Jedro

V zadevi ni sporno, da gre za spremembo neto tlorisne površine objekta in hkrati za spremembo namembnosti celotnega objekta iz objekta, namenjenega kmetijski dejavnosti, v poslovni objekt. Ker se po občinskem odloku komunalni prispevek za objekte, namenjene kmetijski dejavnosti, ne odmerja, je pravilno stališče toženke, da je teoretična višina komunalnega prispevka pred spremembo enaka nič, kar pomeni, da je v obravnavanem primeru komunalni prispevek enak teoretični višini komunalnega prispevka po spremembi.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo tožniku odmerila komunalni prispevek v višini 22.198,61 EUR v zvezi z gradnjo industrijske stavbe – mehanične delavnice, kleparske delavnice, lakirnice in nadstreška na zemljišču parc. št. 51/1, 51/2 in 52, vse k.o. ... Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je komunalni prispevek odmerjen na podlagi Odloka o programu opremljanja stavbnih zemljišč Občine Ig (Uradni list RS, št. 112/07 in naslednji, v nadaljevanju Odlok), podatki, potrebni za odmero, pa so povzeti iz priložene projektne dokumentacije. Površine obstoječega gospodarskega objekta pri izračunu in odmeri komunalnega prispevka ni upoštevala in se pri tem sklicevala na 7. člen Odloka, po katerem se za objekte, namenjene kmetijski dejavnosti, komunalni prispevek ne odmerja.

Upravni organ druge stopnje je zavrnil tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo in ugotovil, da stroškov postopka ni.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da toženka pri odmeri komunalnega prispevka ni sledila navodilom Upravnega sodišča RS glede izračuna neto tlorisne površine obstoječega objekta, ki izhajajo iz sodbe I U 411/2013 in je v ponovljenem postopku sploh ni ugotavljala. S tem je kršila četrti odstavek 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

Meni, da pri ugotavljanju višine komunalnega prispevka za obstoječ objekt toženka ne bi smela upoštevati Odloka, saj je začel veljati, ko je bil obstoječ objekt že zgrajen. Poleg tega iz izpodbijane odločbe ne izhaja, da bi toženka ugotavljala, na katero komunalno infrastrukturo je že priključen obstoječi objekt ali se na novo priključuje. Ne daje pa tudi odgovora na to, zakaj je upravni organ na podlagi vloženega PGD štel, da gre za objekt, ki ni priključen na komunalno infrastrukturo oziroma se nanjo na novo priključuje. Toženka bi zato morala ugotoviti, ali se objekt priključuje na novo infrastrukturo in ali povečuje priključno moč in če, pri obračunu upoštevati neto tlorisno površino obstoječega objekta, tožniku pa odmeriti le razliko.

Poleg tega mu pred izdajo odločbe ni bila dana možnost, da se izjavi o pravno pomembnih dejstvih in okoliščinah, s čimer je bila podana absolutna bistvena kršitev pravil postopka. Toženka pa v izpodbijani odločbi tudi ne navaja razlogov, ki so bili odločilni za presojo dokazov, zato je ni mogoče v celoti preizkusiti. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in odloči o glavni stvari, uveljavlja pa tudi povračilo stroškov postopka.

Toženka v odgovoru na tožbo prereka navedbe tožnika in se pri tem sklicuje med drugim na sedmi odstavek 6. člena Pravilnika o merilih za odmero komunalnega prispevka (v nadaljevanju Pravilnik) in 7. člen Odloka. Navja, da tožnik v tožbi predlaga izračun, pri katerem bi se obstoječi objekt upošteval kot stanovanjski objekt, kar pa je v nasprotju z navedenim določilom Odloka. Predlaga zavrnitev tožbe in povrnitev stroškov postopka.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče uvodoma ugotavlja, da je toženka z odločbo z dne 20. 12. 2012 tožniku že odmerila komunalni prispevek v zvezi s predmetno gradnjo, vendar jo je sodišče s sodbo I U 411/2013 z dne 6. 6. 2013 odpravilo, ker je ugotovilo, da je bil izračun neto tlorisne površine obstoječega objekta napačen.

Zakonska podlaga za odmero komunalnega prispevka je Zakon o prostorskem načrtovanju (v nadaljevanju ZPNačrt), ki v 80. členu določa, da je zavezanec za plačilo komunalnega prispevka investitor oziroma lastnik objekta, ki se na novo priključuje na komunalno opremo, ali ki povečuje neto tlorisno površino objekta ali spreminja njegovo namembnost. Merila za odmero komunalnega prispevka so v skladu z drugim odstavkom 82. člena ZPNačrt podrobneje določena v Pravilniku o merilih za odmero komunalnega prispevka (v nadaljevanju Pravilnik), ki v sedmem odstavku 6. člena določa, da se zavezancu, ki spreminja neto tlorisno površino objekta ali spreminja namembnost, komunalni prispevek odmeri tako, da se izračunata višina komunalnega prispevka po spremembi neto tlorisne površine oziroma namembnosti objekta in višina komunalnega prispevka pred spremembo neto tlorisne površine oziroma namembnosti objekta. Komunalni prispevek, ki se zavezancu odmeri, predstavlja pozitivno razliko med komunalnim prispevkom po spremembi in komunalnim prispevkom pred spremembo neto tlorisne površine oziroma namembnosti objekta. Če je razlika negativna, se komunalni prispevek ne plača. Navedeno pomeni, da če zavezanec spreminja neto tlorisno površino objekta in hkrati spremeni namembnost celotnega objekta, opremljenost zemljišča pa ostane enaka, predstavlja komunalni prispevek razliko med teoretično višino komunalnega prispevka po spremembi in teoretično višino komunalnega prispevka pred spremembo, pri čemer se pri izračunu upošteva tako razliko v neto tlorisni površini objekta, kot tudi morebitno razliko v faktorju dejavnosti pri spremembi namembnosti. Navedba tožnika, da se pri obstoječem objektu namembnosti ne upošteva, zato ni utemeljena. Pri izračunu razlike se uporabi določbe v času odmere veljavnega akta občine, saj niti v zakonu, niti v Pravilniku ni podlage za uporabo drugih predpisov.

V zadevi ni sporno, da gre za spremembo neto tlorisne površine objekta in hkrati za spremembo namembnosti celotnega objekta iz objekta, namenjenega kmetijski dejavnosti, v poslovni objekt. Ker se po drugem odstavku 7. člena Odloka komunalni prispevek za objekte, namenjene kmetijski dejavnosti, ne odmerja, je pravilno stališče toženke, da je teoretična višina komunalnega prispevka pred spremembo enaka nič, kar pomeni, da je v obravnavanem primeru komunalni prispevek enak teoretični višini komunalnega prispevka po spremembi. Ker je teoretična višina komunalnega prispevka pred spremembo enaka nič, na drugačno odločitev tudi ne more vplivati ugotovitev, ali je komunalna opremljenost zemljišča ostala enaka, ali ne.

Tožbeni ugovor, da se drugi odstavek 7. člena Odloka pri izračunu komunalnega prispevka nanaša le na objekte, zgrajene po uveljavitvi odloka, pa kot rečeno, nima podlage v zakonu oz. drugem predpisu. Teoretično bi bilo sicer mogoče, da bi bil komunalni prispevek za nek nestanovanjski objekt v času njegove graditve odmerjen in plačan, kasneje pa bi občinski predpis določil, da so takšni objekti plačila komunalnega prispevka oproščeni, kar bi ob navedenem stališču sodišča v primeru odmere komunalnega prispevka zaradi spremenjene namembnosti lahko pripeljalo do dvojnega plačila komunalnega prispevka za obstoječ objekt, kar bi bilo v nasprotju z namenom zakona. Vendar v obravnavanem primeru tožnik ne navaja, da bi bil za obstoječ objekt kadarkoli plačan komunalni prispevek oziroma bila izdana odločba o odmeri komunalnega prispevka.

Ker prejšnja odločba toženke, ki je bila z navedeno sodbo tega sodišča odpravljena, ni temeljila na ugotovitvi, da se spreminjata neto tlorisna površina in namembnost objekta, za katerega se komunalni prispevek ne odmerja, ampak je bil sporen le izračun neto tlorisne površine obstoječega objekta, se je v prejšnjem postopku sodišče opredeljevalo le do spornega izračuna neto tlorisne površine objekta in se ni opredeljevalo do tega, ali je pravilno ravnaje toženke, ko je v prejšnji objekt upoštevala pri odmeri komunalnega prispevka. Tožbeni ugovor, da toženka pri ponovni odmeri komunalnega prispevka ni sledila navodilom Upravnega sodišča RS zato ni utemeljen.

Ker tožnik niti v pritožbi, niti v tožbi, konkretno ni navedel, do katerih pravno pomembnih dejstev in okoliščin se ni imel možnost opredeliti, sodišče tega ugovora ni moglo preizkusiti. Zgolj pavšalen in neobrazložen pa je tudi ugovor, da toženka v odločbi na navaja razlogov, ki so bili odločilni za presojo dokazov.

Ker v tožbi niso navedena nova dejstva ali dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev v zadevi, je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.