Jedro

Pri določanju višine odškodnine za nepremoženjsko škodo po merilih na dan izdaje odločbe sodišče upošteva valorizirano akontacijo, ki je bi bila plačana oškodovancu.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba v 1. točki izreka spremeni tako, da se odškodnina za telesne bolečine zniža za 400.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa za 800.000,00 SIT in mora tožena stranka plačati tožnici 535.768,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.10.1999 do plačila.

V ostalem delu se pritožba tožene stranke, pritožba tožeče stranke pa v celoti zavrneta in se v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti 77.818,00 SIT pritožbenih stroškov, v 15 dneh pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora tožnici plačati odškodnino 1.735,768,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.10.1999 dalje, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Glede pravdnih stroškov je odločilo, da mora tožena stranka tožnici povrniti 151.206,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.10.1999 do plačila.

Zoper zavrnilni del sodbe se je po odvetniku brez navedbe pritožbenih razlogov pritožila tožeča stranka. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu tako spremeni, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Navaja, da je sodišče prve stopnje tožnici prisodilo prenizko odškodnino. Valorizacija izplačanih odškodnin ni utemeljena. Nerazumljivo je, da izplačani zneski podležejo valorizaciji, neizplačani pa ostajajo enaki, pri čemer zanje ne tečejo zamudne obresti.

Zoper obsodilni del sodbe, in sicer predstavlja izpodbijani del znesek 1.249.960,00 SIT, se je po odvetniku pritožila tudi tožena stranka, ki uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu tako spremeni, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma naj sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje na podlagi sicer pravilno ugotovljenega dejanskega stanja ni pravilno tehtalo interesov,ki jih glede določanja višine odškodnine opredeljuje Zakon o obligacijskih razmerjih - ZOR v 200. členu. Pri odmeri višine odškodnine je postopalo predvsem s stališča individualizacije, pri tem pa ni v zadostni meri upoštevalo tudi drugih meril iz 2. odstavka 200.člena ZOR. Pri odmeri odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je neupravičeno upoštevalo tožničino začasno odvisnost od tuje pomoči ter druge nelagodnosti med zdravljenjem, saj so te okoliščine pomembne pri določitvi odškodnine iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin in ne duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, pritožba tožene stranke pa je delno utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je valoriziralo delno plačano odškodnino tožeči stranki. Ni se mogoče strinjati s stališčem, da je pri tem uporabilo diskriminatorno merila pri vrednotenju akontacije in odmere denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo. Nasprotno, s tem ko je sodišče določilo denarno odškodnino za neporavnani del nepremoženjske škode po cenah na dan sojenja, polno odškodnino pa zmanjšalo za valorizirano vrednost delnega plačila, je realno enako ovrednotilo prisojeni znesek odškodnine in akontacijo.

Pri odmeri pravične denarne odškodnine za negmotno škodo je sodišče vezano na merila 200.člena ZOR. Ta pa so stopnja telesnih in duševnih bolečin ter strahu in njihovo trajanje (1. odstavek 200.člena ZOR) ter pomen prizadete dobrine, pri čemer odškodnina ne sme iti na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom (2. odstavek 200.člena ZOR). Glede na navedena merila poteka odmera odškodnine na dveh ravneh: konkretni in abstraktni. To pomeni, da je treba pri določitvi odškodnine upoštevati intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter strahu glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, vse s ciljem, da se pri njem doseže zadoščenje, ki bo te bolečine omililo. Hkrati pa mora biti odškodnina določena objektivno, in sicer glede na razmere med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje in glede na primerjavo z odškodninami za primerljivo škodo.

Pritrditi je očitku tožene stranke, da umestitev v nujne okvire, ki jo začrtuje razmerje med manjšimi in večjimi škodami in splošno stanje na področju odškodninskega prava, utemeljuje znižanje odškodnine za telesne bolečine in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

Odškodnina za telesne bolečine v višini 1.000.000,00 SIT znatno presega prisojene zneske v podobnih primerih. Že samo sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da sodi škodni primer v II. skupino poškodb po Fischerjevi razvrstitvi, torej med lahke primere.

Oškodovankino zdravljenje je v nasprotju s prepričanjem tožeče stranke, ki ga je izrazila v pritožbi, potekalo brez komplikacij in posebnosti, trajanje in intenzivnost njenih bolečin pa je bilo primerljivo s tistim v podobnih primerih. Upoštevajoč ugotovitve sodišča prve stopnje v zvezi s težo poškodbe, intenzivnostjo in trajanjem bolečin in nevšečnostmi med zdravljenjem, je po oceni pritožbenega sodišča primerna odškodnina iz naslova telesnih bolečin 600.000,00 SIT. Ob upoštevanju akontacije mora torej tožena stranka tožnici izplačati še 385.727,00 SIT.

Pravkar povedani argumenti v zvezi z načelom objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine narekujejo tudi znižanje odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

Materialnopravno je pravilno naziranje tožene stranke v pritožbi, da zmanjšanja življenjskih aktivnosti med zdravljenjem ni mogoče upoštevati kot pravno priznane odškodninske podlage za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Kratkorajno začasno omejitev življenjskih aktivnosti je treba kot nevšečnost med zdravljenjem ovrednotiti pri odmeri odškodnine za telesne bolečine.

Zaradi zavrte gibljivosti vratu lažje stopnje je tožnica zmanjšano sposobna za dela, ki zahtevajo dvigovanje bremen, težjih od 8 kg, za dela, ki so povezana s ponavljajočimi se sunkovitimi gibi glave, za dela, ki so vezana na dolgotrajne prevoze, in za dela, ki so povezana s prisilno držo glave ter za rekareativne in družabne aktivnosti.

Primerna odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti tožeče stranke je 700.000,00 SIT. Ob upoštevanju že plačane akontacije mora tožena stranka tožnici iz tega naslova izplačati še 128.605,00 SIT.

Sodišče prve stopnje odškodnine za tožničin strah ni odmerilo v prenizkem znesku, kot to meni tožeča stranka. Intenzivnost sekundarnega strahu, to je strahu za izid zdravljenja, se spreminja v soodvisnosti glede na poškodovani organ in na zaplete pri zdravljenju. Niti teža poškodbe niti komplikacije med zdravljenjem oškodovanke niso bili takšne stopnje, da bi bilo njeno duševno ravnovesje trajneje porušeno.

Ker je sodišče prve stopnje na pravilno ugotovljeno dejansko stanje pri odmeri višine denarne odškodnine zmotno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo in sodbo v izpodbijanem delu tako spremenilo, da je odškodnino za telesne bolečine znižalo za 400.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa za 800.000,00 SIT in mora tožena stranka tožnici plačati ob upoštevanju akontacije še 535.768,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.10.1999 dalje (4. točka 358. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). V ostalem delu je pritožbo tožene stranke, pritožbo tožeče stranka pa v celoti, zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Čeprav je sodišče delno ugodilo pritožbi tožene stranke, v stroškovni izrek ni posegalo (3. točka izreka). Glede višine tožbenega zahtevka je tožeča stranka sicer res uspela le s 15,9%, vendar pa je treba upoštevati, da je bil njen zahtevek po temelju utemeljen v celoti, zato je v postopku uspela z 57,9% (100% + 15,9% = 115,9 % : 2 = 57,9%), kar je več od 52%, kolikor znaša uspeh tožeče stranke po ugotovitvah sodišča prve stopnje.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 3. odstavka 154. člena v zvezi s 2. odstavkom 165. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela le v neznatnem delu (sporno 1.249.960 SIT), zaradi katerega niso nastali nobeni posebni stroški. Stroški so odmerjeni v skladu z veljavno odvetniško tarifo in Zakonom o sodnih taksah.