Jedro

Oporočitelj, ki ne zna brati in pisati, ima na voljo sodno ali notarsko oporoko. Če njegova oporoka ni v nobeni izmed teh oblik, je neveljavna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Vsaka dedinja sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da oporoka pokojnice z dne 04.04.2006, sestavljena po J. G., odvetnici v Žalcu in podpisana po oporočnih pričah A. M. in odvetnici J. G., ni veljavna.

Zoper navedeni sklep se po svoji pooblaščenki zaradi nepravilne uporabe materialnega prava po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje dedinja M. V.. Navaja, da sodišče o tem vprašanju, ne bi smelo samo odločiti, pač pa napotiti dediče na pravdo. Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) ni mogoče razlagati tako, da ima oporočitelj, ki ne zna brati in pisati, na voljo samo sodno oporoko, tudi Zakon o notariatu (v nadaljevanju ZN) ne zahteva, da bi morala biti oporoka sklenjena v obliki notarskega zapisa. Sodišče bi moralo presoditi ali oporoka ne izpolnjuje pogojev za ustno oporoko. Predlaga spremembo izpodbijanega sklepa, podrejeno pa njegovo razveljavitev in priglaša stroške pritožbe.

Dedinji V. K. in L. G. sta po svojih pooblaščencih vložili odgovor na pritožbo, v katerem predlagata njeno zavrnitev in priglašata stroške odgovora.

Pritožba ni utemeljena.

Med dediči ni sporno dejstvo, da pokojna Ma. V. ni znala brati in pisati, kot je razvidno tudi iz predložene listine - oporoke pokojnice z dne 04.04.2006, sestavljene po J. G., odvetnici v Žalcu in podpisane po oporočnih pričah A. M. in odvetnici J. G.. Sodišču zato ni bilo potrebno prekiniti zapuščinskega postopka in dedičev napotiti na pravdo, temveč je moralo o tem pravnem vprašanju (veljavnosti oziroma neveljavnosti oporoke) samo odločiti (3. odstavek 210. člena ZD).

Oporoka je lahko veljavna le, če jo oporočitelj napravi v eni od oblik, ki jih določa zakon (62. člen ZD). V ZD so urejene različne možnosti zapustnika, ki želi izraziti svojo voljo za primer smrti. Med drugim ureja tudi sodno oporoko, ki je nekoliko prilagojena, kadar oporočitelj ne zna brati in pisati. Zakon v takšnem primeru zahteva sodelovanje sodnika in dveh prič, v katerih prisotnosti sodnik oporočitelju prebere sestavek oporoke, zapisan po njegovi izjavi, pred pričami pa potem zapustnik sestavek podpiše ali naredi ročno znamenje, podpisati pa se morata tudi priči. Tudi ZN oporočitelju, ki ne zna brati in pisati, daje na voljo obliko notarske oporoke, ki mora biti vedno v notarskem zapisu (46. člen ZN), sodelovati pa morata tudi dve priči ali drugi notar (51. člen ZN).

Ker predložena oporoka, podpisana s strani oporočiteljice, ki ni znala brati in pisati, temveč se samo podpisati, sestavljena pred odvetnico, ki je bila hkrati tudi ena izmed oporočnih prič, ne ustreza nobeni od navedenih možnosti, je neveljavna.

Sodišču pa ni bilo potrebno presojati ali morebiti predložena oporoka ustreza zahtevam ustne oporoke. Ustno lahko oporočitelj dvema pričama izjavi svojo poslednjo voljo le tedaj, če zaradi izrednih razmer ne more napraviti pisne oporoke (72. člen ZD). Da bi bilo temu tako, pa v postopku ni bilo zatrjevano.

Ker uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani, pri presoji pa pritožbeno sodišče tudi ni zaznalo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo dedinje M. V. kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. odstavek 365. člena ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 174. člena ZD.

Za odločanje v tej zadevi je Višje sodišče v Ljubljani pristojno na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča RS št. Su 72/2009 - 14 z dne 19.3.2009, s katerim je bila pristojnost z Višjega sodišča v Celju prenešena na Višje sodišče v Ljubljani.