjavljanja je namreč zagotoviti vsakomur, da lahko sovpliva na tek postopka in odločitev upravnega organa. Na to odločitev pa, poleg pravno relevantnih dejstev, vpliva tudi odločitev, katere pravne norme bo upravni organ uporabil in kako jih bo razlagal. 9. Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka izpodbijano odločitev sprejela po tem, ko je prejela odgovor odvetnice, v katerem se je opredelila do navedb tožnika v predlogu za razrešitev in tudi sama predlagala svojo razrešitev iz razlogov na strani tožnika. Tožena stranka pred izdajo izpodbijane odločbe tožnika ni seznanila z navedbami odvetnice. Iz izjav obeh sicer res izhaja, da med njima že od začetka ni bilo vzpostavljeno ustrezno zaupanje, vendar pa sodišče sodi, da v navedenih okoliščinah zadeve to ne zadostuje za sklep, da se je tožena stranka zgolj oprla na navedbe odvetnice in zaključila, da obstajajo razlogi za razrešitev odvetnice, ki izvirajo iz sfere tožnika in ki onemogočajo korektno opravljanje dela. Ne iz izpodbijanje odločbe niti iz predloženega upravnega spisa ni razvidno, da bi bil tožnik pred izdajo izpodbijanje odločbe seznanjen z odgovorom odvetnice in predlogom, da se jo iz razlogov na tožnikovi strani razreši kot izvajalko BPP. V konkretnem primeru tako tožnik ni imel niti možnosti, da se izjavi o navedbah tožnice.

10. S tem, ko tožena stranka tožniku ni dala možnosti, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo izpodbijane odločbe, je bila storjena absolutna bistvena kršitev iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP, na katero je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti. Sodišče je zato tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo (3. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo vrnilo istemu organu v ponovni postopek (tretji odstavek 64. člena ZUS-1). V ponovnem postopku mora tožena stranka ugotovljene pomanjkljivosti odpraviti, torej tožnika seznaniti z odgovorom odvetnice in mu dati možnost, da se o tem izjavi, ter se prav tako opredeliti do tožnikovih navedb, da je odvetnica od tožnika zahtevala preklic pooblastila, ter šele nato ponovno odločati o predlogu za razrešitev.

11. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnik pa v postopku ni imel pooblaščenca, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 15,00 EUR (prvi odstavek 3. člena Pravilnika). Stroške mu je dolžna povrniti tožena stranka v roku 15 dni od prejema sodbe.

1 VSRS Sklep X Ips 326/2014 z dne 25. 11. 2015.