Jedro

Vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti ne navaja, da je bila izpovedba obsojenčeve žene, ki ni bila povabljena na glavno obravnavo, prebrana v nasprotju z določbo 3. odstavka 340. člena ZKP in da je sodišče s tem, ko je sodbo oprlo na njeno pričevanje, storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 8. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. Vrhovno sodišče glede na določbo 1. odstavka 424. člena ZKP te kršitve ne more upoštevati po uradni dolžnosti.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega J.V. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Po 98.a členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenec dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino v znesku 100.000,00 SIT.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Šentjurju pri Celju je s sodbo z dne 27.10.1998 obsojenega J.V. spoznalo za krivega kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po 2. v zvezi s 1. odstavkom 54. člena KZ-77. Na podlagi 52. člena Kazenskega zakona SFRJ (KZJ) v zvezi s 4. odstavkom Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (UZITUL) je obsojencu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po 2. odstavku 54. člena KZ-77 določilo kazen enega meseca zapora in preizkusno dobo enega leta. Po 69. členu KZJ v zvezi s 4. odstavkom UZITUL je obsojencu odvzelo lopato, uporabljeno pri storitvi kaznivega dejanja. Višje sodišče v Celju je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo zavrnilo pritožbo obsojenčevega zagovornika kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojencu naložili v plačilo stroške kazenskega postopka.

Zoper to pravnomočno sodbo je zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 1. odstavku 371. člena ZKP in drugih kršitev kazenskega postopka, ki da so vplivale na zakonitost odločbe, torej iz razlogov iz 1. do 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP, obsojenčev zagovornik dne 16.6.2002 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je nato dopolnil dne 21.06.1999. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi.

Vrhovni državni tožilec A.R. v odgovoru, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da ima obsojencu očitano kaznivo dejanje vse zakonske znake kaznivega dejanja po 2. v zvezi s 1. odstavkom 54. člena KZ-77. Poudarja, da sta sodbi sodišč prve in druge stopnje jasno obrazloženi, razlogi so skladni in logični, sodišče pa je tudi pojasnilo, zakaj sodbe ni oprlo na določene dokaze. Zahteva za varstvo zakonitosti pretežno oporeka zaključkom sodišča v zvezi z dejanskim stanjem, kar pa ni zakonski razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Vrhovni državni tožilec meni, da zahteva obsojenčevega zagovornika za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornik obsojenega J.V. v zahtevi sicer navaja, da sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o odločilnih dejstvih in da je ni mogoče preizkusiti, saj da iz obrazložitve sodbe ni razvidno, na kateri podlagi je sodišče zavrnilo obsojenčeve trditve, da na tak način, kot je to opisoval oškodovanec S.J., poškodbe na temenu glave sploh ni mogoče prizadejati. Zahteva tako zatrjuje, da je prvostopenjsko sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP. Vendar pa z nadaljnjimi navedbami, da bi sodišči, če bi imeli le malo smisla za dinamiko gibanja ter pravo predstavo o višinskih nivojih zatrjevanega dogajanja, v dopolnitvi pritožbe je predložil tudi dve fotografiji tovornega vozila enakih dimenzij, morali ugotoviti, da oškodovančeva trditev, da se je vse dogajalo v tovornjaku, ne drži in da si je ta dogodek enostavno izmislil. S trditvami, da bi obsojenec, ki je desničar, v tej roki naj bi tudi imel lopato, moral stopiti na 80 cm od tal dvignjeno stopnico tovornega avtomobila, odpreti vrata, se pri tem z eno roko držati za "kdovekaj", da bi obdržal ravnotežje na stopnici, imeti še toliko moči in prosto roko, da bi izza volana povlekel oškodovanca ter ga z lopato udaril po glavi v kabini, kar da je nemogoče, obsojenčev zagovornik podaja lastno presojo odločilnih dejstev, ki pa se razlikujejo od tistih, ki jih je sprejelo sodišče v izpodbijani pravnomočni sodbi. Enako velja za navedbe, da že bežna kontrola oškodovančevega opisovanja dogodka kaže, da je to nelogično, in da je zato nedopustno, da je sodišče kljub vsemu obsojencu izreklo obsodilno sodbo. Prav tako vložnik zahteve uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ko navaja, da bi moralo pritožbeno sodišče, četudi ne bi imelo na razpolago mnenja veterinarja dr. F.Z., ugotoviti, da pasji ugriz potrebuje podlago, ker pasje čeljusti delujejo kot vzvod ter da je ugotovitev, da je obsojenčev pes oškodovanca ugriznil le z zgornjo čeljustjo, nevredno resnega tretmaja. Na ta način obsojenčev zagovornik zavrača presojo pritožbenega sodišča, ki kljub sklicevanju vložnika v pritožbi zoper pvostopenjsko sodbo na mnenje navedenega veterinarja, ni podvomilo v pravilnost dejanskih ugotovitev v izpodbijani sodbi, da so rana na oškodovančevi levi goleni in plitvi ugriznini na zadnjici nastale zaradi ugrizov obsojenčevega psa. Obsojenčev zagovornik šele v zahtevi prvič zatrjuje, da je oškodovani S.J. poškodbo na temenu dobil v pretepu v kraju D. in da to potrjuje dokumentacija v oškodovančevem zdravstvenem kartonu in pri Zavarovalnici T., ki da mu je zato izplačala odškodnino. Dejansko stanje izpodbija tudi z očitkom v zahtevi, da se sodišče glede oškodovančevih poškodb ne bi smelo opreti samo na mnenje izvedenca medicinske stroke, pač pa da bi moralo zaslišati tudi lečečega zdravnika, ki je oškodovanca sprejel. Izvedbe tega dokaza v rednem postopku sploh ni predlagal. Z vsemi temi navedbami obsojenčev zagovornik z zahtevo ne uveljavlja zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka, marveč izpodbija v pravnomočni odločbi ugotovljeno dejansko stanje.

Na ta način izraža nestrinjanje z dejanskim stanjem, ki ga je sodišče ugotovilo na podlagi izpovedbe J.V., pričevanja A.R. pri presoji nastanka poškodbe na oškodovančevi levi goleni, pa tudi pričevanja obsojenčeve žene M.V., ki je potrdila, da je bila oškodovančeva leva hlačnica strgana ter na podlagi mnenja stalnega sodnega izvedenca medicinske stroke dr. A.H. V zahtevi ne uveljavlja, da je bila izpovedba obsojenčeve žene, ki ni bila povabljena na glavno obravnavo, prebrana v nasprotju z določbo 3. odstavka 340. člena ZKP in da je sodišče s tem, da je oprlo sodbo na njeno pričevanje, storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 8. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, vendar tega glede na določbo 1. odstavka 424. člena ZKP Vrhovno sodišče po uradni dolžnosti ne more upoštevati. Glede poškodbe z lopato pa sodišče ni nikjer ugotovilo, da je obsojenec oškodovanca udaril, ko je bil ta še v kabini tovornega avtomobila, temveč da ga je potegnil iz tovornjaka in ga s topim delom lopate udaril po glavi ter mu prizadejal podpludbo na temenu. Obsojenčev zagovornik z naštetimi navedbami izpodbija v pravnomočni sodbi ugotovljeno dejansko stanje, kar pa po 2. odstavku 420. člena ZKP ni razlog, iz katerega je mogoče vložiti to izredno pravno sredstvo.

Razlogi o odločilnih dejstvih v sodbi niso v ničemer nejasni. Zgolj to, da vložnik zahteve dejstvene presoje v napadeni sodbi ne sprejema, pa ne pomeni zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Ne drži, da je pritožbeno sodišče tudi samo ugotovilo, da "dokazi nasprotujejo razlogom". Ta del besedila je iztrgan iz konteksta tako, da v celoti spremeni vsebino stavka, ki ga je v obrazložitvi svoje odločitve navedlo sodišče druge stopnje. To je zapisalo, da je obrazložitev v prvostopenjski sodbi skladna in logična, da je v njej pojasnjeno, zakaj sodišče prve stopnje sodbe ni oprlo na določene dokaze, ki sicer resnično nasprotujejo njenim razlogom. Iz take formulacije, v povezavi z naslednjim stavkom, ko pritožbeno sodišče navaja, da sodišče vedno oceni dokaze, ki jih izvede in nekatere sprejme kot resnične, druge pa zavrne, izhaja samo to, da pritožbeno sodišče glede dokazne presoje, ki jo je opravilo prvostopenjsko sodišče, ni imelo nobenih pomislekov. Zato bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP tudi ni podana.

Zahteva uvodoma sicer navaja, da pravnomočno sodbo izpodbija zaradi kršitve kazenskega zakona in zaradi drugih kršitev določb Zakona o kazenskem postopku, ki da so vplivale na zakonitost sodbe, vendar teh navedb sploh ne obrazloži. Zato je treba šteti, da navedena izpodbojna razloga v zahtevi sploh nista bila uveljavljana.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona, na katere se sklicuje zagovornik obsojenega J.V. v zahtevi za varstvo zakonitosti, niso podane, zahtevo pa je vložil zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je po 425. členu ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Glede na to, da obsojenčev zagovornik z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, je obsojeni J.V. po 98.a členu v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino v znesku 100.000,00 SIT.