UPRS Sodba I U 428/2021-36

Jedro

Tolmačenje in prevajanje za sodišča in upravne organe lahko izvajajo le osebe s statusom sodnega tolmača.

Namen določbe 4. točke 89. člena ZS očitno ni kaznovanje, ampak je namen ustvarjanje pogojev oziroma standardov za visoko strokovno in kakovostno delo sodnih tolmačev v sodnih in upravnih postopkih.

Iz jezikovne razlage določila 4. točke 89. člena ZS, ki uporablja nedovršno obliko glagola, izhaja, da je zelo verjetno zakonodajalec imel namen predpisati razrešitev v primeru, ko ne gre za enkratno situacijo nevestnega opravljanja dela, z izjemo začasne razrešitve v primeru uvedbe kazenskega postopka po uradni dolžnosti za dejanje, za katero je mogoče izreči kazen zapora za več kot 2 leti.

Tožena stranka, ki zaradi zakonske ureditve ni imela primernejšega milejšega ukrepa za napako, ki jo jo storila tožeča stranka, za katerega bi bilo razumno pričakovati, da bi imel zadosten učinek, da bi bilo zadoščeno legitimnemu cilju, potem pač razrešitve ne bi smela izreči, dokler ne bi predlagala in bi začela veljati ustrezna dopolnitev zakona.

Izrek

I.Tožbi se ugodi tako, da se odločba Ministrstva za pravosodje št. 705-115/2018/36 z dne 6. 1. 2021 odpravi in zadeva vrne toženi stranki v nadaljnji postopek.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano odločbo je tožena stranka odločila, da se tožnico kot sodno tolmačko za albanski jezik razreši z dnem dokončnosti odločbe (1. točka izreka), da mora razrešena sodna tolmačka v treh dneh od prejema odločbe Ministrstvu za pravosodje oddati svojo štampiljko in izkaznico (2. točka izreka), da se razrešitev tožnice - sodne tolmačke, vpiše v imenik sodnih tolmačev in objavi na spletnih straneh Ministrstva za pravosodje (3. točka izreka) ter da posebni stroški postopka niso nastali (4. točka izreka).

2.Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, je bila tožnica z odločbo tožene stranke z dne 2. 11. 2010 imenovana za sodno tolmačko za albanski jezik za neomejen čas in za celotno območje Republike Slovenije. Tožena stranka je 27. 3. 2018 prejela obvestilo Upravne enote Ljubljana (v nadaljevanju UE LJ), da vodijo postopek izdaje enotnega dovoljenja za bivanje in delo državljana Republike Kosovo ter da je prosilec svojo vlogo dopolnil tudi z overjeno fotokopijo Potrdila iz evidence oseb, zoper katere teče kazenski postopek, in oseb, obsojenih pred Okrajnim sodiščem Peje, z dne 9. 2. 2018 (v nadaljevanju originalno potrdilo) in overjeno fotokopijo prevoda tega potrdila z dne 20. 2. 2018, ki ga je izdelala tožnica. UE LJ je pri primerjavi navedenih listih ugotovila, da prihaja do razhajanj med originalom in prevodom potrdila. Tožena stranka je tožnico z dopisom z dne 4. 4. 2018 seznanila z očitki in jo pozvala, naj pojasni razloge, zaradi katerih je prišlo do razhajanj med originalom potrdila in prevodom potrdila. Tožnica je v svojem odgovoru pojasnila, da je očitana napaka posledica površnosti in obilice dela ter da pri dosedanjem delu še ni naletela na potrdilo o nekaznovanosti, ki bi vsebovalo rubrike o tem, ali je bila oseba že kaznovana, ali je oseba v prestajanju kazni ali je kazen že prestala, saj so ponavadi te okoliščine razvidne iz Potrdil o kriminalni preteklosti fizičnih oseb, ki jih izdaja policija Republike Kosovo, zaradi česar je sporno potrdilo prevedla povsem rutinsko. Poudarja, da delo sodne tolmačke sicer opravlja brezhibno. Po proučitvi tožničinega odgovora je tožena stranka ocenila, da bi v obravnavanem primeru lahko šlo za nevestno delo sodne tolmačke po tedaj veljavni 4. točki prvega odstavka 89. člena v povezavi z 92. členom Zakona o sodiščih (v nadaljevanju ZS), zato je po uradni dolžnosti uvedla postopek njene razrešitve in jo v skladu s prvim odstavkom 12. člena Pravilnika o sodnih tolmačih (v nadaljevanju Pravilnik) z dopisom z dne 5. 7. 20018 obvestila o uvedbi postopka razrešitve in razlogih za tako odločitev ter ji dala možnost, da na očitke odgovori. Tožnica je v dopisu z dne 3. 8. 2018 napako priznala in obžalovala ter ponovno poudarila, da glede njenega dela do sedaj ni bilo nobenih pripomb in da delo opravlja po svojih najboljših močeh. Navedla je še, da je imela v zadnjem času zelo veliko dela, tako za potrebe strank, kot za potrebe sodišč. Poleg tega je opozorila na svoje aktivnosti v Društvu prevajalcev in tolmačev Slovenije ter organu predlagala, naj zatrjevane reference preveri pri sodiščih in drugih institucijah. Pojasnila je še, da bi izguba statusa sodne tolmačke zanjo pomenila veliko izgubo. Organu je še predlagala, naj jo v primeru nadaljevanja postopka razrešitve povabi na osebni zagovor.

3.Tožena stranka je nato dne 18. 9. 2018 izdala odločbo, s katero je tožnico razrešila. Tožnica je zoper to odločbo sprožila upravni spor, v katerem je sodišče dne 12. 5. 2020 izdalo sodbo I U 2106/2018-23, s katero je odločbo odpravilo. V ponovnem postopku je tožena stranka znova pretehtala dosedanje ugotovitve in ugotovila, da je pri pripravi prevoda potrdila prišlo do hudih napak, saj se original in prevod popolnoma razhajata. Tožnico je seznanila z oceno, da takšno ravnanje utemeljuje nadaljevanje postopka razrešitve sodnega tolmača. Tožnica je v odzivu na seznanitev navedla, da je pri prevodu prišlo do napake, ki bi se lahko zgodila vsakomur, ob tako očitnem razlikovanju pa je tudi jasno, da ni šlo za namerno kršitev. Februarja 2018 je prejela naročilo za prevod večjega števila dokumentov, naročniku se je zelo mudilo, hkrati pa je šlo za vsebinsko podobne dokumente, ki so se nanašali na različne osebe. V tem času je tožnici zbolel oče, zaradi česar je bila zelo zaskrbljena in raztresena, kar je vplivalo na njeno delo. Pri napaki pri prevodu je šlo za tehnično napako. V postopkih pridobivanja enotnih dovoljenj za bivanje in delo je 99 % dokumentacije takšne, da izkazuje nekaznovanost vlagateljev, prosilec pa je imel dve potrdili, ki sta bili izročeni v prevod, pri čemer je eno potrdilo izkazovalo nekaznovanost, drugo pa kaznovanost. To drugo potrdilo je bilo nestandardno, tožnica pa je bila navajena, da prevaja listino z nekoliko drugačno vsebino standardne oblike. Prevajal se je napačen obrazec po predlogi enega od drugih vlagateljev iz paketa, tožnica pa ni preverila, ali se listini ujemata. Njena napaka ni vsebinsko vplivala na izid postopka, saj je UE LJ prosilcu izdala enotno dovoljenje za bivanje in delo. Cena posamezne strani prevoda je bila 10 EUR, za takšno ceno pa nobena razumna oseba ne bi namerno zmotno prevedla listine. Pri očitani napaki ne gre za strokovno napako, temveč za lapsus. Dejstvo, da tožena stranka v tej zadevi ni imenovala strokovne komisije, to potrjuje. Osebe, ki se nenamerno zmoti in katere dejanje je zunaj njenega neposrednega zavedanja, ni mogoče opredeliti kot osebe, ki svojih dolžnosti ne opravlja vestno. Ukrep razrešitve je izrazito nesorazmeren in posledično nepravilen, saj je tožnica svoje delo več kot osem let opravljala brez napak. Poleg tega Zakon o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (v nadaljevanju ZSICT) razrešitev ureja bistveno mileje in terja postopnost sankcij, za razrešitev je po tem zakonu potrebna zelo huda kršitev, ki se ponavlja, ne pa enkratna kršitev, poleg tega pa ZSICT terja pravnomočno obsodbo za kaznivo dejanje v zvezi z opravljanjem sodnega tolmačenja. V predmetni zadevi to ni bilo izpolnjeno, saj gre za lažjo kršitev, saj se ravnanje ni ponovilo. Tožnica je predlagala še, naj tožena stranka opravi primerjavo z drugimi podobnimi primeri. Iz pregleda vseh razrešitev sodnih tolmačev v obdobju med 1. 1. 2013 in 1. 1. 2019 je razvidno, da tožena stranka nima za vse enakih meril. Tožnica je predlagala, naj tožena stranka pridobi spis UE LJ v zvezi z vlogo prosilca, zasliši naročnico prevoda ter ji omogoči, da osebno pojasni in se opraviči za svojo napako.

4.Tožena stranka v nadaljevanju navaja, da ob upoštevanju določb Pravilnika, iz katerih izhaja, da je osnovna dolžnost sodnih tolmačev, da v celoti, popolno in pravilno prevajajo listine, ki jih državni organi potrebujejo pri svojem delu, nevestno delo sodnega tolmača pomeni neupoštevanje pravil stroke, torej da sodni tolmač govorjene ali pisane besede v slovenski ali tuj jezik ne prevede v celoti, jo prevede nepopolno ali nepravilno. S primerjavo originalnega potrdila in prevoda potrdila je tožena stranka ugotovila, da se dokumenta med seboj popolnoma razhajata. Originalno potrdilo namreč kot obrazec vsebuje rubriko o tem, ali zoper določeno osebo poteka kazenski postopek, do česar se sodišče ni opredelilo, saj bi, če bi ta trditev držala, rubriko opremilo s križcem. Glede na to, da prevod potrdila vsebuje izrecno izjavo o tem, da zoper prosilca ''ne poteka kazenski postopek'', se prevedeno besedilo popolnoma razlikuje od originala. Poleg tega originalno potrdilo v točkah 2 in 3 omogoča vpis podatkov o tem, ali zoper prosilca poteka kazenski postopek in za katero kaznivo dejanje ter o tem, da prosilec ni bil kaznovan, pri čemer ti rubriki nista izpolnjeni, tožnica pa ju ni prevedla v slovenski jezik, temveč ju je izpustila. Iz prevoda potrdila je izpustila tudi točki 4 in 5 iz originalnega potrdila, iz katerih izhaja, da je bil prosilec kaznovan s pravnomočno sodbo št. 284/2016 z dne 27. 2. 2017 s kaznijo treh mesecev pogojno za eno leto ter da je izrečena kazen izvršena oz. se nahaja v fazi izvrševanja. Prevod potrdila ni vseboval le manjših nedoslednosti ali razhajanj, temveč je ob primerjavi mogoče ugotoviti, da gre za dve vsebinsko povsem različni listini, kljub temu, da je tožnica na prevedenem potrdilu s svojo podpisano in ožigosano izjavo potrdila, da se prevod popolnoma ujema z izvirnikom. Ne gre torej za pomanjkljiv prevod, temveč za spreminjanje pomena listine, ki bi lahko povzročilo hujše škodljive posledice za stranke oz. druge udeležence v postopku. Tudi po trenutno veljavnem ZSICT bi bilo takšno ravnanje opredeljeno kot hujša nevestnost, kar predstavlja hujšo disciplinsko kršitev, za katero je mogoče izreči tudi ukrep trajnega odvzema pravice opravljati sodno tolmačenje. Opisana izjemno huda (čeprav samo enkratna) nevestnost, ki jo tožnica tudi priznava, predstavlja tako hud primer nestrokovnega dela, da je tožnici upravičeno odvzeti pravico opravljati sodno tolmačenje. V zvezi s tožničinimi pojasnili, zakaj je prišlo do napake, tožena stranka ugotavlja, da je povsem nemogoče, da tožnica razlik med dokumentoma ne bi opazila, saj je že ob hitrem vizualnem pregledu vidna razlika med prvo stranjo originalnega potrdila in prevoda potrdila. Prva stran originalnega potrdila je gosto popisana oz. je večina strani napolnjena z besedilom, medtem ko je na prvi strani prevoda potrdila besedila bistveno manj oz. je stran v dobršni meri prazna. V zvezi s pojasnili, da je dokumentacija, ki jo tožnica prejme v prevajanje, v 99% primerov takšna, da izkazuje nekaznovanost, tožena stranka ugotavlja, da tožnica vsebine originalnega potrdila ni niti prebrala, kaj šele prevedla. Ker je zmotno verjela, da je tudi v konkretnem primeru dokumentacija, ki jo je prejela v prevod takšna, da izkazuje nekaznovanost, je ni niti pregledala, da bi lahko svoje delo opravila vestno, natančno in po svojem najboljšem znanju. Naloga sodnega tolmača je, da korektno in v celoti prevede vsebino predloženega dokumenta, vsako odstopanje od te zahteve pa lahko pomeni nevestno delo, za katero tolmač odgovarja ne glede na okoliščine, v katerih je od odstopanja prišlo. V konkretnem primeru zaradi tožničine očitne malomarnosti prevod ni odražal prave vsebine originalne listine. Tudi če je tožnica svoje delo opravljala tako, da je na standardni predlogi zgolj zamenjala ime in priimek osebe, bi morala pred pripravo prevoda preveriti vsaj vsebino originalne listine. Sploh pa bi v konkretnem primeru, če bi si originalno listino vsaj delno ogledala, morala takoj ugotoviti, da se bistveno razlikuje od dokumentacije, ki jo je v podobnih primerih običajno prejela v prevod. Tolmačenje je praviloma v vsakem primeru drugačno, ne pa enako in opravljeno na podlagi vnaprej pripravljenih predlog, česar bi se morala tožnica zavedati ne glede na raztresenost, zaskrbljenost in časovni pritisk.

5.V nadaljevanju izpodbijane odločbe je tožena stranka v zvezi s tožničinimi navedbami, da škodljive posledice napake pri prevodu niso nastale, ocenila, da to za presojo tožničinega ravnanja ni relevantno in ne more zmanjšati tožničine odgovornosti za nevestno opravljeno delo. Do hujših posledic bi namreč lahko prišlo. Tudi po ZSICT hujša nevestnost pomeni neupoštevanje pravil znanosti in stroke, če zaradi tega nastanejo ali bi lahko nastale hujše škodljive posledice za stranke ali druge udeležence. Tožena stranka poudarja še, da ni nikoli trdila, da naj bi bil prevod naklepno oz. namerno napačen, je pa glede na okoliščine obravnavane zadeve upravičeno podvomila v tožničine poštene namene in je zato s ciljem, da se ugotovi, ali so bili z njenim ravnanjem izpolnjeni tudi znaki katerega od uradno pregonljivih kaznivih dejanj, z zadevo seznanilo tudi pristojno državno tožilstvo. V zvezi z navedbo, da je šlo za enkratno napako, tožena stranka navaja, da se ne strinja z mnenjem, da bi bilo mogoče tolmača razrešiti le v primeru, če sta svojih obveznosti dalj časa oz. v več primerih ne bi opravljal vestno. Sodni tolmači so osebe, ki s svojim znanjem sodiščem nudijo največjo možno oporo pri vodenju sodnih postopkov. Dejstvo, da je oseba sodni tolmač, pomeni zagotovilo, da bo svoje delo vedno in povsod opravil vestno, natančno in po svojem najboljšem znanju. Vsebinske napake pri delu sodnih tolmačev niso dopustne, saj to lahko vpliva na vsebino sodne odločitve. Sodnega tolmača, ki pri svojem delu stori tako hudo strokovno napako, je zato potrebno izločiti iz kroga strokovnih pomočnikov sodišča, ne glede na to, ali gre za eno ali več napak. Da lahko enkratna kršitev pomeni nevestno opravljanje dela, pa nesporno izhaja tudi iz sodbe Upravnega sodišča v zadevi I U 2106/2018 z dne 12. 5. 2020. V zvezi z (ne)imenovanjem strokovne komisije tožena stranka navaja, da napaka, ki ne nastane zaradi pomanjkanja strokovnega znanja, temveč zaradi malomarnosti, ni strokovna napaka. Pri tožničini napaki tudi ne gre za lapsus, ki je po definiciji govorna ali pisna napaka, ki ne nastane zaradi neznanja, ampak trenutne raztresenosti. Tožnica je namreč popolnoma napačno prevedla originalni dokument, pri čemer prevod predstavlja vsebinsko povsem različno listino, kljub temu da sodni tolmač na overjenem prevodu s svojo podpisano in ožigosano izjavo potrdi, da se prevod popolnoma ujema z izvirnikom. Ob tem tožena stranka dodaja, da zgolj dejstvo, da ni imenovala strokovne komisije, ne pomeni, da v konkretnem primeru ne gre za strokovno napako. ZS je namreč v 4. točki prvega odstavka 89. člena določal, da je ustanovitev strokovne komisije fakultativna. Sodelovanje strokovne komisije je predvideno za primere, ko je za presojo določenih vprašanj potrebno strokovno znanje, v obravnavanem primeru pa takšna presoja ni bila potrebna, saj je tožničino nevestnost lahko ugotovila sama tožena stranka, poleg tega pa tožnica nevestnosti sploh ni zanikala. V zvezi z vprašanjem (ne)sorazmernosti izrečenega ukrepa tožena stranka pojasnjuje, da je imela na podlagi ZS samo dve možnosti, ustavitev postopka ali izdajo odločbe o razrešitvi. Na podlagi vseh okoliščin zadeve se je odločila za razrešitev, saj ni našla olajševalnih okoliščin, zaradi katerih bi bila razrešitev očitno nesorazmeren ukrep. ZS toženi stranki nalaga dolžnost, da v določenih primerih razreši sodnega tolmača. V posebej utemeljenih primerih se lahko odloči drugače, vendar v primeru tožnice takšnih okoliščin ni našla. Pri tem je tožena stranka upoštevala odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-84/15 z dne 18. 5. 2017, iz katere med drugim izhaja stališče, da sodni tolmač ne podaja vsebinskih rešitev, temveč jamči, da je vsebina prevoda enaka vsebini izvirnika, s čimer je pravnim in fizičnim osebam omogočeno uveljavljanje njihovih pravic in interesov v primerih, ki zahtevajo tak prevod. V zvezi s tožničinimi navedbami o njenem osemletnem uspešnem delu brez napak tožena stranka navaja, da je tožnica s tem zgolj opravila svojo osnovno dolžnost. Njena nevestnost pri izdelavi prevoda potrdila pa je tako huda, da opravičuje razrešitev ne glede na to, koliko prevodov je pred tem napravila brez napak. Pri prevodu ne gre zgolj za določene nedoslednosti oz. manjših razhajanj, temveč gre za dve vsebinsko povsem različni listini, kar bi lahko imelo tudi škodljive posledice, zato tožničino preteklo uspešno delo ne pretehta nad odločitvijo o tožničini razrešitvi. V zvezi s tožničinimi navedbami, da ZSICT vprašanje razrešitve ureja bistveno mileje in terja postopnost sankcij, tožena stranka navaja, da lahko po tem zakonu tožena stranka sodnega tolmača razreši ne samo, če je ta pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje v zvezi z opravljanjem dela sodnega tolmača ali za naklepno kaznivo dejanje na kazen najmanj šestih mesecev zapora, temveč tudi v primeru, če mu je v pravnomočno zaključenem disciplinskem postopku trajno odvzeta pravica opravljati delo sodnega tolmača. Poleg tega pa ZSICT ne daje možnosti, da se postopki razrešitve tolmačev, ki so se začeli pred uporabo tega zakona, končajo po ZCIST, temveč določa, da se dokončajo po dosedanjih predpisih.

6.Tožena stranka je na tožničin predlog opravila primerjavo z drugimi primeri in vpogledala v evidence s podatki o razrešitvah sodnih tolmačev v obdobju od leta 2013 do vključno leta 2018 ter ugotovila, da v tem obdobju noben sodni tolmač ni bil razrešen na podlagi 4. točke prvega odstavka 89. člena ZS. Tožničina dokazna predloga, naj tožena stranka pridobi spis UE LJ, voden v povezavi z vlogo prosilca, in zasliši naročnico prevoda, je tožena stranka zavrnila, saj ne bi v ničemer prispevala k dodatni razjasnitvi okoliščin očitane kršitve. Tožnica namreč spornega ravnanja ni zanikala, zato tožena stranka zaključuje, da je bilo dejansko stanje v celoti razjasnjeno.

7.V tožbi tožnica pravi, da vlaga tožbo iz vseh razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ter navaja, da je bilo s sprejeto odločitvijo nezakonito poseženo v njene človekove pravice oziroma temeljne svoboščine.

8.Tožnica navaja, da je treba pri vsakršnem omejevanju oziroma celo odvzemanju ustavno zagotovljenih človekovih pravic in svoboščin upoštevati načelo sorazmernosti, ki izhaja iz 2. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju: Ustava). Tega načela tožena stranka ni upoštevala. Z izpodbijano odločbo je poseženo najmanj v tožničino pravico do zasebne lastnine (33. člen Ustave), svobode dela (49. člen Ustave), svobodne gospodarske pobude (74. člen Ustave), kot tudi v njene pravice po 14., 15. in 22. členu Ustave ter v tožničino osebno dostojanstvo, varovano s 34. členom Ustave in v njene osebnostne pravice, varovane v 35. členu Ustave. Tožnico boli, da jo tožena stranka označuje za nekakšnega skorumpiranega goljufa, ne pa kot osebo, ki je po spletu okoliščin zagrešila neljubo napako, ter da tožena stranka na dan vložitve tožbe tožnice še ni izbrisala iz imenika sodnih tolmačev, zaradi česar jo še naprej kontaktirajo osebe, ki želijo naročiti tolmačenje, tako da jim mora tožnica vedno znova pojasnjevati, da tega ne sme več početi. Tožnica je napako takoj, še preden je bil uveden postopek pred toženo stranko, priznala, pojasnila razloge za njen nastanek in se zanjo opravičila.

9.Tožena stranka v ponovnem postopku ni ustrezno presodila dejanskega stanja, saj ni upoštevala tožničinega dolgoletnega uspešnega dela, ki je bilo brez napak in brez pomanjkljivosti. Ukrep razrešitve zaradi ene napake, ki je bila posledica nesrečnih okoliščin, je izrazito nesorazmeren. Tožena stranka se ni niti opredelila do tožničinih zatrjevanih referenc, ki jih je ta predložila tekom postopka, ni se spuščala v siceršnjo kvaliteto tožničinega dela in njeno siceršnje vestno opravljanje dolžnosti, prav tako ji ni omogočila osebnega zagovora oz. zaslišanja v zvezi z dogodkom, pri čemer na podlagi pisne korespondence ni mogoče na enak način ocenjevati tožničine iskrenosti in osebne prizadetosti tožnice zaradi vseh postopkov.

10.Izpodbijana odločba, ki tožnici onemogoča delo sodnega tolmača, ki je pridobitno delo, ne posega samo v tožničino pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave, temveč tudi v pravico do mirnega uživanja premoženja iz 1. člena Protokola št. 1 k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP). Pojem ''premoženje'', ki uživa varstvo po navedeni določbi, je avtonomen in se ne nanaša zgolj na klasično pojmovanje lastninske pravice, temveč se razteza na vse pravne položaje, ki imajo za prizadeto osebo na podoben način kot lastninska pravica premoženjsko vrednost in ji omogočajo svobodo ravnanja na premoženjskem področju. Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) domet varstva te pravice razlaga izrazito ekstenzivno. Tožnica opozarja na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustavno sodišče) št. U-I-44/18-6 z dne 7. 11. 2019 ter sodbi Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP) v zadevah Malik proti Združenemu kraljestvu z dne 13. 3. 2012 ter Rola proti Sloveniji z dne 4. 6. 2019. Tožnica poudarja, da je tarifa sodnih tolmačev višja, kot je redno plačilo za delo prevajanja na trgu, kar dokazuje s tremi izpisi cenikov prevajalnih agencij. Ob tem javni imenik sodnih tolmačev predstavlja svojevrstno reklamo, preko katere si zainteresirani za ta tip prevajanja iščejo ponudnike. Komparativna prednost sodnih tolmačev pred navadnimi prevajalci, ki izhaja iz različnih tarif in stopenj zaupanja, izhaja tudi iz obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča v zadevi U-I-84/15. Položaj sodnega tolmača je tako vsekakor oblika funkcije, ki pomembno vpliva tako na obseg dela tožnice kot tudi na obseg plačila za to delo. Poseg tožene stranke v tožničine pravice ni bil nujen, saj je tožnica svojo napako priznala in obžalovala, pri čemer je tožnica v času trajanja upravnih postopkov njene razrešitve nemoteno opravljala delo sodne tolmačke, ni bil primeren za dosego zasledovanega cilja, saj tožena stranka sploh ne pojasni, kakšen cilj zasleduje, niti ni bil sorazmeren, saj tožnica sedaj sploh ne more več opravljati dela sodne tolmačke. Po ustaljeni praksi ESČP mora biti vsak poseg v pravico iz 1. člena Protokola št. 1 k EKČP predpisan z zakonom, zasledovati mora enega ali več legitimnih ciljev, poseg in cilj pa morata biti sorazmerna, pri čemer prizadeta oseba ne sme nositi nesorazmernega ali pretiranega bremena. Toženkin popoln in nameren spregled načela sorazmernosti je izkazan s tem, da toženka meni, da je razrešitev v tej zadevi edini možen ukrep in da gre za hudo nestrokovnost, da ji je vseeno, da je šlo za enkratno napako, ki je bila obžalovana in priznana, da ji je vseeno, kako tožnica sicer opravlja delo, da ji je vseeno, koliko časa trajajo njeni postopki, v kakšnem stanju je bila tožnica ob zagrešeni napaki, da ji je vseeno, da napaka ni imela nobenih posledic, da je tožnica edina razrešena sodna tolmačka iz razloga nevestnega dela v obdobju 2013-2018 in da toženi stranki nič ne pomeni dejstvo, da se je kazenski postopek zoper tožnico dne 2. 10. 2020 končal z zavrženjem kazenske ovadbe. Izpodbijana odločba je materialnopravno zmotna tudi zato, ker iz razlogov odločitve ne izhaja, zakaj je tako skrajen ukrep nujen, potreben in primeren. Tožnici je kršena ustavna pravica iz tretjega odstavka 49. člena Ustave, po kateri je vsakomur pod enakimi pogoji dostopno vsako delovno mesto. Vsak poseg v to pravico mora biti sorazmeren, na kar je v vsebinsko primerljivi zadevi opozorilo tudi Upravno sodišče RS v sodbi I U 1478/2016-19. Ker gre v predmetni zadevi za dostop do delovnega mesta, ki se nanaša na sodno oblast, je treba test sorazmernosti opravili ob še strožjih merilih, zaradi varovanja načela delitve oblasti in posledične prepovedi poseganja izvršilne veje oblasti v sodno oblast, katere del je tudi tožnica kot sodna tolmačka. Izogniti se je treba negativnim učinkom na neodvisnost sodnih tolmačev, tega tehtanja pa tožena stranka ni opravila, zaradi česar je izpodbijana odločba materialnopravno zmotna. Tožnica opozarja še na sodbo ESČP v zadevi Oleksandr Volkov proti Ukrajini z dne 9. 1. 2013, iz katere izhaja, da načelu sorazmernosti v kontekstu ocene sodniške službe ni zadoščeno že zgolj s tem, da so ukrepi ali sankcije predpisane v določeni lestvici, temveč mora tudi vsaka posamezna odločitev upoštevati načelo sorazmernosti pri izbiri konkretnega ukrepa ali sankcije, ter na sodbo v zadevi Baka proti Madžarski (23. 6. 2016), iz katere izhaja, da če ni zadostnega razmerja proporcionalnosti med uporabljenimi sankcijami in ciljem, ki naj bi ga te zasledovale, potem je potrebno ugotoviti tudi kršitev prvega odstavka 6. člena EKČP. Dodatno naj bi iz sodbe Sodišča Evropske Unije v zadevi C-519/04 P izhajalo, da morajo biti sankcije pravične in sorazmerne, saj so pretirane sankcije prepovedane z določilom 81 (1) Pogodbe o EU. ZS in Pravilnik, ki sta bila podlaga za razrešitev tožnice, nista predvidevala nobenih možnosti izrekanja sorazmernih ukrepov oz. sankcij, temveč sta bila na voljo le dva skrajna ukrepa in sicer razrešitev strokovnjaka ali ustavitev postopka za razrešitev, s čimer sta zakon in Pravilnik ustvarjala neustaven položaj, ki je bil razrešen šele s sprejemom novega ZSICT. Kot izhaja iz predloga tega zakona, je bila prejšnja ureditev nezadostna, ker ni omogočala izrekanja sankcij, sorazmernih teži kršitve. Novi ZSICT je občutno razširil krog možnih sankcij, pri čemer neupoštevanje pravil znanosti in stroke, ki ne povzročijo hujših škodljivih posledic, obravnava kot lažjo disciplinsko kršitev. V zvezi s pojmom nevestnega dela tožnica navaja, da bi se morala oseba, da bi lahko ravnala v nasprotju s svojo vestjo, svojega ravnanja najprej zavedati, torej imeti zavest o nevestnem delu. Tožnica opozarja na okoliščine, ki po drugem odstavku 31. člena ZSICT vplivajo na vrsto ukrepa in višino kazni, ter poudarja, da ZSICT za razrešitev terja praktično pravnomočno obsodbo za kaznivo dejanje v zvezi z opravljanjem dela sodnega tolmačenja ali pa pravnomočno zaključen disciplinski postopek s trajnim odvzemom pravice opravljati delo sodnega tolmača, kar pa v obravnavani zadevi ni izpolnjeno. Opozarja tudi na to, da iz predloga ZSICT izhaja, da je sprememba ureditve nujna. Tožnica poleg tega opozarja na primer iz prakse, ki je razviden iz 82. strani predloga ZSICT, kjer je opisan primer tolmača, ki svoje odsotnosti sodišču ni pravočasno javil, zaradi česar je predsednik sodišča podal predlog za njegovo razrešitev, ker pa bi to prineslo velik manko sodiščem, poleg tega je šlo za enkratno kršitev in zelo kakovostnega sodnega tolmača, je sodišče med usklajevanji predlog za razrešitev umaknilo. Ta primer kaže na diskriminatorno obravnavo tožnice, katere primer je po večini elementov primerljiv z opisanim. Tožnica opozarja še, da iz sodbe ESČP v zadevi Oleksandr Volkov proti Ukrajini izhaja, da ESČP zahteva večstopenjsko lestvico možnih ukrepov za primer kršitev. Sodišče je v tej sodbi odločilo, da morajo imeti posegi v pravice legitimen cilj, pravna ureditev posegov pa mora imeti takšno kakovost, da ima predpisanih več možnih ukrepov, ki si sledijo glede na intenzivnost posega, do skrajnega ukrepa razrešitve. Če bi sodišče štelo, da tožena stranka ni imela nobene druge možnosti kot razrešitev tožnice, pa tožnica sodišču predlaga prekinitev predmetnega postopka in naslovitev zahteve za začetek postopka za oceno ustavnosti 89. in 92. člena ZS.

11.Tožnica v nadaljevanju tožbe navaja, da je bila s strani tožene stranke diskriminirana in s tem v zvezi prvenstveno opozarja na primer sodnega tolmača iz vladnega predloga novega ZSICT, kjer je tožena stranka očitno drugače obravnavala kršitev, ter dodaja, da tožena stranka sploh ni ugotavljala olajševalnih okoliščin, zaradi katerih je razrešitev očitno nesorazmeren ukrep. Tožnica je od tožene stranke pridobila informacijo, da je bila v obdobju med 1. 1. 2013 in 1. 1. 2019 tožnica edina sodna tolmačka, razrešena na podlagi 4. točke prvega odstavka 89. člena ZS, pri čemer je sodnih tolmačev skoraj 500. Iz pridobljene informacije izhaja tudi, da podatkov o umaknjenih predlogih ali ustavljenih postopkih ni, to pa pri obstoječem številu tolmačev ni mogoče, kar izkazuje drugačno, diskriminatorno obravnavo tožnice, ki ji ni znano, na podlagi katere svoje osebne okoliščine si je takšno drugačno obravnavo zaslužila. Upoštevati je treba tudi dejstvo, da je tožena stranka tožnico kazensko ovadila. Očitno je izhajala iz predpostavke, da je tožnica goljufiva oseba in da ponareja uradne listine, kar je gotovo povzročilo averzijo tožene stranke do tožnice, posledično pa povzročilo diskriminatorno obravnavo. Tožilstvo je na podlagi ovadbe na sodišče vložilo predlog za izvedbo posameznih kazenskih preiskovalnih dejanj. V daljšem postopku, ki je trajal skoraj dve leti, so se izvedla številna zaslišanja, na koncu pa se je izkazalo, da v zadevi ni bilo storjeno nobeno kaznivo dejanje in tožilstvo je 2. 10. 2020 kazensko ovadbo zavrglo.

12.Tožnica v zvezi s samo napako, zaradi katere je bila izdana izpodbijana odločba, navaja, da je v mesecu izdelave prevoda potrdila od družbe A., d.o.o., ki nudi storitve pomoči pri pridobivanju delovnih dovoljenj, prejela naročilo za prevod dokumentov za 24 oseb, med katerimi je bil tudi prosilec. Naročniku se je zelo mudilo, zato je bila tožnica pod večjim časovnim pritiskom, hkrati pa je šlo za precej standardizirano prevajanje, saj so se prevajali vsebinsko zelo podobni, če ne identični dokumenti, ki so se nanašali na številne osebe. V istem obdobju je tožnici zbolel oče, ki ga je morala vzeti pod svojo streho in ga je februarja 2018 tudi začasno prijavila na naslovu svojega prebivališča. Oče ni imel v Ljubljani nikogar drugega, bil pa je v stanju, ko ga ni bilo mogoče pustiti samega in brez nege. V zvezi s tem tožnica tožbi prilaga izjavo, na podlagi katere je 19. 2. 2018 prijavila očeta na svojem naslovu in izvide z dne 20. 2. 2018, ko je bil pregledan na urgenci. Zaradi navedenih okoliščin je bila tožnica zelo zaskrbljena, raztresena in utrujena, misli so ji uhajale k očetu, to pa je vodilo do tehnične napake, ki jo je po razkritju nemudoma in z opravičilom priznala. Oče se je vznemirjal zaradi nastale situacije, dne 26. 3. 2020 pa je umrl. Vse to je vodilo do tožničine tehnične napake, ki pa se je zgodila samo na prvi strani prevoda, medtem ko je druga stran korektno prevedena. Pri prvi strani je bila namreč uporabljena stara predloga. Potrdila kosovskih organov so standardna in so se konec leta 2017 spremenila, tožnica pa zaradi preobilice dela in očetove bolezni ni uspela pripraviti novih obrazcev za lastno uporabo. Če bi tožnica želela storiti kaj nezakonitega, pa ni, tega ne bi naredila na način, da je to že na prvi pogled jasno vsaki laični osebi in na obrazcu, ki je pisan tudi v srbskem jeziku, ki je razumljiv tudi slovenskim organom oz. tam zaposlenim. Tožničina napaka izhaja iz zamenjave predloge, kar predstavlja tehnično in ne strokovno napako. Napake so nezaželene, vendar se dogajajo, zakoni pa posledično predvidevajo posebne institute za odpravo pomot. V postopkih pridobivanja enotnih dovoljenj za bivanje in delo je 99% vlog takšnih, da izkazujejo nekaznovanost vlagateljev vlog. Prosilec je imel poleg tega dve potrdili, ki sta bili izročeni tožnici v prevod in sicer eno potrdilo, izdano s strani policije, in drugo, izdano s strani sodišča. Potrdilo policije je izkazovalo nekaznovanost, potrdilo sodišča pa kaznovanost, bilo pa je tudi nestandardno. Tožnica je nato pomotoma prevedla napačen obrazec, očitno po predlogi enega od drugih vlagateljev iz paketa. Ob tem tožnica poudarja, da sta se originalna listina in njen zmotni prevod razlikovali že po obliki, kar pomeni, da je napaka očitna tudi osebi, ki ne zna albansko. Napaka ni vsebinsko vplivala na izid postopka pred UE LJ, saj je UE LJ kljub kaznovanosti prosilcu izdala enotno dovoljenje za bivanje in delo v Sloveniji. Tožnica v zvezi z zgoraj navedenimi okoliščinami kot dokaz predlaga večje število listin in svoje zaslišanje.

13.V nadaljevanju tožbe tožnica navaja, da 4. točka prvega odstavka 89. člena navaja množinsko obliko (''če svojih dolžnosti ne opravlja vestno'') oz. trajajoče stanje (''opravljanje dolžnosti''), kar pomeni, da zgolj enkratna kršitev ne more povzročiti posledice razrešitve tolmača. Ob tem enkratna napaka tudi ob pravilni uporabi načela sorazmernosti ne more voditi v razrešitev.

14.Tožnici naj bi bila tudi onemogočena obramba v upravnem postopku. Toženo stranko je prosila, da ji omogoči osebni zagovor, tožena stranka pa je v izpodbijani odločbi pavšalno in prazno zapisala, da potrebe po osebnem zagovoru ni. S tem je tožena stranka prekršila tožničine pravice iz 22. in 23. člena Ustave. Tožena stranka bi morala v luči ugotavljanja sorazmernosti zaslišati tožnico in tako pridobiti možnost ocene njene verodostojnosti, obžalovanja napake in resnicoljubnosti. Tožena stranka se ni opredelila do tožničinih referenc in ni izvajala dokazov v njeno korist, kar predstavlja kršitev 3. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Tožena stranka je ob tem celo zavajala tožnico, ko je vodja postopka, B. B., tožnici po telefonu zagotovil, da se v postopku ne bo zgodilo nič drastičnega in da naj ne skrbi. V tej luči tožnica trdi, da je bila diskriminatorno obravnavana, ker je tolmačka za albanski in ne kak drug jezik. Poleg tega je med prvotnim postopkom prišlo do menjave ministra za pravosodje, primopredaja poslov novi ministrici je bila izvršena 14. 9. 2018, zgolj štiri dni po primopredaji pa je ministrica v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedla, da ''po njenem trdnem prepričanju'' ravnanje tožnice predstavlja nevestno delo v smislu ZS. Tožnica navaja še, da listina, ki izkazuje kaznovanost, sama po sebi še ne predstavlja zadržka po 5. alineji prvega odstavka 55. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2), saj je predmet nadaljnje presoje, ali ravnanje utegne pomeniti nevarnost za javni red in varnost ali mednarodne odnose Republike Slovenije oz. bi bilo povezano z izvajanjem terorističnih ali drugih nasilnih dejanj, nezakonitih obveščevalnih dejavnosti ali pa povezano s proizvodnjo ali prometom z drogami. Implicitni očitek tožene stranke tožnici, da je hotela prosilcu pridobiti nezakonito korist, je tako povsem neutemeljen. Tožnica je na podlagi predloga uslužbenca tožene stranke, B. B., toženi stranki predložila dokazila o svojih referencah in večkrat predlagala svoje zaslišanje, velikokrat je telefonirala toženi stranki, vendar pa nič od tega ni bilo upoštevano.

15.Tožnica tudi v tem upravnem sporu predlaga svoje zaslišanje, sklepno pa sodišču predlaga, da (1) izpodbijano odločbo odpravi in postopek njene razrešitve ustavi, (2) ugotovi, da je bilo z dejanjem tožene stranke in sicer z izdajo odločbe št. 705-115/2008/36 z dne 6. 1. 2021 poseženo v človekove pravice oz. temeljne svoboščine in se posledično tožnici vrne štampiljka in izkaznica sodne tolmačke za albanski jezik, s čimer vsem se tožnici omogoči nadaljnje opravljanje dela sodne tolmačke za albanski jezik ter (3) razsodi, da je tožena stranka tožnici dolžna povrniti stroške postopka.

16.V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri izpodbijani odločb in dodaja, da gre pri sodnem tolmačenju za strokovno pomoč, ki jo posameznik z znanjem določenega tujega jezika nudi sodišču na njegovo zahtevo. To razmerje nima elementa zaposlitve. Sodni tolmač sicer res ima možnost, da na opravljen prevod odtisne štampiljko sodnega tolmača, vendar to ne predstavlja znaka delovnega razmerja. V primerih, ko posameznik nastopa kot sodni tolmač, je plačilo za njegovo delo določeno s tarifo v Pravilniku. Ob morebitni izgubi statusa sodnega tolmača se za tolmača z vidika opravljanja pridobitne dejavnosti nič ne spremeni, saj še naprej lahko tolmači in prevaja ter si s tem zagotavlja sredstva za življenje. Edina razlika je, da se pri svojem delu ne sme več sklicevati na status sodnega tolmača. Tožena stranka tako ni posegla v tožničino pravico do svobode dela po 49. členu Ustave. V nadaljevanju odgovora na tožbo tožena stranka navaja, da iz odločbe Ustavnega sodišča v zadevi U-I-84/15 z dne 18. 5. 2017 izhaja, da pravica do svobode dela in pravica do svobodne gospodarske pobude ne zagotavljata opravljanja dela oziroma gospodarske dejavnosti v točno določeni obliki oziroma na točno določen način. V navedeni zadevi izpodbijana ureditev iz 85. člena ZS tudi ni posegala v pravico do osebnega dostojanstva. Biti sodni tolmač ni niti poklic niti funkcija, zaradi česar nihče nima pravice do sklenitve delovnega razmerja, niti ne gre za pravico posameznika. Iz tega razloga razrešitev sodnega tolmača ne pomeni posega v ustavno zagotovljeno pravico do svobode dela, temveč pomeni preprečitev možnosti, da bi posameznik, ki dela take strokovne napake, kot se je zgodilo v obravnavanem primeru, še naprej zagotavljal svoje usluge sodiščem, upravnim organom in državljanom kot sodni tolmač. Razrešitev sodne tolmačke posledično tudi ne pomeni posega v tožničino pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave, kot tudi ne kršitve pravice do mirnega uživanja premoženja iz 1. člena Prvega protokola k EKČP. Tožena stranka nasprotuje tudi navedbam, da je razrešitev sodne tolmačke vsebinsko primerljiva s prenehanjem sodniške funkcije. Sodnik je funkcionar, ki je v sodno funkcijo izvoljen s strani Državnega zbora. Biti sodni tolmač ni niti poklic niti funkcija, tolmač deluje zgolj v vlogi strokovnega pomočnika sodišča oz. državnega organa, ko ta takšno pomoč potrebuje. Pri tem je po mnenju tožene stranke pravilno, da za pridobitev in izgubo statusa sodnega tolmača obstajajo najstrožji kriteriji, saj se z razrešitvijo tolmačev, ki pri svojem delu storijo hudo strokovno napako, prepreči nadaljnje delovanje v svojstvu pomočnika sodišča in s tem vpliva na strokovno pravilnost sodniških odločitev. V zvezi z navedbami o komparativni prednosti sodnih tolmačev pred navadnimi prevajalci tožena stranka navaja, da je nabor situacij, v katerih se lahko sodni tolmač sklicuje na svoj status, res širši, kot to velja za sodne izvedence in sodne cenilce, vendar pa je namen te posebne ureditve v zagotovitvi sodelovanja sodnega tolmača v vseh tistih uradnih postopkih, v katerih njegovo sodelovanje potrebujejo stranke.

17.V prvi pripravljalni vlogi tožnica navaja, da ima opravljanje dela sodnega tolmača vse bistvene elemente delovnega razmerja, le da so ti izraženi v nekoliko drugačni obliki. Za obstoj delovnega razmerja ni treba, da so podani vsi elementi iz prvega odstavka 4. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1), temveč je bistven obstoj podrejenosti in odvisnosti delavca. Ta ne pomeni, da oseba ne bi smela imeti avtonomije pri opravljanju svojega dela, temveč je treba upoštevati kontekst odvisnosti in podrejenosti. Pri sodnih tolmačih ne gre zgolj za to, da lahko na prevod odtisnejo štampiljko sodnega tolmača. Dejavnost sodnih tolmačev je pridobitna, ob izgubi tega statusa pa posameznik ne more več opravljati sodno overjenih prevodov, kar bistveno vpliva na obseg njegovega dela in njegove prihodke, pri čemer so sodno overjeni prevodi zaradi zahtevnosti besedil običajno dražji kot navadni prevodi. Prav tako se šteje, da ima sodni tolmač določeno strokovno znanje, ki ga navadnemu tolmaču avtomatično ne pripisujemo. Izguba statusa sodnega tolmača ima tako na posameznika bistven vpliv, saj večjega dela svoje prejšnje dejavnosti ne more več opravljati. Toženka je posegla ne samo v tožničino pravico do svobode dela, temveč tudi v njene pravice do svobodne gospodarske pobude in zasebne lastnine. Pred kakršnimkoli posegom v človekove pravice mora biti najprej opravljen test legitimnosti, nato pa še test sorazmernosti. Tožena stranka ni naredila podrobne presoje na podlagi načela sorazmernosti, saj ni utemeljila, ali bi bil cilj dosežen, če bi bila tožnica na napako samo opozorjena. Odgovor na to je pritrdilen, kar pomeni, da ukrep razrešitve ni primeren, saj bi bilo mogoče najti milejši ukrep, s katerim bi bil dosežen cilj, da se prevodi povsem skladajo z izvirnikom in ne vsebujejo napak. Ob tem tožena stranka, kljub drugačnim navedbam, ni opravila celostne presoje tožničinega preteklega dela in zmotno meni, da za presojo sorazmernosti ni relevantno, da je tožnica napako priznala in se zanjo opravičila, ni upoštevala preteklih referenc, ni upoštevala, da v osmih letih dela tožnice nanjo ni bila podana niti ena sama pripomba ali pritožba, prav tako pa ni presojala, kakšen poseg v integriteto tožnice bi ob razrešitvi dejansko nastal in kaj to pomeni za nadaljnje delo v njenem poklicu. V zvezi z odločbo Ustavnega sodišča v zadevi U-I-84/15 z dne 18. 5. 2017 tožnica opozarja, da je položaj sodnih izvedencev in cenilcev neprimerljiv s položajem sodnih tolmačev, saj prvi sicer lahko pripravljajo mnenja, izvide ali cenitve za stranke, ne dovoljuje pa se jim, da bi se pri izdelavi sklicevali na status sodnega izvedenca oz. cenilca. To pa za sodne tolmače ne velja, saj lahko pripravijo sodno overjen prevod kadarkoli, če stranka tako zahteva. V omenjeni odločbi je Ustavno sodišče navedlo, da je pri sodnih izvedencih ali cenilcih treba ločevati med položajem, ko te osebe delujejo na trgu ter prosto iščejo in sprejemajo stranke in položajem, ko dajejo izvide, mnenja ali cenitve na zahteva sodišča ali upravnega organa. V slednjih primerih izvajajo funkcijo pomočnika sodišča ali drugega državnega organa, zato v tem smislu ne gre za izvajanje gospodarske dejavnosti v smislu 49. člena Ustave. Sodni tolmači se lahko za razliko od sodnih izvedencev in cenilcev sklicujejo na status sodnega tolmača tudi na zahtevo stranke, brez izrecnega pooblastila v zakonu ali uredbi. ZS v prvem odstavku 85. člena tako sega tudi na področje, ki ga varujeta pravica do svobode dela iz 49. člena Ustave in pravica do svobodne gospodarske pobude iz prvega odstavka 74. člena Ustave. Razrešitev je skrajno sredstvo, ki se uporablja takrat, ko posameznik ravna naklepno, zato bi se korak razrešitve vedno moral presojati z vidika načela sorazmernosti, tako pri sodnikih kot pri sodnih tolmačih. Ni razloga, da bi se pri sodnikih to načelo moralo uporabiti, pri sodnih tolmačih pa ne. V zvezi z navedbami tožene stranke, da namen posebne ureditve položaja sodnih tolmačev ni bil v zagotovitvi njihovega boljšega položaja na trgu, tožnica navaja, da si tožena stranka namen zakona razlaga po svoje, čeprav je tožnica namen na podlagi predloga zakona obširno pojasnila v tožbi. Predpisi lahko nosijo določene posledice za sodne tolmače ne glede na to, ali je zakon to predvidel ali ne in ne glede na to, ali je to bil namen zakona. Ob morebitni razrešitvi sodni tolmač preko noči ostane brez večjega obsega dela, ki ga je pred tem opravljal. Položaj razrešenega sodnega tolmača se najbolj poslabša v primerjavi s tistimi prevajalci, ki status sodnega tolmača še vedno imajo. Nadalje ne držijo navedbe tožene stranke, da lahko napako tožnice štejemo za hujšo nevestnost, ki sodi med hujše disciplinske kršitve pri opravljanju dela sodnega tolmača. Ukrep razrešitve bi bil smiseln in pravilen le, če bi tožnica zavestno in namerno naredila napako in bi bil pri tem izkazan njen škodljivi namen, kar bi vse imelo za posledico nastanek dejanske škode, do česar pa v tem primeru ni prišlo. Če predpis ne predvideva milejših ukrepov, je razrešitev lahko namenjena le najhujšim kršiteljem, med katere pa tožnica ne spada. Tudi po sedaj veljavnem ZSICT bi lahko bila enkratna hujša nevestnost razlog za hujšo disciplinsko kršitev le, če bi zaradi tega lahko nastala hujša škodljiva posledica za stranke ali druge udeležence, do česar pa v predmetni zadevi ni prišlo in tudi ne bi moglo priti, saj je prosilec dobil enotno dovoljenje za bivanje in delo kljub temu, da je bila tožničina napaka opažena. V zvezi s telefonskimi razgovori z B. B. in primopredajo poslov nekdanji ministrici C. C. tožnica vztraja, da so ti dokazi relevantni tudi za ponovljeni postopek, saj gre za ponovno odločanje o isti stvari. Ob tem tožnica opozarja, da se tožena stranka ni opredelila do navedb o diskriminatornem obravnavanju tožnice. Povsem prazna in pavšalna naj bi bila tudi argumentacija tožene stranke glede opustitve zaslišanja tožnice.

18.V prvi pripravljalni vlogi tožena stranka navaja, da gre pri sodnem tolmačenju za strokovno pomoč, ki jo posameznik z znanjem določenega tujega jezika nudi sodišču na njegovo zahtevo. Pri sodnem tolmačenju tako ne gre za kontinuirano delo in ne za delo, ki se opravlja po navodilih in pod nadzorom delodajalca, zato niso izpolnjeni elementi delovnega razmerja iz 4. člena ZDR-1. Biti sodni tolmač ni ne poklic, ne funkcija, zato opravljanje te dejavnosti ni pravica posameznika, razrešitev pa ne pomeni posega v svobodo dela. V zvezi z opredelitvijo tožničine napake po ZSICT tožena stranka navaja, da je zakonodajalec v predlogu tega zakona navedel, da gre v primeru hujše nevestnosti (med drugim) za popolnoma napačen prevod listine, ki popolnoma spreminja njen pomen. Do tega pa je prišlo v tožničinem primeru. Tožničina napaka bi lahko povzročila nastanek hujših škodljivih posledic, na srečo pa do tega ni prišlo zaradi pozornosti uradne osebe na UE LJ ter zaradi vrste postopka, v katerem dejstvo, da je bil prosilec pravnomočno kaznovan, očitno ni vplivalo na njegovo pravico do pridobitve enotnega dovoljenja za prebivanje in delo. Če bi bil ta prevod predložen v kakšnem drugem postopku, pa bi se to odrazilo tudi v odvzemu pravic, posledicah na premoženjskem področju itd. V zvezi z diskriminatorno obravnavo tožnica tožena stranka navaja, da te navedbe ne držijo in da tožena stranka okoliščin, ki jih je tožnica navajala v zagovoru, glede na naravo napake ni videla kot olajševalne okoliščine.

18.V prvi pripravljalni vlogi tožena stranka navaja, da gre pri sodnem tolmačenju za strokovno pomoč, ki jo posameznik z znanjem določenega tujega jezika nudi sodišču na njegovo zahtevo. Pri sodnem tolmačenju tako ne gre za kontinuirano delo in ne za delo, ki se opravlja po navodilih in pod nadzorom delodajalca, zato niso izpolnjeni elementi delovnega razmerja iz 4. člena ZDR-1. Biti sodni tolmač ni ne poklic, ne funkcija, zato opravljanje te dejavnosti ni pravica posameznika, razrešitev pa ne pomeni posega v svobodo dela. V zvezi z opredelitvijo tožničine napake po ZSICT tožena stranka navaja, da je zakonodajalec v predlogu tega zakona navedel, da gre v primeru hujše nevestnosti (med drugim) za popolnoma napačen prevod listine, ki popolnoma spreminja njen pomen. Do tega pa je prišlo v tožničinem primeru. Tožničina napaka bi lahko povzročila nastanek hujših škodljivih posledic, na srečo pa do tega ni prišlo zaradi pozornosti uradne osebe na UE LJ ter zaradi vrste postopka, v katerem dejstvo, da je bil prosilec pravnomočno kaznovan, očitno ni vplivalo na njegovo pravico do pridobitve enotnega dovoljenja za prebivanje in delo. Če bi bil ta prevod predložen v kakšnem drugem postopku, pa bi se lahko to odrazilo tudi v odvzemu pravic, posledicah na premoženjskem področju itd. V zvezi z diskriminatorno obravnavo tožnica tožena stranka navaja, da te navedbe ne držijo in da tožena stranka okoliščin, ki jih je tožnica navajala v zagovoru, glede na naravo napake ni videla kot olajševalne okoliščine.

19.V drugi pripravljalni vlogi tožnica navaja, da za obravnavano zadevo ni bistveno, ali je bila tožnica v delovnem razmerju ali ne, temveč je ključno, da je položaj sodne tolmačke v bistvenih elementih izenačen s položajem zaposlene osebe, zaradi česar jo varuje 49. člen Ustave. Ob tem niti ni nujno, da sodni tolmači svoje delo opravljajo samo občasno, saj ga lahko opravljajo na tri načine: (1) delo opravljajo na sodišču in hkrati ne opravljajo istovrstne neodvisne samostojne dejavnosti, (2) delo občasno opravljajo za sodišče in hkrati opravljajo istovrstno neodvisno samostojno dejavnost ali (3) kontinuirano opravljajo delo za sodišče, pred tem pa morajo ustrezno prijaviti dejavnost. Tudi iz predloga ZSICT izhaja, da je namen zakona zagotoviti kontinuirano in neovirano strokovno pomoč sodiščem. Poleg tega iz 7. točke prvega odstavka 89. člena ZS tudi izrecno izhaja, da gre pri dejavnosti sodnih tolmačev za opravljanje funkcije. V zvezi s posledicami napačnega prevoda tožnica navaja, da tožnica navaja povsem hipotetične scenarije, kaj bi se lahko zaradi kršitve zgodilo v kakšnem drugem postopku, pri čemer pa je bila tožnica razrešena zaradi napake, ki se je zgodila v postopku, v katerem niso nastale prav nobene posledice.

20.Upravno sodišče je v tej zadevi enkrat že odločalo in sicer je s sodbo I U 2106/2018-23 z dne 12. 5. 2020 ugodilo tožbi zoper odločbo tožene stranke o razrešitvi tožnice št. 705-115/2018/8 z dne 18. 9. 2018 in zadevo vrnilo v ponovni postopek, v katerem je bila nato izdana odločba, ki jo tožnica izpodbija v obravnavani zadevi. Sodišče je v sodbi I U 2106/2018-23 z dne 12. 5. 2020 odločilo, da toženka ni vsebinsko napolnila pravnega standarda nevestnega dela, ker ni navedla, kar ta pojem zajema, zaradi česar ni pravilno uporabila materialnega prava. Toženi stranki je naložilo, da v ponovnem postopku pretehta, ali je bila kršitev vestnosti dela tožnice v konkretnem primeru res takšna, da zahteva njeno razrešitev, upoštevaje vse okoliščine konkretne kršitve ter tožničinega siceršnjega dela.

21.Tožnica je v tožbi sodišču predlagala prednostno obravnavo in v pripravljalni vlogi z dne 14. 6. 2021 predlagala pospešitev postopka. Dne 13. 12. 2021 je poslala ponovno prošnjo za pospešitev postopka, dne 20. 9. 2022 urgenco, v kateri je navedla, da ji zaradi odločitve tožene stranke nastaja nepopravljiva škoda, tako nematerialna kot materialna, nato pa je urgence vložila še dne 21. 11. 2022, 13. 3. 2023, 8. 9. 2023, 25. 1. 2024 in 11. 11. 2024.

Obrazložitev k prvi točki izreka:

Tožba je utemeljena.

22.V obravnavani zadevi je tožena stranka tožnico razrešila kot sodno tolmačko za albanski jezik in sicer zaradi (med strankama nespornega) dejstva, da je tožnica eno stran na listini v albanskem jeziku, iz katere je izhajalo, da je prosilec za enotno dovoljenje za prebivanje in delo kaznovan s pogojno kaznijo treh mesecev z enim letom preizkusne dobe, prevedla v slovenski jezik na način, da je prosilec nekaznovan, originalna stran v albanskem jeziku na listini pa se tudi oblikovno in po vsebini povsem razlikujeta. To je okoliščina nevestnega dela, ki jo je tožena stranka očitala tožnici, odločitev pa je sprejela na podlagi tedaj veljavne 4. točke prvega odstavka 89. člena ZS, ki je določala, da minister, pristojen za pravosodje, razreši sodnega izvedenca, če ta svojih dolžnosti ne opravlja vestno.

23.V predmetni zadevi je treba torej glede pravne ureditve razrešitve sodne tolmačke uporabiti določbe 12. poglavja Zakona o sodiščih (ZS-I), ki sicer v času tega upravnega spora ne velja že več kot 6 let. Dne 1. 1. 2019 se je namreč začel uporabljati Zakon o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (ZSICT). ZSICT je v prvem odstavku 52. člena ZSICT določil, da se postopki razrešitev sodnih tolmačev, ki so se začeli pred uporabo ZSICT, končajo po dosedanjih predpisih. To pomeni, da Upravno sodišče presoja zakonitost izpodbijanega akta z upoštevanjem med drugim 12. poglavja ZS o sodnih tolmačih s spremembami do 5. 7. 2018, ko je tožena stranka začela postopek razrešitve. Dne 4. 4. 2018 je tožena stranka tožnico seznanila z očitki in jo pozvala, naj pojasni razloge, zaradi katerih je prišlo do razhajanj med originalom potrdila in prevodom potrdila, z dopisom z dne 5. 7. 2018 pa jo je obvestila o uvedbi postopka razrešitve in razlogih za tako odločitev ter ji dala možnost, da na očitke odgovori.

24.Tožničino tožbo je treba obravnavati na podlagi 2. člena ZUS-1 in v okviru presoje zakonitosti upravnega akta po 2. členu ZUS-1 Upravno sodišče upošteva in zagotavlja tudi varstvo ustavnih pravic oziroma Ustavi primerljivih pravic iz Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP), če jih oziroma ker jih tožeča stranka v konkretnem primeru uveljavlja. Varstvo človekovih pravic in s tem v zvezi pravilna uporaba v tožbi izpostavljenih ustavnih določb oziroma odgovarjajočih določb obvezujoče mednarodne pogodbe o varstvu človekovih pravic, je namreč ravno tako kriterij za presojo zakonitosti izpodbijanega akta, kot so kriteriji za presojo zakonitosti akta tudi določbe materialne in procesne narave na zakonski ravni. Zato v takem primeru kopičenje tožbenih zahtevkov na odpravo izpodbijanega akta in na splošno ugotovitev, da je bilo z izpodbijanim aktom "poseženo v človekove pravice" ne pride v poštev. Prvi tožničin zahtevek namreč vključuje tudi presojo, ali izpodbijani akt krši katero izmed iztožljivih pravic, ki jih stranka izpostavlja v utemeljitvi tožbe. Tožnica je zahtevala tudi, da sodišče odloči meritorno in sicer, da se postopek razrešitve ustavi, čemur pa Upravno sodišče ni sledilo, in kar sodišče pojasnjuje v nadaljevanju tega uvodnega razdelka obrazložitve in v še enkrat v sklepnem razdelku obrazložitve sodbe.

25.Tožeča stranka uveljavlja varstvo več ustavnih pravic, in sicer, kakor tožnica te pravice sama opredeljuje, uveljavlja varstvo pravice iz 33. člena (varstvo zasebne lastnine) oziroma pravice do mirnega uživanja premoženja iz 1. člena Protokola št. 1 k EKČP, pravice iz 74. člena (svobodna gospodarska pobuda), pravice iz 49. člena (vsakomur je pod enakimi pogoji dostopno vsako delovno mesto), pravice iz 34. člena (osebno dostojanstvo), pravice iz 35. člena (osebnostne pravice), pravice iz 14. člena (prepoved diskriminacije), vse v povezavi s 15. členom (načelo sorazmernosti) ter 22. členom Ustave (enako varstvo pravic).

26.Upravno sodišče ni našlo v slovenski upravno-sodni in ustavno-sodni praksi primerljivih zadev odvzema dovoljenja za opravljanje dejavnosti sodnega tolmača (ali sodnega izvedenca ali stečajnega upravitelja), ki bi jih slovenska sodišča reševala ob upoštevanju standardov in kriterijev, ki jih v teh zadevah uporablja Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP).

Po drugi strani pa je mogoče najti med primeri, v katerih je ESČP že odločalo o pritožbah zoper Republiko Slovenijo, sodbe, kjer je ESČP ugotovilo kršitev EKČP v primerljivih zadevah oziroma v zvezi s podobnimi pravnimi problemi.

27.Ob tem je treba v izhodišču te sodbe izpostaviti tudi, da ESČP v zvezi s spori, ki zadevajo pravice iz EKČP, vzpostavlja zgolj minimalne standarde in kriterije za varstvo človekovih pravic iz EKČP (1. člen EKČP, Protokol št. 15 k EKČP, 53. člen EKČP). Zato bo Upravno sodišče v nadaljevanju presodilo zakonitost izpodbijanega akta s pomočjo metodologije, ki jo uporablja ESČP v tovrstnih zadevah, v smislu minimalnega varstva človekovih pravic, ki jih v tožbi omenja tožnica.

28.Ker je tožena stranka v izpodbijanem aktu - glede na sodno prakso ESČP v primerljivih zadevah - v bistvenem delu nepravilno uporabila določbo 4. točke 89. člena ZS, in ker je minister za pravosodje tisti, ki imenuje in razrešuje sodne tolmače, je sodna presoja izpodbijanega akta v konkretnem primeru omejena v tem smislu, da Upravno sodišče ni od tožene stranke prevzelo pristojnosti za odločanje o razrešitvi sodne tolmačke oziroma o ustavitvi postopka, ampak bo namesto tega (zgolj) presodilo, v čem vse je z vidika EKČP oziroma Ustave izpodbijani akt nezakonit, tako da bo lahko tožena stranka svojo zakonsko pristojnost v nadaljnjem postopanju izvrševala v skladu vsaj z minimalnimi kriteriji in standardi varstva človekovih pravic iz EKČP in deloma v kombinaciji z ustavnim načelom sorazmernosti iz tretjega odstavka 15. člena Ustave.

29.Poleg tega mora Upravno sodišče v izhodišču tudi pojasniti, da razmerje med sodnim varstvom pravic pred ESČP in pred sodišči držav podpisnic EKČP pomembno zaznamuje načelo subsidiarnosti varstva pravic pred ESČP (1. člen, 19. člen in 35. člen EKČP). Načelo subsidiarnosti v pravu EKČP, z možnimi pomembnimi modalitetami, v odvisnosti od vrste zadeve, pravnega vprašanja oziroma pravnega področja in v določenih primerih (ne v tem primeru) tudi od stopnje usklajenosti prava in prakse na predmetnem področju med državami podpisnicami ESČP, na splošno pomeni, da če sodišče države podpisnice EKČP podrobno pretehta dejstva in na konsistenten način upošteva standarde varstva človekovih pravic na podlagi EKČP in prakse ESČP, in če domače sodišče ustrezno uravnoteži na eni strani interese pritožnika in na drugi strani splošne interese, potem v primeru pritožbe stranke zoper Republiko Slovenijo v postopku pred ESČP ni na ESČP, da nadomesti presojo domačih sodišč s svojo presojo, zlasti ne v delu, ki se nanaša na uporabo načela sorazmernosti, razen če za to v konkretnem primeru ne obstajajo močni razlogi.

30.Glede na ustaljeno prakso ESČP je treba v tovrstnih postopkih pri odločanju oziroma razsojanju tudi pred domačim sodiščem ravnati po določenem vrstnem redu, kar v konkretnem primeru pomeni, kot sledi v nadaljevanju te obrazložitve.

30.a.) Ali je izpodbijani akt o razrešitvi sodne tolmačke potrebno presojati ob uporabi standardov in kriterijev (poštenega postopka), ki veljajo za sankcije kazenske narave v navezavi na člen 6(3) EKČP?

31.Ta prvi korak v presoji je med drugim potreben že zaradi tega, ker je ESČP v zadevi Rola proti Sloveniji ugotovilo kršitev 1. člen Protokola št. 1 k EKČP, ker slovenska sodišča niso obravnavala odvzema dovoljenja stečajnemu upravitelju s strani ministrstva za pravosodje z vidika vprašanja, ali je šlo za sankcijo, ki ima kazensko naravo. ESČP je namreč v tem kontekstu v zadevi Rola ugotovilo, da poseg v pravico iz 1. člena Protokola št. 1 k EKČP ni bil predpisan z zakonom.

32.Akta razrešitve sodne tolmačke zaradi nevestnega opravljanja dela po 4. točki 89. člena ZS ni mogoče opredeliti, kot da gre za sankcijo, ki bi imel(a) kazensko naravo v smislu EKČP. V obravnavani zadevi torej niso vpletene (strožje) procesne garancije, ki veljajo za kazensko zadevo v smislu 6(3) člena EKČP, v primerjavi s procesnimi garancijami v zvezi s civilnimi pravicami iz 6(1) člena EKČP. Upravno sodišče je do tega zaključka prišlo na naslednji način.

33.ESČP je s sodbo Velikega senata v zadevi Ramos Nunes de Carvalho E Sá v Portugal v določeni meri zaostrilo uporabo t.i. Engel kriterijev, preko katerih je treba razmejevati med sankcijo, ki ima značaj civilne zadeve iz 6(1) člena EKČP, in sankcijo, ki ima kazensko naravo v smislu člena 6(3) EKČP, v prid prve omenjene. Z vidika prvega Engel kriterija je namreč za obravnavani upravni spor pomembno, da je v domačem pravu razrešitev kot sankcija za nevestno delo opredeljena kot upravna sankcija oziroma posledica in ne kot kazenska sankcija; o razrešitvi ni odločalo kazensko sodišče na nobeni stopnji niti ni predpisano, da se v teh teh zadevah smiselno uporabljajo določbe kazenskega prava, kar velja za določene primere sankcioniranja ravnanj nosilcev določenih služb, ki delujejo v pravosodju.

34.Tudi z vidika drugega Engel kriterija v obravnavani zadevi ne gre za sankcijo kazenske narave, saj predmetna pravila o razrešitvah sodnih tolmačev veljajo samo za sodne tolmače in ne na splošno. Nadalje, namen določbe 4. točke 89. člena ZS očitno ni kaznovanje, ampak je namen ustvarjanje pogojev oziroma standardov za visoko strokovno in kakovostno delo sodnih tolmačev v sodnih in upravnih postopkih.

35.Tudi tretji Engelov kriterij, ki se nanaša na težo posledice razrešitve, potrjuje, da ne gre za sankcijo kazenske narave, saj iz pravne ureditve v Republiki Sloveniji ne izhaja, da je razrešitev sodnega tolmača trajna brez kakršne koli možnosti, da tolmač, ki je že bil enkrat razrešen, po določenem času ponovno zaprosi za izdajo akta o imenovanju za sodnega tolmača.

36.Omenjena drugi in tretji Engelov kriterij se lahko obravnavata alternativno in ne nujno kumulativno; kumulativni pristop pa ni izključen, kadar ločena evalvacija vseh kriterijev ne prinese jasnega zaključka. Odsotnost resne posledice ukrepa oziroma sankcije za pritožnika pa ne pomeni, da ukrep ne bi mogel imeti kazenske narave.

37.Že zaradi prvega in drugega kriterija po metodologiji Engel, pa tudi ob upoštevanju tretjega kriterija, nedvomno izhaja, da v predmetni zadevi določilo člena 6(3) EKČP ne pride v poštev in da razrešitev tožnice kot sodne tolmačke ni sankcija, ki bi imela kazensko naravo.

37.b.) Ali je izpodbijani akt o razrešitvi sodne tolmačke potrebno presojati preko standardov in kriterijev (poštenega postopka), ki veljajo za civilno pravico iz člena 6(1) EKČP?

38.Izpodbijani akt ne posega v delovno razmerje tožnice v javnem sektorju, ampak gre za odvzem dovoljenja za opravljanje dela kot sodne tolmačke v javnem sektorju in sicer v sodnih in upravnih postopkih. Iz sodne prakse ESČP izhaja, da je treba v takem primeru zaradi varovanja minimalnih standardov in kriterijev za varstvo človekovih pravic uporabiti dvostopenjsko metodologijo interpretacije po vzoru ESČP oziroma neko drugo metodologijo, ki je v zadostni meri primerljiva z metodologijo, ki jo uporablja ESČP.

39.Slednja se sestoji iz prvega koraka oziroma vprašanja, ali stranka s tožbo varuje nekaj, kar je mogoče opredeliti kot "pravico" ne glede na to, ali je ta "pravica" zaščitena po EKČP - vendar pod pogojem, da ne gre za nekaj, kar očitno ni mogoče opredeliti kot "pravico" po pravu države podpisnice EKČP.

V tem prvem koraku presoje ugotovitev o veliki stopnji verjetnosti, da bi bila pravica do dostopa do sodišča v konkretnem primeru dejansko priznana, ni potrebna, da bi sodišče zahtevku priznalo status "pravice".

Mora pa biti spor v zvezi s to "pravico" dovolj jasen, pristen in resen in postopek v zvezi s to "pravico" mora imeti na to "pravico" odločilen vpliv.

Ob tem določilo člena 6(1) EKČP, kot že rečeno, ne more vzpostavljati neke konkretne vsebine civilne pravice oziroma civilne obveznosti v materialnem smislu, ki ne bi imela nobene pravne podlage v (domačem) pravu države podpisnice EKČP.

To pomeni, da je "pravica" iz člena 6(1) EKČP lahko materialna ali pa samo procesna, lahko pa je kombinacija obojega.

Če gre za pravico, ki je priznana po pravu države podpisnice EKČP, in če domača zakonodaja na to veže še določene procesne garancije, potem ni dvoma, da gre za pravico v smislu EKČP.

ESČP namreč v zvezi s tem v prvi vrsti upošteva interpretacijo, ki jo predmetnemu zahtevku dajejo sodišča države podpisnice EKČP, z izjemo, če bi ESČP prišlo do sklepa, da gre za arbitrarno ali očitno nerazumno interpretacijo domačih sodišč; sicer pa je vloga ESČP omejena zgolj na ugotovitev, ali so učinki interpretacije domačih sodišč združljivi z EKČP. To na primer pomeni, če najvišje sodišče v državi napravi prepričljivo in celovito analizo morebitne omejitve dostopa do sodišča z upoštevanjem sodne prakse ESČP, potem po praksi ESČP le-to zgolj v primeru, da obstajajo zelo močni razlogi, odstopi od interpretacije domačih sodišč in sporno interpretacijo prava države podpisnice EKČP nadomesti s svojo interpretacijo v smislu, da gre za "pravico".

V okviru tega prvega koraka v presoji tudi velja, če ima organ po domačem pravu diskrecijo, da odloča v konkretni zadevi, to samo po sebi ne pomeni, da ne gre za "pravico" v smislu EKČP.

40.Glede na to, da med strankama niti ni spora o tem, da ima tožnica pravico do sodnega varstva zoper akt o razrešitvi tako z vidika materialnega prava kot tudi z vidika procesnega prava, ni nobenega dvoma, da gre v predmetni zadevi za "pravico" v smislu EKČP.

41.V drugem koraku dvostopenjske metodologije pa ESČP preverja, ali gre za pravico, ki ima status "civilne pravice" iz člena 6(1) EKČP. V tem koraku presoje je potrebno uporabiti t.i. Eskelinen test, če gre bodisi za zaposlitev ali za neko drugo obliko opravljanja dela oziroma storitev v javnem sektorju.

Velja namreč domneva, da so odločitve o imenovanjih, razrešitvah, disciplinskih sankcijah, premestitvah in podobno v zvezi z osebami, ki so zaposlene ali so izvoljene ali so imenovane na položaje, ali opravljajo dejavnost v javnem sektorju na podlagi upravnega dovoljenja, podvržene standardom iz člena 6(1) EKČP v tem smislu, da ima prizadeta stranka dostop do sodišča in s tem za sodno varstvo, pod pogojem, da te domneve v postopku pred ESČP ne ovrže država. Država oziroma tožena stranka pa lahko to domnevo ovrže, če izkaže dva pogoja.

42.Prvi pogoj je, da pravo bodisi izrecno izključuje dostop do sodišča oziroma sodnega varstva za tako situacijo, ali pa je takšna izključitev dovolj jasna in implicitna glede na sistemsko ureditev predmetnega vprašanja v domači zakonodaji.

Že ta pogoj v konkretnem primeru ni izpolnjen. Med strankama to niti ni sporno.

43.Drugi pogoj, ki ga mora v takih primerih sicer izpolniti država oziroma tožena stranka, če se želi izogniti sodnemu nadzoru z vidika standardov civilne pravice iz člena 6(1) EKČP, pa je, da če obstaja omenjena izključitev pravice do dostopa do sodnega varstva, potem mora biti ta izključitev upravičena na objektivnih temeljih v interesu države. Pri tem drugem pogoju ne zadošča, da se država sklicuje zgolj na to, da oseba v razmerju do javne službe na splošno izvršuje neka javna pooblastila oziroma uresničuje javni interes in da zato obstaja posebna zahteva po zaupanju in lojalnosti tega uslužbenca ali funkcionarja v razmerju do države oziroma subjekta javnega prava (na splošno). Ta posebna zahteva po lojalnosti in zaupanju se mora namreč nanašati ravno na predmet, ki je v samem jedru spora.

44.Kot je Upravno sodišče ugotovilo že v prvem koraku dvostopenjskega testa, v konkretnem primeru iz slovenske zakonodaje ne izhaja, da bi bil tožnici dostop do sodnega varstva v zvezi z aktom o njeni razrešitvi kot sodni tolmački izključen. Ne glede na to pa Upravno sodišče meni, da tudi izvrševanje nalog sodnega tolmača ne zahteva nujno obstoja neke vezi zaupanja in odnosa lojalnosti tožnice do organa, ki jo je imenoval, in ki bi objektivno opravičeval v primeru razrešitve izključitev dostopa do sodišča in standardov poštenega postopka (razrešitve) v navezavi na člen 6(1) člen EKČP.

45.Tudi upoštevajoč obravnavani zadevi primerljivo zadevo Cimperšek v Slovenia je nedvomno, da če so civilna pravica iz določila 6(1) člena EKČP in na to vezani standardi poštenega postopka relevantni, ko gre za zavrnitev vloge za pridobitev statusa sodnega izvedenca, potem so ti standardi razumljivo relevantni tudi, ko gre za razrešitev sodne tolmačke.

46.To pomeni, da so v predmetni zadevi z vidika presoje zakonitosti izpodbijanega akta relevantni kriteriji in standardi poštenega postopka iz člena 6(1) EKČP, med katere spadajo med drugim pravica do kontradiktornega postopka, enakosti orožja, pravica do obrambe, obveznost zadostne obrazložitve izpodbijanega akta, pri čemer so omejitve pravice do poštenega postopka dopustne, če ne posegajo v samo jedru oziroma bistvo teh pravic.

c.) Uporaba kriterijev glede vprašanja o relevantnosti določila člena 1 Protokola št. 1 k EKČP v obravnavani zadevi

47.Z vidika kriterijev presoje zakonitosti izpodbijanega akta je v obravnavani zadevi ključno pravno vprašanje, ali je v predmetni zadevi vpletena - poleg civilne pravice iz člena 6(1) EKČP - tudi substantivna, to je materialna pravica iz 1. člena Protokola št. 1 k EKČP in če gre za poseg v to pravico, ali je tožena stranka posegla v tožničino pravico v skladu z minimalnimi kriteriji in standardi iz sodne prakse ESČP.

48.Po določbi 1. člena Protokola št. 1 k EKČP "ima vsaka fizična ali pravna oseba pravico do mirnega uživanja svojega premoženja. Nikomur ne sme biti premoženje odvzeto, razen če je to v javnem interesu, v skladu s pogoji, ki jih določa zakon ter ob spoštovanju splošnih načel mednarodnega prava. Ta določba pa nikakor ne omejuje pravice držav, da uveljavijo zakone, za katere menijo, da so potrebni za nadzor nad uporabo premoženja v skladu s splošnimi interesi ali za zagotovitev plačila davkov, drugih prispevkov ali denarnih kazni."

49.Upravno sodišče bo zato v tem in v razdelku d.) sodbe presodilo pravilnost uporabe določbe 4. točke 89. člena ZS preko varstva pravice do mirnega uživanja premoženja iz 1. člena Protokola št. 1 k EKČP, ki za potrebe obravnavane zadeve ustreza določbi 33. člena Ustave; v zadostni meri pa pravica iz 1. člena Protokola št. 1 EKČP v konkretnem primeru zajema tudi vidik svobodne gospodarske pobude iz 74. člena Ustave, ki ga tožena stranka ravno tako omenja v tožbi. Zato posega v pravico do svobodne gospodarske pobude sodišče ne bo obravnavalo posebej oziroma ločeno od pravice iz 1. člena Protokola št. 1 k EKČP.

50.Upravnemu sodišču je sicer poznano stališče Ustavnega sodišča iz zadeve U-I-84/15 z dne 18. 5. 2017, po katerem zakonska omejitev sodnim izvedencem, da smejo naziv sodnega izvedenca uporabljati le, ko dajejo mnenja, ali cenitev na zahtevo sodišča ali upravnega organa, ne smejo ga uporabljati, ko delujejo na trgu in prosto iščejo in sprejemajo stranke izven sodnih in upravnih postopkov, in da ta zakonska omejitev "ne sega na področje", ki ga pravica iz 74. člena Ustave varuje. V tej isti odločbi Ustavno sodišče tudi pravi, da bi določilo 74. člena Ustave prišlo v poštev, če bi šlo za prepoved opravljanja določene dejavnosti, če bi zakon določal pogoje za opravljanje določene gospodarske dejavnosti ali bi omejeval obseg dejavnosti, a pred tem Ustavno sodišče (temu navidez nasprotno) pravi, če sodni izvedenec daje izvide, mnenja in cenitve na zahtevo sodišča ali upravnega organa, izvaja funkcijo pomočnika sodišča oziroma drugega državnega organa in zato v tem delu "ne gre za izvajanje gospodarske dejavnosti".

51.Ker EKČP nima oziroma ne ureja pravice, ki bi specialno odgovarjala pravici do svobodne gospodarske pobude iz 74. člena Ustave, ureja pa pravico do mirnega uživanja premoženja, ki ima lahko širši obseg od pravice iz 74. člena Ustave, Upravno sodišče zaradi kriterija minimalnega varstva pravic, ki jih zagotavlja EKČP v primerjavi z varstvom pravic na sodiščih v Sloveniji, v tem primeru ne upošteva stališča Ustavnega sodišča, da sodno izvedenstvo na zahtevo sodišča ali upravnega organa ne pomeni izvajanja pridobitne (gospodarske) dejavnosti, kar bi sicer lahko pomenilo, da enako velja za sodno tolmačenje. Vendar, ker je ta vidik spora v bistvu oziroma v zadostni meri (lahko) zajet s pravico iz 1. člena Protokola št. 1 k EKČP, Upravno sodišče ne bo presojalo pravice do svobodne gospodarske pobude samostojno in ločeno od pravice iz 1. člena Protokola št. 1 k EKČP.

52.V okviru presoje pravice iz 1. člena Protokola št. 1 k EKČP je v konkretnem primeru zajet tudi tožbeni ugovor glede varstva pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, saj to spada v procesno dimenzijo pravice iz 1. člena Protokola št. 1 k EKČP oziroma je tožbeni ugovor oziroma argument v zvezi s pravico iz 22. člena Ustave sestavni del kriterijev in standardov poštenosti postopka iz člena 6(1) EKČP v navezavi na pravico iz 1. člena Protokola št. 1 k EKČP.

53.V okviru presoje pravice iz 1. člena Protokola št. 1 k EKČP bo zajet tudi tožbeni ugovor glede varstva pravice iz 35. člena Ustave, ki zadeva "splošno svobodo ravnanja," kajti navedbe tožeče stranke, v okviru katerih navaja, da je morala pojasnjevati potencialnim uporabnikom oziroma naročnikom njenih storitev, da sodnega tolmačenja ne sme več opravljati in da jo obremenjuje izpodbijani akt, ki jo označuje kot skorumpiranega goljufa, se bolj kot na pravico iz 35. člena Ustave nanašajo na pravico iz 34. člena Ustave oziroma na pravico do zasebnosti iz 8. člena EKČP, ki jo sodišče obravnava v razdelku e.) te sodbe. V navezavi s tožbenim ugovorom iz 35. člena Ustave Upravno sodišče pripominja, da pozna stališče Ustavnega sodišča, da zakonska omejitev, po kateri lahko sodni izvedenec uporablja ta naziv le v zadevah, ko zakon ali uredba določa delovanje sodnega izvedenca, ne pa tudi ko sodni izvedenec deluje prosto na trgu, ne pomeni posega v splošno svobodo ravnanja, saj gre le za opredelitev njene ustavnopravno varovane vsebine. Vendar mora Upravno sodišče ob tem upoštevati tudi, da odločitev sodišča, da v posamičnem primeru ne gre za omejitev oziroma za poseg v pravico, ampak zgolj za način uresničevanja pravice (drugi odstavek 15. člena Ustave), lahko vodi v navzkrižje s prakso ESČP, ki razlike med pravnim konceptom "posega v pravico" in pripadajočim sodniškim testom presoje, ter med pravnim konceptom "načina uresničevanja pravice", na katerega Ustavno sodišče veže bistveno blažji test presoje, ne pozna, kar se lahko v posamičnem primeru pokaže (sicer ne nujno) kot razlog za kršitev EKČP.

54.Zato Upravno sodišče pravice iz 35. člena Ustave ni povsem izključilo iz obravnave, ampak bo to zajeto s presojo z vidika 1. člena Protokola št. 1 k EKČP.

55.Po določbi tretjega odstavka 84. člena ZS so sodni tolmači osebe, imenovane za neomejen čas s pravico in dolžnostjo, da na zahtevo sodišča tolmačijo na narokih oziroma prevajajo listine. Osebe, imenovane za sodnega tolmača, se smejo sklicevati na to svojo lastnost samo, kadar dajejo izvide in mnenja, cenitve, tolmačenja in prevode na zahtevo sodišča ali na zahtevo stranke zaradi uveljavljanja njenih pravic, ali če drug zakon ali uredba določa njihovo delovanje (85. člen ZS). Sodni izvedenec oziroma tolmač ima pravico do nagrade za svoje izvedensko delo oziroma za tolmačenje in pravico do povrnitve stroškov, ki jih je imel v zvezi z izvedenskim delom (90. člen ZS). Sodne tolmače imenuje minister, pristojen za pravosodje, za prevajanje govorjene in pisne besede iz ali v določen jezik ter tolmačenje govorice in znakov gluhonemih (86. člen ZS). Določilo 87. in 93. člena določata pogoje za imenovanje sodnega tolmača, določilo 89. člena ZS pa določa pogoje za razrešitev sodnega tolmača. Minister, pristojen za pravosodje, razreši tolmača, če svojih dolžnosti ne opravlja redno (tretja točka) ali vestno (četrta točka 89. člena ZS). Za sodnega tolmača ne velja, da ga minister razreši, če se ukvarja s pridobitno dejavnostjo, ki bi lahko vplivala na objektivno in od zunanjih vplivov neodvisno opravljanje te funkcije (92. člen ZS). Poleg razrešitve je zakonodajalec predpisal še možnost začasne razrešitve in sicer, če je zoper sodnega tolmača uveden kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti in za katero je mogoče izreči kazen zapora več kot dve leti, minister, pristojen za pravosodje sodnemu tolmaču začasno prepove opravljati delo iz 84. člena tega zakona. Začasna prepoved traja do pravnomočnosti odločbe, s katero se konča kazenski postopek (95. člen ZS).

56.V konkretnem primeru je bila tožnica kot sodna tolmačka razrešena in po ustaljeni sodni praksi v zvezi s 1. členom Protokola št. 1 h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin gre v takem primeru za poseg v pravico do mirnega uživanja premoženja, če so izpolnjeni določeni pogoji.

57.Med strankama ni sporno, da je tožnica dejansko opravljala dejavnost tolmačenja v sodnih postopkih in sicer, kot sama neprerekano trdi v trajanju 8 let. Tako dolgo obdobje kaže na to, kar izhaja tudi iz tožbenih navedb, da je imela določen krog strank, ki so uporabljale njene storitve v sodnih in upravnih postopkih, oziroma je imela neko pravno področje, na katerem je prevajala v sodnih in upravnih postopkih. V takem primeru je mogoče govoriti o premoženju in pravici v smislu 1. člena Protokola št. 1 k EKČP, če je tožničin dohodek in vrednost njenega kroga strank in na splošno njeno poslovanje kot posledica omejitve opravljanja dejavnosti ali celo (začasne) ukinitve, zmanjšano. Dejstvo, da tožnica na trgu še vedno lahko opravlja pridobitno dejavnost tolmačenja, le da nima statusa sodne tolmačke, ne zadostuje zato, da bi izpodbijani razrešitvi bilo mogoče odreči ekonomsko naravo. Sodni tolmači so namreč v skladu s tretjim odstavkom 84. člena ZS, ki se je uporabljal do 1. 1. 2019 (ko se je začel uporabljati ZSICT), osebe, imenovane za neomejen čas s pravico in dolžnostjo, da na zahtevo sodišča tolmačijo na narokih oziroma prevajajo listine. Tudi ZUP v prvem odstavku 177. člena določa, da je treba listini, sestavljeni v tujem jeziku, predložiti tudi overjen prevod, če je to potrebno. Tolmačenje in prevajanje za sodišča in upravne organe lahko torej izvajajo le osebe s statusom sodnega tolmača. Že iz same zakonodaje tako izhaja, da ne držijo navedbe tožene stranke, da se ob morebitni izgubi statusa sodnega tolmača za tolmača z vidika opravljanja pridobitne dejavnosti nič ne spremeni, saj, kot pravi tožena stranka, taka oseba še naprej lahko tolmači in prevaja ter si s tem zagotavlja sredstva za življenje ter da je edina razlika, da se pri svojem delu ne sme več sklicevati na status sodnega tolmača. Spremeni se z vidika 1. člena Protokola št. 1 k EKČP.

58.Glede na zgoraj citirane določbe ZS, ZUP in sodno prakso ESČP tožnica od razrešitve dalje ni več imela dostopa do tistega dela trga, na katerem lahko storitve opravljajo samo sodni tolmači. Pred tem je opravljanje storitev sodne tolmačke predstavljalo del tožničine poklicne prakse, po razrešitvi pa ji je bilo opravljanje storitev na tem področju onemogočeno. V zvezi z vprašanjem, ali izpodbijani ukrep pomeni poseg v pravico iz 1. člena Protokola št. 1 k EKČP oziroma v 33. člen Ustave, je pomembna tudi okoliščina, da je ZS v tretjem odstavku 87. člena določal, da se šteje, da pogoj osebnostne primernosti, ki je na podlagi 3. točke prvega odstavka 87. člena, v povezavi s prvim odstavkom 93. člena, eden od pogojev za imenovanje za sodnega tolmača, ni izpolnjen v primeru, ko še ni preteklo 2 leti od pravnomočnosti odločbe o razrešitvi, če je bila oseba, ki želi biti imenovana za sodnega tolmača, razrešena kot sodni tolmač iz razloga po 3. ali 4. točki prvega odstavka 89. člena tega zakona. Posledice razrešitve je torej zakonodajalec časovno omejil, kar je pomembno z vidika obravnavanega kriterija, vendar pa bi lahko imela okoliščina razrešitve sodne tolmačke zaradi malomarne napake pri prevajanju tudi učinke - nepredvidljive - na kasnejšo morebitno ponovno pridobitev statusa sodnega tolmača. Zato omenjena okoliščina o določeni časovni omejitvi učinkov razrešitve, ob upoštevanju na drugi strani vseh drugih okoliščin, ki so enako relevantne in govorijo v prid temu, da gre za poseg v pravico iz 1. člena Protokola št. 1 k EKČP, ne odtehta v prid oceni, da v konkretnem primeru ne gre za poseg v pravico iz 1. člena Protokola št. 1 k EKČP.

59.Tožena stranka namreč tudi ni prerekala navedb tožnice, da je tarifa sodnih tolmačev višja, kot je redno plačilo za delo prevajanja na trgu in da vpis v javni imenik sodnih tolmačev predstavlja svojevrstno vrednost in da sodni tolmači lahko pripravijo sodno overjeni prevod kadarkoli stranka to zahteva. Tožena stranka tudi ne oporeka navedbam tožnice, da dejavnost sodnega tolmačenja tolmački predstavlja pomemben del dohodka in da je njen cilj v tem postopku med drugim tudi zavarovati njen ekonomski interes in poslovno vrednost njene dejavnosti tolmačenja, ki jo je opravljala skozi daljše časovno obdobje (goodwill). Nadalje med strankama ni sporno, da akt razrešitve vpliva na zmanjšanje ekonomske vrednosti dejavnosti, ki jo opravlja tolmačka na trgu storitev tolmačenja iz slovenščine v albanski jezik in obratno.

60.Ob upoštevanju navedenega in primerljive sodne prakse ESČP je Upravno sodišče prišlo do zaključka, da je treba izpodbijani akt presojati z vidika pravilne uporabe kriterijev in standardov, ki jih je ESČP razvilo v svoji sodni praksi v zvezi s 1. členom Protokola št. 1 k EKČP, kar pa je tudi bistvo tožbenih ugovorov. S tega vidika bo sodišče v nadaljevanju sodbe tudi presodilo, ali obrazložitev tožene stranke in način odločanja prestane preizkus zakonitosti.

d.) Presoja zakonitosti izpodbijanega akta z vidika drugega odstavka 1. člena Protokola št. 1 k EKČP oziroma z vidika 33. člena Ustave:

61.Akt razrešitev tožnice spada v okvir ukrepov za "nadzor nad uporabo premoženja v skladu s splošnimi interesi" iz t.i. tretjega pravila iz določila 1. člena Protokola št. 1 k EKČP, ki je sestavni del drugega odstavka 1. člena Protokola št. 1 k EKČP. oziroma v skladu z določbo 33. člena Ustave. Od tu naprej bo Upravno sodišče uporabilo test sorazmernosti in sicer v kombinaciji med kriteriji in standardi iz prakse ESČP in tretjim odstavkom 15. člena Ustave. Kajti test, ki ga uporablja ESČP, lahko v več korakih upošteva doktrino o bolj ali manj širokem polju proste presoje organov z demokratično legitimiteto držav podpisnic EKČP in je zato poudarjeno načelo subsidiarnosti iz 1. člena EKČP in Protokola št. 15 k EKČP. To polje proste presoje ESČP daje državam podpisnicam EKČP zlasti pri vprašanjih (v odvisnosti od okoliščin primera), ali so pristojni organi in sodišča pretehtali možnost uporabe milejšega ukrepa, pri iskanju pravičnega ravnotežja med posegom v pravico posameznika in varstvom javnega ter tudi pri vprašanju, ali obstaja legitimen cilj ukrepa.

61.Zato je test sorazmernosti po ustavno-pravni praksi v zvezi s pravico iz 33. člena Ustave (lahko) strožji od testa, ki ga uporablja ESČP, in ga bo Upravno sodišče kot takega strožjega tudi uporabilo v konkretnem primeru zaradi določbe 53. člena EKČP.

62.V okviru tako postavljenega testa sorazmernosti mora sodišče ugotoviti, ali je poseg v tožničino pravico iz 33. člena Ustave zaradi razrešitve zakonit v tem smislu, da ima podlago v zakonu in da ima legitimen cilj, zakon pa mora imeti določeno kakovost v tem smislu, da so njegove določbe o razrešitvi dovolj predvidljive, za stranko dostopne in jasne.

63.Da je ukrep predpisan z zakonom in da ima akt razrešitve, kot je predpisan v 4. točki 89. člena ZS, legitimen cilj med strankama in tudi sicer za sodišče ni sporno. Določba je jasna, predvidljiva, dostopna. Ob tem je treba upoštevati, da se ravno od strokovnjakov, ki opravljajo določeno regulirano dejavnost, utemeljeno pričakuje, da bodo posebej previdni pri ocenjevanju tveganj glede izvajanja njihove dejavnosti. Iz jezikovne razlage določila 4. točke 89. člena ZS, ki uporablja nedovršno obliko glagola, izhaja, da je zelo verjetno zakonodajalec imel namen predpisati razrešitev v primeru, ko ne gre za enkratno situacijo nevestnega opravljanja dela, z izjemo začasne razrešitve v primeru uvedbe kazenskega postopka po uradni dolžnosti za dejanje, za katero je mogoče izreči kazen zapora za več kot 2 leti. Vendar je to že problem, ki se nanaša na pravično ravnotežje med posegom v pravico razrešenega tolmača in varstvom javnega interesa oziroma pravic drugih v sodnih in upravnih postopkih, kjer je potrebno prevajanje. Primer Cimperšek v Slovenia je za obravnavano zadevo relevanten ravno iz razloga, ker iz tega primera izhaja, če je poleg civilne pravice iz člena 6(1) EKČP v zadevi vpletena še materialna (substantivna) pravica iz EKČP, potem je potrebno pravično tehtanje oziroma ravnotežje na eni strani pravice (prti)tožnice, v katero je državni organ posegel, in na drugi strani javnega interesa, ki ga varuje državni organ z razrešitvijo sodne tolmačke. Z vidika ustavno-pravnega načela sorazmernosti se to nanaša na predzadnji korak (test nujnosti) in zadnji korak (sorazmernost v ožjem pomenu besede) v presoji z vidika tretjega odstavka 15. člena Ustave.

64.Pred tema zadnjima dvema korakoma sodišče v okviru načela sorazmernosti iz tretjega odstavka 15. člena Ustave ugotavlja, da je v konkretnem primeru poseg - to je razrešitev sodnega tolmača, ki ravna nevestno - primeren v tem smislu, da je z njim dejansko mogoče uresničiti legitimen cilj po kakovostnih in nemotenih sodnih in upravnih postopkih, kjer je potrebno prevajanje.

65.Kar pa zadeva predzadnji in zadnji korak v presoji z vidika načela sorazmernosti, ki sta bistvena za presojo zakonitosti izpodbijanega akta, pa sodišče ugotavlja, da je ukrep razrešitve načeloma brez dvoma lahko tudi nujen, če z nobenim milejšim ukrepom ne bi bilo mogoče izpolniti legitimnega cilja, vendar pa mora biti ukrep nujen tudi v konkretnih okoliščinah primera in ne abstraktno, poleg tega pa mora v vsakem posamičnem primeru razrešitve obstajati sorazmerje v ožjem pomenu besede in sicer med intenzivnostjo in posledicami posega v pravico tolmačke iz 1. člena Protokola št. 1 k EKČP oziroma iz 33. člena Ustave na eni s strani ter varstvom javnega interesa na drugi strani.

66.Ob tem, da tožena stranka v izpodbijanem aktu kriterijev in standardov iz 1. člena Protokola št. 1 k EKČP ne omenja in tudi ne omenja načela sorazmernosti iz tretjega odstavka 15. člena ali iz 2. člena Ustave v zvezi z 33. členom Ustave, je za presojo nezakonitosti izpodbijanega akta odločilno, da tožena stranka pri presoji nujnosti ukrepa v povezavi s tehtanjem oziroma iskanjem pravičnega ravnotežja med posegom v pravico tožnice in javnim interesom po zagotavljanju visokih standardov vestnosti opravljanja sodnega tolmačenja ni upoštevala naslednjih okoliščin, ki jih je zatrjevala tožnica, pri čemer je prvih pet zelo in enako pomembnih, zadnje tri okoliščine, pa tudi niso nepomembne:

-da je tožena stranka ugotovila samo eno napako tožnice, čeprav jezikovna razlaga določila 4. točke 89. člena ZS nakazuje, da je zakonodajalec imel namen predpisati razrešitev, če se nevestno opravljanje tolmačenja pokaže v več kot enem primeru, z izjemo začasne razrešitve v primeru uvedbe kazenskega postopka po uradni dolžnosti za dejanje, za katero je mogoče izreči kazen zapora za več kot 2 leti;

-da je po trditvah tožnice do napake prišlo, ko je tožnica izvrševala naročilo zasebne družbe za prevod dokumentov za 24 oseb, pri čemer je šlo za standardizirano prevajanje, ko 99% zadev izkazuje nekaznovanost; prevajala je vsebinsko zelo podobne dokumente in je do napake prišlo le na prvi strani prevoda dokumenta, za katero se je uporabljala stara predloga, med tem ko je bila druga stran korektno prevedena; po njenem pojasnilu je šlo za tehnično in ne strokovno napako, konkretni prosilec pa je imel dve potrdili; eno je bilo izdano s strani policije, ki je izkazovalo nekaznovanost, drugo pa je bilo izdano s strani sodišča, to pa je izkazovalo kaznovanost in ni bilo standardizirano;

-da je z vidika sorazmernosti v ožjem pomenu besede pomembno, da je do napake prišlo zaradi malomarnosti in ne naklepa in ali je poleg malomarnosti v primeru mogoče upoštevati v prejšnji alineji omenjene olajševalne okoliščine;

-da tožena stranka ni ugotovila nobene konkretne posledice napake tožeče stranke bodisi v sodnem postopku ali v kakšnem drugem pravnem postopku;

-da tožena stranka ni upoštevala osemletnega, po trditvah tožnice uspešnega dela tožnice kot sodne tolmačke in strokovnih referenc, ki jih je v svojo obrambo predložila tožnica v kontekstu načela sorazmernosti;

-da je tožena stranka ugotovila, da je tožnica napako takoj priznala in jo je tudi natančno pojasnila, za napako se je opravičila in je v upravnem postopku aktivno sodelovala, da bi pristojni organ lažje prišel do zakonite odločitve v zvezi s tem;

-da je tožnica zatrjevala, da je bila pri izpolnitvi naročila za prevod pod časovnim pritiskom in obremenjena s skrbjo za zdravje očeta, ki ga je morala v mesecu februarju 2018 urgentno nastaniti pri sebi doma in skrbeti za njegovo nego;

-da je tožnica prosila za ustno zaslišanje, da bi lahko toženi stranki pokazala iskrenost in osebno prizadetost zaradi storjene napake.

67.Iz tega izhaja, da tožena stranka ni upoštevala navodila Upravnega sodišča iz predhodnega upravnega spora (I U 2106/2018-23 z dne 12. 5. 2020), kjer je sodišče odločilo, da toženka ni vsebinsko napolnila pravnega standarda nevestnega dela in ni pretehtala, ali je bila kršitev vestnosti dela tožnice v konkretnem primeru res takšna, da zahteva njeno razrešitev, upoštevaje vse okoliščine konkretne kršitve ter tožničinega siceršnjega dela.

68.Če tožena stranka zaradi zakonske ureditve ni imela primernejšega milejšega ukrepa za napako, ki jo jo storila tožeča stranka, za katerega bi bilo razumno pričakovati, da bi imel zadosten učinek, da bi bilo zadoščeno legitimnemu cilju, potem pač razrešitve ne bi smela izreči, dokler ne bi predlagala in bi začela veljati ustrezna dopolnitev zakona. V pravico iz 1. člena Protokola št. 1 k EKČP namreč ni dovoljeno poseči z razrešitvijo sodne tolmačke, če taka razrešitev v konkretnih okoliščinah primera povzroči nesorazmeren poseg v pravico iz 1. člena Protokola št. 1 k EKČP oziroma iz 33. člena Ustave. Zakoni morajo biti namreč v skladu z Ustavo in obvezujočimi mednarodnimi pogodbami (8. člen Ustave in prvi odstavek 153. člena Ustave) in upravni organi opravljajo svoje delo samostojno v okviru in na podlagi ustave in zakonov (drugi odstavek 120. člena Ustave) in posamični akti morajo biti v skladu z zakonom (četrti odstavek 153. člena Ustave). Tožena stranka je torej nepravilno uporabila 4. točko 89. člena ZS v povezavi z določilom 1. člena Protokola št. 1 k EKČP oziroma z določilom 33. člena Ustave in je zato izpodbijani akt nezakonit in ga je bilo treba odpraviti.

e.) Obravnava tožbenih ugovorov v zvezi s pravico iz 34. člena Ustave in zatrjevano diskriminacijo

69.V tem razdelku sodišče presoji iz prejšnjega razdelka, da je izpodbijani akt nezakonit zaradi kršitve pravice do mirnega uživanja premoženja v povezavi z načelom sorazmernosti iz 1. člena Protokola št. 1 k EKČP oziroma 33. člena Ustave, kar sicer zadošča za ugoditev tožbi v smislu odprave izpodbijanega akta, dodaja tudi obravnavo v zvezi s tožbenimi ugovori, ki jih je tožnica vezala na pravico do varstva človekovega dostojanstva iz 34. člena Ustave in prepovedi diskriminacije (v zvezi z 14. členom Ustave). Omenjeni dve pravici se namreč v luči minimalnih standardov iz sodne prakse ESČP v konkretnem primeru prekrivata.

70.Veliki senat ESČP je v zadevi Denisov v. Ukraine, kjer je šlo za primer razrešitve sodnika z mesta predsednika sodišča, razvilo specifično metodologijo razlage in uporabe 8. člena EKČP, in je priznalo, da gre v takem primeru razrešitve lahko za poseg v pravico do zasebnosti iz 8. člena EKČP v smislu fizične in psihološke integritete prizadete osebe, če gre pri razrešitvi v zvezi z zaposlitvijo za pomembne učinke na zasebno življenje osebe, ki je razrešena. To določilo med drugim varuje tudi pravico do osebnega razvoja, vzpostavljanja in razvijanja odnosov z drugimi. V okvir psihološke integritete in identitete osebe spada tudi varstvo ugleda (prizadetega) posameznika in to vključuje tudi situacije, ko gre za opravljanje določene strokovne oziroma poslovne dejavnosti. Seveda pa nikakor ne more iti za poseg v to pravico, če gre za povsem predvidljive posledice storjenih prepovedanih ali celo kaznivih dejanj osebe, ki se sklicuje na tako pravico.

71.ESČP v tej zvezi govori o sporih v delovno-zaposlitvenem kontekstu, kar vključuje tudi dostop do izvajanja določene poslovne in strokovne dejavnosti v zasebnem sektorju in pri tem uporablja dva pristopa. Pristop, ki je vezan na "razlog" posega v pravico iz 8. člena EKČP, in bi prišel v poštev, če bi bila tožnica v konkretnem primeru razrešena kot sodna tolmačka zaradi neke osebne okoliščine, ki ne bi smel biti razlog razrešitve; drugi pristop, če prvi omenjeni ne pride v poštev, pa izhaja iz "posledic" posega v pravico iz 8. člena EKČP. Včasih je lahko potrebna kombinacija obeh pristopov. Drugi pristop pride v poštev, če imajo posledice posega v pravico iz 8. člena EKČP izrazite (resne) negativne učinke na zasebno življenje te osebe, bodisi na notranjo sfero prizadetega, zlasti, ko gre za materialne posledice, bodisi da ima ukrep učinke na zmožnosti oziroma priložnosti te osebe vzpostavljati in razvijati (profesionalne) odnose z drugimi, ali pa gre za učinke ukrepa na ugledu take osebe.

72.Razumljivo, da zlasti pri drugem pristopu, ki temelji na analizi posledic ukrepa, pride v poštev pogoj, da mora iti za dovolj resen poseg v pravico do zasebnosti, njegova intenzivnost mora biti zadosti velika, čeprav je to relativno in je odvisno od partikularnih okoliščin primera. Dokazni standard, katerega breme nosi stranka, je, da so izkazani "zelo resni učinki" na zasebnost prizadete osebe, pri čemer se primerja situacijo pred in po posegu, upoštevajo pa se tako subjektivni kot objektivni vidiki, materialni in nematerialni vidiki posledic ukrepa.

73.V konkretnem primeru je treba uporabiti ta drugi pristop, ki temelji na posledicah razrešitve za tožnico. Sodišče ugotavlja, da je tožnica napako pri prevajanju priznala in je tako lahko pričakovala, da bo napaka pri sodnem tolmačenju, četudi iz malomarnosti, lahko imela za njo določene legitimne posledice. Zato je njen argument, da je šlo za poseg v pravico do njenega dostojanstva, strokovnega ugleda oziroma zasebnosti zelo šibek. Tožnica v zvezi s tem ne omenja posledice na socialno ali profesionalno povezanost s kolegi sodnimi tolmači in če temu sodišče doda še tožničino zelo skopo opredelitev posledic in sicer, da je morala pojasnjevati potencialnim uporabnikom oziroma naročnikom njenih storitev, da sodnega tolmačenja ne sme več opravljati, da jo obremenjuje izpodbijani akt, ki jo označuje kot skorumpiranega goljufa, ter ne v celoti konkretizirane navedbe izgube dohodka (tožnica je predložila samo tarifo sodnih tolmačev ter cenik prevajalskih agencij), sodišče lahko zaključi, da izpodbijani akt z vidika 8. člena EKČP, to je z vidika metodološkega pristopa na podlagi presoje posledic na zasebnost tožnice, nima nobenega dodatnega vpliva na presojo zakonitosti izpodbijanega akta.

74.Tudi tožničin ugovor z vidika diskriminacije ni povsem zanemarljiv in zahteva določeno obravnavo. Statistični podatki o tem, koliko je bilo primerov razrešitve sodnih tolmačev po 4. točki 89. člena ZS in da je bila tožnica v obdobju od 1. 1. 2013 do 1. 1. 2019 edina, ki je bila razrešena, sodnih tolmačev pa je skoraj 500, ni povsem zanemarljiv; enako velja za ugovor, da naj bi uslužbenec ministrstva tožnici po telefonu zagotovil, da se ji ne bo zgodilo nič "drastičnega" in da naj ne skrbi; nadalje dejstvo, da tožena stranka tožnice ni ustno zaslišala kljub temu, da je tožnica to prosila in utemeljila, zakaj bi bilo to potrebno, lahko vzbuja določene pomisleke. Vendar so vse to zelo šibki indici, ki bi lahko kazali na domnevo o diskriminaciji, če bi tožena stranka navedla še kakšen drug, bistveno bolj pomemben element oziroma okoliščino. Z diskriminacijo tožnica povezuje okoliščino, ki je navedena v predlogu ZSCIT, ko je sodišče umaknilo predlog za razrešitev tolmača zaradi enkratnega dejanja, ko ta sodišču ni pravočasno javil spremembe naslova. Vendar je šlo v tem primeru za oceno predsednika sodišča in ne ministra za pravosodje, zato ta element ne prispeva nič k domnevi o diskriminaciji v konkretnem primeru.

75.Tudi popoln spregled minimalnih kriterijev in standardov v zvezi z razrešitvijo sodne tolmačke z vidika 1. člena Protokola št. 1 k EKČP, pri čemer je že zakonodajalec v pretekli ureditvi očitno podcenil potrebno kompleksnost in razdelanost pravne ureditve, ko gre za razrešitve sodnih izvedencev in tolmačev, ne govori nič v smeri možne oziroma domnevane diskriminacije, kakor tudi ne vložitev kazenske ovadbe, ki je bila po dveh letih zavržena. To je vsekakor moralo biti zelo problematično za tožnico, vendar pa za tako dolg potek predkazenskega postopka ni odgovorna tožena stranka, zato to ne dodaja nič v smeri domneve, da je bila tožnica diskriminirana. Tudi tožeča stranka sama ugiba, na kateri podlagi je bila diskriminirana in v tej zvezi omenja jezik albanščino, ampak s tem po mnenju sodišča ni v ničemer dodala kaj bistvenega k argumentom o nezakonitosti izpodbijanega akta z vidika morebitne domneve o diskriminaciji.

f.) Obravnava tožbenih ugovorov glede pravice do izjave oziroma učinkovite obrambe v upravnem postopku:

Podobni dokumenti

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

UPRS Sodba I U 428/2021-36

ECLI:SI:UPRS:2025:I.U.428.2021.36 Upravni oddelek

Jedro

Izrek

Obrazložitev

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Začni iskati!

Links

Kontaktiraj nas