Jedro

Tožena stranka je v predsodnem postopku postopala v okviru pooblastila, ki ji je bilo dano za odločanje po diskrecijski pravici. Ob ugotovitvi, da pogoji, da bi se tožniku izjemoma priznala pravica do denarne socialne pomoči niso izpolnjeni, je njegovo zahtevo utemeljeno zavrnila, kot je to pravilno pojasnilo in obrazložilo že sodišče prve stopnje. Vse ostale pritožbene navedbe v zvezi s težkimi socialnimi razmerami za rešitev sporne zadeve niso odločilne.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločba tožene stranke št. ... z dne 10. 5. 2017 in odločba CSD A. št. ... z dne 3. 3. 2017 ter da se tožniku prizna pravica do denarne socialne pomoči v znesku 360,00 EUR mesečno ter pravica do plačila prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje in pravica do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik po pooblaščencu. V pritožbi navaja, da je solastnik starejše hiše in ki mu pomeni edini dom. Solastni del pa mu ne omogoča pridobivanja kakršnekoli premoženjske koristi. Ne razume, zakaj bi moral začeti postopek za prodajo doma. Poudarja še, da je ob vložitvi zahteve za priznanje pravic iz javnih sredstev imel več kot 32 let delovne dobe. Je brez zaposlitve. Z zbiranjem odpadnega materiala pa si ne more zagotoviti niti golega preživetja, temveč si mora del sredstev izposojati. Meni, da je odločitev v nasprotju z načelom socialne države in diskriminatorna.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)1 pazi po uradni dolžnosti.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 10. 5. 2017 s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 3. 3. 2017. Z omenjeno odločbo je bila zavrnjena tožnikova zahteva za priznanje pravice do denarne socialne pomoči in pravice do plačila prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje ter pravice do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev. Razlog zavrnitve je bila ugotovitev, da tožnikovo premoženje v vrednosti 40.730,63 EUR presega cenzus, ki je določen za pridobitev pravice do denarne socialne pomoči v višini 14.042,88 EUR.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik solastnik nepremičnin, ki se nahajajo v k.o. ... B. in k.o. ... C. v vrednosti 40.730,63 EUR.

7. Zakon o socialno varstvenih prejemkih (ZSVarPre)2, ki je veljal v času odločanja tožene stranke, je v prvem odstavku 27. člena določal, da se denarna socialna pomoč ne dodeli samski osebi ali družini, ki ima prihranke oziroma premoženje, ki se upošteva po tem zakonu, ki dosega ali presega višino 48 osnovnih zneskov minimalnega dohodka. Ob vložitvi vloge je minimalni dohodek znašal 292,56 EUR (8. člen ZSVarPre). To pomeni, da je bil cenzus postavljen na znesek v višini 14.042,88 EUR. Ker vrednost tožnikovega premoženja presega navedeni znesek, to pomeni, da po določbi prvega odstavka 27. člena ZSVarPre tožnik ni upravičen do denarne socialne pomoči. V četrtem odstavku 27. člena ZSVarPre pa je bila določena izjema po kateri lahko CSD odloči, da se denarna socialna pomoč dodeli samski osebi ali družini, ki ima v lasti nepremičnino oziroma nepremičnine, katere vrednost oziroma katerih skupna vrednost presega višino 14.042,88 EUR, ne presega pa višine 50.000,00 EUR in za katero je mogoče sklepati, da si s to nepremičnino oziroma s temi nepremičninami preživetja začasno ne more zagotoviti zaradi okoliščin, na katere ne more vplivati. Kot take okoliščine so navedene zlasti: nasilje v družini, zaradi katerega so začeti ali tečejo postopki skladno s predpisi, ki se nanašajo na nasilje v družini, nadalje, če je bil začet postopek odtujitev ali razdružitve nepremičnine z namenom pridobitve sredstev za preživetje, ki ne traja več kot 24 mesecev ali pa če je oseba upravičena do oprostitve plačila socialnovarstvenih storitev ali do prispevka k plačilu sredstev, namenjenih za plačilo oziroma doplačilo pravic družinskega pomočnika po zakonu, ki ureja socialno varstvo in je začet postopek zaznambe prepovedi odtujitve in obremenitve nepremičnine v zemljiški knjigi. V tem primeru gre za odločanje po diskrecijski pravici. CSD je tožnika pozval k predložitvi dokazil pri odločanju o upravičenosti do javnih sredstev (priloga A5), pri čemer pa je tožnik na poziv 13. 2. 2017 odgovoril, in sicer, da ni začel nobenega postopka odtujitve ali razdružitve nepremičnine ter da nima namena nepremičnino odtujiti. Omenjeno med strankama tudi ni sporno. Tožnik je namreč isto ponovil tudi zaslišan na naroku za glavno obravnavo.

8. Tožena stranka je v predsodnem postopku postopala v okviru pooblastila, ki ji je bilo dano za odločanje po diskrecijski pravici. Ob ugotovitvi, da pogoji, da bi se tožniku izjemoma priznala pravica do denarne socialne pomoči niso izpolnjeni, je njegovo zahtevo utemeljeno zavrnila, kot je to pravilno pojasnilo in obrazložilo že sodišče prve stopnje. Vse ostale pritožbene navedbe v zvezi s težkimi socialnimi razmerami za rešitev sporne zadeve niso odločilne. Glede pritožbenih navedb, da mu nepremičnina, katere solastnik je in ki v naravi predstavlja starejšo hišo, pomeni edini dom, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je njegov naslov stalnega prebivališča v A., ne pa v C.. Glede postopka za izpraznitev stanovanja na naslovu v A., za kar je tožnik predložil tudi listinsko dokumentacijo (priloge od A/8 do A/11), pa pritožbeno sodišče po vpogledu ugotavlja, da je bila prvostopenjska sodba zaradi izpraznitve stanovanja izdana 18. 12. 2017 (priloga A/11). Navedena sodba zato na rešitev v sporni zadevi nima vpliva, kajti za presojo je bilo odločilno dejansko stanje, kakršno je obstajalo v času izdaje spornih odločb tožene stranke. V primeru, da se je dejansko stanje kasneje spremenilo, pa ima tožnik možnost, da pri CSD ponovno vloži zahtevo za priznanje pravice do denarne socialne pomoči. Enako kot to velja za omenjeno pravico, pa velja tudi za ostali dve pravici in sicer za pravico do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev in pravico do plačila prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje.

9. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da naj bi bila odločitev v nasprotju z načelom socialne države in da naj bi bila sodba diskriminatorna. Sodišče prve stopnje je pojasnilo pravno podlago za odločitev v sporni zadevi. V zakonu so določeni pogoji, kdaj lahko nekdo pridobi pravice iz javnih sredstev. V predmetni zadevi ti pogoji niso bili izpolnjeni, zato je sodišče prve stopnje tožnikov tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo. S tem pa sodbi tudi ni mogoče očitati, da je diskriminatorna, saj zakon velja za vse upravičence (3. člen ZSVarPre).

10. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Ker tožnik s pritožbo ni uspel je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP sklenilo, da tožnik sam trpi stroške pritožbe.

1 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 61/2010 s spremembami.