Jedro

Ker so zakonske zamudne obresti dosegle glavnico pred dnem 22.5.2007, ko je prenehal veljati 376. člen OZ, in tudi pred dnem zadnje glavne obravnave na prvi stopnji (to je pred dnem 11.11.2003), ki je trenutek, na katerega so vezane časovne meje pravnomočnosti sodne odločbe, je Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi upoštevalo pravilo ne ultra alterum tantum, po katerem „obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih, pa ne plačanih obresti doseže glavnico“.

Ker so zakonske zamudne obresti na dan, ko je odločalo sodišče prve stopnje (to je na dan 11.11.2003), že nehale teči, ker so dosegle in presegle glavnico, bi moralo sodišče prve stopnje odločiti tudi o višini terjatve iz naslova teh zamudnih obresti. V konkretnem primeru je imelo namreč na voljo dejansko in pravno podlago, da o zamudnih obrestih odloči tudi po višini in pri tem upošteva vsa pravila, ki urejajo njihovo; tudi pravilo ne ultra alterum tantum, za čas, ko je veljalo.

Izrek

1. Zahtevi za varstvo zakonitosti se d e l n o u g o d i ter se sodba sodišča druge stopnje v 1. točki izreka spremeni tako, da se pritožbi delno ugodi in se odločba sodišča prve stopnje v 1. točki izreka spremeni tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ig 2001/00670-8 z dne 18. 10. 2001, v 1. točki izreka razveljavi tudi za zakonske zamudne obresti od 8.244,80 EUR (prej 1,975.783,10 SIT), kolikor so višje od 8.244,80 EUR, ter se tožbeni zahtevek v tem delu zavrne.

2. V ostalem delu se zahteva za varstvo zakonitosti z a v r n e.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka (1) Okrajno sodišče v Ljubljani je s sklepom o izvršbi, opr. št. Ig 2001/00670-8 z dne 18. 10. 2001, toženi stranki naložilo plačilo 2,448.792,80 SIT (1,975.783,10 SIT glavnice + 473.009,70 SIT obračunanih obresti) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 12. 2000 do plačila (1. točka izreka) in 71.916,84 SIT izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 10. 2001 do plačila. O. s. v L. (sodišče prve stopnje) je s sodbo, opr. št. III Pg 117/2002-26 z dne 11. 11. 2003, izdani sklep o izvršbi ohranilo v veljavi v 1. in 3. točki izreka (1. točka izreka njegove odločbe).

(2) Višje sodišče v Ljubljani (sodišče druge stopnje) je s sodbo, opr. št. I Cpg 548/2004 z dne 17. 5. 2006, delno ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje v obrestnem delu delno spremenilo tako, da je izdani sklep o izvršbi v 1. točki izreka razveljavilo za zakonske zamudne obresti od 473.009,70 SIT od 31. 12. 2000 do 7. 1. 2001 in tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo (1. točka izreka), medtem ko je pritožbo v ostalem delu zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka izreka).

(3) Vrhovni državni tožilec z zahtevo za varstvo zakonitosti (zahtevo) izpodbija odločitev sodišča druge stopnje glede plačila zakonskih zamudnih obresti od uveljavljanih in priznanih terjatev po dnevu, ko je vsota zapadlih, pa ne plačanih, obresti dosegla glavnico. Uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava, konkretno 376. člena Obligacijskega zakonika (OZ).

(4) Tožeča niti tožena stranka na zahtevo ni odgovorila.

Razlogi za delno ugoditev zahtevi (5) Tožeči stranki so bile pravnomočno prisojene zakonske zamudne obresti od 1,975.783,10 SIT od 31. 12. 2000 do plačila, od 473.009,70 SIT od 8. 1. 2001 do plačila in od 71.916,84 SIT izvršilnih stroškov od 18. 10. 2001 do plačila.

(6) Ker so zakonske zamudne obresti od 1,975.783,10 SIT dosegle glavnico pred dnem 22. 5. 2007, ko je (zaradi črtanja) prenehal veljati 376. člen OZ (glej Zakon o spremembi in dopolnitvi Obligacijskega zakonika (OZ-A); Uradni list Republike Slovenije, št. 40/2007), in tudi pred dnem zadnje glavne obravnave na prvi stopnji (to je pred dnem 11. 11. 2003), ki je trenutek, na katerega so vezane časovne meje pravnomočnosti sodne odločbe, je Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi upoštevalo pravilo ne ultra alterum tantum, po katerem »obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih, pa ne plačanih, obresti doseže glavnico«.

(7) Ker so zakonske zamudne obresti od 1,975.783,10 SIT na dan, ko je odločalo sodišče prve stopnje (to je na dan 11. 11. 2003), že nehale teči, ker so dosegle in presegle glavnico, bi moralo sodišče prve stopnje odločiti tudi o višini terjatve iz naslova teh zamudnih obresti. V konkretnem primeru je imelo namreč na voljo dejansko in pravno podlago, da o zamudnih obrestih odloči tudi po višini in pri tem upošteva vsa pravila, ki urejajo njihovo višino (povzeto iz 16. točke obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča, št. Up-33/05-21 z dne 6. 3. 2008); tudi pravilo ne ultra alterum tantum, za čas, ko je veljalo (primerjaj 9. točko obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča, opr. št. III Ips 191/2007 z dne 12. 2. 2008).

(8) Zato je Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-D), drugega odstavka 391. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in prvega odstavka 380. člena ZPP zahtevi delno ugodilo ter sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, da so zakonske zamudne obresti od 1,975.783,10 SIT prenehale teči od takrat dalje, ko je njihova vsota dosegla glavnico (1. točka izreka).

(9) V ostalem delu pa je Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 130. člena ZPP-D, drugega odstavka 391. člena ZPP in 378. člena ZPP zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo (2. točka izreka). Zakonske zamudne obresti od 473.009,70 SIT od 8. 1. 2001 do plačila in od 71.916,84 SIT izvršilnih stroškov od 18. 10. 2001 do plačila so sicer dosegle glavnico pred dnem 22. 5. 2007, ko je (zaradi črtanja) prenehal veljati 376. člen OZ, vendar pa bo o višini teh terjatev lahko pravnomočno odločilo šele izvršilno sodišče (glej 7. točko obrazložitve odločb Ustavnega sodišča, št. Up-227/05-19 z dne 24. 5. 2007 in št. Up-699/05-22 z dne 5. 7. 2007).

(10) Sicer pa so zakonske zamudne obresti od 473.009,70 SIT in od 71.916,84 SIT izvršilnih stroškov že po samem zakonu prenehale teči, ko so pred dnem 22. 5. 2007, ko je začel veljati OZ-A, dosegle glavico (glej razloge sodbe Vrhovnega sodišča, opr. št. III Ips 191/2007 z dne 12. 2. 2008).