Jedro

Za določitev teka priposestvovanja je odločilno, kdaj se je parcela, ki je bila družbena lastnina, olastninila. To je odvisno od ugotovitev ustreznega zakona, na podlagi katerega je prišlo do lastninjenja.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (I. točki izreka sodbe) razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo primarnemu tožbenemu zahtevku. Ugotovilo je, da je M.D. lastnica nepremičnine parc. št. 1404/4 k.o. B. do celote in hkrati toženki naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati pravdne stroške v znesku 2.408,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka sodbe). Zavrnilo pa je tožničin zahtevek na izstavitev listine primerne za vknjižbo lastninske pravice pri nepremičnini parc. št. 1404 k.o. B. nanjo (II. točka izreka sodbe). Obrazložilo je, da je tožnica lastninsko pravico pridobila na podlagi priposestvovanja na podlagi takrat veljavnega ODZ (paragraf 1460 in paragraf 1468), kot tudi, na podlagi Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ur. list SFRJ, št. 6/80; ZTLR).

Zoper I. točko izreka sodbe se je pritožila toženka iz vseh pritožbenih razlogov 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 78/2007; UPB3; s spremembami in dopolnitvami; ZPP) in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek, vse s stroškovno posledico. Ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni dovolj raziskalo dejanskega stanja in se tudi ni opredelilo do njenih ugovorov, da ni izkazana nobena povezava med obsegom oziroma površino parcele št. 1404/4 k.o. B. in med navedbami tožeče stranke o obsegu njene posesti. Poudarja, da je v pisnih vlogah ves čas opozarjala, da iz navedb tožeče stranke ni razvidno, zakaj tožbeni zahtevek meri na priposestvovanje celotne parcele 1404/4 k.o. B., ki je nastala šele z odmero v letu 2007. Tudi v izvedenem dokaznem postopku ni podlage, zakaj naj bi predmetno nepremičnino tožnica uživala prav v takem obsegu, kot ga v naravi predstavlja parcela 1404/4 k.o. B. Opozarja, da je tožnik svojo predstavo o pravi meji zarisal tako, da je kvečjemu polovico parcele 1404/4 k.o. B. imel za svojo. Nepravilno je uporabljeno materialno pravo, saj je Vrhovno sodišče Republike Slovenije že večkrat odločilo, da se kljub pravnim pravilom ODZ na družbeni lastnini družbena lastnina ne more priposestvovati. Sodišče prve stopnje je očitno spregledalo, da je bila predmetna nepremičnina vse od leta 1948 družbena lastnina in da tedaj priposestvovalna doba ni tekla. Obrazložitev sodbe je v tem delu pomanjkljiva, zaradi česar je podana tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Niti po določbah ODZ tožeča stranka ne bi izpolnjevala pogojev za priposestvovanje. Pravične posesti ni imela, saj ni razpolagala z veljavnim pravnim naslovom. Sodba nima razlogov o tem, da šteje tožnico za pošteno in dobroverno posestnico. Obrazložitev je sama s sabo v nasprotju, saj po eni strani navaja, da za priposestvovanje v 30-letnem roku zadostuje dobroverna poštena posest, v naslednjem odstavku pa, da so predpostavke za pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem dobra vera, lastniška posest in pretek časa. Nedopusten je zaključek sodišča, da naj bi prišlo do napake pri parcelaciji parc. št. 1404/1 k.o. B. in da sporni objekt nesporno stoji na parc. št. 1242 k.o. B. Meja je bila očitno tudi za tožečo stranko nesporna, saj je bila dokončno urejena in tožnica v zvezi z ugotovitvijo meje ni sprožila nobenih postopkov. Iz dokumentov, ki jih je predložila tožnica sama, je jasno razvidno, da je hiša zgrajena drugje kot bi morala in je brez podlage sklep sodišča prve stopnje, da ni dvoma, da je objekt zgrajen v skladu z gradbenim dovoljenjem. Ne razume, zakaj se sodišče sklicuje na 2. odst. 44. člena Stvarnopravnega zakonika in ga uporabi v škodo tožene stranke in tudi ni jasno, zakaj tožena stranka ne bi bila dobroverni tretji. Sprašuje se, kaj je tisto, kar je navzven vidno, da utemeljuje tožbeni zahtevek na priposestvovanje površine v takem obsegu kot ga predstavlja parc. št. 1404/4 k.o. B. O tem sodba nima razlogov. Izraža nestrinjanje s stališčem sodišča prve stopnje, ki je za začetek teka priposestvovanja upoštevalo datum na fotografiji A12 in dodaja, da bi lahko začela teči kvečjemu kasneje, saj je tožnica sama povedala, da med vojno in takoj po vojni tja niso hodili, vse, dokler v letu 1967 ni bil objekt zgrajen do te mere, da ga je bilo možno uporabljati. Sodišče odloča tudi preko meje tožbenega zahtevka, ko zaključuje, da sporna nepremičnina nikoli ni bila družbena lastnina in da je prišlo do napake pri parcelaciji. Takšen zaključek gradi na izpovedbah prič (solastnikov), ki so menili, da meritve niso prave. Mapna kopija z dne 25.10.1967 ne dokazuje, da je počitniška hiša stala na parc. št. 1242 k.o. B, ampak, da bi tam morala stati. Ne drži, da objekt ne bi bil predstavljen in na podlagi fotografij takega zaključka ni mogoče napraviti. Ni jasno, zakaj naj bi tožnica predmetno nepremičnino priposestvovala tudi v primeru, če bi bila družbena lastnina. Po ukinitvi družbene lastnine priposestvovanje ne bi moglo začeti teči, saj bi to pomenilo, da sodišče upošteva takoimenovano izvenknjižno priposestvovanje, ki ga aktualna sodna praksa in teorija ne dopuščata. Iz previdnosti še dodaja, da ni pogojev za pridobitev lastninske pravice z gradnjo na tujem. Napačna je tudi odločitev o stroških, ki je zaradi skope obrazložitve ni mogoče preizkusiti.

Pritožba je utemeljena.

Ob preizkusu izpodbijane sodbe v okviru v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odst. 339. lena ZPP. Sodišče prve stopnje je očitno štelo, da je priposestvovana celotna nepremčnina 1404/4 k.o. B, kot je trdila tožnica, čeprav je parcela 1404/4 k.o. B. nastala šele v letu 2007. Toženec utemeljeno opozarja, da sodba o tem nima razlogov. Priposestvuje se lahko le v obsegu izvrševanja dejanske oblasti nad stvarjo. Gre za pomanjkanje razlogov o odločilnem dejstvu, kar na podlagi 1. odst. 354. člena ZPP narekuje ugoditev pritožbi in razveljavitev izpodbijane sodbe že iz tega razloga.

Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovitev: - da je pravni prednik tožnice (oče S.B.) pred začetkm vojne na lastni gozdni parceli št. 1242 zgradil malo hišico, ki so jo Nemci med vojno požgali in so ostali le temelji, - da je pravni prednik tožnice napisal prošnjo za dovolitev obnove 21.10.1967 (priloga spisa A7) in je bila hiša obnovljena do strehe dva meseca po razpisu ogleda za izdajo lokacijskega dovoljenja za obnovo 15.12.1967 (priloga spisa A8), - da je bilo gradbeno dovoljenje izdano 15.4.1970 (priloga spisa A6), - da je parc. št. 1404/4 k.o. B., glede katere tožnica uveljavlja pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja, nastala šele z odmero v letu 2007, - da je v trditveni podlagi tožbe tožnica navajala, da del parc. št. 1404/1 k.o. B., ki ga je priposestvovala, sedaj predstavlja, na podlagi določbe GURS GU K, št. 02112-562/2007, parc. št. 1404/4 k.o. B, - da je bil sedanji objekt zgrajen na temeljih starega, - da je bil nov objekt ob postavitvi postavljen na parc. št. 1242 k.o. B, kot je razvidno iz mapne kopije 25.10.1967, ocenilo, da je tožnica kot dobroverna lastniška posestnica pridobila lastninsko pravico na parc. št. 1404/4 k.o. B. na podlagi priposestvovanja. Zavzelo je stališče, da je pravni prednik tožnice objekt, ki sedaj stoji na parc. št. 1404/4 k.o. B. zgradil na parc. št. 1242 k.o. B, in je očitno prišlo do napake pri parcelaciji (v parcelno št. 1404/1 k.o. B. je pomotoma vključen tudi del parc. št. 1242 k.o. B.). Štelo je, da je potrebna priposestvovalna doba 20-ih let potekla 12.5.1960 oziroma najkasneje 24.12.1998, ne glede na to, ali se kot začetek teka upošteva datum 13.5.1940 (gre za datum na fotografiji, na kateri je razvidna prvotna lesena hiša, ki je bila med vojno požgana), ali leto 1967 (gre za datum, ko je pravni prednik tožnice vložil prošnjo za izdajo dovoljenja za izdajo obnovo hiše, 21.10.1967 oziroma je bil razpisan ogled za ugotavljanje pogojev za izdajo lokacijskega dovoljenja za obnovo 15.12.1967).

Tožnica je v trditveni podlagi tožbe uveljavljala lastninsko pravico na celotni parc. št. 1404/4 na podlagi priposestvovanja. Navajala je, da je bila prepričana, da del parcele 1404/1 k.o. B. (po parcelaciji v letu 2007 parc. št. 1404/4 k.o. B.) pripada parc. št. 1242 k.o. B., na kateri je bila njenemu očetu S.B. dovoljena gradnja počitniške hiše in je sporno parcelo dobil v zakonito posest najkasneje v letu 1969. Ob dejstvih, na katera opozarja toženka: - da je bila v letu 2007 opravljena parcelacija (parc. št. 1404/1 se je delila v parc. št. 1404/4 in 1404/3) ter se je kot urejena evidentirala meja med novo nastalo parc. št. 1404/4 in parc. št. 1242, - da objekt sedaj stoji na parc. št. 1404/4, ki je v lasti toženke; - da je bila parc. št. 1404/4 del prvotne parcele 1404/1; - da je bila parc. št. 1404/1 družbena lastnina; - da tožnica ni trdila, da bi bila meja med prvotnima parcelama (pred parcelacijo) parc. št. 1401/1 in 1242 sporna, je utemeljenost tožbenega zahtevka odvisna od vprašanja, ali je tožnica lahko priposestvovala (del) parc. št. 1404/1 (sedaj parc. št. 1404/4), kdaj je priposestvovanje začelo teči in kdaj se je izteklo.

Sodišče prve stopnje je, kot upravičeno opozarja toženka spregledalo, da je bila parc. št. 1404/1 k.o. B. že od leta 1948 družbena lastnina (podatki zgodovinskega zemljiškoknjižnega izpiska - B3). Ni jasno, na kakšni podlagi sodišče prve stopnje (11. stran obrazložitve sodbe) šteje, da je sporna parcela postala družbena lastnina po letu 1960 oziroma, da ni postala družbena lastnina.

Ker je bila parc. št. 1404/1 družbena lastnina, lastninska pravica na družbeni lastnini pa se kljub pravnim pravilom ODZ ni mogla priposestvovati, je za začetek teka priposestvovanja odločilno, kdaj je sporna parcela postala družbena lastnina oziroma, kdaj se je olastninila. Pravno zmotno je toženkino stališče, da po olastninjenju (ukinitvi družbene lastnine), priposestvovanje ne bi moglo začeti teči, ker ni dobrovern tisti posestnik, ki ni vknjižen kot lastnik v zemljiški knjigi. Toženka ni prerekala trditev tožnice, da je bilo šele v postopku o evidentiranju urejene meje in parcelacije parc. št. 1404/1 k.o. B., ugotovljeno, da počitniška hiša pripada nepremičnini parc. št. 1404/4 k.o. B. v lasti tožene stranke. Toženka pa je tudi sama navajala (3. točka odgovora na tožbo), da se je šele v denacionalizacijskem postopku, ki ga je sprožila vaška agrarna skupnost „D. K.“, ugotovilo, da je na parc. št. 1404/1 zgrajen počitniški objekt. Tožnici torej do leta 2007 ni mogoče odrekati dobrovernosti, ne glede na vpise v zemljiški knjigi.

Stališče sodišča prve stopnje, da se je priposestvovanje izteklo 12.5.1960, tudi če bi začelo teči že leta 1940, je pravno zmotno. Po eni strani zato, ker je sporna parcela že od leta 1948 družbena lastnina, po drugi strani pa tudi zato, ker je tožnica sama izpovedala, da v obdobju med vojno in po njej, vse do obnove hiše 1967), požgane med vojno, tja niso hodili (se posest ni izvajala).

Za začetek teka priposestvovanja dela parc. št. 1401/1 (sedaj parc. št. 1404/4) ni mogoče upoštevati leta 1967 (gradnja počitniške hišice), s prekinitvijo priposestvovanja, ko je stopil v veljavo ZTLR in njenim nadaljevanjem po sprejemu Ustave RS (razglašena 23.12.1991), s katero je bila družbena lastnina ukinjena, kot razloguje sodišče prve stopnje (priposestvovanje naj bi se izteklo najkasneje 24.12.1998 – sedem let od razglasitve Ustave RS), ki podrejeno dopušča možnost, da bi bila družbena lastnina.

Pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da tožnica do postopka evidentiranja meje v letu 2007 ni vedela, da počitniška hiša ne stoji na parc. št. 1242 k.o. B. Na podlagi predložene dokumentacije (lokacijsko dovoljenje 14.8.1969, ki mu je priložena mapna kopija 25.10.1967) je bila upravičeno lahko prepričana, da je njen pravni prednik počitniško hišo postavil na parc. 1242. Pritožbene trditve tudi ne vzbujajo dvomov v ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila hiša obnovljena na istih temeljih, kot je stala prvotna lesena hiša. Tudi po oceni pritožbenega sodišča predložene fotografije, v povezavi z izpovedbo tožnikov in prič (drugih solastnikov parc. št. 1242 k.o. B.), nudijo zadostno podlago za tako ugotovitev. Sodba ima razloge, zakaj šteje, da je tožnica poštena dobroverna posestnica (do postopka o evidentiranju urejene meje v letu 2007) in v zvezi s tem uveljavljana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 339. člena ZPP (da o tem ni razlogov), ni podana. Dobra vera se domneva in bi morala toženka dokazati morebitno nedobrovernost, ki je ni niti zatrjevala.

Za določitev začetka teka priposestvovanja je odločilna okoliščina, kdaj je družbena lastnina prešla v zasebno (kdaj je prišlo do olastninjenja družbene lastnine), saj priposestvovanje družbene lastnine (29. člen ZTLR) ni bilo mogoče. Pravno upravičenje na premoženju v družbeni lastnini je bilo treba preoblikovati v klasična lastninska razmerja, do česar ni prišlo z Ustavo RS, kot zmotno šteje sodišče prve stopnje. Zakonodajalec je številne predpise o lastninjenju družbenih nepremičnin, glede na namen uporabe posamezne vrste družbenih nepremičnin. Lastninjenje je bilo zaključeno z Zakonom o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (Ur. list RS, št. 44/97; ZLNDL), ki je v 3. členu določil, da nepremičnina postane lastnina fizičnih oseb oziroma pravnih oseb, ki imajo na nepremičnini pravico do uporabe oziroma njihovih pravnih naslednikov. Omenjeni zakon pa je veljal samo za tiste družbene nepremičnine, ki se niso olastninile že na podlagi prej sprejetih zakonov. Kmetijska zemljišča in gozdovi v družbeni lasti, s katerimi so upravljale zadruge (lastninjenje premoženja zadrug), je uredil v 74. členu že Zakon o zadrugah (Ur. l. RS, št. 13/92, s spremembami; ZZad).

Sodišče prve stopnje zaradi materialnopravnega zmotnega stališča, da je družbena lastnina prenehala že z uveljavitvijo Ustave RS, ni ugotavljalo, kdaj je prišlo do olastninjenja sporne parcele (1401/1). Tožbeni zahtevek je lahko utemeljen na drugačni materialnopravni podlagi. Ugotoviti bo treba, kdaj je prišlo do olastninjenja prvotne parcele 1404/1, kar je odvisno od ugotovitve ustreznega zakona, na podlagi katerega je prišlo do lastninjenja (bodisi ZZad, ali ZLNDL), od uveljavitve katerega se šteje začetek teka priposestvovanja. Glede na prehodno določbo 269. člena Stvarnopravnega zakona (Ur. l. RS, št. 87/2002; SPZ), zadošča 10-letna priposestvovalna doba, saj je SPZ združil dobrovernega zakonitega posestnika z dobrovernim posestnikom v dobrovernega lastniškega posestnika. Za obdobje od začetka teka priposestvovanja, do ugotovitve, da počitniška hiša stoji na parceli tožene stranke, bo treba ugotoviti tudi način izvrševanja posesti in obseg. Sodišče prve stopnje bo moralo v okviru materialnoprocesnega vodstva poskrbeti, da bosta stranki po potrebi dopolnili pomanjkljivo trditveno podlago.

Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, kar terja obsežno dopolnitev dokaznega postopka, ki je ne more odpraviti pritožbeno sodišče sâmo. Sodišče prve stopnje pa je zagrešilo tudi absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki jih pritožbeno sodišče ravno tako glede na njihovo naravo, ne more odpraviti sâmo, ne da bi kršilo pravico strank do pravnega sredstva (25. člen Ustave RS). Pritožbeno sodišče je zato pritožbi toženca ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (I. točka izreka sodbe) razveljavilo na podlagi 355. člena ZPP in 1. odst. 354. člena ZPP ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti ugotovljene pomanjkljivosti in dopolniti dokazni postopek, kot je bilo že obrazloženo.

Posledično zaradi razveljavitve odločitve o glavni stvari je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi stroškovno odločitev in bo o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje ter pritožbenih stroških odločalo sodišče prve stopnje s končno določbo (3. točka 165. člena ZPP).