Jedro

Tožnica še v reviziji priznava, da ves čas nista živela skupaj in pojasnjuje zadržke, njuno skupno preživljanje počitnic in vikendov pa je bilo le občasno in ne zadošča za ugotovitev, da je šlo med njima za dalj časa trajajočo življenjsko skupnost. V L. sta živela ločeno, imela sta vsak svoje gospodinjstvo in ekonomske skupnosti tožnica ne izkazuje, pa tudi sosedi pokojnega, ki so tožnico sicer poznali, je niso šteli za njegovo ženo.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da sodišče ugotovi, da ji pripada na podlagi dalj časa trajajoče življenjske skupnosti s pokojnim F. R. starejšim dedna pravica po njem in sicer do 1/2 celotne zapuščine; da ji mora toženec F. R. ml. izročiti 1/2 zapuščine, ugotovljene s pravnomočnim sklepom o dedovanju opr. št. II D ... z dne 22.11.1991, tako da ji plača 20.169,20 tolarjev z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 22.11.1991 dalje; in zneske v tujih valutah 645.38 ameriških dolarjev, 9.359,70 nemških mark, 2.913,97 avstrijskih šilingov in 4,00 italijanske lire, vse z obrestmi za devizna sredstva od 22.11.1991 dalje ter ji prizna pravico do 1/2 idealne etažne solastnine na dvoinpolsobnem stanovanju št. 29 v III. nadstropju stanovanjske hiše na T. v L. ter ji izstavi ustrezno listino za vpis v zemljiško knjigo.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožničino pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi sodišča druge stopnje, s katero je bila potrjena sodba sodišča prve stopnje, je tožnica vložila revizijo, v kateri uveljavlja vse revizijske razloge. Predlaga razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje, ali njuno spremembo. Sodišču druge stopnje očita, da je spregledalo bistvene kršitve Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92) na prvi stopnji, ker ji pri zaslišanju ni bilo omogočeno, da bi izpovedala vse kar je želela in bi bilo odločilnega pomena za razsojo. Na dan, ko je bila zaslišana, se je slabo počutila in je bila bolna, zato ni povedala, da sta bila s pokojnim R. 976 dni v L., imela je ključ njegovega stanovanja v L., na njegovo željo je celo zaprosila za odmero pokojnine, čeprav je delala dalje. Trdi, da sta v L. veljala za zakonski par, kar izhaja tudi iz enega pisma, in kot zmotno uporabo materialnega prava navaja dejstvo, da sodišči nista upoštevali razloga, ki je preprečeval, da bi s pokojnim zaživela skupaj: tožnica je namreč skrbela za svojo mamo, ki je umrla v 1992 letu. Sicer pa je bilo med tožnico in F. R. st. enako razmerje, kot je v zakonski zvezi.

Po določilu 390. člena ZPP je bila revizija vročena tožencu, ki nanjo ni odgovoril, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Bistvena kršitev določb ZPP ni podana, saj je sodišče prve stopnje na glavni obravnavi dne 11.1.1994 obširno zaslišalo tožnico in v njeni izpovedi ni zaznalo nobenih protislovij in neskladij z izpovedmi prič, ki so prav tako izpovedale o življenju pokojnega F. R. st. in o njegovih odnosih s tožnico. Dodatno zaslišanje tožnice dokazne ocene, ki jo je opravilo prvostopenjsko sodišče, ne bi spremenilo in sodišče druge stopnje je utemeljeno zapisalo, da tudi v primeru "če bi bilo res vse tako, kot se zatrjuje v pritožbi, razmerja med tožnico in pokojnim F. R. ni mogoče označiti z izvenzakonsko skupnostjo".

Tožnica je imela vso možnost, da je sodelovala v postopku, sodišči prve in druge stopnje sta ji verjeli in očitek, da ji je bilo onemogočeno, da bi izpovedala vse, kar je želela, ni utemeljen.

Drugih bistvenih kršitev postopka revizija ne zatrjuje in ker tudi vrhovno sodišče ni našlo kršitve iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, na katero mora po določilu 386. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, revizijski razlog po 1. in 2. točki prvega odstavka 385. člena ZPP ni podan.

Sodišči prve in druge stopnje sta tudi pravilno uporabili materialno pravo. Zakon o dedovanju (ZD, Ur. list SRS, št. 15/76 do 23/78 in RS, št. 13/94 do 82/94) omogoča dedovanje na podlagi zakona in dedovanje na podlagi oporoke. Dedovanje na podlagi oporoke ne pride v poštev, ker tožnica ne zatrjuje obstoja oporoke, dedovanje na podlagi zakona pa je predvideno za krog oseb, ki jih zakon določa za zakonite dediče. V drugem odstavku 10. člena ZD je med dediče uvrščena tudi oseba, ki je s pokojnim živela v zunajzakonski skupnosti, saj zakon določa, da kot zakonca dedujeta drug za drugim tudi moški in ženska, ki živita v dalj časa trajajoči življenjski skupnosti in nista sklenila zakonske zveze, vendar le v primeru, če ni razlogov, iz katerih bi bila zakonska zveza med njima neveljavna. Tudi Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR, Ur. list SRS, št. 14/89 - prečiščeno besedilo in RS, št. 13/94 in 82/94) v 12. členu enako opredeljuje pravni standard zunajzakonske skupnosti.

V danem primeru tožnica navaja, da je pokojni F. R. ovdovel v letu 1976, torej je tedaj prenehal zadržek za sklenitev zakonske zveze in sta morali sodišči presojati njegov in tožničin odnos odtlej dalje. Tako kot sodišči prve in druge stopnje, se tudi vrhovno sodišče strinja, da je njuno razmerje temeljilo na globoki čustveni skladnosti, navezanosti in medsebojnem spoštovanju. Njuno razmerje, ki se je začelo že pred letom 1976 in se je nadaljevalo vse do smrti F. R., je imelo nedvomno globoke korenine, ki bi lahko privedle do skupnega življenja in če bi želela, do sklenitve uspešne zakonske zveze, toda do tega ni prišlo. Tožnica še v reviziji priznava, da ves čas nista živela skupaj in pojasnjuje zadržke, njuno skupno preživljanje počitnic in vikendov pa je bilo le občasno in ne zadošča za ugotovitev, da je šlo med njima za dalj časa trajajočo življenjsko skupnost. V L. sta živela ločeno, imela sta vsak svoje gospodinjstvo in ekonomske skupnosti tožnica ne izkazuje, pa tudi sosedi pokojnega, ki so tožnico sicer poznali, je niso šteli za njegovo ženo. Ob takem dejanskem stanju sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili materialno pravo in ker nista mogli ugotoviti dalj časa trajajoče življenjske skupnosti, sta pravilno zavrnili tožbeni zahtevek. Zato je tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije po določilu 393. člena ZPP zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.

Ker revizija ni bila uspešna, je po določilu prvega odstavka 166. člena ZPP v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP zavrnilo predlog za povrnitev revizijskih stroškov.