Jedro

Tožena stranka je upoštevala le varovančevo družinsko pokojnino, pri tem pa ni ugotovila, koliko ta znaša, kolikšno je njegovo premoženje pri banki in kolikšni so dohodki iz njegovega nepremičnega premoženja ter koliko znašajo stroški njegove dejanske oskrbe, da bi bilo možno sklepati o tem, ali tožničin varovanec ima ali nima zagotovljen trajen vir preživljanja najmanj v višini, ki omogoča materialno in socialno varnost, kot določa 4. točka 1. odst. 10. člena ZDRS. Tako tožena stranka ni v skladu z 9. členom in 2. odst. 209. člena ZUP ugotovila in presodila vseh navedenih dejstev in okoliščin, pomembnih za pravilno in zakonito odločbo.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije z dne 25.01.1994.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino prošnjo za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije njenega varovanca, rojenega v Zagrebu. V obrazložitvi navaja, da je to prošnjo za pridobitev državljanstva z naturalizacijo zavrnila, ker tožničin nečak in varovanec ne izpolnjuje pogoja zagotovljenega trajnega vira preživljanja najmanj v višini, ki zagotavlja materialno in socialno varnost po določbi 4. točke 10. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (v nadaljevanju ZDRS). Navaja še, da je bilo v postopku ugotovljeno, da je bila tožnica postavljena za skrbnico svojemu nečaku z odločbo Centra za socialno delo in da nečakova družinska pokojnina ne zadošča za celotno plačilo njegove oskrbe v Domu upokojencev, v katerem je nastanjen. V zavodsko oskrbo je bil sprejet na zaprosilo tožnice kot skrbnice s soglasjem socialne službe, ki je urejala doplačilo stroškov oskrbe do 01.01.1993. Ker dom upokojencev v svojem dopisu navaja, da se je tožnica zavezala urejati doplačilo oskrbnih stroškov od dohodkov premoženja, ki ga je njen varovanec podedoval po svoji pokojni materi, je bila tožnica v zvezi s tem v postopku zaslišana. Izjavila je, da bo plačevala razliko v plačilu domske oskrbe toliko časa, dokler se sredstva iz oskrbovančevega premoženja ne bodo izčrpala. Nečakovi sorodniki in tožnica nimajo po zakonu do njega nobenih obveznosti, kar pomeni, da bi po izčrpanju premoženja ostal brez sredstev za doplačilo razlike v domski oskrbi.

V tožbi tožnica navaja tožbene ugovore, da je dejansko stanje pomanjkljivo ugotovljeno in da so predpisi nepravilno uporabljeni ter da so bile pomanjkljivosti postopka. Njen nečak je eden od najbolj prizadetih v domu, na Hrvaškem pa nima nobenih svojcev več, torej nikogar, ki bi zanj skrbel. Zato zanj ves čas skrbi tožnica. To pa ji bo lažje, če ga ima v svoji bližini, saj stanuje blizu doma upokojencev. Nečak prejema družinsko pokojnino, ki sicer res ne zadošča za njegovo preživljanje, vendar je tožnica vedno odločno povedala in zatrdila, da bo za manjkajoča sredstva poskrbela sama in razliko za oskrbo v domu upokojencev sama doplačevala iz svojih sredstev. Zato je napačna ugotovitev tožene stranke, da njen varovanec ne izpolnjuje pogojev za pridobitev državljanstva. Predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo ponavlja razloge izpodbijane odločbe in predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

Tožba je utemeljena.

Ni sicer točna tožničina trditev, da je vedno odločno povedala in zatrdila, da bo manjkajoča sredstva za domsko oskrbo svojega varovanca - nečaka preskrbela sama, saj je na zaslišanju dne 13.09.1993 izjavila, da sama ne more prevzeti odgovornosti za doplačilo njegove domske oskrbe iz svoje pokojnine, kolikor bi se sredstva varovančevega nepremičnega premoženja porabila, toda navedla je tudi njegov denar pri banki in iz podatkov poslanih upravnih spisov je razvidno, da je predložila tudi dokazila o tem in o tem, da ima tudi sama nepremično premoženje. Tožena stranka je upoštevala le varovančevo družinsko pokojnino, pri tem pa ni niti ugotovila, koliko ta znaša, kolikšno je njegovo premoženje pri banki in kolikšni so dohodki iz njegovega nepremičnega premoženja ter koliko znašajo stroški njegove domske oskrbe, da bi bilo možno sklepati o tem, ali tožničin varovanec ima ali nima zagotovljen trajen vir preživljanja najmanj v višini, ki omogoča materialno in socialno varnost, kot določa 4. točka 1. odstavka 10. člena ZDRS. Tako so v izpodbijani odločbi dejanske okoliščine v bistvenih točkah nepopolno ugotovljene in tudi niso bila dovolj upoštevana pravila postopka, saj tožena stranka ni v skladu z 9. členom in 2. odstavkom 209. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) ugotovila in presodila vseh navedenih dejstev in okoliščin, pomembnih za pravilno in zakonito odločbo. Zato sodišče ne more rešiti spora in je na podlagi 2. odstavka 39. člena zakona o upravnih sporih (ZUS) tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo. V skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) je sodišče določbe ZUP in ZUS smiselno uporabilo kot določbe predpisov Republike Slovenije.