Jedro

Tožnikova skupna ocena za sporno leto „nezadovoljivo“ je nepravilna, zato je tožbeni zahtevek na razveljavitev ocene delovne uspešnosti tožnika za to leto utemeljen.

Sodišče prve stopnje je glede ocen, ki jih je komisija spremenila iz nezadovoljive v zadovoljive, nespretno navedlo, da te niso sporne (tožnik se je namreč zavzemal za višje ocene kot zadovoljivo, torej so zanj ocene bile sporne) in se posledično z njihovim preizkusom ni ukvarjalo. Vseeno pa tožena stranka napačno razloguje, da bi bilo potrebno v sodnem sporu preverjati, ali so bile ocene s strani komisije neutemeljeno zvišane, saj bi to predstavljalo nedopustno ravnanje v tožnikovo škodo.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se odločitev o stroških postopka, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožniku, spremeni tako, da se znesek 848,80 EUR zniža na 509,24 EUR.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z navedeno sodbo razveljavilo oceno delovne uspešnosti tožnika za leto 2012, ki je bila potrjena s sklepom Ministrstva A., Uprave B. št. ... z dne 16. 4. 2012 (pravilno 2013, vendar pa je letnica napačno zapisana tudi na samem sklepu). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti v roku 15 dni stroške postopka v višini 848,80 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh treh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje, ker ni zaslišalo ostalih, s strani tožene stranke predlaganih prič. Oprlo se je le na zapisnik seje komisije z dne 27. 4. 2013, na izpoved tožnika in priče C.C.. V sodbi ni razlogov, zakaj sodišče ni sledilo izpovedbam prič D.D. in E.E. oz. pisni izjavi slednje. Tudi ni zaslišalo sodelavcev (F.F., G.G., H.H., I.I., J.J., K.K. in L.L.). Navedlo je sicer, da je že iz izpovedi ostalih prič ugotovilo relevantne okoliščine glede tožnikovega dela, vendar pa priče niso bile predlagane v zvezi s tem. Vse priče so bile predlagane v dokaz, da tožnikova komunikacija s sodelavci in nadrejenima ni bila zadovoljiva, kar dokazuje tudi njihov dopis z dne 28. 10. 2012. Sodišče je napačno zaključilo, da ocene, ki jih je komisija spremenila, niso sporne. Kot sporne je ocenilo le tiste, ki jih komisija ni spremenila. Sodba je brez razlogov glede ločevanja spornih in nespornih ocen in je v tem delu ni mogoče preizkusiti. Dejansko stanje glede nespornih ocen ni ugotovljeno. Sodišče ni imelo razloga, da bi spremenjene ocene štelo za bolj pravilne od nespremenjenih. E.E. in D.D. sta povedali, da tožnik po končanem delovnem sporu po vrnitvi nazaj na delo ob nastopu dela po pogodbi z dne 1. 7. 2011 ni pokazal nobenega interesa, da se seznani z zahtevami delovnega mesta. Nikoli ni v celoti in samostojno opravljal nalog operaterja V, tudi ni prevzel nalog operaterja VI. Sodba je tudi v ostalem delu brez dokazne ocene. D.D. je izpovedala, da se je tožnik usposabljal dlje kot ostali. Šele junija 2012 je bila sprejeta odločitev, da je usposobljen za delo v dnevni izmeni, pa še to le za naloge operaterja V, v nočni izmeni ni delal, ker so operaterji opozorili, da za to ni sposoben. C.C. je napačno povedal, da je tožnik samostojno opravljal svoje delo že od 1. 8. 2011. To kaže na njegovo neverodostojnost. Ker je sodišče ugotovilo, da je tožnik delo opravljal samostojno, v obrazložitvi pa se ni opredelilo do tega, katerim od prej navedenih verjame in zakaj, je sodba brez razlogov. Tudi je zmotno ugotovilo, da je delo opravljal pravočasno, saj je D.D. izpovedala, da ni upošteval rokov, da je prihajalo do časovnih zamikov, da so bile naloge prenesene na sodelavce. Zmotne so tudi ugotovitve glede ustvarjalnosti. D.D. je povedala, da je tožnik občasno sicer imel kakšen predlog ali pobudo, a je ni želel sam realizirati. Očitno je le realizirana pobuda vplivala na višjo oceno. Navedena je povedala, da tožnik ni bil zanesljiv glede izpolnitve nalog, da ni sproti in točno prenašal informacij, na kar ga je večkrat opozorila. Glede odnosa do sodelavcev je izpovedala, da jih je tožnik ves čas spraševal in jih motil, vsem delal nemir. O tem je predložila dopis, ki ga je podpisalo sedem operaterjev. Čeprav je sodišče navedlo, da okoliščine, povezane z ovadbo tožnika zoper D.D. in E.E., niso mogle imeti vpliva na oceno za leto 2012 in da se zato do tega ne bo opredeljevalo, je nato vseeno navedlo še, da izjavi ne sledi, ker naj bi bila to reakcija na tožnikovo ovadbo in ji zato ni verjeti. Nepojasnjeno ostaja, zakaj so sodelavci podpisali izjavo. Zato bi bilo treba opraviti dokazno oceno te listine. Tožena stranka je v dokaz za nevzdržne medsebojne odnose predlagala zaslišanje vseh tožnikovih sodelavcev. Ker sodišče temu dokaznemu predlogu ni sledilo, je ostalo dejansko stanje zmotno ugotovljeno. D.D. je glede rezultatov dela navedla številna opravila, ki bi jih tožnik moral opraviti kot operater VI pa jih ni opravil in so jih namesto njega morali opraviti ona in sodelavci. Glede organizacije dela je izpovedala, da si tožnik dela ni zadovoljivo organiziral, da je slabo izkoristil delovni čas, da je zapuščal delovno mesto, kar je razvidno iz treh predloženih elektronskih sporočil. Opozarja, da se sodišče do teh listin ni opredelilo. Ne strinja se, da sodišče ni moglo poseči v oceno komunikacije, ki jo je komisija spremenila. Tudi sodišče samo je poudarilo pomen mnenja nadrejenega - da sodišče ne more nadomestiti subjektivne ocene nadrejenega o tem, kakšen je prispevek uslužbenca k delu organa. Izpoved tožnika ni bila prepričljiva, izpoved priče C.C. bi moralo sodišče oceniti bolj kritično. Ta je tudi povedal, da tožnik nanj ni prenesel nobenih znanj, ker tega ni potreboval. Tožnik ni posredoval nobenih znanj oziroma znanj z drugih področij. Tožena stranka izpodbija tudi odločitev o stroških postopka. Ker ima namreč tožnik prebivališče v M., prevozni stroški pooblaščenca iz N. niso potrebni stroški postopka.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje glede odločitve o glavni stvari ni storilo postopkovnih kršitev, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo, tako da se pritožbeno sodišče strinja z odločilnimi dejanskimi ugotovitvami in zavzetimi stališči sodišča prve stopnje, poseglo je le v odločitev o stroških postopka.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka tožnikovo delo v letu 2012 napačno ocenila kot nezadovoljivo, kar je najnižja možna ocena javnega uslužbenca. Res je sodišče prve stopnje med drugim navedlo, da sodišče ne more nadomestiti subjektivne ocene nadrejenega o tem, kakšen je prispevek javnega uslužbenca k delu organa, kar pa še ne pomeni, da je s tem izključena možnost javnega uslužbenca za uspeh v tovrstnem sporu, ki nenazadnje niti ni spor polne jurisdikcije. Tako da v zvezi z izpostavljenim stališčem ne gre za nasprotje med izrekom in razlogi sodbe, prav tako pa tudi ne gre za nasprotje med razlogi sodbe. Sodba tudi sicer ni obremenjena s kršitvijo 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kar pritožba uveljavlja predvsem z navedbami, da sodba glede določenih kriterijev ni zadosti obrazložena, da ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih. Četudi je sodba na nekaterih mestih skromno obrazložena, pa to še ne daje podlage za zaključek, da sodbe ne bi bilo mogoče preizkusiti, saj so razlogi za sprejem ugodilne odločitve iz obrazložitve sodbe vendarle razvidni. Pritožba s tem v zvezi prav tako neutemeljeno navaja, da sodba sploh ne vsebuje dokazne ocene, saj je nenazadnje bistvo obsežne pritožbe tožene stranke ravno v tem, da se ne strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, ker je dalo poseben pomen izpovedi priče C.C., namesto pričam tožene stranke.

7. Sodišče prve stopnje je upoštevalo, da so ocenjevanje uradnikov za leto 2012 urejali 16. do 20. člen Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nasl.) in Uredba o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (Uredba, Ur. l. RS, št. 51/2008 in nasl.). Delovna uspešnost se ocenjuje glede na rezultate dela, samostojnost, ustvarjalnost in natančnost pri opravljanju dela, zanesljivost pri opravljanju dela, kvaliteto sodelovanja in organizacijo dela ter druge sposobnosti v zvezi z opravljanjem dela (1. odstavek 17. člena ZSPJS). Podrobnejša opredelitev kriterijev po elementih delovne uspešnosti je v prilogi III Uredbe. Ocena delovne uspešnosti je lahko odlično, zelo dobro, dobro, zadovoljivo, nezadovoljivo (3. člen Uredbe). Odgovorna oseba oz. nadrejeni javnega uslužbenca, ki ga določi odgovorna oseba, mora izpolniti ocenjevalni list za ocenjevalno obdobje, ki je priloga Uredbe (4. odstavek 4. člena Uredbe). Če se uradnik ne strinja z oceno, lahko zahteva preizkus ocene pred komisijo. Veljavna ocena je ocena, s katero je bil seznanjen javni uslužbenec, v primeru zahteve za preizkus ocene pa ocena, ki jo določi komisija iz tega člena in je javnemu uslužbencu vročena. Zoper oceno komisije lahko javni uslužbenec uveljavlja sodno varstvo (17.a člen ZSPJS).

8. Na podlagi ocenjevalnega lista z dne 13.3.2013 in zapisnika seje komisije z dne 24. 4. 2013 (ki je ocene po petih postavkah zvišala iz nezadovoljivo na zadovoljivo), je sodišče prve stopnje ugotovilo naslednje ocene kriterijev oziroma elementov tožnikovega dela v letu 2012: - kriterij po elementu rezultati dela (strokovnost: zadovoljivo, obseg dela: zadovoljivo, pravočasnost: nezadovoljivo) - kriteriji po elementu samostojnost, ustvarjalnost, natančnost (samostojnost: nezadovoljivo, ustvarjalnost: nezadovoljivo, natančnost: zadovoljivo) - kriterij po elementu zanesljivost pri opravljanju dela: nezadovoljivo - kriteriji po elementu kvaliteta sodelovanja in organizacija dela (sodelovanje: nezadovoljivo, organizacija dela: nezadovoljivo) - kriteriji po elementu druge sposobnosti v zvezi z opravljanjem dela (interdisciplinarnost nezadovoljivo; odnos do uporabnikov storitev zadovoljivo; komuniciranje zadovoljivo: drugo nezadovoljivo).

9. Četudi je torej pristojna komisija skupno oceno (nezadovoljivo) iz ocenjevalnega lista potrdila, je glede petih postavk oziroma elementov (strokovno delo, obseg dela, natančnost, odnos do uporabnikov storitev, komuniciranje) oceno iz nezadovoljivo spremenila v zadovoljivo, medtem ko je ocena nezadovoljivo po preostalih kriterijih (pravočasnost, samostojnost, ustvarjalnost, zanesljivost pri opravljanju dela, sodelovanje, organizacija dela in interdisciplinarnost) ostala nespremenjena.

10. Res je sodišče prve stopnje glede ocen, ki jih je komisija spremenila iz nezadovoljive v zadovoljive, nespretno navedlo, da te niso sporne (tožnik se je namreč zavzemal za višje ocene kot zadovoljivo, torej so zanj ocene bile sporne) in se posledično z njihovim preizkusom niti ni ukvarjalo. Vseeno pa tožena stranka napačno razloguje, da bi bilo potrebno v sodnem sporu preverjati, ali so bile ocene s strani komisije neutemeljeno zvišane, saj bi to predstavljalo nedopustno ravnanje v tožnikovo škodo. Nerelevantne so torej pritožbene navedbe, da naj bi sodišče prve stopnje spremenjene ocene štelo za bolj pravilne od tistih, ki jih komisija ni spremenila, ter da je sodba brez razlogov glede ločevanja spornih in nespornih ocen. To za preizkus pravilnosti sodbe ni pomembno. Le če bi bil vlagatelj pritožbe tožnik, bi utegnilo postati relevantno vprašanje, ali je dejansko stanje glede ocen, ki jih je komisija zvišala, zadosti raziskano - ali bi torej morale biti višje. Ker pa je vlagatelj pritožbe tožena stranka, ne more uspešno izpodbiti petih ocen zadovoljivo.

11. Pritožba tako neutemeljeno uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja glede ostalih ocen oziroma glede razveljavitve skupne končne ocene tožnikovega dela. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je res takšna, da sodišče ni sledilo pričam tožene stranke (ocenjevalka D.D., njej nadrejena E.E.), izpovedi katerih povzema pritožba, ampak je sledilo predvsem tožnikovi priči C.C., s tem da je zaslišalo še tožnika ter predsednika in eno članico komisije. Kot že nakazano, pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je tudi preverljivo obrazložena. Sodišče prve stopnje je namreč obrazložilo okoliščine, zaradi katerih je pričanje C.C. ključen dokaz tega spora. Navedlo je, da je C.C. operater z najdaljšim (30 letnim) stažem pri toženi stranki, medtem ko je D.D. prišla k toženi stranki šele 1. 10. 2010 in je tako v letu 2012 prvič samostojno ocenjevala operaterje. Ne drži torej, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj je bila izpoved omenjene priče ključna za sprejem dokazne ocene in posledično za sprejem odločitve, ki je tožniku v korist. Po oceni sodišča prve stopnje je torej C.C. bolje poznal delo operaterja in je tako lahko pravilno ocenil, da je tožnik delo v letu 2012 opravljal dobro oziroma ni bil manj uspešen v primerjavi s sodelavci, ki so bili ocenjeni višje.

12. Sodišče prve stopnje je C.C., ki je tožnika uvajal v delo, utemeljeno sledilo tudi v delu izpovedi, da je tožnik delo operaterja VI opravljal v celoti, da je torej v letu 2012 poleg odzivov na telefonske klice opravljal tudi ostala dela tega delovnega mesta. Pritožba neutemeljeno navaja, da tožnik ni opravljal del tega delovnega mesta od kar je bil 1. 7. 2011 po uspehu v delovnem sporu reintegriran k toženi stranki. Kot je pravilno poudarilo sodišče prve stopnje, je tudi priča D.D. potrdila, da je bil tožnik zaposlen na delovnem mestu operater VI, upoštevalo pa je tudi opis nalog tega delovnega mesta po aktu o sistemizaciji. Pri tem je sodišče prve stopnje smiselno poudarilo, da celo če bi držalo, da je tožnik dejansko opravljal le naloge operaterja V, to še ne bi opravičevalo dejstva nezadovoljive ocene v letu 2012, saj je bila v prvi vrsti naloge navedene priče, da tožniku dejansko odredi naloge tistega delovnega mesta, ki ga je formalno zasedal. 13. Sodišče prve stopnje na predlog tožene stranke res ni zaslišalo tožnikovih sodelavcev (F.F., G.G., H.H., I.I., J.J., K.K. in L.L.), kar je obrazložilo tako, da je že iz izpovedi ostalih prič ugotovilo relevantne okoliščine glede tožnikovega dela. Vendar pa pritožba niti ne ugovarja takšnemu načinu obrazložitve zavrnitve dokaznih predlogov, saj poudarja, da priče niso bile predlagane v zvezi s tem, ampak za dokazovanje tega, da komunikacija s sodelavci in nadrejenima ni bila zadovoljiva, kar dokazuje tožnikova prijava mobinga z dne 29. 9. 2012. Kot že omenjeno, pa je komunikacija eden izmed tistih elementov ocenjevanja, glede katerega je komisija tožniku zvišala oceno iz nezadovoljivo na zadovoljivo, zato raziskovanje dejanskega stanja nazaj v smeri ugotavljanja nezadovoljive komunikacije ne pride v poštev, tovrstne pritožbene navedbe tako niso utemeljene.

14. Ne drži pritožbena navedba, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do listine z dne 29. 10. 2012, na kateri so podpisi tožnikovih sodelavcev. Resda je v točki 9 obrazložitve sodbe najprej navedlo, da se do okoliščin, povezanih s tožnikovo ovadbo zoper D.D. in E.E., ne bo opredeljevalo, češ da to na oceno dela ne more imeti vpliva, pri čemer je smiselno navedlo, da te listine tudi niso bile predočene komisiji ob preizkusu ocene dela. Nato pa je v točki 15 obrazložitve vendarle izpostavilo, da je priča C.C. izpovedala o tem, da izjavi z dne 29. 10. 2012 ni verjeti, saj da je šlo za reakcijo sodelavcev na tožnikovo prijavo mobinga zoper nadrejeni. Četudi se pritožba s takšnim zaključkom ne strinja, pa to še ne pomeni, da je ostalo nepojasnjeno, zakaj so sodelavci podali takšno izjavo. Ker pritožbeno sodišče sprejema dokazne zaključke sodišča prve stopnje, se pritožba neutemeljeno zavzema za ugotovitev, da je potrebno iz izjave sklepati na tožnikov neprimeren odnos do sodelavcev. Kot pa je v zvezi s tem povzelo sodišče prve stopnje, je C.C. izpovedal, da se je tožnik solidno razumel s sodelavci, in je tudi izrecno zanikal, da bi tožnik žalil sodelavce in vnašal nemir med operaterje, da pa je D.D. vpila na tožnika vpričo sodelavcev.

15. Pritožba še navaja, da je kot dokaz za nevzdržne medsebojne odnose predlagala zaslišanje vseh tožnikovih sodelavcev, in ker sodišče tega ni izvedlo, uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Vendar pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka dokaznega predloga z zaslišanjem sodelavcev niti ni podala npr. v zvezi z oceno sodelovanja, ampak, kot že omenjeno, v zvezi z oceno komuniciranja, zato tudi te pritožbene navedbe ne morejo biti utemeljene.

16. Pritožba posebej obširno izpodbija ugotovitev sodišča o tem, da je tožnik delo opravljal samostojno. Tudi s tem v zvezi očita sodišču prve stopnje, da je sledilo priči C.C. (in ugotovilo, da je tožnik delo opravljal samostojno že od 1. 8. 2011, torej že en mesec po nastopu dela), namesto D.D. (da je bil tožnik uveden v delo šele junija 2012). Zgolj zato, ker je C.C. izpovedal drugače od nadrejene, še ni neverodostojna priča, za kar se neutemeljeno zavzema pritožba, saj je ravno on uvajal tožnika v delu in je posledično gotovo relevantna priča v zvezi s temi okoliščinami. Ker je to sodišče prve stopnje ustrezno poudarilo, ne drži pritožbena navedba, da v sodbi ni navedlo razlogov, komu verjame in zakaj.

17. Tudi v zvezi s pravočasnostjo tožnikovega dela pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je utemeljeno sprejelo pojasnilo tožnika, potrjeno z izpovedjo priče C.C., da so bili roki, ki jih je nadrejena D.D. naložila tožniku za delo, izredno kratki in jih je bilo le redko mogoče doseči. 18. Prav tako je sodišče prve stopnje tudi v zvezi s preostalimi postavkami ocenjevanja (ustvarjalnost, zanesljivost, organizacija dela, interdisciplinarnost in drugo), izpostavilo, da pričevanje C.C. potrjuje tožnikovo pripravljenost za širjenje znanja in prizadevnost pri delu, pri čemer se je sodišče oprlo tudi na vsebino letnega razgovora za leto 2012. Pritožbeno sodišče torej ne sledi pritožbenemu zavzemanju, da bi le realizirana (ne pa zgolj podana) pobuda ali predlog lahko vplivala na višjo oceno. Sodišče prve stopnje je še utemeljeno poudarilo, da je tožnik v letu 2012 magistriral kot grafični inženir, da je pisal strokovne prispevke ter predaval, na omenjenem letnem razgovoru pa je tudi povedal, da se želi usposabljati in opravljati delo, kjer bo lahko uporabil znanje iz svoje stroke. Pritožba glede organizacije dela poudarja pričanje D.D. o tem, da je tožnik slabo izkoristil delovni čas, da je zapuščal delovno mesto, glede česar se sklicuje tudi na vsebino treh elektronskih sporočil ter sodišču prve stopnje očita, da se do teh listin ni opredelilo. Sodišče prve stopnje pa se je tudi glede teh okoliščin oprlo na izpoved priče C.C. o tem, da je tožnik naloge opravljal učinkovito, ter da je za odhod z delovnega mesta imel opravičljiv razlog. Sodišče prve stopnje se res ni izrecno opredelilo do vsebine omenjenih elektronskih sporočil. Vendar pa, četudi se sodišče v obrazložitvi sodbe do vsakega izvedenega dokaza posebej oziroma izrecno ne opredeli, to še ne pomeni, da tega dokaza dokazna ocena ne zajema. Dopustna je namreč dokazna ocena, ki poudarja ključne dokaze oziroma odločilna dejstva, iz katerih posredno oziroma implicitno vseeno izhaja, vsebina katerih dokazov ne kaže v smer odločitve sodišča. 19. V prid utemeljenega upoštevanja izpovedi priče C.C. kaže tudi izvedba soočenja te priče in priče D.D. v dokaznem postopku pred sodiščem prve stopnje. To se je ne le z zaslišanjem vsake posamezne priče, ampak celo z izvedbo soočenja dodatno prepričalo, čigavi izpovedi naj da večji pomen. Upoštevaje še relevantno okoliščino neposrednega zaznavanja vseh zaslišanih s strani sodišča prve stopnje ter jasno vsebino zapisnikov o izvedbi teh dokazov, pritožbeno sodišče izraža strinjanje z dokaznimi zaključki in siceršnjo presojo nezakonitosti izpodbijane ocene tožnikovega dela za leto 2012. 20. Pritožba je utemeljena le v manjšem delu. Tožena stranka pravilno navaja, da glede na tožnikovo prebivališče, ki je v M., stroški njegovega pooblaščenca za prihod iz N. v M., kjer je sedež Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, ne predstavljajo potrebnih stroškov postopka (155. člen ZPP), saj spada N. pod sodni okraj, ki je v pristojnosti zunanjega oddelka v Brežicah (13. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.). Odločitev o stroških postopka, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožniku, se zato spremeni tako, da se znesek 848,80 EUR zniža na 509,24 EUR (358. člen ZPP).

21. Ker sicer niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je v preostalem delu pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

22. Stranki krijeta vsaka sama svoje stroške pritožbenega postopka. Tožena stranka zato, ker je uspela le v sorazmerno majhnem delu, tožnik pa zato, ker odgovor na pritožbo za odločitev pritožbenega sodišča ni bil potreben (154., 155. in 165. člen ZPP).