Jedro

Tožnik je vedel oziroma bi moral vedeti, da družba A., d.o.o. ne bo mogla plačati obračunane obveznosti za DDV po izdanem Računu, če vsaj tolikšnega zneska ne bo prejela na svoj TRR, izvedeni način plačila (s kompenzacijo) pa je poplačilo celotnega DDV onemogočal glede na tožniku znano likvidnostno stanje družbe A., d.o.o. Navedene okoliščine utemeljujejo sklep, da je tožnik vedel oziroma bi moral vedeti, da z navedenimi posli z družbo A., d.o.o. in njeno povezano osebo sodeluje pri transakcijah, katerih namen je izogibanje plačilu DDV, s čimer je izpolnjen zakonski dejanski stan po 76.b členu ZDavP-2 za solidarno odgovornost tožnika za plačilo neplačanega DDV s strani družbe A., d.o.o.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju davčni organ) v zadevi ponovnega davčnega inšpekcijskega nadzora (nadaljevanju DIN) davka na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) za obdobje od 1. 7. 2010 do 31. 7. 2010, v zvezi z ugotavljanjem solidarne odgovornosti za plačilo DDV, ki je bil obračunan, vendar ne plačan s strani davčnega zavezanca A., d.o.o. - v stečaju, ugotovila, da je tožnik solidarno odgovoren za plačilo DDV v znesku 356.050,02 EUR po stopnji 20 %, ki ga je dolžan plačati A., d.o.o. - v stečaju, na podlagi obračuna DDV-O za davčno obdobje julij 2010, ter obresti od tega zneska v višini 13.110,44 EUR, obračunane od 1. 9. 2010 do dneva izdaje odločbe (točka I/1 izreka). Znesek mora biti plačan v 30 dneh od vročitve odločbe na prehodni račun, kot je naveden. Tožnik je obveznosti za DDV, skupaj z obračunanimi obrestmi v skupnem znesku 3.879.996,74 EUR, odmerjene po odločbi DT 0610-1939/2010 3 0803 01 z dne 25. 1. 2011 poravnal do 11. 3. 2011 (točka I/2 izreka). Preveč plačana obveznost za DDV in obresti po navedeni odločbi v znesku 2.787.914,30 EUR je bila tožniku vrnjena 22. 2. 2019 skupaj s pripadajočimi obrestmi (točka I/3 izreka). Preveč plačana obveznost za DDV in obresti po odločbah DT 0610-1939/2010 3 0803 01 z dne 25. 1. 2011 in DT 0610-159990/2013-44 01322 32 z dne 6. 2. 2019 v znesku 722.921,98 EUR se tožniku vrne skupaj s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, ki se obračunajo od dneva plačila do dneva vračila, v roku 30 dni od dneva vročitve te odločbe na TRR tožnika, kot je naveden (točka I/4 izreka). O stroških postopka bo odločeno v posebnem sklepu (točka II izreka). Pritožba ne zadrži izvršitve odločbe (točka III izreka).

2. Iz obrazložitve izhaja, da je v ponovnem postopku davčni organ sestavil zapisnik o DIN z dne 30. 12. 2019, na katerega je tožnik podal pripombe. Davčni organ navaja okoliščine v zvezi z izdajo računa za prodajo zemljišča B. (strani 5 do 8 obrazložitve). Tožnik je v obdobju 1. 7. 2010 do 31. 7. 2010 uveljavljal pravico do odbitka vstopnega DDV v višini 3.858.026,28 EUR na podlagi računa 10-300-000017 z dne 8. 7. 2010 (v nadaljevanju tudi Račun), ki ga je izdal leasingojemalec A., d.o.o (v nadaljevanju tudi Prodajalec) na podlagi kupoprodajne pogodbe L-K-0010006, sklenjene dne 23. 6. 2010 (v nadaljevanju tudi Pogodba) med družbama A., d.o.o. kot prodajalcem in tožnikom kot kupcem v vrednosti 19.290.131,40 EUR, od katere je bil obračunan DDV po stopnji 20 % v višini 3.858.026,28 EUR. Predhodno že v letih 2007 in 2008 so bile sklenjene tri leasing pogodbe (2514/07, 2516/07 in 2551/08), po katerih je družba A., d.o.o. od 30. 6. 2009 dalje plačevala le stroške financiranja in aneksi, s katerimi sta stranki podaljševali dobo zapadlosti zadnjega odkupnega obroka, ki je zapadel 31. 5. 2010, ki ga družba A., d.o.o. ni plačala. V pogodbah o leasingu je bilo dogovorjeno, da bo leasingodajalec izdal zemljiškoknjižno dovolilo po tem, ko bo leasingodajalec prejel vse zneske, kot jih navaja, ki pa jih tožnik ni zaračunal. Dne 22. 6. 2010 so bila na podlagi zgoraj navedenih pogodb o finančnem leasingu nepremičnin sestavljena zemljiškoknjižna dovolila za vknjižbo lastninske pravice v korist leasingojemalca - družbe A., d.o.o. Dne 23. 6. 2010 sta tožnik in družba A., d.o.o. podpisala izjavo o pobotu (kompenzaciji) zneska v višini 19.185.467,37 EUR, kot je navedeno na strani 7 obrazložitve. Obveznost iz naslova kupoprodajne pogodbe do Prodajalca je tožnik „zaprl“ s kompenzacijo po pogodbi o finančnem leasingu 2806/10 med tožnikom in družbo C., d.o.o., v zneskih, kot so navedeni. Iz pojasnila računovodkinje izhaja, da je družba A., d.o.o s prodajo zemljišč nazaj tožniku zaprla svojo obveznost do tožnika, ustvarjena razlika v ceni pa je bila prenesena kot kredit povezani družbi C., d.o.o., ki jo je le ta uporabila za lastno udeležbo pri svoji pogodbi s tožnikom. Tožnik je zemljišča, kupljena od družbe A., d.o.o. in nekaj svojih zemljišč prodal oziroma dal v leasing družbi C., d.o.o., ki je ta nakup financirala z novo leasing pogodbo, tako da med slednjima ni bilo nikakršnega denarnega toka (strani 7 in 8 obrazložitve). Tožnik je v zvezi s prejetim Računom v vrednosti 19.290.131,40 EUR in obračunanim DDV po stopnji 20 % v znesku 3.858.026,28 EUR plačal družbi A., d.o.o. 2.804.728,29 EUR ter uveljavljal odbitek vstopnega DDV v višini 3.858.026,28 EUR. Na drugi strani pa družba A., d.o.o. ni plačala obračunanega DDV v celoti. Davčni organ ugotavlja, da je tožnik solidarno odgovoren na podlagi 76.b člena Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1). Razloge, na podlagi katerih temelji ugotovitev o solidarni odgovornosti, davčni organ pojasni (strani 9 do 27 obrazložitve). Navaja anuitetne načrte, iz katerih se razvidne obveznosti po posameznih pogodbah. Ob primerjavi opravljenih plačil in naloženih obveznosti ugotovi, da je leasingojemalec, družba A., d.o.o. 30. 6. 2010 dolgoval po vseh treh pogodbah (650.491,31 EUR, 2.160.082,19 EUR in 14.688.941,54 EUR) in da sta s tožnikom z aneksi podaljševala dobo zapadlosti zadnjega odkupnega obroka in poviševala vrednost nepremičnin, ki so bile predmet pogodb, zaradi faktur, povezanih z razvojem zemljišč. Družba A., d.o.o. je od 30. 6. 2009 dalje plačevala tožniku le še stroške financiranja. Tožnik ni zaračunaval pologov leasinga. Za neplačila je družbi A., d.o.o. pošiljal opomine. Davčni organ iz navedenega sklepa, da je bil tožnik seznanjen s plačilno nesposobnostjo družbe A., d.o.o. Ob prejetju Računa bi tožnik moral vedeti, da družba A., d.o.o. ne bo sposobna plačati obračunanega zneska DDV, če ji tožnik tako visokega zneska ne bo nakazal. Dejstvo, da je pretežni del kupnine tožnik poravnal s kompenzacijo, ni pripomoglo k plačilni sposobnosti družbe A., d.o.o. Opravljene kompenzacije le potrjujejo vedenje tožnika, da je družba A., d.o.o. neredna plačnica svojih obveznosti. Tožnik je poznal družbo A., d.o.o. in vedel, da od 1. 3. 2010 dalje ni plačevala obrokov leasinga, temveč samo še stroške financiranja, ter ji je pošiljal opomine za neplačane obveznosti, kot tudi, da je dolžnik tudi po drugih sklenjenih leasing pogodbah. Davčni organ zato zaključi, da je tožnik vedel oziroma bi moral vedeti, da družba A., d.o.o. ne bo mogla plačati DDV, če vsaj tolikšnega zneska ne bo prejela na svoj TRR. Tožnik je 23. 6. 2010 z družbama A., d.o.o. in C., d.o.o. sklenil kompenzacijo plačil za 1.000.000,00 EUR. Tak dogovor je možen le med povezanimi osebami. Konkretno je šlo za posel z isto nepremičnino, med poslovno povezanimi osebami, kjer je bilo vsem trem udeležencem v interesu, da se vrednost nepremičnine izkaže visoko. Dejansko je iz posla prometa nepremičnine najprej nastala terjatev višini 23.148.157,68 EUR, ki jo je imela družba A., d.o.o. do tožnika ter hkrati terjatev iz naslova pogodbe o finančnem leasingu 2806/10, s katero je tožnik nepremičnino B. dal v leasing novoustanovljeni družbi C., d.o.o., ki jo je ustanovil D. D., kot projektno družbo za prejekt B., kar je tožnik vedel, saj je predhodno imel sklenjeno leasing pogodbo z družbo A., d.o.o., ki je imela likvidnostne težave. Po pogodbi 2806/10 je bila družba C., d.o.o. dolžna tožniku dati polog v višini 1.000.000.00 EUR, ki pa ga ni bila sposobna dati, saj ni imela denarnih sredstev. Glede na to, da sta A., d.o.o. in C., d.o.o družbi istega ustanovitelja in iste odgovorne osebe in imata istega računovodjo, sta lahko ustvarili dolžniško upniško razmerje in izkazali posojilo družbe A., d.o.o. družbi C., d.o.o. Dejanskega denarnega toka pa ni bilo. Tožnik je bil zainteresiran za tako izpeljano kompenzacijo, saj je na eni strani zaprl svojo terjatev do družbe C., d.o.o., po drugi strani pa mu ni bilo treba nakazati denarnih sredstev družbi A., d.o.o. S takim načinom plačila oziroma pobotanjem ustvarjenih obveznosti in terjatev med poslovno tesno povezanimi družbami, je tožnik družbi A., d.o.o. nakazal skupno 2.804.728,29 EUR, čeprav je vedel, da je obveznost za plačilo DDV na izdanem Računu znesek 3.858,026,28 EUR in je sam uveljavljal odbitek vstopnega DDV v tej višini. Tožnik je ob izdelavi finančne konstrukcije plačil vedel oziroma bi moral vedeti, da je družba A., d.o.o. v likvidnostnih težavah, saj ni mogla plačevati obrokov leasinga po pogodbi o finančnem leasingu nepremičnine B. in posledično ni bila sposobna plačati DDV, če predhodno ni prejela denarnega plačila po izdanem Računu, vsaj v višini obračunanega DDV. Davčni organ pojasni, da je tožnik do oktobra 2010 za svoje obveznosti (po drugih leasing pogodbah, sklenjenih z družbo A., d.o.o.) slednji nakazoval na TRR denarna sredstva, v novembru 2010 pa je zneske nakazoval na TRR povezane osebe, družbi E., d.o.o, iz česar davčni organ sklepa, da sta se družbi dogovorili, da na TRR družbe A., d.o.o. tožnik ne bo več izvajal nakazil, ker je davčna uprava vršila postopek izvršbe zaradi neplačanih davčnih obveznosti, kar pojasni (stran 17 obrazložitve). Tožnik bi v smislu dolžne skrbnosti moral pozvati družbo A., d.o.o. za obrazložitev spremembe oziroma zahtevati potrdilo o plačanih davkih. Dejansko je tožnik v letu 2010 mesečno nakazoval družbi A., d.o.o. na TRR nakazila: „plač. za okvir 00010“ ali „plač. za okvir 00008“. Zadnje je bilo izvršeno 27. 10. 2010, sledilo je še nakazilo 25. 11. 2010 brez navedbe namena, potem pa ne več, kljub aktivnim pogodbam med njima. S takim načinom plačevanja je prišlo do izogibanja plačila DDV, kar pojasni (strani 17 do 19 obrazložitve).

3. Davčni organ navaja, da je tožnik poznal projekte, poslovanje in plačilno sposobnost družbe A., d.o.o., ker je tožnik imel s slednjo sklenjene še druge pogodbe o finančnem leasingu (projekta F. in G.), poleg tega je imel sklenjene leasing pogodbe tudi s povezanimi družbami (družbi H., d.o.o in I., d.o.o.). V zvezi s transakcijami, ki jih je opravil tožnik in D. D. z družbama A., d.o.o. in C., d.o.o. navaja dokument, ki se imenuje „Vloga za odobritev“ (v nadaljevanju Vloga), kot je navedeno na straneh 20 do 24 obrazložitve, iz katere med drugim izhaja, da se je tožnik zavezal, da bo zanjo vodil postopek povračila DDV. Glede na to, bi bilo v smislu skrbnosti pričakovati, da bi ob poznavanju finančnega stanja družb A., d.o.o. in C., d.o.o. (s katerima je bila sklenjena pogodba o kompenzaciji) za 1.000.000,00 EUR), ob dejstvu, da je družbi A., d.o.o. nakazal le 2.804.728,29 EUR in vedenju, da je obveznost za plačilo 3.858.026,28 EUR, zahteval od slednje, da mu predloži uradno pridobljeno potrdilo o plačanih obveznostih, ravnanje tožnika pa kaže ravno obratno, namreč, da od novembra 2010 dalje na TRR družbe A., d.o.o. ni več nakazoval nobenih sredstev. V Vlogi je navedeno, da transakcija ni v skladu s poslovno politiko, ker je družba E., d.o.o. (oz. C., d.o.o.) novoustanovljena družba in nima sredstev za predplačila, kar kaže na to, da je bil tožnik v celoti seznanjen s finančnim in poslovnim stanjem v družbah D. D., ki jih je poznal, saj jih je tožnik sam predstavil v Vlogi in je lahko vedel, da družba A., d.o.o. v letu 2010 ni realizirala veliko poslov, od katerih bi prejela tako visoke zneske kupnin, da bi lahko iz svojih sredstev plačala celoten DDV v višini 3.858.026,28 EUR, pri čemer je od tožnika prejela le 2.804.728,29 EUR.

4. Davčni organ navaja pripombe tožnika na zapisnik v predhodnem postopku glede okoliščin v zvezi s plačilom Računa in odgovor davčnega organa (strani 24 do 25 obrazložitve). Opredeli se do predloženih obračunov DDV-O družbe A., d.o.o. za obdobja od junija do novembra 2010 (stran 26 obrazložitve). Ugotavlja, da je imel tožnik mesec dni časa, da bi preveril, ali je družba A., d.o.o. sposobna plačati DDV ter pojasni, da se tožnik ni mogel zanesti na pravilnost izkazanih presežkov in bi moral zahtevati potrdilo o plačanih davkih. Dejstvo, da je tožnik svoje obveznosti iz aktivnih pogodb z družbo A., d.o.o. tudi še kasneje, t.j. 16. in 25. 11. 2010 nakazal na TRR povezane družbe E., d.o.o., kaže na to, da je vedel, da ima Prodajalec blokiran TRR iz razloga neporavnanih davčnih obveznosti. Pripombe tožnika na zapisnik z dne 30. 12. 2019 in odgovor davčnega organa so razvidne na straneh 28 do 32 obrazložitve. Pravna podlaga za obračun 7 % obresti v znesku 13.110,44 EUR je 95. člen Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). Skladno s četrtim odstavkom 118. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) bo davčni organ o stroških postopka, ki jih je tožnik priglasil, odločil v posebnem postopku.

5. Pritožbeni organ se z odločitvijo strinja, za kar navede razloge.

6. Tožnik v tožbi izpodbija navedeno odločitev iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Uvodoma navaja, da je davčni organ izvedel (četrti) ponovni postopek, vendar po mnenju tožnika v skladu z navodili toženke ni ugotovil okoliščin o tem, če je tožnik vedel ali bi moral vedeti, da je posel, iz katerega dolg izvira, sklenjen oziroma izpeljan z namenom izogibanja plačilu DDV. Posledično ni ugotovil vseh dejstev, pomembnih za solidarno odgovornost tožnika za plačilo davčne obveznosti družbe A., d.o.o na podlagi 76.b člena ZDDV-1. Toženka je jasno razložila, da mora ugotovitev davčnega organa o solidarni odgovornosti temeljiti na konkretno ugotovljenih okoliščinah, obrazložitev izpodbijane odločbe v tem kontekstu ni jasna. Davčni organ dokazuje vedenje tožnika o plačilni nezmožnosti družbe A., d.o.o. na nekaterih dejstvih in okoliščinah, ki niso povezane s kupoprodajno pogodbo za nakup nepremičnine B. (tj. s plačili družbi C., d.o.o., ki niso neposredno povezana z razmerjem med tožnikom in družbo A., d.o.o.) ter razširja dolžnost dobrega gospodarstvenika in tožnika bremeni z nesorazmernim bremenom skrbnega ravnanja, brez izkaza subjektivnih elementov na strani tožnika, ki bi kazali na to, da Prodajalec ne bo izpolnil svojih davčnih obveznosti.

7. Tožnik je pred transakcijo izvedel vse ukrepe za zagotovitev plačila DDV s strani družbe A., d.o.o. Solidarna odgovornost po 76.b členu ZDDV-1 ne more biti avtomatična. Zgolj dejstvo, da je toženka šele v četrtem postopku ugotovila dejanski davčni dolg Prodajalca, ne sme pomeniti avtomatične solidarne odgovornosti tožnika, saj ta ni objektivna, temveč le v primeru, ko so izpolnjeni subjektivni kriteriji, da je tožnik vedel ali bi mogel vedeti, da davek ne bo plačan. Tožnik je naredil vse, kar je v njegovi moči, da bi zagotovil zmožnost poravnave DDV s strani Prodajalca, pri čemer je bil omejen, saj ni mogel biti seznanjen z natančnim obsegom neporavnanih obveznosti Prodajalca in ni mogel enostavno dostopati do informacij o stanju dolga za obdobje julij 2010. Šele v postopku DIN je zbral natančne podatke iz lastnih evidenc, pred tem je bil izračun neutemeljen z vidika ekonomičnosti. Glede na ugotovitve izpodbijane odločbe v zadevi ni sporno, da je obstajala neporavnana obveznost navedene družbe do države v višini 356.050,02 EUR, vendar tožnik takšnega zaključka objektivno ni mogel pričakovati. Tožnik ne nasprotuje navedbam o dejanskem davčnem dolgu družbe A., d.o.o. po obračunu za obdobje julij 2010, temveč podaja svoje stališče o napačnem predvidevanju tožnika glede sposobnosti družbe A., d.o.o. za poravnavo obveznosti DDV v povezavi s sklenjeno pogodbo. Glede okoliščin v zvezi s plačilom kupnine navaja, da je kupnina v višini 2.804.728,29 EUR nakazana na bančni račun Prodajalca iz razloga, ker je tožnik poznal njegovo finančno stanje. Nesporne so ugotovitve, da je prodajalec zamujal s plačili in mu je tožnik pošiljal opomine, kar pa še ne pomeni, da bi se tožnik moral ali mogel zavedati, da Prodajalec ne bo zmožen plačati v celoti obračunanega DDV po Računu. Na razgovoru 7. 12. 2018 je tožnik pojasnil, da plačilo razlike v višini 1.053.297,99 EUR ni bilo predvideno v obliki denarnega nakazila iz razloga, ker je po vedenju tožnika Prodajalec razpolagal z zadosti sredstvi za poplačilo denarnih obveznosti. Struktura plačila je bila narejena na podlagi informacije Prodajalca, da izkazuje presežek DDV iz drugih poslov, znesek presežka pa je zadostoval, da se pobota s preostalim DDV. Denarno nakazilo v višini 2.804.728,29 EUR in presežki DDV na strani Prodajalca iz drugih pravnih poslov v višini 1.120.144,00 EUR so po vedenju tožnika omogočali, da Prodajalec svojo davčno obveznost iz naslova dobave nepremičnine izpolni v celotnem znesku 3.858.026,00 EUR.

8. V predmetni zadevi zakonski pogoji, na podlagi katerih bi tožnik lahko odgovarjal za neporavnane davčne obveznosti prodajalca, niso izpolnjeni. Ni utemeljena navedba davčnega organa, da se tožnik ni mogel zanesti na pravilnost izkazovanja presežkov. Skrbnost dobrega gospodarstvenika ne zahteva popolnega skrbnega pregleda poslovnega partnerja ter njegove plačilne sposobnosti ter samo vedenje, da je prodajalec v finančnih težavah, samo po sebi, ob pomanjkanju drugih okoliščin, ne dokazuje goljufivega namena. Navaja sodbo Upravnega sodišča RS I U 322/2012. V izpodbijani odločitvi niso navedene druge okoliščine, ki bi dokazovale goljufiv namen. Davčni organ in toženka arbitrarno zavračata argumente (tj. DDV obračune), na podlagi katerih je tožnik upravičeno verjel, da ima Prodajalec zadostna sredstva za poplačilo svojih davčnih obveznosti. Izpodbijana odločitev ne vsebuje razlogov, na podlagi katerih bi tožnik moral vedeti, da Prodajalec nima zadostnih sredstev in je ni mogoče preizkusiti. Obstoj subjektivnih elementov, na podlagi katerih bi bila ugotovljena solidarna odgovornost tožnika, ni utemeljen in obrazložen.

9. Glede presežkov DDV je neutemeljena ugotovitev, da naj ne bi bili zadostni za poplačilo davčnega dolga, ker je Prodajalec v juniju 2010 izkazoval skupen znesek le v višini 566.408 EUR presežka, neplačana obveznost pa naj bi znašala 1.053.297,99 EUR. Slednje ne dokazuje, da bi imel tožnik namen se izogniti plačilu davkov. Predloženi davčni obračuni dokazujejo, da je Prodajalec v večini mesecev izkazoval presežke, kar še dodatno potrjuje sklepanje tožnika, da ima Prodajalec zadosti sredstev za poplačilo davčnih obveznosti iz naslova Pogodbe. Prodajalec je pričakoval tudi dodatne presežke, kar je tožnik v postopku pojasnil, vendar je zaradi posameznih okoliščin prišlo do zamika pri nabavi, zato jih je izkazoval kasneje, in ne še do junija 2010. Zato je tožnik to spremljal in od Prodajalca zahteval podatke o presežkih za naslednje mesece, da se je tudi naknadno prepričal, da je zmožen poravnati davčni dolg. Navaja presežke za mesece avgust, september in oktober 2010, kar je bilo dovolj, da je bil Prodajalec zmožen izpolniti davčni dolg v celoti. Tožnik meni, da je z opisano strukturo posla in tudi naknadnimi aktivnostmi ravnal dovolj skrbno, da se je prepričal, da ima Prodajalec zadosti sredstev za poplačilo davčnega dolga. Da so trditve tožnika utemeljene, izhaja tudi iz dejstva, da je od zneska 1.053.297,99 EUR ostala neplačana obveznost v višini 356.050,02 EUR in se je neplačan del obveznosti zmanjševal tudi po juniju 2010. Iz vseh okoliščin primera izhaja, da je celoten dolg Prodajalca iz naslova DDV znašal 3.858.026,28 EUR, od česar je bil poravnan znesek 3.501.976 EUR, kar znaša 90,77 %, iz česar je zagotovo mogoče sklepati, da je tožnik strmel k temu, da Prodajalec dolg poravna in da je omogočil ustrezno strukturo, da se to tudi izvrši. 10. Glede potrdila o plačanih davkih tožnik navaja, da ne gre za opustitev dolžne skrbnosti, saj dejansko ni običajno, da bi od pogodbenih strank to zahteval. Davčni organ ni izkazal, kaj je v primerljivih transakcijah običajno, zato ni mogoče preizkusiti, če primerna skrbnost vključuje tudi zahtevo kupca po predložitvi potrdila o plačanih davkih. Tudi ni pojasnjeno, kako bi informacija iz takšnega potrdila vplivala na odločitev toženke glede izvedbe transakcije. V postopku tudi ni bilo ugotovljeno, da bi obstajale druge neplačane obveznosti prodajalca in tudi ne izhaja, da bi se presežki DDV na strani Prodajalca dejansko pobotali s kakšnimi drugimi davčnimi obveznostmi. Ugotovitev o plačilih na račune drugih družb ni mogoče preizkusiti. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe ne izhaja, kako naj bi bila ta plačila povezana z dobavo predmetne nepremičnine po v tej zadevi obravnavanem računu oziroma kako naj bi ta plačila vplivala na presojo okoliščin v zvezi s solidarno odgovornostjo tožnika. Posel dobave nepremičnine je bil izvršen v juniju 2010, ko je bila dogovorjena tudi struktura posla. Tedaj se je naredil pobot medsebojnih terjatev in obveznosti ter izvedlo plačilo preostalega dela kupnine v višini 2.804.728,29 EUR. Kasnejši posli in plačila niso imeli vpliva na dobavo nepremičnine, saj so imeli drug pravni temelj. Plačila, ki so bila opravljena družbi C., d.o.o. so imela drugačno navedbo pri samem nakazilu. Kolikor bi bila sporna, bi se jih lahko prerekalo na podlagi drugih institutov izvršbe, ni pa mogoče sanirati zadeve na način, da se kasnejša plačila povezujejo z dobavo nepremičnine, saj ne morejo imeti vpliva na presojo solidarne odgovornosti.

11. Glede vloge tožnika pri projektih oziroma primerjave z drugimi posli navaja, da v zadevi ni sporno, da je tožnik spremljal in deloma poznal poslovno stanje Prodajalca, ki ga je obvladoval D. D., sporna pa je ugotovitev o tem, da bi tožnik moral v vsakem primeru zagotoviti plačilo DDV s strani Prodajalca. Tožnik ni vodil poslov Prodajalca. V postopku je lahko s primerno stopnjo skrbnosti preverjal le to, če bo Prodajalec razpolagal z zadostnimi sredstvi. Od kupca se ne more pričakovati, da bi tudi razpolagal s sredstvi Prodajalca po tem, ko je bilo izvršeno plačilo. Ni utemeljena ugotovitev, da bi tožnik bil dolžan v celoti voditi in sprejeti odgovornost iz naslova obračuna DDV ob pridobitvi nepremičnine iz razloga, ker je vodil tudi postopek vračila DDV ob dobavi te iste nepremičnine novemu leasigojemalcu (C., d.o.o.). Pri slednjem je imel bistveno močnejši pravni interes, da vodi postopek vračila DDV, ker je bilo dogovorjeno, da se z vračilom DDV poplača del obveznosti novega leasingojemalca do tožnika. Tožnik je s tem varoval svoje finančno tveganje za neplačilo terjatev, ki jih je tožnik imel do slednjega, ki ga pri nakupu ni imel. Tožnik ni bil seznanjen z celotnim poslovanjem Prodajalca. Ni običajno, da bi leasing družba zahtevala od dobavitelja predmeta leasinga, da predloži podatke o svojih davčnih obveznostih in terjatvah na način, da bi presojala njihovo vsebino. Samo dejstvo, da je Prodajalec dokazal presežek DDV, je po mnenju tožnika zadosti skrbno ravnanje, ki je omogočalo plačilo obračunanega DDV na način, da se pobota s presežki. Toženka ni dokazala, da bi tožnik vedel ali bi moral vedeti, da Prodajalec ne bo poplačal celotne davčne obveznosti. Neutemeljene so zato navedbe, da bi tožnik na podlagi tega, da Prodajalec ni plačeval obrokov leasinga iz naslova pogodb 2514/07, 2516/07 in 2551/08, moral vedeti, da je v finančnih težavah in da je posledično vedel, da ne bo sposoben plačati svojih davčnih obveznosti. Navedeno zgolj dokazuje to, da prodajalec ni plačeval tožniku, zato je tudi prišlo do prenosa nepremičnine na tožnika in je bil posel sklenjen na način, kot je bil (deloma s pobotom, deloma pa v denarju). Navedeno dokazuje le to, da je bil Prodajalec v slabi finančni situaciji, ne dokazuje pa tega, da je bil Prodajalec v tako slabi finančni situaciji, da bi tožnik moral vedeti, da ne bo zmožen poravnati manjši del zneska, kar predstavlja 9 % celotne transakcije.

12. Pritožbenemu organu očita, da ni podal dodatne utemeljitve razlogov in dokazov (subjektivnih elementov). Glede dodatnega razloga za potrditev namena izogibanja plačila DDV, da se je zoper A., d.o.o. kasneje začel stečajni postopek, v katerem je premalo stečajne mase za poplačilo obstoječih dolgov, tožnik poudarja, da ni vedel, da je prodajalec v tako slabem finančnem stanju, da bo šel v stečaj in da gre za pavšalne navedbe, saj vzročna zveza s sklenitvijo posla ni izkazana. Stečajni postopek je začet in zaključen bistveno kasneje oziroma po juliju 2010. Navaja sodbo Upravnega sodišča RS I U 717/2018. Meni, da toženka ni navedla zadostnih objektivnih dejavnikov, ki bi kazali na to, da je tožnik vedel ali bi moral vedeti, da gre za zlorabo ali goljufijo v zvezi z DDV. V zadevi je nesporno ugotovljeno, da je ravno z namenom, da bo Prodajalec plačal DDV, del kupnine tožnik poravnal z denarnim nakazilom, pri čemer je bil obseg nakazila zmanjšan za presežke DDV, ki jih je izkazoval Prodajalec. Iz teh dejstev, ki so izkazana (tj. davčnimi obračuni Prodajalca) izhaja, da je tožnik pred sklenitvijo pogodbe postopal z ustrezno mero skrbnosti in da se je na ustrezen način prepričal, da je bil Prodajalec zmožen v celoti poravnati obveznosti za plačilo DDV, kljub dejstvu, da je prejel v obliki denarnega nakazila le del kupnine. Tožnik navaja, da je od Prodajalca zahteval podrobne podatke o tem, kako bo poplačal DDV (kar običajno od svojih poslovnih partnerjev ne zahteva), ter da je za te namene Prodajalcu nakazal večji del zneska, potrebnega za pokritje davčnih obveznosti, za katere je, glede na navedbe Prodajalca o presežkih DDV, utemeljeno verjel, da bodo poplačane. Skrbnosti glede zmožnosti plačila DDV oziroma glede slabega finančnega stanja nasprotne stranke ni mogoče enačiti s skrbnostjo glede možnosti davčne zlorabe oz. goljufije. Toženka ni opredelila standarda primerne skrbnosti, zato ni mogoče preizkusiti njenih ugotovitev o tem, da bi moral tožnik narediti več kot to, da je prodajalcu zaupal glede izkazanih presežkov DDV. Transakcijo ter vse njene okoliščine je treba presojati v luči običajne poslovne prakse. Predmetna transakcija ne vsebuje okoliščin, ki bi zbujale dvom v njeno resničnost. Toženka v preteklem postopku ni pritrdila, da bi do davčne zlorabe prišlo. V izpodbijani odločitvi organa nista navedla, zakaj se s prejšnjim stališčem toženke ne strinjata ter s čim je davčna zloraba dokazana. Očita arbitrarno odločitev ter vztraja, da je dokazal, da je pogodbo sklenil v dobri veri, da bo prodajalec plačal obračunani DDV, saj mu je bilo to glede na okoliščine posla omogočeno.

13. Tožnik v točki IV tožbe glede okoliščin v zvezi z nezakonito odmero davka povzema potek postopka in izpostavlja dejstva, ki so po mnenju tožnika pomembno vplivali k plačilni nezmožnosti družbe A., d.o.o. Razlog za nastalo situacijo bi bilo po mnenju tožnika najti tudi v ravnanju in odločitvah toženke, na katere ob sklenitvi posla tožnik ni mogel računati. Navaja, da je predmet presoje v tej zadevi kompleksen pravni posel, ki je bil predmet presoje v več davčnih postopkih, kar pojasni. Toženka je predlagala, da tožnik razveljavi vse leasing pogodbe (navaja e-mail, ki ga predložil tudi v postopku). Ker se tožnik v prvotnem postopku DIN s tem predlogom ni strinjal, je celoten posel leasing pogodb in povratnega odkupa na podlagi prodajne pogodbe toženka opredelila kot davčno zlorabo in tožniku odvzela celotno pravico do odbitka vstopnega DDV in mu naložila plačilo 3.858.026,28 EUR. Šele v tretjem oz. četrtem postopku je ugotovila, da je tožnik upravičen do odbitka vstopnega DDV. Tožniku se je v plačilo naložilo bistveno manjši znesek v višini 356.050,02 EUR iz naslova solidarne odgovornosti. Od prvotne odločbe je preteklo 9 let, tožnik pa je bil primoran v tem času financirati celotno davčno obveznost preko 3,8 mio EUR. Povsem enako odločitev je toženka sprejela tudi v postopku DIN pri družbi A., d.o.o., ki ji je odmerila 3,6 mio EUR, kar je pomembno vplivalo na njeno financiranje. Kot se je izkazalo v kasnejših postopkih pri tožniku, sklenitev leasing pogodbe in povratni odkup nepremičnine ni bil posel, povezan z davčno zlorabo. Gre za okoliščino, katere tožnik ob sklenitvi prodajne pogodbe ni mogel predvideti. Pod točko V tožbe navaja, da je izpodbijana odločba arbitrarna in očita kršitev 22. člena Ustave RS, ker odločitev ni specificirana in ni obrazložena, ker ne vsebuje razlogov ter je zato tudi samovoljna, nezakonita in krši ustavne pravice tožnika. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter samo odloči o stvari (65. člen ZUS-1), tako, da DDV ne odmeri oziroma podrejeno, da izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne toženki (pravilno: organu prve stopnje - op. sodišča) v ponoven postopek ter toženki naloži plačilo stroškov postopka.

14. V odgovoru na tožbo toženka prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev obeh upravnih odločb. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

15. Tožba ni utemeljena.

16. Sodišče sodi, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se strinja z razlogi, s katerimi odločitev utemelji davčni organ in z razlogi, s katerimi pritožbene ugovore zavrne organ druge stopnje. Zato se nanje po pooblastilu iz drugega odstavka 71. člena ZUS-1 sklicuje, glede tožbenih ugovorov pa še dodaja :

17. Po 76.b členu ZDDV-1, s katerim je v naš pravni red uvedena solidarna odgovornost za plačilo DDV, je vsak davčni zavezanec identificiran za namene DDV v Sloveniji, solidarno odgovoren za plačilo DDV, če iz objektivnih okoliščin izhaja, da je vedel oziroma bi moral vedeti, da sodeluje pri transakcijah, katerih namen je izogibanje plačilu DDV (prvi odstavek 76.b člena ZDDV-1). Navedena določba je skladna z 205. členom Direktive Sveta 2006/112/ES1, ki je nadomestila Šesto direktivo2 in katerih določbe je Slovenija sprejela v svoj pravni red z ZDDV-1 oziroma pred tem ZDDV. Po določbi 205. člena Direktive 2006/112/ES lahko države članice v primerih iz členov 193 do 200 in členov 202, 203 in 204 določijo, da je namesto osebe, ki je dolžna plačati davek, druga oseba solidarno odgovorna za plačilo DDV.

18. Iz ugotovitev davčnega organa, kot je navedeno v obrazložitvi izpodbijane odločbe, izhaja, da je tožnik v zvezi s prejetim računom 10-300-00017 z dne 8. 7. 2010 v vrednosti 19.290.131,40 EUR in obračunanega DDV po stopnji 20 % v znesku 3.858.026,28 EUR, nakazal na TRR družbe A., d.o.o. 2.804.728,28 EUR in uveljavljal odbitek vstopnega DDV v višini 3.858.026,28 EUR, ter da izdajatelj računa, družba A., d.o.o. ni plačala obračunanega DDV v celoti. Nepravilnosti v zvezi z odbitkom DDV po navedenem računu se v izpodbijani odločbi ne ugotavljajo, zato sodišče tožbenih navedb, ki se nanašajo na pravico tožnika do odbitka vstopnega DDV ne presoja. V zadevi tudi ni sporna višina neporavnane obveznosti družbe A., d.o.o. iz naslova obračunanega izstopnega DDV v višini 356.0450,02 EUR.

19. V zvezi z ugotovljeno solidarno odgovornostjo tožnika za plačilo DDV v znesku 365.050,02 EUR, ki ga je bila na podlagi navedenega računa po obračunu DDV-O za obdobje od 1. 7. 2010 do 31. 7. 2010 dolžna plačati družba A., d.o.o., je sporna ugotovitev davčnega organa, da iz ugotovljenih objektivnih okoliščin izhaja, da je tožnik vedel oziroma bi moral vedeti, da sodeluje pri transakcijah, katerih namen je izogibanje plačilu DDV.

20. Sklep o dejanskem stanju, ki ga napravi davčni organ, in izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe, je po presoji sodišča pravilen in utemeljen na ugotovitvah, ki so med strankama nesporne oziroma jim tožnik v tožbi izrecno ne nasprotuje in sicer gre za naslednje objektivne okoliščine: da je tožnik bil seznanjen, da družba A., d.o.o. od 1. 3. 2010 ni plačevala obrokov leasinga (temveč samo stroške financiranja); da je navedenemu poslovnemu partnerju pošiljal opomine za neplačane obveznosti; da je bila družba A., d.o.o. dolžnik tudi po drugih sklenjenih leasing pogodbah pri tožniku; da je na podlagi izjave o pobotu zapiral tudi terjatve do družbe A., d.o.o. iz drugih leasing pogodb; da je tožnik do oktobra 2010 za svoje obveznosti po drugih leasing pogodbah, sklenjenih z družbo A., d.o.o. nakazoval denarna sredstva na TRR te družbe, v mesecu novembru 2010 (16. in 25. 11. 2010) pa je zneska nakazal na TRR njene povezane družbe; da od novembra 2010 na TRR družbe A., d.o.o. ni več nakazoval denarnih sredstev; da je bil seznanjen s finančnim in poslovnim stanjem v družbi A., d.o.o. in povezani družbi (E., d.o.o. oziroma C., d.o.o).; da je bil seznanjen, da družba A., d.o.o. v letu 2010 ni realizirala velikih poslov, da bi iz svojih denarnih sredstev plačala celoten DDV v višini 3.858.026,28 EUR; da je poznal projekte, poslovanje in plačilno sposobnost družbe A., d.o.o. in njenih povezanih družb; da je poznal družbo A., d.o.o., da je bila nereden plačnik svojih obveznosti do tožnika; da je sklenil kompenzacijo plačil dne 23. 6. 2010 z družbama A., d.o.o. in C., d.o.o. za 1.000.000,00 EUR, kjer je šlo za posel z isto nepremičnino med poslovno tesno povezanimi osebami-družbi istega ustanovitelja z isto odgovorno osebo in istim računovodjem, in kjer dejano denarnega toka ni bilo; da je tožnik svoje obveznosti do družbe A., d.o.o. iz naslova kupnine po pogodbi L-K-001006 in računu 10-300-000017 nakazal 2.808.728,29 EUR, ob tem, da je bil znesek za plačilo DDV višji in sicer je znašal 3.858.026,28 EUR.

21. Sodišče sodi, da je davčni organ opravil pravilno dokazno oceno navedenih objektivnih okoliščin, ter izvedel na njihovi podlagi pravilen in logičen zaključek, s katerim se strinja tudi sodišče, iz katerega izhaja, subjektivni element na strani tožnika oziroma da vse navedeno kaže na dejstvo, da je tožnik vedel oziroma bi moral vedeti, da družba A., d.o.o. ne bo mogla plačati obračunane obveznosti za DDV po izdanem Računu, če vsaj tolikšnega zneska ne bo prejela na svoj TRR, izvedeni način plačila (s kompenzacijo) pa je poplačilo celotnega DDV onemogočal glede na tožniku znano likvidnostno stanje družbe A., d.o.o. Navedene okoliščine tudi po presoji sodišča utemeljujejo sklep, da je tožnik vedel oziroma bi moral vedeti, da z navedenimi posli z družbo A., d.o.o. in njeno povezano osebo sodeluje pri transakcijah, katerih namen je izogibanje plačilu DDV, s čimer je izpolnjen zakonski dejanski stan po 76.b členu ZDavP-2 za solidarno odgovornost tožnika za plačilo neplačanega DDV s strani družbe A., d.o.o. Okoliščine, da je oseba, ki ni oseba, ki je dolžna plačati davek, ravnala v dobri veri in s skrbnostjo preudarnega gospodarstvenika je, da je sprejela vse razumne ukrepe, ki so bili v njeni moči, in da je njeno sodelovanje pri utaji izključeno, pa so pomembni dejavniki za določitev možnosti, da se tej osebi naknadno naloži solidarna odgovornost za plačilo DDV.3 V obravnavani zadevi so te okoliščine argumentirano pojasnjene in povezane v logično celoto, iz katere tudi po presoji sodišča izhaja subjektivni element na strani tožnika. Tudi ne gre za primer, da bi obveznost, ki se nalaga tožniku, pomenila prekoračenje tistega, kar je nujno potrebno za varovanje pravic finančne uprave, na kar opozarja SEU v svojih sodbah4. V obravnavanem primeru naložena davčna obveznost iz naslova solidarne odgovornosti tožnika za plačilo DDV družbe A., d.o.o. tudi ne predstavlja kršitev temeljnih načel prava EU, kot sta načeli pravne varnosti in sorazmernosti5. 22. Objektivne okoliščine, ki kažejo na subjektivni element na strani tožnika, ki je podlaga za solidarno odgovornost tožnika za plačilo DDV drugega, v tem primeru družbe A., d.o.o., so pojasnjene na način, da je mogoče na njihovi podlagi sklepati, da tožnik v teh transakcijah ni bil dobroveren oziroma je ravnal z nezadostno skrbnostjo.

23. Sodišče se strinja z dokazno oceno davčnega organa, da tožnik v postopku pred upravnim organom ni pojasnil okoliščin, ki bi kazale na to, da je ravnal v dobri veri in s skrbnostjo preudarnega subjekta in da je sprejel vse razumne ukrepe, ki so bili v njegovi moči, da ne bi prišlo do transakcij, katerih namen je izogibanje plačilu DDV. Tožnik tudi v tožbi ne prereka dejstev, da je poznal likvidnostno situacijo družbe A., d.o.o., kot tudi ne drugih objektivnih okoliščin, kot jih je povzelo sodišče v točki 20 te sodbe in izhajajo tudi iz obrazložitve izpodbijane odločbe. Tožnik v tožbi pojasnjuje svoje videnje teh objektivnih okoliščin in zatrjuje, da je bila njegova skrbnost v tej zadevi zadostna in skladna z njegovo običajno poslovno prakso. Glede na njegovo običajno poslovno prakso naj bi, med drugim, zanj glede presežka pri družbi A., d.o.o. zadostoval obračun DDV-O družbe A., d.o.o., kjer je bilo razvidno stanje presežkov, kot jih navaja, čemer je sledil in verjel, da zadošča za poplačilo obračunanega DDV. Pri tem meni, da uradno potrdilo s strani davčnega organa glede obveznosti družbe A., d.o.o. za plačilo davkov ni bilo potrebno oziroma, da se s tako zahtevo od tožnika zahteva prekomerna skrbnost, s čimer pa se sodišča ne strinja. V primeru, kot je obravnavani, ko gre za financiranje v smislu finančnega leasinga in ko je tožnik družba, ki se s tem profesionalno ukvarja, je po presoji sodišča potrebna posebna skrbnost dobrega gospodarstvenika, kar pomeni, da je stališče davčnega organa, da bi moral tožnik npr. najkasneje, ko je nakazal sredstva na druge TRR, in ne na TRR družbe A., d.o.o., kot je bilo navedeno na računih, slednjo pozvati, da mu to pojasni ali pa dostavi potrdilo o plačanih davčnih obveznostih, kot uradnem dokumentu, ki bi ga družba A., d.o.o. prejela od davčne uprave (stran 17 obrazložitev izpodbijane odločbe), predvsem tudi ob dejstvu, da je v zvezi z Računom z dne 8. 7. 2010 tožnik tej družbi nakazal le 2.804.728,29 EUR, sam pa je uveljavljal celotni odbitek vstopnega DDV v višini 3.858.026,28 EUR.

24. Sklicevanje tožnika na različne poslovne interese, ki jih ima pri svojem poslovanju, s čimer opravičuje svoje razloge za različno postopanje ob dobavi iste nepremičnine novemu leasingodajalcu (C., d.o.o.), pri katerem je tožnik vodil tudi postopek vračila DDV, po presoji sodišča na drugačno odločitev glede očitka nedobrovernosti oziroma nezadostne skrbnosti tožnika ne vpliva, saj po presoji sodišča skrbnost dobrega gospodarstvenika ne more sloneti zgolj na tem, ali ima tožnik močnejši ali manj močen poslovni interes pri določeni transakciji in kaže na to, da je tožnik imel v obravnavanem primeru drugačno poslovno prakso glede posla z isto nepremičnino.

25. Sodišče se strinja tudi z razlogi davčnega organa, da bi tožnik moral, ob vedenju za vse likvidnostne težave družbe A., d.o.o. in njene plačilne nesposobnosti in nerednega plačevanju obveznosti po leasing pogodbah, kot skrben gospodarstvenik pridobiti s strani navedene družbe potrdilo o plačanih davkih. Očitke tožnika, da davčni organ ni pojasnil posledic opustitve pridobitve potrdila o plačanih davkih in da iz obrazložitve izpodbijane odločbe ne izhaja, da bi bili presežki DDV prodajalca pobotani s kakšnimi drugimi obveznostmi, sodišče kot nerelevantne zavrača, saj predmet izpodbijane odločbe ni vprašanje pravilnosti izkazanih presežkov dobavitelja, o tem namreč v končni fazi odloča davčni organ, temveč gre za vprašanje potrebne skrbnosti, ki bi jo moral izkazati tožnik kot dober gospodarstvenik, ki je vedel, da je bila družba A., d.o.o. neplačnik leasinga in v slabi finančni kondiciji. Zato tudi po presoji sodišča zanašanje tožnika na pravilnost izkazovanja presežka s strani družbe A., d.o.o. v juliju 2020 (pri čemer davčni organ v izpodbijani odločbi ugotavlja, da je tožnik sešteval le presežke in da ni pa upošteval vmesnih obveznosti in izplačil presežkov) in zanašanje na pričakovane dodatne presežke v prihodnosti (avgust, september in oktober 2010), tudi po presoji sodišča ne predstavlja potrebnega skrbnega ravnanja tožnika. Odsotnost tega pa kaže na subjektivni element na strani tožnika, to, da je tožnik vedel oziroma bi moral vedeti, da sodeluje v transakciji, katere namen je izognitev DDV, kar je pravilno pojasnil tudi davčni organ. Očitek tožnika, da ni običajno, da bi leasing družba zahtevala od dobavitelja predmeta leasinga, da predloži podatke o svojih davčnih obveznostih in terjatvah na način, da bi presojala njihovo vsebino, ni utemeljen, saj tega davčni organ od tožnika ni zahteval, temveč gre tožniku očitek, da tožnik ni pridobil uradnega potrdila o davčnih obveznostih Prodajalca, ki bi ga slednji pridobil od davčne uprave. V zadevi po presoji sodišča ne gre zgolj za očitek o vedenju tožnika o tem, da je prodajalec v finančnih težavah, kot želi prikazati tožnik, temveč gre tudi za druge objektivne okoliščine, ki jih je v obrazložitvi izpodbijane odločbe pojasnil davčni organ, zato ni utemeljen očitek tožnika, da gre za arbitrarno zavrnitev tožnikovih argumentov npr. glede DDV obračunov, na podlagi katerih tožnik zatrjuje, da je „upravičljivo“ verjel, da ima prodajalec zadostna sredstva za poplačilo svojih davčnih obveznosti. Davčni organ je po presoji sodišča povezal vse objektivne okoliščine v smiselno celoto in iz njih pravilno in logično sklepal na obstoj subjektivnega elementa na strani tožnika, to je, da je tožnik vedel oziroma bi moral vedeti, da s tem, ko družbi A., d.o.o. ni nakazal dovolj finančnih sredstev za poplačilo obračunanega DDV, sodeloval v transakcijah, katerih namen je izogibanje plačilu DDV.

26. Zato sklicevanje na strukturo posla, ki ga je sklenil z družbo A., d.o.o., ki se nanjo sklicuje tudi v tožbi in kalkulacijo plačil (slednje naj bi opravil med drugim po ugotovitvah davčnega organa tudi na podlagi bodočih obračunov DDV-O, ki v času izdelave kalkulacij še niti niso obstajala) in sklicevanje na nepreverjene izkazane presežke do julija 2010 in nepreverjene bodoče presežke od julija 2010 družbe A., d.o.o., tudi po presoji sodišča kaže na to, da v postopku ni dokazal, da je pri transakciji z družbo A., d.o.o. ni izkazal potrebno skrbnosti, ki se zahteva od dobrega gospodarstvenika, ki bi stremel k temu, da prodajalec poravna davčni dolg. V zadevi torej ne gre zgolj in samo za to, da je tožnik vedel, da Prodajalec ni plačeval obrokov leasinga in da je zato prišlo do prenosa nepremičnine na tožnika, da je torej tožnik vedel, da je bil Prodajalec v slabi finančni situaciji, kot želi prikazati tožnik, temveč je na podlagi vseh objektivnih okoliščin (med drugim, da ni bilo denarnega toka in da denar, ki mu ga je tožnik nakazal, ni zadoščal v celoti za plačilo obračunanega DDV), ki jih je vse navedel davčni organ in so povzete v točkah 2 in 3 obrazložitve te sodbe, po presoji sodišča utemeljuje zaključek davčnega organa, da bi tožnik moral vedeti, da je bil Prodajalec v tako slabi finančni situaciji, da ne bo zmožen poravnati (del) obračunanega DDV.

27. Sodišče sledi razlogom davčnega organa, ki izhajajo iz obrazložitve izpodbijane odločbe, da sta Prodajalec in tožnik, kot prejemnik računa, posel izpeljala tako, da je bil del plačila prikazan kot kompenzacija z izkazanimi terjatvami do družbe C., d.o.o. in ob vedenju tožnika, da je bila konstrukcija plačil z delom v nedenarni obliki izpeljana z namenom, da se Prodajalec izogne plačilu DDV. Davčni organ tudi po presoji sodišča iz ugotovitev, ki niso sporne, med drugim, da je bila družba A., d.o.o.že od julija 2009 neplačnik po leasing pogodbi, ki je bila sanirana oziroma zaključena na podlagi prejetega Računa za isto nepremičnino od leasingojemalca, pravilno zaključuje, da je tožnik vedel oziroma bi moral vedeti, da Prodajalec (družba A., d.o.o.) posledično tudi obračunanega DDV po računu za to nepremičnino ne bo mogel plačati, če ne bo prejel zadostnih sredstev na svoj TRR.

28. Glede očitkov ugotovitev o plačilih na račune drugih družb, ki niso povezani z dobavo nepremičnine, in zato po mnenju tožnika nimajo vpliva na presoji solidarne odgovornosti iz naslova neplačanega DDV po navedeni Pogodbi, sodišče pritrjuje tožniku, da ne gre za posle v zvezi z nabavo konkretne nepremičnine, kar izhaja tudi iz obrazložitve izpodbijane odločbe, zato ta objektivna okoliščina predstavlja po presoji sodišča zgolj posredni indic, da je tožnik pomagal pri izogibanju plačila davka s tem, da je denarna nakazila po drugih leasing pogodbah oziroma prejetih računih družbe A., d.o.o., na katerem je bila navedena številka TRR te družbe (ki je bil od 10. 11. 2010 blokirana s strani DURS), nakazoval na račune drugih povezanih družb družbe A., d.o.o., kar kaže, da dejansko ni stremel k temu, kot zatrjuje v postopku in v tožbi, da bi družba A., d.o.o. svoje davčne obveznosti poravnala davčni upravi.

29. V zadevi tudi ni sporno, da je tožnik spremljal in deloma poznal poslovanje družb D. D., od tožnika pa se ne zahteva, da bi vodil posle Prodajalca, kot očita tožnik, niti da bi opravil popoln skrbni pregled poslovanja poslovnega partnerja, kot meni tožnik, temveč se od tožnika pričakuje, da bi npr. pridobil potrdilo o plačanih davkih s strani Prodajalca, kar pa ni prekomerna zahteva pri ugotavljanju potrebne skrbnosti dobrega gospodarstvenika. Vse povedano, kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe, tudi po presoji sodišča kaže na to, da je tožnik omogočil, da se je družba A., d.o.o. izognila plačilu DDV oz. da je vedel oziroma bi moral vedeti, da sodeluje pri transakcijah, katerih namen je izogibanje plačilu DDV.

30. Očitek, da se toženka ni opredelila standarda primerne skrbnosti ne drži, saj je davčni organ pojasnil, kakšna skrbnost se pričakuje v tovrstnih transakcijah na strani tožnika. Po presoji sodišča v obravnavanem primeru pridobitev uradnega potrdila o davčnih obveznostih Prodajalca, tožnika ne postavlja v položaj, da se od njega zahteva pretirane oziroma nadstandardne skrbnosti pri poslih, ki jih opravlja. Tožnik pa tudi sam pojasni, da je vodil postopek vračila DDV ob dobavi iste nepremičnine novemu leasingodajalcu, kar pomeni, da je to tudi poslovna praksa tožnika, razlogi (ker naj bi tam varoval svoje finančno tveganje za neplačano terjatev) pa niti niso odločujoči. V obravnavanem primeru se mu zato utemeljeno očita, da se ni z zadostno skrbnostjo prepričal, ali ima Prodajalec zadosti finančnih sredstev za plačilo obračunanega DDV, ob tem, da si je tožnik odbil celoten znesek DDV. Tudi ne gre za objektivno odgovornost, kot meni tožnik, ko pojasnjuje, da bi se ga za solidarnega dolžnika štelo vedno, ko bi prišlo do neplačanega DDV. Tako kot tožnik sam navede, pri čemer se sklicuje na pravilno sodno prakso, morajo biti podane objektivne okoliščine, ki izkazujejo subjektivni element na strani tožnika, kar je obravnavani primer. Torej v obravnavanem primeru ne gre za to, da bi se od kupca kar pričakovalo, da bo tudi razpolagal s sredstvi prodajalca, potem, ko je bilo izvršeno plačilo, kot ugovarja tožnik. Tožniku se tudi ne očita, da bi predmetna transakcija vsebovala okoliščine, ki bi vzbujale dvom v njeno resničnost, zato sodišče te tožbene navedbe zavrača. Sodišče še dodaja, da razlogi iz drugih postopkov za predmetni postopek niso relevantni, zato se sodišče do tega posebej ne opredeljuje.

31. S tem je sodišče odgovorilo na tiste tožbene ugovore, ki so po presoji sodišča pomembne za odločitev. Odgovor na ostale tožbene ugovore pa so razvidne iz konteksta predmetne sodbe. Odločitev v obravnavanem primeru tudi ni v nasprotju s stališčem sodne prakse glede dokazovanja dobrovernosti oz. subjektivnega elementa3 na podlagi objektivnih okoliščin. Izpodbijana odločba po presoji ni arbitrarna odločitev, kot meni tožnik. Davčni organ je argumentirano obrazložil razloge za odločitev. Materialno pravo, to je določba 76.b člena ZDDV-1, je pravilno uporabljeno. Obrazložitev je mogoče preizkusiti, zato sodišče očitke o kršitvi pravil postopka kot neutemeljene zavrača. 32. Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče tudi ni našlo očitanih kršitev ustavnih pravic, niti razlogov, na katere pazi uradoma (ničnost), je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. Po povedanem tudi ni podlage za odločanje v sporu polne jurisdikcije (65. člen ZUS-1).

33. Sodišče je odločalo na nejavni seji na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, saj relevantne objektivne okoliščine v zadevi niso sporne. Tožnik tudi ni predlagal drugih dokazov, kot so bili izvedeni in dokazno ocenjeni že v postopku na prvi stopnji, in tudi ni predlagal izvedbe glavne obravnave.

34. Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

1 Direktiva Sveta 2006/112/ES z dne 28. 11. 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost (UL L št. 347, 11. 12. 2006). 2 Šesta Direktivo Sveta z dne 17. maja 1977 o usklajevanju zakonodaje držav članic o prometnih davkih - Skupni sitem davka na dodano vrednosti : enotna osnova za odmero s spremembami (77/388/EGS), UL L št. 145. 13. 6. 1977. 3 Enako tudi sodba SEU v zadevi Vlamse Oliemaatschappij NV, C-499/10, točka 26. 4 Glej v tem smislu sodbo SEU v zadevi Netto Supermarkt, C-271/06, točka 23. 5 Prim. sodbo SEU v zadevi Federation of Tehnological Industries in drugi, C-384/04, točka 32. 6 Subjektivni element je po ustaljeni upravno-sodni praksi Vrhovnega sodišča (glej npr. zadeve X Ips 427/2014, X Ips 67/2014, X Ips 29/2014, X Ips 328/2013, X Ips 279/2013, X Ips 262/2013, X Ips 146/2013) pravni standard, katerega vsebino je treba določiti glede na okoliščine posameznega primera. Ker gre za pravni standard njegova uporaba ne terja ugotavljanja resničnega védenja (zavesti ali možnosti) davčnega zavezanca o zlorabi sistema DDV, temveč presojo, ali je ta objektivno gledano ravnal enako kot bi ravnal davčni zavezanec, ki bi imel resnično védenje o zlorabi.