Jedro

V pravdi zaradi dodelitve otroka po razpadu zunajzakonske zveze je otrokova mati aktivno legitimirana, da otrokovega očeta toži tudi na plačevanje preživnine.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki III. izreka spremeni tako, da se preživnina zniža na 90,00 EUR za vsakega otroka, v preostalem pa se pritožba zavrne in potrdi izpodbijana sodba.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se mld. otroka A. A. in B. B. dodelita v varstvo in vzgojo tožnici (I. točka izreka), da stiki otrok s tožencem po prenehanju prestajanja zaporne kazni s strani toženca potekajo na podlagi dogovora med pravdnima strankama, pri sklepanju katerega jima je po potrebi dolžan pomagati pristojni center za socialno delo (II. točka izreka), da je toženec od 14. 1. 2015 dalje dolžan plačati za vsakega izmed otrok preživnino v višini 144,00 EUR mesečno, in sicer do izdaje sodbe zapadle zneske v roku 15 dni, v bodoče zapadle zneske pa do vsakega 15. v mesecu za tekoči mesec, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka). V presežku je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo (IV. točka izreka) in odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (V. točka izreka).

2. Toženec sodbo izpodbija glede odločitve o preživnini in stroških pravdnega postopka (III. in V. točka izreka), in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku.(1) Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek za plačilo preživnine zavrne. Meni, da tožnica ni aktivno legitimirana za vložitev zahtevka za plačilo preživnine za mladoletna otroka. Aktivno legitimacijo za vložitev preživninskega zahtevka ima le otrok kot preživninski upravičenec. Podredno izpodbija višino določene preživnine, saj bi moralo sodišče preživnino določiti v višini največ 90,00 EUR za vsakega otroka. Sodišče tožnici ne bi smelo priznati 15,00 EUR za mesečno avtobusno karto za vsakega otroka, saj tožnica ni izkazala, da je prevoz sploh potreben, otroka bi lahko v vrtec peljala peš, s kolesom ali rolerji. Tudi priznan strošek 65,00 EUR mesečno za obleko in obutev je pretiran, otroka nimata tolikšnih potreb, poleg tega je tožnica povedala, da ji pri oblačilih zelo pomagajo prijateljice, B. B. pa lahko nosi tudi oblačila od tožničinega starejšega sina. Nerealno je, da bi tožnica imela celo škatlo oblačil le za mesec in pol, pa tudi če jo ima, v teh mesecih ni upravičena do zneska 65,00 EUR. Strošek 20,00 EUR mesečno za posameznega otroka za igrače, knjige in razvedrilo, ni potreben. Teh stvari ni potrebno kupovati vsak mesec, otroci si lahko igrače izdelajo doma, se igrajo v naravi in si knjige izposojajo v knjižnici. Pretiran je tudi strošek 10,00 EUR mesečno za higieno otrok ter 5,00 EUR mesečno za frizerja, ker bi tožnica lahko otroka sama strigla. Tožnica prejema otroški dodatek v višini 377,22 EUR, česar sodišče neupravičeno ni upoštevalo pri odmeri preživnine. Tožnica bi morala center za socialno delo obvestiti o razpadu zunajzakonske zveze s tožencem, v tem primeru se njegovi prihodki ne bi upoštevali in bi bil otroški dodatek še višji. Če bi bil otroški dodatek odmerjen šele po razpadu družine, bi se moral upoštevati pri odmeri preživninske obveznosti staršev. Nepravilna je odločitev sodišča glede materialnih in pridobitnih zmožnosti pravdnih strank. Tožnica je po lastni krivdi že osem let brezposelna, četudi je za delo sposobna. Sodišče bi moralo upoštevati tudi dejstvo, da je tožnica s prodajo toženčevega vozila pridobila visok znesek, ki bi ga lahko porabila za preživljanje otrok. Toženec pa je trenutno na prestajanju zaporne kazni, kjer nima materialnih in pridobitnih zmožnosti, zaradi česar je preživninska obveznost v višini 144,00 EUR zanj trenutno neizvedljiva in je ne more izpolnjevati. Izpodbija tudi odločitev o pravdnih stroških, saj bi moralo sodišče tožbeni zahtevek zavrniti in posledično tožnici naložiti povrnitev vseh ali sorazmernega dela pravdnih stroškov toženca.

3. Na pritožbo je odgovorila tožeča stranka in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Toženec se pritožuje zgolj zoper odločitev o odmeri preživnine in stroškovno odločitev, ne nasprotuje pa odločitvi o zaupanju mld. otrok v varstvo, vzgojo in oskrbo tožnici ter odločitvi o stikih, zato je sodba glede teh zahtevkov pravnomočna (I. in II. točka izreka).

6. Pritožbena graja, da tožnica ni aktivno legitimirana za vložitev zahtevka na plačevanje preživnine za mladoletna otroka, ni utemeljena. 105.a člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih(2) določa, da se morata starša, ki ne živita več skupaj, sporazumeti o preživljanju skupnih otrok, pri čemer jima pomaga pristojni center za socialno delo. Če se starša o preživljanju skupnih otrok ne moreta sporazumeti, odloči o tem sodišče na zahtevo enega ali obeh staršev. Navedeni člen daje staršema procesno legitimacijo za uveljavljanje otrokovih pravic. V pravdi zaradi dodelitve otroka po razpadu zunajzakonske zveze je tako otrokova mati aktivno legitimirana, da otrokovega očeta toži tudi na plačevanje preživnine.(3) Sicer pa mora sodišče v skladu z 408. členom ZPP pri odločanju o dodelitvi otrok v vzgojo in varstvo že po uradni dolžnosti odločiti tudi o stikih in preživljanju otrok ter pri tem ni vezano na postavljene zahtevke.

7. Pritožnik nadalje izpodbija višino odmerjene preživnine. Po 129. členu ZZZDR se preživnina določi glede na potrebe upravičenca ter materialne in pridobitne zmožnosti zavezanca. Sodišče mora torej pri odmeri preživnine določiti preživnino tako, da bo doseženo vrednostno sorazmerje med potrebami otrok na eni strani ter zmožnosti njihovih staršev na drugi. Kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje po izvedenih dokazih ugotovilo, da povprečni stroški preživljanja vsakega izmed mladoletnih otrok znašajo približno 240,00 EUR, in sicer so potrebe sledeče: 15,00 EUR bivanjskih stroškov komunale in elektrike, 50 EUR za vrtec, 15 EUR za mesečno avtobusno karto, 65 EUR za oblačila in obutev, 60 EUR za hrano, 20 EUR za prostočasne dejavnosti in razvedrilo, 10 EUR za osebno higieno ter 5 EUR mesečno za frizerja.

8. Toženec v pritožbi nasprotuje priznanemu strošku za mesečno avtobusno vozovnico in navaja, da bi tožnica otroka lahko v vrtec peljala s kolesom, rolerji ali peš. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da toženec tekom postopka pred sodiščem prve stopnje ni nasprotoval navedbam, da je za pot do vrtca potreben prevoz, zato tudi v pritožbenem postopku s pavšalnimi navedbami, da prevoz ni potreben, ne more uspeti. Poleg tega pa je povsem neživljenjsko pritožnikovo stališče, da bi morala tožnica v vseh letnih časih in različnih vremenskih razmerah otroka v vrtec peljati s kolesom ali rolerji in je torej strošek mesečne vozovnice otrokoma upravičeno priznan kot potreben strošek. Nadalje pritožbeno sodišče ne sledi pritožbeni graji priznanega stroška za oblačila in obutev v višini 65 EUR mesečno za posameznega otroka. Otroka sta bila v času izpodbijane odločitve stara šest let in tako v obdobju hitre rasti, poleg tega gre za dvojčka različnih spolov, kar pomeni, da oblek ne moreta nositi drug po drugem. Tožnica je ob zaslišanju res povedala, da ji pri oblačilih pomagajo prijateljice ter da sin lahko nekatera oblačila in obutev, ki so še funkcionalna, ponosi po njenem starejšem sinu. Ni pa mogoče pričakovati, da bo tožnica prav vsa oblačila in obutev pridobila iz druge roke, takšne obveznosti tožnici tudi ne bi bilo upravičeno naložiti. Okoliščino, da tožnici z oblekami občasno priskočijo na pomoč prijateljice, pa je sodišče ustrezno upoštevalo, saj je strošek 65 EUR mesečno glede na zneske, ki jih sodišča v podobnih primerih priznavajo za obleko in obutev, nizko odmerjen.

9. Ne drži, da bi bili stroški za osebno higieno v višini 10 EUR, previsoko odmerjeni. Sodišče prve stopnje je pri utemeljitvi navedenega stroška pojasnilo, da morajo biti otroci urejeni in oblečeni v čista oblačila. Iz obrazložitve je tako povsem jasno, da v navedenem znesku niso zaobseženi le stroški z nakupom mila, šampona in zobne kreme, temveč tudi potrebni stroški za čiščenje oblačil, posledično pa se priznan strošek izkaže kot utemeljen. Prav tako nikakor ni pretirana ocena stroškov iz naslova razvedrila in prostega časa v višini 20 EUR. Sodišče prve stopnje je namreč v navedenem znesku poleg igrač, knjig, zvezkov in vsega ostalega, kar otroka potrebujeta za učenje in normalen razvoj, upoštevalo tudi darila za rojstni dan, rojstnodnevno torto, zabavo in zabave drugih otrok, kar vse je zagotovo potrebno za normalno socializacijo otroka. Aktivno preživljanje prostega časa je nedvomno v korist otrok, splošno znano pa je, da so s tem povezani tudi nekateri stroški. Neživljenjsko je pričakovanje toženca, da bi otroka lahko vse igrače ter darila za prijatelje izdelovala doma, v prostem času pa se izključno gibala v naravi. Tudi strošek 5 EUR mesečno za frizerja ustreza potrebam otrok glede na splošno znane cene frizerskih storitev. Pritožbeno sodišče ob tem še poudarja, da frizer ne predstavlja neupravičenega nadstandarda, kot to zmotno meni pritožnik, seveda ob ugotovitvi, da bosta starša ta strošek zmogla.

10. Neutemeljeni so pritožbeni očitki, da bi moralo sodišče prve stopnje pri odmeri preživninske obveznosti upoštevati, da tožnica za vse tri otroke prejema otroški dodatek v višini 377,22 EUR. Toženec meni, da stališče, da se otroški dodatek pri odmeri preživnine ne upošteva, zavzeto v sodbi Vrhovnega sodišča II Ips 186/2014 z dne 25. 9. 2014, velja le v primeru, ko je bil otroški dodatek odmerjen pred razpadom družine glede na tedanje število članov družine, njihove prihodke in premoženje, ne pa tudi v primerih, ko je bil odmerjen po razpadu družine. Ker tožencu ni mogoče očitati, da tožnica razpada zunajzakonske skupnosti ni sporočila centru za socialno delo, naj se od odmerjene preživnine otroški dodatek odšteje. Pri novi odmeri otroškega dodatka se zaradi razpada zunajzakonske skupnosti ne bi upoštevale toženčeve premoženjske razmere, zaradi česar bi lahko bil otroški dodatek še višji. Pritožbeno sodišče takšnemu razlogovanju ne sledi. Uvodoma je poudariti, da so navedbe toženca, da bo imela tožnica zaradi razpada zunajzakonske skupnosti višji otroški dodatek, zgolj hipotetične. Sicer pa stališče, da se otroški dodatek pri odmeri preživnine ne upošteva, ni bilo sprejeto iz razloga, ker bi bila višina otroškega dodatka določena pred razvezo ali razpadom zunajzakonske skupnosti, temveč zaradi samega namena otroškega dodatka ter načina njegovega izračuna. Kot je v citirani sodbi že izčrpno pojasnilo Vrhovno sodišče, otroški dodatek, kot je urejen v 70. členu Zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih, ni denarna pomoč otroku, temveč je namenjen zadovoljevanju potreb družine, v kateri otrok trenutno živi. Temu je prilagojen tudi način izračuna otroškega dodatka, pri katerem za razliko od odmere preživnine ne gre za presojo pridobitnih in materialnih zmožnosti obeh otrokovih staršev, temveč se pri izračunu v skladu z 12. členom Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev upoštevajo prejemki družinskih članov, s katerimi otrok trenutno biva. V kolikor življenjska skupnost otrokovih staršev razpade, se pri izračunu otroškega dodatka kot prejemek otroka v skladu z 4. točko prvega odstavka 12. člena ZUPJS upošteva tudi odmerjena preživnina. Otroškega dodatka tako v nobenem primeru ni mogoče upoštevati pri odmeri preživnine, saj bo njena višina upoštevana pri kasnejšem izračunu višine otroškega dodatka.

11. Pritožnik nadalje graja presojo sodišča prve stopnje glede pridobitnih zmožnosti tožnice, ki pa ji pritožbeno sodišče ne more slediti. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je tožnica zdrava in dela zmožna ter posledično sposobna zaslužiti vsaj minimalno plačo, torej ravno to, kar poudarja tudi toženec v pritožbi. Pritožbeno sodišče pritrjuje tudi pojasnilu sodišča prve stopnje, da vprašanje prodaje toženčevega vozila in porabe iz tega naslova pridobljene kupnine ni pravno relevantno v postopku določanja preživninske obveznosti.

12. Utemeljeno pa toženec sodišču prve stopnje očita zmotno uporabo materialnega prava pri presoji, da prestajanje zaporne kazni nima vpliva na določitev višine preživninske obveznosti. Sodišče prve stopnje je namreč ocenilo, da si je toženec s storitvijo kaznivih dejanj sam povzročil poslabšanje premoženjskega stanja. Ker torej zmanjšanje preživninskih sposobnosti ni bilo posledica nekih objektivnih okoliščin, na katere ne bi imel vpliva, je zaključilo, da mora toženec tudi med prestajanjem zaporne kazni plačevati enako preživnino, kot bi jo plačeval na prostosti, ter se pri tem sklicevalo na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani IV Cp 4110/2007 z dne 10. 10. 2007. Pritožbeno sodišče poudarja, da je tudi v primeru prestajanja zaporne kazni potrebno višino preživnine določiti ob upoštevanju konkretnih okoliščin posameznega primera.(4) Konkretne okoliščine v citirani sodbi so bile namreč bistveno drugačne, saj je preživninski zavezanec med prestajanjem zaporne kazni razpolagal s stanovanjem, ki bi ga lahko oddajal in s tem pridobil potrebna sredstva za plačevanje preživnine. V obravnavani zadevi pa je sodišče ugotovilo, da toženec vrednejšega premoženja nima, ima zgolj nekaj močno obremenjenih parcel, ki jih ni mogoče unovčiti (točka 17. obrazložitve). Ugotovilo je tudi, da toženec v zavodu za prestajanje kazni zapora opravlja delo ter je v mesecih julij in avgust 2015 prejel 110,00 EUR razpoložljivega dohodka. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje je tako očitno, da ima toženec v času prestajanja zaporne kazni zmanjšano preživninsko sposobnost, sodna odločitev pa mora temeljiti na stanju ob zaključku glavne obravnave. Sodna praksa v takšnih primerih napotuje na določitev t.i. simbolične preživnine(5). V obravnavani zadevi je toženec navedel znesek preživnine, ki bi ga bil zmožen plačevati. Glede na navedeno je bilo potrebno pritožbi delno ugoditi in izpodbijano sodbo spremeniti tako, da mora toženec za vsakega izmed otrok od 14. 1. 2015 dalje plačevati preživnino v višini 90,00 EUR mesečno (peta alinea 358. člena ZPP), v preostalem delu pa jo zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

13. Pritožbena graja stroškovne odločitve sodišča prve stopnje je neutemeljena, saj ne temelji na kriteriju uspeha, ampak v skladu s 413. členom ZPP na kriteriju pravične porazdelitve stroškovnega bremena med obe stranki postopka.

14. Tožena stranka je s pritožbo delno uspela, vendar pa je pritožbeno sodišče v skladu s 413. členom ZPP ocenilo, da je bila ureditev preživnine za skupne otroke v interesu obeh pravdnih strank, posledično pa vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Op. št. (1): Ur. l. RS, št. 26/1999 s spr., v nadaljevanju ZPP Op. št. (2): Ur. l. SRS, št. 15/76 s spremembami, v nadaljevanju ZZZDR.

Op. št. (3): Tako tudi sklep Vrhovnega sodišča II Ips 174/2003 z dne 15. 5. 2003 ter sodba Višjega sodišča v Ljubljani IV Cp 804/2015 z dne 8. 4. 2015. Op. št. (4): Tako tudi sodba Višjega sodišča v Ljubljani IV Cp 2034/2015 z dne 13. 10. 2015. Op. št. (5): prim. odločbe Višjega sodišča v Ljubljani IV Cp 2034/2015, IV Cp 1427/2014, IV Cp 2295/2011.