Jedro

Začasna odredba ne predstavlja prekomernega sredstva zavarovanja, saj sta bili nepremičnini tožene stranke predhodno že obremenjeni z maksimalno hipoteko, ki daje drugemu upniku prednostno poplačilno pravico.

Če se predlaga vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude roka, mora predlagatelj obenem, ko vloži predlog, opraviti tudi zamujeno dejanje. To dejanje pa bi lahko bilo edino plačilo sodne takse za pritožbo. Predlog za obročno plačilo sodne takse za pritožbo je tožena stranka namreč vložila prepozno, zato to ni tisto dejanje, ki bi lahko ustrezalo pojmu zamujenega dejanja.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se izpodbijana sklepa potrdita.

II. Tožeča stranka sama nosi stroške postopka z odgovorom na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom z dne 31. avgusta 2012 ugovor tožene stranke N. d.o.o. zoper sklep o zavarovanju z začasno odredbo Okrožnega sodišča v Kranju, opr. št. I Pg 38/2008 z dne 10.4.2012 zavrnilo (I. točka izreka). Zahtevo tožene stranke, da ji tožeča stranka povrne stroške v zvezi z ugovorom zoper zgoraj navedeni sklep o zavarovanju z začasno odredbo, je zavrnilo (II. točka izreka). Sklenilo je, da je tožena stranka dolžna v 15-tih dneh od vročitve tega sklepa tožeči stranki povrniti 271,02 EUR nadaljnjih stroškov zavarovanja v zvezi z odgovorom na ugovor, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku tega roka dalje do plačila (III. točka izreka).

3. Proti sklepu se je tožena stranka pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Sodišču druge stopnje je predlagala, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in sodišču druge stopnje predlagala, da neutemeljeno pritožbo zavrne in izpodbijani sklep potrdi. Zahtevala je povrnitev stroškov postopka z odgovorom na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

O pritožbi proti sklepu z dne 31. avgusta 2012

5. Sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje denarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Upnik mora verjetno izkazati tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatev onemogočena ali precej otežena. Upnik pa ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo (1. do 3. odst. 270. člena ZIZ).

Tožena stranka ne nasprotuje dejanski ugotovitvi v izpodbijanem sklepu (točka 6), da prvemu pogoju, to je verjetnemu obstoju terjatve v skladu z določilom 1. odst. 270. člena ZIZ, sploh ni ugovarjala. Zato sodišče druge stopnje ni sledilo pritožbeni trditvi, da toženi stranki ni jasno, kateri argumenti glede izkaza verjetnosti so botrovali odločitvi sodišča v prid tožniku, da je več argumentov za sklep, da obstoji verjetnost terjatve tožeče stranke od tistih, ki so nasprotne takemu sklepanju. Sodišče druge stopnje namreč novih dejstev v skladu z določilom prvega odstavka 337. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ tudi v tem postopku ne sme upoštevati, saj tožena stranka niti ni zatrjevala, zakaj teh dejstev ni mogla navesti do izdaje odločbe sodišča prve stopnje.

6. Drugi pogoj, ki mora biti izpolnjen za ugoditev predlagani začasni odredbi pa je tožeča stranka temeljila na dejstvu, da bi dolžnik (tožena stranka) s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo. Zato tožeči stranki ni bilo treba dokazovati nevarnosti o onemogočanju ali precej oteženi uveljavitvi terjatve. Tožena stranka pa v pritožbi le ponavlja svoja stališča iz ugovora, na vse ugovorne trditve pa je sodišče prve stopnje že izčrpno odgovorilo v 6. do 14. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa. Sodišče druge stopnje se z vsemi navedenimi razlogi strinja in jih ne ponavlja.

7. Sodišče druge stopnje pritrjuje nosilnim razlogom v izpodbijanem sklepu, da je sodišče prve stopnje upoštevalo vse okoliščine konkretnega primera. Nepremičnini, ki predstavljata edino nepremično premoženje tožene stranke sta močno obremenjeni, saj je na njiju že vknjižena zastavna pravica v korist upnika B. d.d. in sicer maksimalna hipoteka po Pogodbi o ustanovitvi te hipoteke z dne 13.2.2008 v višini 350.000,00 EUR. Toženi stranki z verjetnostjo ne bo nastala posebna (znatna) škoda z izdajo te začasne odredbe, ki je v prepovedi obremenitve in odtujitve navedenih nepremičnin. Tožena stranka je tudi sama zatrjevala, da obroke banki redno odplačuje in da svojih nepremičnin ne namerava prodati, kar pomeni, da je začasna odredba na prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnin, ne bo dodatno obremenila. Začasna odredba tudi ne predstavlja prekomernega sredstva zavarovanja, saj sta bili nepremičnini tožene stranke predhodno že obremenjeni z maksimalno hipoteko, ki daje drugemu upniku prednostno poplačilno pravico.

8. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Sodišče druge stopnje pa tudi po uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa ugotavlja, da ni podana nobena absolutna bistvena postopkovna kršitev (2. odstavek 350., 366. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), materialno pravo pa je bilo pravilno uporabljeno. Zato je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

9. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu prvega odstavka 165. člena v zvezi s 155. členom ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ. Stroški postopka z odgovorom na pritožbo niso bili potrebni, zato jih sodišče druge stopnje tožeči stranki ni priznalo.

O pritožbi proti sklepu z dne 4. septembra 2012 O zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje

10. Sodišče druge stopnje v celoti pritrjuje razlogom v izpodbijanem sklepu, da je dolžna skrbnost vsake stranke pazljivo spremljati potek postopka in vsebino izdanih sodnih odločb in drugih sodnih pisanj. Prav tako mora po morebitni podelitvi pooblastila odvetniku zagotoviti nemoteno in potrebno komunikacijo z njim. Zato so neutemeljene pritožbene trditve, da je sodišče prve stopnje le posplošeno obrazložilo, da bi moral direktor zaradi svoje odsotnosti ukreniti vse potrebno, da se pravočasno sprejema pošta in izvaja plačila. Sodišče prve stopnje je namreč natančno navedlo, da bi direktor moral v času svoje odsotnosti ukreniti vse potrebno, da pravočasno plača sodno takso za pritožbo oziroma zagotovi vse potrebno, da bo ta plačana.

11. Tožena stranka pa ne napada dejanskih ugotovitev v izpodbijanem sklepu (točka 9 razlogov), da so bile trditve tožene stranke v zvezi z zaslišanjem direktorja tožene stranke V. preveč splošne. Zato sodišče pravilno ni izvedlo dokaza z njegovim zaslišanjem, saj sodišče ne izvaja dokazov zato, da bi s temi dopolnjevalo manjkajoče navedbe stranke (213. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

12. Taksna obveznost po Zakonu o sodnih taksah (ZST-1) nastane ob vložitvi pravnega sredstva (1. točka 1. odstavka 5. člena ZST-1). Sklep o oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu taks pa učinkuje od dne, ko je pri sodišču vložen predlog za oprostitev, odlog ali obročno plačilo in velja za takse za vse vloge in dejanja, za katere je nastala taksna obveznost tega dne ali pozneje, razen za takso zaradi zavlačevanja sodnih postopkov ter za takse po tar. št. 3005, 7401, 7402, 8401 in 8402, ali če ni v drugem zakonu določeno drugače (prvi odstavek 13. člena ZST-1).

Tožena stranka ni zatrjevala in ne izkazala, da bi ob vložitvi pritožbe dolžno sodno takso poravnala, predloga za obročno plačilo sodne takse za pritožbo pa ni vložila skupaj s pritožbo ampak s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje, torej prepozno.

Če se predlaga vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude roka, pa mora predlagatelj (tožena stranka) obenem, ko vloži predlog, opraviti tudi zamujeno dejanje (4. odstavek 117. člena ZPP). To dejanje pa bi lahko bilo edino plačilo sodne takse za pritožbo. Predlog za obročno plačilo sodne takse za pritožbo je tožena stranka namreč vložila prepozno, zato to ni tisto dejanje, ki bi lahko ustrezalo pojmu zamujenega dejanja po določilu 4. odstavka 117. člena ZPP.

Tudi iz tega razloga je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je predlog tožene stranke za vrnitev v prejšnje stanje zavrnilo.

O zavrženju predloga za dovolitev obročnega plačila sodne takse in, da se pritožba tožene stranke zoper sodbo tega sodišča šteje za umaknjeno

13. Kot je bilo pojasnjeno v prejšnji točki sklepa, je tožena stranka predlog za obročno plačilo sodne takse za pritožbo vložila prepozno. Odločitev o zavrženju njenega predloga za obročno plačilo sodne takse za pritožbo, vloženem tudi po izteku roka za plačilo sodne takse po plačilnem nalogu, je torej pravilna. Tožena stranka takse v predvidenem roku ni plačala. Zato je sodišče prve stopnje posledično, v skladu z določilom 3. odstavka 105. a člena ZPP ugotovilo, da se šteje, da je tožena stranka pritožbo umaknila (primerjaj sklep VS RS II DoR 98/2010 in sklep VS RS II DoR 524/2011).

14. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, sodišče druge stopnja pa tudi po uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa ugotavlja, da ni podana nobena absolutna bistvena postopkovna kršitev (2. odstavek 350. člena, 366. člen ZPP), materialno pravo pa je bilo pravilno uporabljeno, je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).