Up-532/03 - 4

11. 2. 2004

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. z Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 27. januarja 2004 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 326/2000 z dne 29. 5. 2003 v zvezi s sodbo Upravnega sodišča št. U 573/98 z dne 3. 2. 2000 in odločbo Ministrstva za okolje in prostor št. 35601/0158/97 z dne 24. 2. 1998 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Urbanistični inšpektor je pritožnici izdal odločbo, na podlagi katere ji je naložil, da mora zaprositi za izdajo lokacijskega dovoljenja za stanovanjski nadomestni objekt v gradnji in ji izrekel nekatere prepovedi iz 76. c člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list RS, št. 18/84 in nasl. - v nadaljevanju ZUN). Zoper to odločbo se je ustavna pritožnica pritožila. Ministrstvo za okolje in prostor je kot instančni organ izpodbijani odločbi urbanističnega inšpektorja odpravilo in ustavni pritožnici izreklo strožji inšpekcijski ukrep in sicer, da mora v roku 60 dni odstraniti stanovanjski nadomestni objekt. Pravno sredstvo zoper to odločbo sta Upravno in Vrhovno sodišče zavrnili.

2.Ustavna pritožnica je za sporni poseg v prostor že pridobila lokacijsko in gradbeno dovoljenje, zato navaja, da bi šlo, če bi se odločba Ministrstva za okolje in prostor izvršila, za nezakonit poseg v pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave. Ustavni pritožnici naj bi bila kršena tudi pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave, ker naj bi Ministrstvo v pritožbenem postopku na podlagi spisnih podatkov ugotavljalo pravilnost dejanskega stanja, posledica katerega naj bi bila kršitev materialnega prava. Odločitev urbanističnega inšpektorja naj ne bi pomenila očitne kršitve materialnega prava, saj naj bi bila določba 73. člena ZUN vsebinsko nejasna. Poleg tega naj bi Ministrstvo v škodo ustavne pritožnice razširilo prepovedi iz 76.c člena ZUN. O inšpekcijskih ukrepih lahko odloča le organ urbanistične inšpekcije, ne pa Ministrstvo. Zato naj bi bili kršeni pravici do enakega varstva pravic iz 22. člena in pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Sprememba odločbe v škodo ustavne pritožnice naj bi pomenila kršitev ustavne pravice do učinkovitega pravnega sredstva iz 25. člena Ustave in naj bi bila v nasprotju z načelom pravne varnosti, kot delom načela pravne države iz 2. člena Ustave.

B.

3.Ustavna pritožnica zmotno razume pravno naravo ustavne pritožbe, ko skuša v njej uveljavljati svojo razlago prava, s katero v upravnem sporu ni uspela. Oporeka namreč pravilnosti uporabe materialnega prava, kar ne more biti predmet preizkusa pred Ustavnim sodiščem. Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v upravnem sporu, in ne presoja nepravilnosti pri ugotavljanju dejanskega stanja in pri uporabi materialnega in procesnega prava samih po sebi. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijano sodno odločbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice in temeljne svoboščine.

4.Dejstvo, da pritožnica s pravnimi sredstvi zoper odločitev o odstranitvi nezakonito zgrajenega objekta ni uspela, samo po sebi še ne pomeni kršitve pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave). Glede na navedbe v ustavni pritožbi bi Ustavno sodišče lahko presojalo, ali ni morda odločitev tako očitno napačna ali brez razumne pravne utemeljitve, da bi jo bilo mogoče označiti za samovoljno ali arbitrarno, kar bi predstavljalo kršitev pravice iz 22. člena Ustave. Tega pa izpodbijanim odločbam ni mogoče očitati, saj so tako Ministrstvo kot obe sodišči svoje odločitve utemeljili z razumnimi pravnimi argumenti. Pojasnili so, da po prvem odstavku 73. člena ZUN organ urbanistične inšpekcije odredi predpisani ukrep, če se je gradilo ali drugače posegalo v prostor brez lokacijskega dovoljenja, po drugem odstavku 73. člena ZUN pa se naloži pridobitev dovoljenja le v primeru, ko je zaradi naloženega inšpekcijskega ukrepa potrebna sanacija in so prav zaradi te sanacije potrebna ustrezna dovoljenja. Pritožnica je staro hišo porušila in pričela z gradnjo nadomestnega objekta.

Odločilno je, da je bil na objektu pritožnika izvršen poseg v prostor brez lokacijskega dovoljenja.

5.Pritožničina navedba, da ji je bila kršena pravica do pravnega sredstva, temelji na tem, da je v zvezi s pritožbo zoper odločbo urbanističnega inšpektorja, ki jo je sama vložila, instančni organ odločil v njeno škodo. Vendar je pritožnica kot tožeča stranka imela pred sodiščem prve stopnje tako glede uveljavljanja in ugotavljanja dejanskega stanja ter uveljavljanja pravnih stališč na razpolago enaka orožja kot tožena stranka. Po izdani sodbi je imela na razpolago pritožbo, s čimer ji je bila zagotovljena pravica po 25. členu Ustave. Obe sodišči in upravni organ pa so razumno pojasnili, da je v upravnem postopku, ki se vodi v javnem interesu, mogoče odločiti tudi v škodo stranke, ker je bil očitno kršen ZUN. V upravnem postopku mora organ varovati tudi javno korist. Zato sme ob reševanju pritožbe izpodbijano odločbo prve stopnje spremeniti v škodo pritožnice, vendar samo iz razlogov, določenih v drugem odstavku 244. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86 - v nadaljevanju ZUP86; odprava ali sprememba odločbe po nadzorstveni pravici, izredna razveljavitev in ničnost), ki je veljal v času odločanja Ministrstva. O pritožbi zoper odločbo urbanističnega inšpektorja je Ministrstvo kot instančni organ odločalo v skladu s svojo pristojnostjo po določbi 11. člena Zakona o organizaciji in delovnem področju ministrstev (Uradni list RS, št. 71/94 - ZODPM). Na podlagi prvega odstavka 243. člena ZUP86 je lahko organ druge stopnje odpravil odločbo in sam rešil stvar, če so bili zmotno presojeni dokazi, če je bil iz ugotovljenih dejstev napravljen napačen sklep glede dejanskega stanja ali če je bil napačno uporabljen pravni predpis. Ker je ugotovilo, da je bil ZUN očitno kršen, je Ministrstvo lahko samo meritorno odločilo.

Glede na navedeno so pritožničine navedbe o kršitvi 25. člena Ustave neutemeljene.

6.Neutemeljen je tudi pritožničin očitek o kršitvi pravice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave. To kršitev pritožnica vidi v izvršitvi izpodbijane odločbe. Izvršitev zakonite odločbe pa ne pomeni posega v zasebno lastnino, ki bi bil v neskladju z Ustavo.

7.Pritožničinega očitka, da je bila z izpodbijanima sodbama kršena določba 2. člena Ustave, v okviru postopka z ustavno pritožbo ni mogoče ocenjevati. V postopku z ustavno pritožbo Ustavno sodišče presoja le morebitne kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Navedena določba ne vsebuje kakšne človekove pravice in temeljne svoboščine, zato sama po sebi ne more biti podlaga za utemeljevanje ustavne pritožbe.

8.Ker očitno ne gre za kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot to zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

9.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 popr.) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata Milojka Modrijan