Jedro

Intenzivnost primarnega strahu tožnice zaradi izrečene grožnje je bila v obravnavanem primeru večja zaradi predhodnega ravnanja toženca proti drugemu, saj tožnica ni bila prepričana, da toženec izrečene grožnje ne bo uresničil. To pa ne pomeni, da je tožnici nastala škoda v posledici toženčevega ravnanja proti drugemu.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje delno spremeni v II. točki izreka tako, da se znesek 1.321,88 EUR nadomesti z zneskom 1.196,11 EUR.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožencu naložilo, da je dolžan tožnici plačati odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 4. 11. 2013 dalje do plačila. Odločilo je, da je toženec v roku 8 dni dolžan tožnici povrniti njene stroške postopka v znesku 1.321,88 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Naknadno je sodišče prve stopnje izdalo še dopolnilno sodbo P 39/2017 z dne 22. 11. 2018, s katero je izpodbijano sodbo dopolnilo tako, da je tožbeni zahtevek v presežku zavrnilo.

2. Toženec v pravočasni pritožbi izpodbija sodbo sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP1). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno, da razveljavi izpodbijano sodbo in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je tožnica nastanek škode izrecno vezala na izrečene besede toženca. V postopku pa je bilo nasprotno ugotovljeno, da je tožničina škoda vezana na toženčevo ravnanje do F. Ž. Ker tudi iz izvedenskega mnenja izhaja, da je intenziteta strahu predvsem posledica sosledja dveh za tožnico ogrožajočih stanj, je sodišče odškodnino dosodilo mimo trditev tožnice. Poudarja, da je sodišče v celoti sledilo izpovedbi tožnice, da v L. prihaja redkeje, da so njeni obiski krajši, pri čemer tožnica tega ni določno opredelila. Glede verodostojnosti tožničinih navedb se sodišče ni opredelilo do dogodka z dne 24. 9. 2011. Meni, da je zaključek sodišča v zvezi s tožničino preprečitvijo uporabe poti tožencu in neupoštevanjem začasne odredbe glede na intenziteto priznanega strahu, nelogičen. Tudi okoliščini, da se je tožnica udeleževala vseh sodnih postopkov ter da je bilo z opozorilom sankcionirano njeno ravnanje na kazenski obravnavi, kažeta, da ni bil izražen tožničin strah. Uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker sodišče ni postavilo novega izvedenca. Izvedenec namreč na pripombe toženca ni odgovoril, ampak je le vztrajal pri svojih zaključkih iz prvotnega mnenja. Meni, da sodišče ni upoštevalo, da so bili psihološki testi utemeljeni na navedbah tožnice. Z ugotovitvijo izvedenca, da je bil tožnici Helex predpisan šele 30. 5. 2012, se je izpovedba tožnice izkazala za neverodostojno. Na pristranskost izvedenca kaže tudi okoliščina opravičevanja tožničinega neiskanja zdravniške pomoči. Izvedenec tudi ni zadovoljivo pojasnil stališča, da naj bi bilo duševno stanje tožnice v letu 2006 posledica jemanja kortikosteroida. Prav tako je splošno znano, da je neposredni izraz občutka jeze nasproten od učinkov pomirjeval, kar kaže na nelogičnost izvedenčevega zaključka. Izvedenčev odgovor pa je bil nesprejemljiv in v korist tožnice tudi glede navedb o neupoštevanju začasne odredbe, saj odgovora ni želel podati. Glede odškodnine iz naslova razžalitve dobrega imena in časti izpostavlja, da izpodbijana sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih glede samega obstoja razžalitve, zaključki sodišča pa so tudi protispisni. Izrečene besede ne morejo hkrati predstavljati grožnje, zaradi katerih je tožnica lahko občutila strah in hkrati žalitev, saj se to že pojmovno izključuje ob dejstvu, da izrečenih besed objektivno ni mogoče šteti za žaljive. Sodišče se tudi ni opredelilo, da je tožnica protispisno zatrjevala, da je bila s strani toženca tepena kot otrok. Sodišče je trditveno podlago črpalo iz izpovedbe tožnice. Izpodbijana sodba pa tudi ne vsebuje obrazložitve, s čim naj bi prišlo do razžalitve. Sodišče je tudi nepravilno določilo tek obresti, saj toženec v zamudo ni mogel priti, preden je bil seznanjen z zahtevkom tožnice. Meni, da je višina odškodnine nesorazmerna glede na zatrjevani poseg v prizadete dobrine in tudi glede na primerljive primere v sodni praksi. Prav tako pa je šlo za enkraten dogodek, izrečene besede pa se tudi niso uresničile. Nadalje navaja, da sodišče ni odmerilo in priznalo toženčevih stroškov postopka, določene stroške pa je tožnici priznalo neupravičeno, saj vloge niso bile potrebne. Tožnici pa je sodišče priznalo tudi povrnitev sodne takse v previsokem znesku.

3. Tožnica je na vročeno pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev ter potrditev izpodbijane sodbe.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. V obravnavanem primeru gre za spor majhne vrednosti, v katerem so pritožbeni razlogi omejeni. Sodba, izdana v takem postopku, se sme izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Sodišče druge stopnje je posledično vezano na dejstveni substrat, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Izjemo predstavlja zgolj položaj, ko je sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovilo dejansko stanje (drugi odstavek 458. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi kot bistveno ugotovilo: - da je toženec 3. 7. 2011 v L. potem, ko je z osebnim terenskim vozilom zapeljal proti F. Ž., tožnici zagrozil, da jo bo zatolkel v asfalt, da je niti bager ne bo mogel pobrati; - da tožnica ob mislih na toženca še vedno občuti strah, zato na vikend ne prihaja več tako pogosto, njeni obiski pa so tudi krajši, predvsem pa hodi na vikend v dopoldanskem času, ko toženca ni doma; - da je obravnavani dogodek prizadel tožničino predstavo o preživljanju časa po upokojitvi, kar je okrepilo njene neugodne duševne simptome; - bližina toženčevega doma in verjetnost srečanja z njim generirajo neugodne občutke oziroma travmatizirajo tožnico, zato si pomaga z blažjimi pomirjevali, kot so Hova, Persen in Persenosan.

6. Toženec s pritožbenimi navedbami, s katerimi izpodbija dokazno oceno in dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, zaradi omejenosti pritožbenega preizkusa v sporu majhne vrednosti ne more uspeti, saj pritožbeno sodišče v sporu majhne vrednosti tudi ne sme preverjati, ali je bila dokazna ocena sodišča prve stopnje pravilna. Pritožbeno sodišče se zato do teh pritožbenih navedb ne opredeljuje.

7. Drži sicer, da je tožnica zahtevala odškodnino iz naslova strahu ter razžalitve dobrega imena in časti zaradi izrečene grožnje toženca, zaradi katere je bil toženec tudi pravnomočno obsojen storitve kaznivega dejanja grožnje. Vendar je tožnica v tožbi podala navedbe tudi o dogajanju pred izrečeno grožnjo, ki utemeljujejo intenzivnost strahu. Sodišče prve stopnje zato ni dosodilo odškodnine mimo trditvene podlage, kot to zmotno navaja pritožba, ter ji ni priznalo odškodnine zaradi toženčevega ravnanja proti F. Ž. Kot je to obrazložilo že Vrhovno sodišče RS s sodbo I Ips 54545/2011, s katero je zavrnilo zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenčevega (toženčevega v obravnavanem primeru) zagovornika v kazenskem postopku za identično dejansko stanje kot v obravnavanem primeru, so besede, ki jih je izrekel toženec tožnici, nedvomno takšne narave, da so objektivno zmožne povzročiti prestrašenost za življenje in telo, kar pa velja še toliko bolj, ker so bile besede izrečene nekaj trenutkov po dejanju na škodo F. Ž. Da je toženec ogrožal varnost F. Ž. pred grožnjo tožnici pritožba ne izpodbija. Tudi izvedenec je intenzivnost primarnega strahu tožnice v obravnavanem primeru ocenil kot nadpovprečnega, pri čemer okoliščina, da je izvedenec ugotovil, da je bil tožničin strah večji zaradi predhodnega ravnanja toženca proti F. Ž., ne pomeni, da je tožnici nastala škoda v posledici tega ravnanja. Kot je to pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, tožnica zaradi predhodnega ravnanja toženca ni bila prepričana, da toženec izrečene grožnje ne bo uresničil. 8. Poleg tega pa je ugotovljen strah tožnice tudi znak kaznivega dejanja grožnje po prvem odstavku 135. člena Kazenskega zakonika, ki ga stori, kdor z namenom ustrahovanja ali vznemirjanja resno zagrozi z napadom na življenje in telo. Glede na to toženec ne more uspeti s pritožbeno navedbo, da se tožnica ni mogla ustrašiti zaradi izrečene grožnje, kajti toženčevo resno grožnjo z namenom ustrahovanja, da bo napadel njeno življenje ali telo, je kot znak kaznivega dejanja opredelilo že kazensko sodišče v svoji sodbi, na katero je pravdno sodišče vezano.

9. Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje, da določeni dogodki in ravnanja tožnice po škodnem dogodku kažejo, da tožničin strah ni bil intenziven, in sicer naj bi tožnica 24. 9. 2011 na toženčevem dvorišču verbalno napadla sorodnike in delavce, v letu 2015 preprečila tožencu uporabo poti in neupoštevala izdano začasno odredbo, se udeleževala vseh sodnih postopkov ter bila z opozorilom sankcionirana na kazenski obravnavi. Te okoliščine namreč ne kažejo na to, da tožnica ob škodnem dogodku ni utrpela strahu v intenziteti, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, na podlagi izvedenskega mnenja in tožničine izpovedbe. Odločilno namreč je, kakšen strah je tožnica utrpela neposredno pred za življenje ter telesno in duševno integriteto nevarnim dogodkom ali nevarno situacijo in med njunim trajanjem. Torej kako intenzivna je bila njena afektivna reakcija na nevaren dogodek ali situacijo.2

10. Navedena ravnanja tožnice po škodnem dogodku pa tudi ne vzbudijo dvoma v pravilno ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bilo tožničino duševno ravnovesje porušeno. Dejanske ugotovitve, da tožnica na vikend ne prihaja več tako pogosto, da so njeni obiski krajši ter druge ugotovitve, kot jih je pritožbeno sodišče povzelo v 5. točki obrazložitve predmetne sodbe, na katere je pritožbeno sodišče vezano, kažejo, da je tožnica spremenila način življenja oziroma obnašanja po dogodku. Pri tožnici so torej bile prisotne posledice v daljšem časovnem obdobju, ki vplivajo na njeno duševno ravnovesje. Prav tako pa je bilo tudi ugotovljeno, da se je pri tožnici občutek strahu razvil v akutno stresno reakcijo, ki je trajala od 2 do 7 dni, zatem pa še v posttravmatsko stresno motnjo, kot to izhaja iz izvedenskega mnenja. Vse to kaže na njeno porušeno duševno ravnovesje. Glede na ugotovljeno intenzivnost strahu in porušeno duševno ravnovesje je sodišče prve stopnje tožnici utemeljeno priznalo odškodnino iz naslova strahu.

11. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka zaradi nepostavitve novega izvedenca. Ne drži, da izvedenec na pripombe toženca ni odgovoril, saj je v dopolnitvi izvedenskega mnenja z dne 5. 6. 2018 odgovoril na vse pripombe toženca ter dodatno obrazložil svoje mnenje. Pri tem vztrajanje izvedenca na prvotno podanem izvedenskem mnenju, ne pomeni njegove pristranskosti ali nepravilnosti mnenja. Zaslišanja izvedenca pa toženec ni predlagal. Glede pritožbenih navedb, da izvedensko mnenje temelji le na navedbah tožnice, je treba upoštevati, da je glavni način diagnoze na področju psihiatrije pogovor s pacientom. Tudi v obravnavanem primeru je izvedenec opravil pregled tožnice, pri katerem je poleg klinično psihološkega intervjuja, uporabil tudi psihodiagnostična sredstva. Navedeno ne vzbuja dvoma v pravilnost izvedenskega mnenja. Poleg tega pritožba ne more uspeti z izpostavljanjem, da se navedbe tožnice glede jemanja zdravil razlikujejo od ugotovitve izvedenca, ker skladno s tretjim odstavkom 254. člena ZPP to ni razlog za postavitev novega izvedenca, saj ne gre za nasprotja ali pomanjkljivosti v izvedenskem mnenju in tudi ne za utemeljen dvom v pravilnost mnenja. Tudi druge s pritožbo zatrjevane okoliščine ne narekujejo potrebe po postavitvi novega izvedenca, saj ne drži, da je izvedenec opravičeval tožničino neiskanje medicinske pomoči. Poleg tega samo dejstvo, da tožnica ni iskala medicinske pomoči takoj po škodnem dogodku, še ne pomeni, da ob škodnem dogodku ni utrpela strahu. Tudi ni splošno znano, kot to navaja pritožba, da je neposredni izraz občutka jeze nasproten od učinkov pomirjeval. Prav tako je izvedenec zadostno obrazložil mnenje glede tožničinega duševnega stanja v letu 2006. Ustrezen pa je tudi (ne)odgovor izvedenca glede neupoštevanja začasne odredbe s strani tožnice. Pritožbeno sodišče se na podlagi navedenega strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je izvedensko mnenje pravilno, popolno in strokovno. Zgolj nestrinjanje toženca z izvedenskim mnenjem pa ni razlog za postavitev novega izvedenca.

12. Neutemeljeno je tudi pritožbeno nestrinjanje z priznanjem odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi razžalitve dobrega imena in časti. Ne drži, da sodba ne vsebuje razlogov, s čim naj bi prišlo do žalitve. Iz 4. točke obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da tožnica vtožuje odškodnino glede na dejansko stanje, kot je bilo ugotovljeno v kazenskem postopku. Jasno je, da tožnica odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi razžalitve dobrega imena in časti zahteva zaradi izrečene grožnje, kar izhaja tudi iz 14. točke obrazložitve izpodbijane sodbe. V zvezi s tem je tudi neutemeljena pritožbena navedba, da se pojmovno izključuje, da bi grožnja povzročila strah in hkrati tudi žalitev oziroma poseg v čast in dobro ime. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je bila izjava toženca objektivno žaljiva. Ne drži, da je sodišče trditveno podlago črpalo iz izpovedbe tožnice, saj je tožnica v tožbi podala zadostne trditve glede razžalitve dobrega imena in časti.

13. Neodločilno je pritožbeno nasprotovanje obrestnemu delu zahtevka glede na ugotovitev sodišča prve stopnje, da toženec obrestnega dela zahtevka ni izrecno prerekal. Te ugotovitve sodišča pritožba tudi ne izpodbija. Pavšalno pa je tudi pritožbeno nasprotovanje prisojeni višini odškodnine, saj toženec za utemeljitev svojih pritožbenih navedb ni navedel nobenega primera iz sodne prakse, ki bi utemeljeval znižanje prisojene odškodnine, samo zatrjevano dejstvo, da gre za enkratni dogodek oziroma da se ravnanje toženca ni ponovilo, pa tudi ne vpliva na višino odškodnine, katere namen je zadoščenje oškodovancu za utrpelo škodo v škodnem dogodku in ne kaznovanje povzročitelja škode. Tudi sicer pa je višina odškodnine po oceni pritožbenega sodišča znotraj okvira dosojenih odškodnin v primerljivih primerih v sodni praksi.

14. Utemeljen pa je pritožbeni očitek napačne odmere stroškov postopka s strani sodišča prve stopnje. Drži, da je sodišče prve stopnje odmerilo le stroške tožnice v višini 1.652,35 EUR ter povrnitev 80 % odmerjenih stroškov (1.321,88 EUR) naložilo v plačilo tožencu. Pri tem pa sodišče ni odmerilo toženčevih stroškov postopka. Pritožbi je bilo zato treba v tem delu delno ugoditi in spremeniti sodbo sodišča prve stopnje v II. točki izreka tako, da je toženec dolžan tožnici povrniti 1.196,11 EUR stroškov postopka (in ne 1.321,88 EUR). Pritožbeno sodišče je odmerilo stroške toženca, in sicer mu je skladno z Odvetniško tarifo (OT)3 priznalo 200 točk za odgovor na tožbo (tar. št. 19/1), 200 točk za pripravljalno vlogo (tar. št. 19/1), 150 točk za drugo pripravljalno vlogo (tar. št. 19/2), 100 točk za tretjo pripravljalno vlogo (tar. št. 19/3), 100 točk za poravnalni narok (tar. št. 20/2), 200 točk za prvi narok za glavno obravnavo (tar. št. 20/1), 100 točk za drugi narok za glavno obravnavo (tar. št. 20/2), 50 točk za trajanje naroka nad eno uro (6. člen OT) ter 23 točk za materialne stroške (11. člen OT). Skupaj mu je pritožbeno sodišče priznalo 1123 točk, kar ob vrednosti točke 0,459 EUR znaša 515,46 EUR, z upoštevanjem 22 % DDV pa 628,86 EUR. Ker uspeh toženca znaša 20 %, to pomeni, da mu je tožnica dolžna povrniti 125,77 EUR. Po pobotanju navedenih zneskov (1.321,88 EUR - 125,77 EUR) mora toženec tožnici plačati 1.196,11 EUR prvostopenjskih stroškov.

15. V zvezi z odločitvijo o stroških postopka je neutemeljena pritožbena navedba, da je sodišče tožnici priznalo povrnitev sodne takse v previsokem znesku. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje po pomoti v obrazložitvi sodbe zapisalo, da je tožnici priznalo povrnitev sodne takse v znesku 413,10 EUR. Znesek 413,10 EUR namreč predstavlja seštevek vseh drugih odmerjenih stroškov tožnice in ne sodne takse. To je razvidno tudi iz priloge A11, iz katere izhaja, da je sodišče tožnici priznalo vračilo sodne takse v plačanem znesku, tj. 285,00 EUR. Prav tako pa je neutemeljeno pavšalno pritožbeno zavzemanje, da sodišče tožnici ne bi smelo priznali povrnitve stroškov za vloge, ki niso bile potrebne. Enako število vlog kot tožnica je namreč vložil tudi toženec, povrnitev stroškov za te vloge pa mu je pritožbeno sodišče tudi priznalo.

16. V preostalem delu je pritožbeno sodišče ob ugotovitvi, da tudi niso izkazane po uradni dolžnosti upoštevne kršitve procesnega ali materialnega značaja (drugi odstavek 350. člena ZPP), moralo pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijani, a nespremenjeni del sodbe (353. člen ZPP).

17. Toženec je v pritožbenem postopku uspel le v sorazmerno majhnem delu (le glede stroškov postopka na prvi stopnji ter še to v manjšem delu, tj. 125,77 EUR), zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 154. člena v povezavi z drugim odstavkom 165. člen ZPP). Tožnica pa z odgovorom na pritožbo ni prispevala k predmetni odločitvi, zato stroške nosi sama (prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999 s spremembami. 2 Glej Ana Božič Penko, Strah kot nepremoženjska škoda, Cankarjeva založba, Ljubljana 2003, str. 44. 3 Odvetniška tarifa, Uradni list RS, št. 2/2015 s spremembami.