Jedro

Izbrisna tožba je v ZZK-1 urejena drugače, kot je bila urejena v ZZK. Pomembna razlika je, da po ZZK-1 izbrisne tožbe ni mogoče vložiti zoper dobrovernega vknjiženega pridobitelja knjižne pravice (tretji odstavek 244. člena navedenega zakona), kakršen je bil po ugotovitvah nižjih sodišč toženec; v tem je ZZK-1 strožji od pred njim veljavnega ZZK. Toda po obeh zakonih je aktivno legitimiran samo tisti, čigar pravice na nepremičnini, pridobljene pred vpisom, so bile z vpisom prizadete (pri čemer ni omejitve samo na osebe, ki so bile pred izpodbijano vknjižbo že vpisane v zemljiški knjigi, enako velja za originarne pridobitelje).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnika sta zemljiškoknjižna solastnika nepremičnine, vpisane v vložek št. 963 k.o. ..., vsak do 1/6-ine. Tožničin oče F. K. je glede svojega solastninskega deleža 2/3-in 4. 6. 2002 sklenil prodajno pogodbo s tožencem, ki je na podlagi te pogodbe 10. 6. 2002 predlagal vknjižbo solastninske pravice v svojo korist. 2. Po vložitvi zemljiškoknjižnega predloga in pred vknjižbo sta tožnika zoper toženca vložila tožbo, s katero sta zahtevala (i) ugotovitev neveljavnosti in (ii) izbris predlaganega vpisa solastninske pravice v korist S. D. ter vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja. Trdila sta, da sta poleg solastninskih deležev, ki sta jih pridobila pravnoposlovno, postala lastnika vsak še dodatnih 3/12-in nepremičnine na originaren način in sicer z izgraditvijo stanovanja v prostoru nekdanje delavnice na svoje stroške in s soglasjem predlastnikov – tožničinih staršev. F. K. je torej razpolagal tudi z njunim premoženjem.

3. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, pritožbeno sodišče pa je zavrnilno sodbo potrdilo. Stališče obeh sodišč je bilo, da je treba uporabiti določbe Zakona o zemljiški knjigi iz leta 2003 (v nadaljevanju ZZK-1) in ne Zakona o zemljiški knjigi iz leta 1995 (v nadaljevanju ZZK), ki izbrisno tožbo urejata različno. Po določbi tretjega odstavka 244. člena ZZK-1 je mogoče izbrisno tožbo vložiti le zoper nedobrovernega vknjiženega pridobitelja knjižne pravice. Sodišče prve stopnje je zapisalo (in pritožbeno sodišče mu je pritrdilo), da je pri presoji dobrovernosti odločilno le zemljiškoknjižno stanje in da ni pomembno, da je med tožnikoma in pravnim prednikom toženca tekla pravda zaradi ugotovitve solastninskega deleža tožnikov, zaradi katere naj bi toženec pogojeval plačilo dela kupnine s sklenitvijo dogovora o delitvi nepremičnine.

4. Sodbo pritožbenega sodišča tožnika izpodbijata z revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve procesnih pravil in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagata razveljavitev sodb sodišč prve in druge stopnje in vrnitev zadeve prvemu v novo sojenje.

5. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP(1)).

6. Revizija ni utemeljena.

**O zmotni uporabi materialnega prava**

7. Najprej revidenta uveljavljata, da bi moralo biti odločeno na podlagi ZZK, ker je ta zakon veljal v času vložitve tožbe in ne na podlagi ZZK-1, ki je stopil v veljavo pred izvršitvijo sporne vknjižbe. Z naslonitvijo odločitve na ZZK-1 je bila kršena prepoved retroaktivne veljave zakona iz 155. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS), prehodno določbo iz prvega odstavka 246. člena ZZK-1 pa sta nižji sodišči razlagali ustavno nekonformno.

ZZK-1 v prvem odstavku 246. člena določa, da se določbe tega zakona uporabljajo za vsa razmerja, v katerih zemljiškoknjižno sodišče do njegove uveljavitve še ni odločilo o vpisu. O razmerjih, o katerih je treba odločiti (tudi) na podlagi zemljiškoknjižnih predpisov, sodišča ne odločajo le v zemljiškoknjižnem postopku; enega od primerov, ko temu ni tako, predstavlja prav izbrisna tožba. Stališče revizijskega sodišča glede vprašanj, (1) ali zgoraj navedena prehodna določba velja za vse primere, ko se je postopek pričel v času veljavnosti ZZK, pa do uveljavitve ZZK-1 še ni bilo odločeno, ne glede na vrsto postopka, v katerem se razmerje obravnava, in (2) ali sta jo nižji sodišči razlagali ustavno skladno, na odločitev o reviziji ne more vplivati. Res je, da je izbrisna tožba v ZZK-1 urejena drugače, kot je bila urejena v ZZK. Pomembna razlika je, da po ZZK-1 izbrisne tožbe ni mogoče vložiti zoper dobrovernega vknjiženega pridobitelja knjižne pravice (tretji odstavek 244. člena navedenega zakona), kakršen je bil po ugotovitvah nižjih sodišč toženec; v tem je ZZK-1 strožji od pred njim veljavnega ZZK. Toda po obeh zakonih je aktivno legitimiran samo tisti, čigar pravice na nepremičnini, pridobljene pred vpisom, so bile z vpisom prizadete (pri čemer ni omejitve samo na osebe, ki so bile pred izpodbijano vknjižbo že vpisane v zemljiški knjigi, enako velja za originarne pridobitelje(2)), temu pogoju pa tožnika, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, nista zadostila.

8. Tožnika trdita tudi, da je bila z izpodbijano vknjižbo prizadeta njuna z vlaganji originarno pridobljena in v zemljiško knjigo nevpisana solastninska pravica (vsakega do 3/12-in) na nepremičnini, s katero je F. K. razpolagal s pogodbo v korist toženca; pogodba je zato v tem delu nična – veljavna je lahko le v delu, katerega predmet je bil solastninski delež prodajalca.

Kot sta pojasnila tožnika, sta po letu 1963 poslovni prostor (v že zgrajeni hiši), ki sta ga starša prenehala uporabljati, spremenila v dvosobno stanovanje. Trditvena podlaga ne omogoča sklepa, da je s tem nastala nova stvar, na kateri bi po pravnih pravilih takrat veljavnega Občega državljanskega zakonika (v nadaljevanju ODZ) z vlaganjem tožnika pridobila (so)lastninsko pravico; pa tudi, če bi nastala nova stvar, bi oviro za pridobitev (so)lastninske pravice na njej predstavljala njuna nedobrovernost: vedela sta, da je nepremičnina last tožničinih staršev (paragraf 418 ODZ), saj sta sama poudarila, da sta imela za predelavo njuno soglasje. Da bi šlo za pravnoposlovno pridobitev solastninske pravice z vlaganji (za kar bi morala biti poleg dogovora o gradnji dogovorjena tudi prav zatrjevana stvarnopravna posledica) tožnika nista uveljavljala. In ko je tako, tožnika pravice na nepremičnini, ki jo poskušata zavarovati z izbrisno tožbo, sploh nista pridobila. Z izbrisno tožbo že zato ne moreta uspeti.

Ne glede na navedeno je treba zavrniti še revizijske trditve, da je prodajna pogodba v delu, katerega predmet so nepremičnine, ki niso last prodajalca, nična.(3) Zaradi razlikovanja med zavezovalnimi pravnimi posli obligacijskega prava, ki so relativne narave in učinkujejo le med pogodbenimi strankami ter razpolagalnimi pravnimi posli stvarnega prava, ki so absolutne narave in učinkujejo tudi proti tretjim, je razpolaganje s stvarjo, ki ni last odsvojitelja, mogoče. V času sklenitve sporne prodajne pogodbe veljaven Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ) v 440. členu določa, da prodaja tuje stvari veže pogodbenika in da lahko kupec, ki ni vedel, ali ni mogel vedeti, da je stvar tuja, razdre pogodbo, če zaradi tega ne more doseči njenega namena, in zahteva odškodnino. Seveda pa to ne pomeni, da takšna pogodba tretjega (lastnika) veže in da je zoper njega mogoče naperiti kakršenkoli zahtevek iz tega naslova; slednje je posledica relativne pravne narave pravnih poslov obligacijskega prava. Načelo, da nihče na drugega ne more prenesti več pravic, kot jih ima sam, pa je aktualno le pri razpolagalnih pravnih poslih, saj je odraz razpolagalne sposobnosti pogodbene stranke.

**O procesnih kršitvah**

9. V reviziji se trdi, da je bil tožbeni zahtevek pravnomočno zavrnjen, ker tožnika nista zahtevkov, ki sta ju uveljavljala (na ugotovitev neveljavnosti vpisa in na izbris neveljavnega vpisa) kumulirala z zahtevkom na ugotovitev ničnosti ali na razveljavitev pravnega posla, ki je bil podlaga spornega vpisa, pri tem pa sta nižji sodišči spregledali obstoj litispendence; procesna pravila sta kršili, ker nista o ničnosti pogodbe odločili kot o predhodnem vprašanju in ker o kumulaciji zahtevkov izpodbijana sodba nima razlogov.

Očitek v zvezi z ničnostjo je neutemeljen. Vprašanje ničnosti pogodbe sodišče res lahko reši kot predhodno vprašanje. A v konkretnem primeru, ko tožnika nista pridobila stvarne pravice, ki bi jo lahko pred učinki domnevno nične pogodbe varovala z izbrisno tožbo, ničnost pogodbe ni bila (več) relevantna. Sicer pa zahtevek ni bil zavrnjen iz razloga, ker bi sodišče prve stopnje opustilo ugotavljanje ničnosti pogodbe zaradi zmotnega razumevanja (procesnih) predpisov o kumulaciji zahtevkov: ničnosti ni ugotavljalo zato, ker sta se tožnika nanjo prvikrat sklicevala šele v pritožbi, pritožbeno sodišče pa je pravilno pojasnilo, da bi prvostopenjsko sodišče na ničnost, če bi ocenilo, da je relevantna, sicer res pazilo ves čas postopka, a samo na podlagi pravočasnih trditev strank. Zato s tem, ko o ničnosti pogodbe ni bilo odločeno kot o predhodnem vprašanju, procesni predpisi (182. člen ZPP) niso bili kršeni. Prav tako ni res, da sodba pritožbenega sodišča nima, kot trdita revidenta, razlogov o pritožbenih trditvah, nanašajočih se na kumulacijo zahtevkov (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

Trditve o kršitvi pravil o litispendenci so nejasne in revizijsko sodišče zato nanje ne more odgovoriti.

10. Ker zahtevku ne bi bilo mogoče ugoditi niti v primeru ugotovitve toženčeve nedobrovernosti, je bilo izvajanje dokazov o njej nepotrebno. Zato so neutemeljene revizijske trditve, da so bila procesna pravila kršena tudi z opustitvijo dokaza z zaslišanjem strank, s katerim bi se potrdila toženčeva nedobrovernost. Ta dokaz je bil torej nepotreben, zavrnitev nepotrebnega dokaza pa ni v nasprotju s procesnimi pravili.

Sicer pa je po mnenju revizijskega sodišča zmotno stališče prvostopenjskega sodišča, ki mu je drugostopenjsko pritrdilo, da »je za presojo dobrovernosti pridobitelja relevantno le zemljiškoknjižno stanje in da zato niso pomembne trditve tožnikov, da je o ugotovitvi solastninskega deleža tekla pravda, zaradi česar je toženec pogojeval določen del kupnine ter da bi dobrovernost izključila le zaznamba izbrisne tožbe«(4) in zaradi katerega je bil očitno zavrnjen predlog za zaslišanje strank. To stališče očitno izvira iz naziranja, da je varstvo, ki ga nudi načelo zaupanja v zemljiško knjigo, brezpogojno, kar ne drži: pogojeno je z dobro vero v času sklenitve pravnega posla, na podlagi katerega se zahteva vpis in v času vložitve predloga za vpis.(5) Vsako in ne le na zaznambi izbrisne tožbe temelječe vedenje ali (ob zadostni skrbnosti) možnost vedenja, da se zemljiškoknjižno stanje morebiti razlikuje od dejanskega, dobro vero izključuje.

11. Revizija je neutemeljena, zato jo je je revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

Op. št. (1): Sodišče prve stopnje je sodbo izdalo pred uveljavitvijo zadnje novele ZPP 1. 10. 2008 (ZPP-D), zato je revizijsko sodišče skladno z določbo drugega odstavka 130. člena le-te odločalo na podlagi prej veljavnega besedila istega zakona (ZPP-UPP3).

Op. št. (2): Juhart, M., Dobrovernost kot pogoj za učinkovanje načela zaupanja v zemljiško knjigo, V. dnevi civilnega prava, Inštitut za primerjalno pravo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, Portorož 2007, strani 106 in 107 ter Tratnik, M., in Vrenčur, R., Zemljiškoknjižno pravo v teoriji in praksi, Inštitut za nepremičninsko pravo Maribor, Maribor 2008, stran 57. Op. št. (3): Tako sodbi II Ips 322/2006, II Ips 884/2008 in druge.

Op. št. (4): Glej prvi odstavek na 5. strani sodbe sodišča prve stopnje.

Op. št. (5): Primerjaj Tratnik, M. in Vrenčur, R., citirano delo, stran 33.