Jedro

Kolikor niso izkazane hude posledice izvršitve v zvezi s težko popravljivo škodo, ki naj bi nastala tožnici, tudi ni mogoče ocenjevati, ali bi zadržanje izvršitve izpodbijanih prvostopnih dokončnih odločitev nasprotovalo javni koristi ali ne, ob dejstvu, da o glavni stvari v tem upravnem sporu še ni pravnomočno odločeno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Tožnica je s tožbo izpodbijala odločbi tožene stranke z dne 14.2.2007 in z dne 19.2.2007. Tožena stranka je s prvo odločbo zavrnila tožničino pritožbo zoper odločbo Mestne občine Ljubljana, Mestne uprave, Inšpektorata, Mestne inšpekcije, z dne 20.12.2006. S to odločbo je organ prve stopnje naložil tožnici odstranitev objektov za oglaševanje na določenih lokacijah. Z drugo odločbo pa je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo zoper odločbo Mestne občine Ljubljana, Mestne uprave, Inšpektorata, Mestne inšpekcije z dne 21.12.2006. Organ prve stopnje je s svojo odločbo odločil, da mora tožnica odstraniti objekte za oglaševanje na določenih lokacijah. V obeh svojih odločbah tožena stranka navaja, da so lokacije, na katerih tožnica oglašuje in ki so navedene v obeh izrekih, po dokazilih v upravnem spisu mestno zemljišče oziroma javne površine v lasti Mestne občine Ljubljana, ki po priloženih lokacijskih informacijah Oddelka za urbanizem, Mestne uprave, Mestne občine Ljubljana niso predvidene za postavitev oglasnih panojev.

Tožnica je predlagala izdajo začasne odredbe na podlagi 2. odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/2006, ZUS-1). Predlagala je, da sodišče prve stopnje odloži izvršitev tako prve kot druge odločbe tožene stranke v zvezi z izvršitvijo odločb organa prve stopnje z dne 20. in 21.1.2006. Tožnica navaja, da je organ prve stopnje izdal sklep o dovolitvi upravne izvršbe, na podlagi katere bodo panoji odstranjeni. Tožnica meni, da je s tožbenimi navedbami izkazala utemeljenost svojega zahtevka. Navaja, da ima v zvezi s spornimi panoji prodane površine za obdobje več mesecev vnaprej, in sicer s sklenjenimi pogodbami z neposrednimi oglaševalci in agencijami. V primeru izgube oglasnih površin bi to zanjo pomenilo nezmožnost izpolnitve pogodbenih obveznosti in odškodninsko odgovornost. Nastala bi ji izjemno velika premoženjska škoda in tudi škoda na poslovnem ugledu. Navaja, da zadržanje izvršitve izpodbijanih odločb ne bi nasprotovalo javni koristi.

Sodišče prve stopnje je tožničino zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje navaja, da tej zahtevi ni ugodilo, ker tožnica ni izkazala, da bi ji izvršitev obeh aktov prizadela težko popravljivo škodo. Tožnica v tožbi sicer navaja, da bi v primeru izgube oglasnih površin to pomenilo zanjo nezmožnost izpolnitve pogodbenih obveznosti in odškodninsko odgovornost, posledično pa bi ji nastala tudi škoda na poslovnem ugledu. Tožnica pa nastanka težko popravljive škode ne obrazlaga v tožbi in tudi ne zatrjuje z oceno te škode, ki bi ji nastala z enostransko odpovedjo pogodbe s strani zakupnikov oglasnega prostora, in tudi ne v zvezi z škodo, ki bi ji nastala v povezavi s poslovnim ugledom. Tožnica v tožbi ne navaja nobenih podrobnosti, ne navaja podrobnosti o zatrjevani škodi in o njeni višini, prav tako ne navaja ničesar glede tega, da bi bila ta zatrjevana škoda zanjo težko popravljiva. Dokazno breme je na strani tožnice, in sicer, da dokaže, da bi se z izvršitvijo obeh izpodbijanih odločb njej prizadela težko popravljiva škoda. Zato bi morala tožnica škodo konkretizirati na določene realno izkazane posledice in jih materialno ovrednotiti in dokazovati, zakaj bi bila tako izkazana škoda zanjo težko popravljiva.

Ker tožnica v tožbi ni navedla nikakršnih dejstev in okoliščin in v zvezi s tem tudi ni ponudila ustreznih dokazov, da bi se ji z izvršitvijo obeh izpodbijanih aktov prizadela škoda in da bi bila ta težko popravljiva, je sodišče prve stopnje tožničino zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo na podlagi 2. odstavka 32. člena ZUS-1. V pritožbi zoper izpodbijani sklep tožnica ponavlja svoje trditve iz zahteve za izdajo začasne odredbe in še dodaja: Pojasnila je tudi, da zadržanje izvršitve izpodbijanih prvostopnih dokončnih odločitev tudi ne bi nasprotovalo javni koristi, saj ta zaradi navedenih oglasnih površin na zasebnih površinah ni prizadeta, nikakor pa ob uporabi načela sorazmernosti ne more biti prizadeta bolj, kot so zanjo hude posledice izvršitve pred pravnomočnostjo sodne odločitve. Sodišče prve stopnje se do tega vprašanja ni opredelilo.

Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in ugodi njeni zahtevi za izdajo začasne odredbe v zvezi z zadržanjem izvršitve izpodbijanih odločb tožene stranke.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu pravilna in temelji na zakonu. Pritožbeno sodišče se strinja tudi z razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničino zahtevo za izdajo začasne odredbe.

Tudi ugotovitve sodišča prve stopnje, ki izhajajo iz podatkov in listin v upravnih spisih, so pravilne. Tudi pritožbeno sodišče se pridružuje ugotovitvam sodišča prve stopnje, da tožnica v tožbi in v sami zahtevi za izdajo začasne odredbe ne navaja nobenih podrobnosti, ne navaja podrobnosti o zatrjevani škodi in o njeni višini, prav tako ne navaja ničesar glede tega, da bi bila ta zatrjevana škoda zanjo težko popravljiva. Tudi pritožbeno sodišče meni, da je na strani tožnice dokazno breme, in sicer da dokaže, da bi se z izvršitvijo obeh izpodbijanih odločb njej prizadela težko popravljiva škoda. Zato bi morala tožnica škodo konkretizirati na določene realno izkazane posledice in jih materialno ovrednotiti in dokazovati, zakaj bi bila tako izkazana škoda zanjo težko popravljiva. Tega tožnica ni navedla. Tožnica je sicer pojasnjevala, kakšne vrste premoženjske in nepremoženjske škode bi ji lahko nastale v primeru odstranitve panojev, toda te vrste škode ni z ničemer konkretizirala, saj v smeri verjetnosti višine takšne škode. Navajanje le razlogov, da bi lahko takšna škoda nastala, po mnenju pritožbenega sodišča ni dovolj, če ti razlogi niso materialno izkazani, vsaj glede verjetnosti njihovega nastanka.

Očitek tožnice, da se sodišče ni opredelilo tudi do njenega pojasnila, da zadržanje izvršitve izpodbijanih prvostopnih dokončnih odločitev tudi ne bi nasprotovalo javni koristi, saj ta zaradi zadevnih oglasnih površin na zasebnih površinah ni prizadeta, nikakor pa ob uporabi načela sorazmernosti ne more biti prizadeta bolj, kot so lahko zanjo hude posledice izvršitve pred pravnomočnostjo sodne odločitve, po mnenju pritožbenega sodišča ni mogoče upoštevati. Pritožbeno sodišče je že navedlo, da ob neizkazanju konkretnih podlag za težko nadomestljivo škodo s strani tožnice, ni mogoče zagovarjati stališča, da javna korist ne bi bila zaradi načela sorazmernosti bolj prizadeta, kot so lahko za tožnico hude posledice izvršitve pred pravnomočnostjo sodne odločitve. To pomeni, kolikor niso izkazane hude posledice izvršitve v zvezi z težko popravljivo škodo, ki naj bi nastala tožnici, tudi ni mogoče ocenjevati, ali bi zadržanje izvršitve izpodbijanih prvostopnih dokončnih odločitev nasprotovalo javni koristi, ali ne, ob dejstvu, da o glavni stvari v tem upravnem sporu še ni pravnomočno odločeno.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zavrnilo tožničino pritožbo kot neutemeljeno na podlagi 6. odstavka 32. člena, 76. člena in 1. odstavka 82. člena ZUS-1.