Jedro

Ker tožnik do vložitve pritožbe v upravnem sporu ni imel možnosti z uspehom izpodbijati domneve nelojalnosti, bi ga moralo sodišče prve stopnje (seznanjeno z odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-23/93 z dne 20.3.1997) pozvati, da navede dejstva in okoliščine in z njimi dokazovati zak. domnevo nasprotno.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1610/96-13 z dne 11.4.2001 se razveljavi in zadeva vrne istemu sodišču, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 popr. in 70/2000, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 29.1.1996. Z njo je bila zavrnjena njegova pritožba zoper odločbo Oddelka za notranje zadeve Občine L. z dne 18.10.1993, s katero je ugotovljeno, da se A.O. (tožnikova mati), rojena F., roj. 4.6.1901 v R., občina L., ni štela za državljanko SR Slovenije in jugoslovansko državljanko.

V razlogih izpodbijane sodbe med drugim navaja, da gre v zadevi za ugotavljanje državljanstva kot predhodnega vprašanja v postopku denacionalizacije na podlagi 3. odstavka 63. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen). Ta določba se v povezavi z 2. odstavkom 9. člena ZDen uporablja za ugotavljanje državljanstva upravičenca, če ta ni vpisan v evidenco o državljanstvu zaradi razlogov iz 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ (Uradni list DFJ, št. 64/45 in Uradni list FLRJ, št. 54/46, 90/46, 107/47, 88/48 in 105/48, v nadaljevanju ZDrz). Po tej zakonski določbi se niso štele za državljane FLRJ osebe nemške narodnosti, ki so na dan uveljavitve novele zakona (objavljene v Uradnem listu FRLJ, št. 105/48), to je dne 4.12.1948 živele v tujini in so se pred ali med vojno s svojim nelojalnim ravnanjem proti narodnim in državnim koristim narodov FRLJ pregrešile zoper svoje državljanske dolžnosti, kar pomeni, da te osebe niso pridobile državljanstva v FLRJ in s tem tudi ne državljanstva v RS. Po presoji sodišča prve stopnje je upravni organ pravilno ugotovil, da niso izpolnjeni pogoji po navedeni zakonski določbi, ker je bila tožnikova prednica A.O. oseba nemške narodnosti, kar izhaja iz arhivskega gradiva Pokrajinskega arhiva v M. (dopisa z dne 24.5.1993 s prilogami) in arhivskega gradiva Ministrstva za notranje zadeve v L. (dopisa z dne 12.10.1992), iz katerega je razvidno, da je v fondu Kulturbunda vpisana kot članica te organizacije. Iz zgodovinskih virov je znano, da je bil Kulturbund politična organizacija, ki je izvajala nemško raznarodovalno politiko, njeni člani pa so bili pripadniki nemške narodnosti oziroma tisti, ki so se zanjo opredelili. Iz spisne dokumentacije izhaja tudi, da je konec leta 1945, torej pred uveljavitvijo novele 2. odstavka 35. člena ZDrz, zapustila Slovenijo. S sklicevanjem na določbo 2. odstavka 159. člena ZUP/86 je zavrnilo tožbeni ugovor o neverodostojnosti arhivske dokumentacije, saj tožnik relevantnih nasprotnih dokazov ni predložil. Tožnik v pritožbi navaja, da je v zadevi sicer pravilno ugotovljeno, da je bila A.O. državljanka Kraljevine Jugoslavije in na dan 6.4.1941 domovinsko pristojna v takratno občino R. Zato je z uveljavitvijo Zakona o državljanstvu DFJ postala državljanka takratne DF Jugoslavije. Navedeni zakon je namreč v 1. odstavku 35. člena določal, da se z dnem njegove uveljavitve (28.8.1945) štejejo za jugoslovanske državljane vsi, ki so bili jugoslovanski državljani po veljavnih predpisih. Sodišče prve stopnje je ugotovitev, da imenovana ni pridobila jugoslovanskega državljanstva oprlo na novelo 2. odstavka 35. člena ZDvz, ki je bila uveljavljena 4.12.1948 in jo je v nasprotju z Ustavo RS in deklaracijo o človekovih pravicah uporabilo retroaktivno. Zato je materialno pravo zmotno uporabljeno.

Ugotovitev, da je bila A.O. oseba nemške narodnosti temelji na potrdilu z dne 20.8.1946 Okrajnega NOO v G.R., odločbi Okrajne zaplembene komisije v G.R., ki je bila pod isto številko izdana dne 27.9.1945, ter seznamih o članstvu v Kulturbundu, ki so kostrukt OZNE in zato neverodostojne listine. Ker za ugotovitev članstva tožnikove pravne prednice v Kulturbundu niso bili uporabljeni verodostojni originalni seznami te organizacije, je bilo dejansko stanje nepravilno ugotovljeno. Zato predlaga, da se tožbenemu zahtevku stroškovno ugodi in A.O. prizna državljanstvo Republike Slovenije.

Tožena stranka in Državni pravobranilec RS kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Ustavno sodišče Republike Slovenije je z odločbo, št. U-I-23/93 z dne 20.3.1997 (Uradni list RS, št. 23/97) ugotovilo, da določba 3. odstavka 63. člena ZDen v postopkih ugotavljanja državljanstva ni neskladna z ustavo. Po presoji Ustavnega sodišča v tej odločbi vsebuje določba 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstu FLRJ domnevo nelojalnosti, ki je bila glede na takratna zgodovinska dejstva upravičena, vendar je ni dopustno razlagati tako, da prizadeta oseba ne bi imela pravice izpodbijati te domneve in dokazovati nasprotnega.

Ustavno sodišče je v navedeni odločbi tudi presodilo, da glede na takratne povojne razmere in izid vojne tedanjemu zakonodajalcu, kljub uveljavitvi dejanske retroaktivnosti določbe 2. odstavka 35. člena ZDrz, ni mogoče očitati, da je ravnal nedopustno. V skladu z načelom pravne kontinuitete pri ugotavljanju državljanstva, je zato treba tudi v postopkih, ki jih danes vodijo pristojni organi na podlagi navedene zakonske določbe, priznati njeno pravno veljavo. Zato po presoji pritožbenega sodišča, tožnik v tem pritožbenem postopku, ne more uspešno uveljavljati ugovora nepravilne retroaktivne uporabe iste zakonske določbe.

V tem primeru je imel tožnik šele s pritožbo zoper sodbo možnost z uspehom uveljavljati dejstva in okoliščine o ravnanju, ki bi izpričevalo lojalnost njegove matere. Glede na prejšnjo razlago 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ te možnosti namreč ni imel v upravnem postopku, ne pred izdajo prvostopne odločbe z dne 18.10.1993, ne v pritožbi zoper to odločbo z dne 2.11.1993 in ne v tožbi, ki jo je vložil 5.4.1996, torej še pred objavo navedene odločbe Ustavnega sodišča. Zato tudi tožba ni mogla vsebovati nobenih konkretnih dejstev in okoliščin o ravnanju, ki bi izpričevali lojalnost njegove matere. Upravno sodišče pa, ki je že bilo seznanjeno z navedeno odločbo, bi moralo postopati v skladu z 44. členom ZUS, ter tožnika pozvati, da v določenem roku navede dejstva in dokaze, s katerimi izpodbija domnevo nelojalnosti, še zlasti zato, ker je tožnik v tožbi temu ugovarjal. Konkretna dejstva in okoliščine, ki bi jih tožnik v pripravljalnem postopku navedel, bi moralo sodišče prve stopnje presoditi na glavni obravnavi (2. odstavek 50. člena ZUS). Ker sodišče prve stopnje tožnika ni pozvalo naj predloži dokaze s tem v zvezi, je bistveno kršilo določbe postopka v upravnem sporu, saj za odločanje na seji in za zavrnitev tožbe ni imelo podlage v dejanskem stanju, ugotovljenem v upravnem postopku (51. člen ZUS). V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti navedene kršitve.

Obstoj ostalih dveh pogojev (nemška narodnost in življenje v tujini) je sodišče prve stopnje dovolj prepričljivo obrazložilo in pravilno zavrnilo tožbene ugovore v zvezi z njima. Pritožbeno sodišče se z navedenemi razlogi strinja. Zato zavrača pritožbeni ugovor o nepravilni ugotovitvi dejanskega stanja, ker je upravni organ presodil, da je bila tožnikova pravna prednica oseba nemške narodnosti in je na dan 4.12.1948 živela v tujini, na podlagi gradiva Pokrajinskega arhiva v M. in Ministrstva za notranje zadeve v L. Sodišče je odločalo le o zakonitosti izpodbijanega upravnega akta, zato po določbi 2. odstavka 23. člena ZUS trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Pritožbeno sodišče je glede na navedeno odločilo na podlagi 74. člena ZUS.