Jedro

Sodišče sodi le v mejah postavljenih zahtevkov (prvi odstavek 2. člena ZPP), takšnega zahtevka za vrnitev darila zaradi preklica daritve pa tožnica ni postavila, saj takšnega tožbenega temelja (prvi odstavek 186. člena ZPP) ni zatrjevala. Zahtevek za vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja je bil sicer postavljen, vendar zaradi razveze prodajne pogodbe oziroma ugotovitve njene ničnosti, ne pa zaradi preklica daritve. Takšna temelja sta različna, zaradi česar tudi ne gre za istovetnost zahtevkov (agr. iz prvega odstavka 191. člena ZPP). Sodišče torej ni smelo obravnavati zadeve z vidika preklica daritve in tako sploh ne gre za to, ali je bilo materialno pravo s tega vidika pravilno ali nepravilno uporabljeno.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Tožena stranka trpi sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, da se razdre prodajna pogodba, sklenjena med strankama dne 9.7.1991, in ugotovilo, da je ta pogodba nična. Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da se vzpostavi v vl.št. 501 k.o. zemljiškoknjižno stanje, kakršno je bilo pred sklenitvijo te pogodbe. Ugotovilo je namreč, da ni bila prava pogodbena volja strank sklenitev prodajne pogodbe marveč brezplačen prenos lastninske pravice. Ker sta stranki le navidez sklenili prodajno pogodbo, je ta absolutno nična (66. člen zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Izpolnjuje pa pogoje za veljavnost darilne pogodbe, zaradi česar ni ugodilo zahtevku za vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja. Za preklic daritve pa tožnica ni postavila ne navedb ne tožbenega zahtevka.

Neobrazloženo pritožbo tožeče stranke proti tej sodbi je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno, ker njen preizkus ni pokazal kakšnih kršitev procesnega in materialnega prava, ki jih sodišče upošteva po uradni dolžnosti.

Proti tej sodbi vlaga revizijo tožeča stranka iz razlogov po 1. in 3. točki prvega odstavka 385. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga vrhovnemu sodišču, naj razveljavi sodbi obeh sodišč in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Trdi, da je bilo kljub neobrazloženi pritožbi iz prvostopne sodbe razvidno, da sodišče ni upoštevalo modificiranega zahtevka za razveljavitev pogodbe o dosmrtnem preživljanju. Če bi sodišče z vidika tega zahtevka obravnavalo sporno pogodbo, bi ugotovilo, da je toženec izkazoval svojo "dobroto" do tožnice le do trenutka, ko je videl, da lahko dobi lastništvo hiše. Tožena stranka v odgovoru na revizijo povzema zatrjevane in ugotovljene dejanske okoliščine o razmerju, ki je vladalo med strankama, in predlaga zavrnitev revizije.

Pristojni javni tožilec se o vročeni mu reviziji ni izjavil. Revizija ni utemeljena.

Tudi če bi držalo, da nižji sodišči neutemeljeno nista obravnavali enega izmed tožbenih zahtevkov, to ne bi pomenilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka absolutne narave po drugem odstavku 354. člena ZPP, kar uveljavlja revidentka kot revizijski razlog. Lahko bi sicer šlo za relativno kršitev po prvem odstavku navedenega člena, vendar takšne kršitve tožeča stranka ni uveljavljala s pritožbo, zaradi česar je ne more šele v reviziji. Takšne vrste kršitev je mogoče uveljati v reviziji le, če so bile storjene v postopku pred sodiščem druge stopnje (2. točka prvega odstavka 385. člena ZPP) ali če jih, storjenih na prvi stopnji, višje sodišče kot takšnih navzlic pritožbi, ki jih je uveljavljala, ni ugotovilo in sankcioniralo. Skratka, ni mogoče pri uveljavljanju relativnih bistvenih kršitev postopka preskočiti pritožbene faze. Pa tudi sicer, naj bo navrženo, za takšno kršitev sploh ni šlo, ker je tožeča stranka s kasnejšo postavitvijo zahtevka za razvezo pogodbe o dosmrtnem preživljanju spremenila tožbo (prvi odstavek 191. člena ZPP), tej spremembi se je tožena stranka uprla (drugi odstavek 190. člena ZPP) in sodišče s sklepom spremembe ni dovolilo. Proti takšnemu sklepu je dovoljena samostojna pritožba (arg. a contrario iz osmega odstavka 190. člena ter 378. člen ZPP), vendar se ji je tožeča stranka odpovedala (prvi odstavek 349. člena v zvezi s 381. členom ZPP), te odpovedi pa zdaj ne more preklicati (tretji odstavek 349. člena ZPP).

Ne gre niti za to, da bi nižji sodišči zmotno uporabili materialno pravo, ker da nista obravnavane prodajne pogodbe, ki sta jo sicer šteli kot darilno, obravnavali z vidika možnosti njenega preklica zaradi velike nehvaležnosti obdarjenca. Revizija ima sicer prav, da se sme daritev preklicati, če obdarjenec zagreši proti svojemu dobrotniku veliko nehvaležnost (pravno pravilo paragrafa 948. občega državljanskega zakonika). Vendar tožeča stranka ni nikoli v postopku trdila, da je daritev preklicala in, razumljivo, česa takšnega tudi ne izkazala. Sodišče sodi le v mejah postavljenih zahtevkov (prvi odstavek 2. člena ZPP), takšnega zahtevka za vrnitev darila zaradi preklica daritve pa tožnica ni postavila, saj takšnega tožbenega temelja (prvi odstavek 186. člena ZPP) ni zatrjevala. Zahtevek za vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja je bil sicer postavljen, vendar zaradi razveze prodajne pogodbe oziroma ugotovitve njene ničnosti, ne pa zaradi preklica daritve. Takšna temelja sta različna, zaradi česar tudi ne gre za istovetnost zahtevkov (agr. iz prvega odstavka 191. člena ZPP). Sodišče torej ni smelo obravnavati zadeve z vidika preklica daritve in tako sploh ne gre za to, ali je bilo materialno pravo s tega vidika pravilno ali nepravilno uporabljeno.

Revizijsko sodišče je po uradni dolžnosti preizkusilo, ali ni morda glede drugih vprašanj materialno pravo nepravilno uporabljeno, vendar česa takšnega ni ugotovilo in ne gre niti za procesno kršitev, na kakršno pazi sodišče po uradni dolžnoti (386. člen ZPP). Zaradi vsega povedanega je moralo revizijo kot neutemeljeno zavrniti (393. člen ZPP).

Odločitev o revizijskih stroških tožeče stranke je zajeta z izrekom te odločbe (prvi odstavek 166. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP), odločitev o revizijskih stroških tožene stranke pa temelji na 155. členu ZPP, saj odgovor na revizijo spričo svoje vsebine ni v ničemer prispeval k odločitvi o njej.