Jedro

Sodišče prve stopnje je po dopolnjenem dokaznem postopku (sodba prvostopenjskega sodišča je bila v pritožbeno postopku delno razveljavljena v odločitvi, ki se nanaša na sodno razvezo in denarno povračilo po 118. členu ZDR-1 ter posledično v tem obsegu vrnjena sodišču prve stopnje v novo sojenje) pogodbo o zaposlitvi med strankama razvezalo z dnem prve (razveljavljene) odločitve in pri tem spregledalo, da je bila prva odločitev sodišča prve stopnje razveljavljena v zavrnilnem delu, kar pomeni, da na to odločitev oziroma datum te odločitve ni mogoče vezati pravnih posledic. Zato je pritožbeno sodišče spremenilo sodbo sodišča prve stopnje in razvezalo pogodbo o zaposlitvi z dnem sprejema odločitve sodišča prve stopnje, izdane v novem postopku.

Izrek

1. Pritožbi tožnika se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v II. in III. točki izreka spremeni tako, da se v tem delu v celoti glasi: „II. Pogodba o zaposlitvi med strankama se razveže z dnem 1. 4. 2015. Tožena stranka je dolžna tožniku od 30. 3. 2013 do 1. 4. 2015 priznati neprekinjeno delovno dobo ter pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje urediti vpis zavarovalne dobe v matično evidenco, mu obračunati nadomestila plače v bruto višini 846,51 EUR mesečno, od teh plač obračunati in za tožnika plačati prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine, tožniku pa plačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 18. dne v mesecu za neto plačo preteklega meseca, vse v roku 15 dni, pod izvršbo.

III. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 1.577,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 8-dnevnega izpolnitvenega roka.“

2. Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

3. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 451,89 EUR, v roku 8 dni od prejema sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku od bruto povračila v višini 5.925,50 EUR obračunati in zanj vplačati prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine, neto znesek pa plačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku izpolnitvenega roka, v roku 15 dni in pod izvršbo (1. točka izreka). Zavrnilo je tožnikov zahtevek po vrnitvi nazaj na delo k toženi stranki in njegov zahtevek po priznanju pravic iz delovnega razmerja od vključno 12. 10. 2013 dalje (2. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku povrniti njegove stroške postopka v višini 1.182,87 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 15-dnevnega izpolnitvenega roka, pod izvršbo (3. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo sta vložili pritožbo obe pravdni stranki.

3. Tožnik vlaga pritožbo zoper II. točko izreka v delu, ki se nanaša na zavrnitev njegovega zahtevka po priznanju pravic iz delovnega razmerja od vključno dne 12. 10. 2013 dalje do sodne razveze pogodbe o zaposlitvi ter v stroškovnem delu (III. točka izreka) iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožniku prizna pravice iz delovnega razmerja od dne 12. 10. 2013 do sodne razveze pogodbe o zaposlitvi, to je do dne 1. 4. 2015, ter toženi stranki v plačilo naloži celotne pravdne stroške tožnika. Sodišče prve stopnje je glede na odločitev pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 1114/2013 z dne 22. 5. 2014, v ponovljenem postopku dopolnilo dokazni postopek zgolj v smeri ugotavljanja okoliščin, ki vplivajo na odmero povračila namesto reintegracije, ne pa tudi v smeri ugotavljanja okoliščin, ki naj bi preprečevale nadaljevanje delovnega razmerja. Kljub temu, da je Višje delovno in socialno sodišče v predmetni zadevi v obrazložitvi svoje odločitve v prvotnem pritožbenem postopku ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo okoliščin, ki bi onemogočale nadaljevanje delovnega razmerja ter da tožnik ni vzel nikakršne stvari tožene stranke oziroma njenega naročnika, brez da bi za to imel dovoljenje svojega nadrejenega, je sodišče prve stopnje odločilo, da nadaljevanje delovnega razmerja ni mogoče in se odločilo za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. Kljub navedenemu se tožnik zoper odločitev naslovnega sodišča o sodni razvezi pogodbe ne pritožuje. Uveljavlja pa bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker sodišče prve stopnje tožniku pravic iz delovnega razmerja od dne 12. 10. 2013 do sodne razveze pogodbe o zaposlitvi ni priznalo, iz obrazložitve izpodbijane sodbe pa tudi ni razvidno zakaj. Glede na to, da je bila pogodba o zaposlitvi sodno razvezana šele v ponovljenem postopku (naslovno sodišče je to odločitev sprejelo šele s sodbo z dne 1. 4. 2015), saj je bila sodba sodišča prve stopnje z dne 11. 10. 2013 z odločitvijo pritožbenega sodišča z dne 22. 5. 2014 razveljavljena, sodišče prve stopnje tožniku pravic iz delovnega razmerja do sodne razveze pogodbe o zaposlitvi ni priznalo. V obravnavani zadevi je sodišče sodno razvezalo pogodbo o zaposlitvi šele s sodbo z dne 1. 4. 2015, zaradi česar bi moralo tožniku, upoštevaje, da se v vmesnem času ni zaposlil drugje, priznati pravice iz delovnega razmerja do dne 1. 4. 2015. Pritožbo vlaga tudi zoper odločitev o stroških postopka. Čeprav je že pritožbeno sodišče pojasnilo, da gre za postopek zaradi nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, v katerem je tožnik uspel, sodišče prve stopnje tožniku tudi v ponovljenem postopku ni prisodilo vseh priglašenih stroškov postopka, temveč glede na uspeh, le v višini 3/4 stroškov postopka. Sodišče prve stopnje pa ni zgolj zmotno odločilo o višini povračila stroškov postopka, temveč je določilo tudi predolg izpolnitveni rok. Tožnik je svoj tožbeni zahtevek glede povračila stroškov postopka postavil v tožbenem zahtevku, ki temelji na 29. členu ZDSS-1 in sicer 8 dni. Priglaša pritožbene stroške.

4. Tožena stranka vlaga pritožbo zoper I. in III. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožniku ne prizna denarnega povračila po 118. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013), v kolikor pa bi bil upravičen do omenjenega povračila, pa le-tega zniža, medtem ko stroškovno odločitev spremeni tako, da vsaka stranka krije svoje stroške predmetnega postopka. Podredno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje s stroškovno posledico. V zvezi s prisojenim denarnim povračilom po 118. členu ZDR-1 izpostavlja, da tožnik tega zahtevka sploh ni postavil, temveč je ves čas postopka vztrajal le pri reintegraciji. Podredno se ne strinja z višino denarnega povračila. Glede na starost tožnika in njegove dobre zaposlitvene možnosti, bi bila sprejemljiva višina denarnega povračila maksimalno v višini tri do štiri povprečne bruto plače tožnika. Sodišče je sicer ugotovilo, da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki 7 let, da je po poklicu obdelovalec lesa, star 42 let in kljub večjemu številu oddanih prošenj za zaposlitev le-te še ni dobil, vendar tožena stranka meni, da bi sodišče moralo pridobiti podatke tudi od Zavoda RS za zaposlovanje o možnostih in potrebah po delu tožnika in zahtevati od tožnika, da predloži ustrezna pisna dokazila, da dejansko aktivno išče zaposlitev. Priglaša pritožbene stroške.

5. Tožena stranka je podala tudi odgovor na pritožbo tožnika, tožnik pa na odgovor na pritožbo tožene stranke.

6. Pritožba tožnika je utemeljena, pritožba tožene stranke ni utemeljena.

7. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri tem pa na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP, po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče prve stopnje v sodbi ni storilo bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba tožnika, saj je sodbo mogoče preizkusiti in vsebuje razloge o odločilnih dejstvih. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo pri odločitvi o datumu sodne razveze in stroških postopka.

8. Sodba sodišča prve stopnje opr. št. Pd 140/2013 z dne 11. 10. 2013 je bila s sodbo in sklepom Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 1114/2013 z dne 22. 5. 2014 delno razveljavljena v odločitvi, ki se nanaša na sodno razvezo in denarno povračilo po 118. členu ZDR-1, posledično pa tudi v stroškovnem delu in v tem obsegu vrnjena sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je po dopolnjenem dokaznem postopku pogodbo o zaposlitvi med strankama razvezalo z dnem prve (razveljavljene) odločitve z dne 11. 10. 2013 in pri tem spregledalo, da je bila prva odločitev sodišča prve stopnje (sodba Pd 140/2013 z dne 11. 10. 2013) razveljavljena v zavrnilnem delu, kar pomeni, da na to odločitev oziroma datum te odločitve ni mogoče vezati pravnih posledic. To glede na procesne učinke pomeni, da odločba v razveljavljenem delu ne učinkuje, oziroma da na razveljavljeno odločitev sodišča prve stopnje oziroma datume teh odločitev ni mogoče vezati pravnih posledic, kot je to zmotno storilo sodišče prve stopnje. Tudi ZDR-1 (glede te presoje velja že ZDR-1, saj do odločitve sodišča v sodni razvezi prišlo šele po uveljavitvi tega zakona) določa le, da sodišče lahko ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdlje do odločitve sodišča prve stopnje. Zakon ne določa, da to pomeni odločitev o trajanju delovnega razmerja sodišča prve stopnje najdlje do prve odločitve, čeprav je bila kasneje razveljavljena(1). Glede na navedeno je pritožbeno sodišče spremenilo sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP in razvezalo pogodbo o zaposlitvi z dnem 1. 4. 2015, torej z dnem sprejema odločitve sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati bruto nadomestilo po 118. členu ZDR-1 v višini 5.925,50 EUR, od katerega je dolžna obračunati in zanj plačati prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine, neto znesek pa plačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

9. Tožnik je bil po poklicu obdelovalec lesa, ob odpovedi star 42 let in kljub večjemu številu oddanih prošenj za zaposlitev le-te še ni dobil. Sodišče prve stopnje je utemeljeno upoštevalo tudi splošno znano dejstvo, da lesarska industrija v Sloveniji usiha, da bo tožnik težje dobil zaposlitev v svojem poklicu in da je iskal delo tudi zunaj svojega poklica, vendar neuspešno. Upoštevajoč dolžino zaposlitve tožnika pri toženi stranki (7 let), njegovo starost, poklic, zaposlitvene možnosti in njegov (ne)uspeh pri iskanju zaposlitve, okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi ter pravice, ki jih je tožnik uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja, je sodišče prve stopnje tem okoliščinam primerno prisodilo nadomestilo v višini sedmih plač. Tako je neutemeljena pritožba tožene stranke zoper višino denarnega povračila zaradi sodne razveze.

10. Neutemeljen je pritožbeni očitek tožene stranke, da je sodišče odločalo o sodni razvezi, čeprav je tožnik vztrajal pri reintegraciji in ni postavil zahtevka za denarno povračilo po 118. členu ZDR-1. Sodišče prve stopnje je o sodni razvezi odločalo na predlog tožene stranke, pri čemer postavitev posebnega zahtevka za denarno povračilo s strani tožnika niti ni potrebno(2). Višino denarnega povračila sodišče namreč določi glede na trajanje delavčeve zaposlitve, možnosti delavca za novo zaposlitev in okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ter upoštevaje pravice, ki jih je delavec uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja (drugi odstavek 118. člena ZDR-1), kar je pravilno storilo sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi tožene stranke niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Pritožbeno sodišče je spremenilo tudi odločitev o stroških postopka. Pritožba tožnika utemeljeno graja ponovno odločitev o stroških postopka. Pritožbeno sodišče je že v sodbi in sklepu opr. št. Pdp 1114/2013 z dne 22. 5. 2014 pojasnilo, da kadar gre za spor o prenehanju delovnega razmerja, ni mogoče posebej (ločeno) upoštevati uspeha oziroma neuspeha zaradi sodne razveze z zahtevkom za plačilo odškodnine po 118. členu ZDR-1. Sodišče prve stopnje tega ni upoštevalo in je ponovno zmotno presodilo, da je tožnik v sporu uspel le do 3/4 s svojim zahtevkom. Tožnik je z zahtevkom za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi uspel v celoti, ne glede na to, da je sodišče delno zavrnilo njegov zahtevek po vrnitvi nazaj k toženi stranki in sodno razvezalo pogodbo o zaposlitvi. Pritožbeno sodišče je zato spremenilo odločitev o stroških postopka tako, da je tožniku v celoti priznalo nastale potrebne stroške postopka v višini 1.577,17 EUR, ki mu jih je tožena stranka dolžna povrniti v paricijskem roku 8 dni, kot je tožnik v tožbi postavil svoj zahtevek (5. alineja 358. člena ZPP).

12. Tožnik je s pritožbo uspel, zato je upravičen do povrnitve pritožbenih stroškov postopka v višini 451,89 EUR (nagrada za postopek s pritožbo - tar. št. 3210, pavšalni znesek za poštne in telekomunikacijske storitve v višini 20,00 EUR in 22 % DDV). Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

(1) Enako npr. v sodbi Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 220/2014 z dne 17. 2. 2015 in VIII Ips 61/2014 z dne 8. 12. 2014. (2) Glej sodbo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 37/09 z dne 6. 12. 2010, VIII Ips 189/2012 z dne 5. 2. 2013 in VIII Ips 210/2013 z dne 10. 3. 2014.