Jedro

Družinsko nasilje bi sicer lahko bilo razlog za zaščito v obliki azila, če bi to nasilje bilo osnovano na podlagi vere, narodnosti, rase, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini ter če obstojijo drugi pogoji, relevantni po ZAzil. V obravnavanem primeru (mačeha muslimanske vere je domnevno preganjala pastorko, ki si je našla partnerja Srba pravoslavne vere) pa ni pogojev za azil, ker prosilka niti ni prosila za zaščito v izvorni državi Srbiji, ki dokazano nudi tudi zaščito pred tovrstnim preganjanjem.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 24.4.2007 in s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) tožnico oprostilo plačila sodnih taks. Z navedeno odločbo je tožena stranka v ponovljenem postopku v zvezi s sklepom Vrhovnega sodišča RS, št. I Up 142/2006-2 z dne 9.2.2006 in sodbo Upravnega sodišča RS v Ljubljani, št. U 559/2006-13 z dne 8.3.2006 na podlagi določbe 2. alineje 1. odstavka 34. člena Zakona o azilu (ZAzil, Uradni list RS, št. 51/2006-UPB) zavrnila tožničino prošnjo z dne 14.11.2005 za priznanje azila v Republiki Sloveniji in v skladu s 3. odstavkom 34. člena ZAzil odločila, da mora tožnica zapustiti Republiko Slovenijo nemudoma po pravnomočnosti odločitve. Tožena stranka je na podlagi izvedenega rednega ugotovitvenega postopka ugotovila, da tožnica ne izpolnjuje pogojev za podelitev mednarodne zaščite na podlagi 2. odstavka 1. člena ZAzil, saj je sicer navedla, da jo zaradi njene veroizpovedi preganja družina (tožnica je muslimanka, ki ima otroka s Srbom pravoslavne vere), česar pa tožena stranka na sprejema, saj naj bi bila po tožničini lastni izjavi glavni akter preganjanja njena mačeha, ki je prav tako muslimanske veroizpovedi. Tožnica ne izpolnjuje niti pogojev za pridobitev subsidiarne zaščite na podlagi 3. odstavka 1. člena ZAzil, saj ob vrnitvi v matično državo ne bi bila podvržena nevarnosti resne škode. To bi veljalo celo, če bi bilo vse njene izjave mogoče šteti za povsem verodostojne. V primerih družinskega nasilja je namreč zagotovljena v Srbiji zaščita tako na ravni zakonodaje kot tudi na ravni dejanskega delovanja državnih organov in civilne družbe.

Sodišče prve stopnje uvodoma ugotavlja, da je tožena stranka v ponovljenem postopku tožnico ustrezno seznanila s poročili mednarodnih organizacij in drugimi dokumenti, na katere je oprla svojo odločitev. S temi dokumenti je bila tožnica seznanjena na zaslišanju, ob sodelovanju tolmača za srbski jezik in ji je bila tudi dana možnost, da se izjavi o vsebini teh dokumentov. Strinjalo se je z ugotovitvijo tožene stranke, da tožnica kot razloge za svojo prošnjo za azil navaja praktično izključno družinsko nasilje. To nasilje že pojmovno ne more ustrezati navedenim razlogom za odobritev zaščite po ZAzil in se je zato na podlagi 2. odstavka 71. člena ZUS-1 strinjalo z razlogi tožene stranke in sledilo njeni odločitvi. Dodalo pa je še, da bi se tožnica zaradi družinskega nasilja v skrajnem primeru sicer lahko znašla v položaju, ki bi narekoval odobritev subsidiarne zaščite, vendar pa je tožena stranka tako možnost prepričljivo izključila na podlagi mednarodnih poročil in drugih dokumentov o položaju žrtev družinskega nasilja, tudi mater z majhnimi otroki v izvorni državi tožnice. Po mnenju sodišča pa je tožena stranka pravilno opozorila na okoliščino, da je tožnica stara 28 let in da ni kakorkoli vezana na svoje posvojitelje ali njihove otroke, ki naj bi bili glavni akterji preganjanja. Edino navedbo, ki bi vsebinsko lahko pomenila preganjanje iz verskih ali etničnih razlogov (zasmehovanje v šoli, ker je muslimanka) pa so že oddaljeni za več kot deset let in v nobenem pogledu niso bili neposreden razlog za zapustitev izvorne države. Kot nedovoljeno tožbeno novoto pa je sodišče zavrnilo tožničino navedbo, da so pristojni organi šele po enajstih dneh zabeležili njeno prošnjo za azil. Tožnica v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 75. člena ZUS-1 in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi prošnji tožnice za priznanje azila v Republiki Sloveniji, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi. Tožnica je bila prisiljena pobegniti iz izvorne države, saj je bila stalno izpostavljena maltretiranju svoje družine, dveh polsester ter očima in mačehe, ki so jo trpinčili. Je posvojenka in ne pozna svojih staršev, ko pa je spoznala fanta srbskega rodu in z njim zanosila, pa se je pričelo to maltretiranje. Vrgli so jo iz hiše in ji grozili, da jo bodo ubili. Res je, da so pristojni organi po enajstih dneh zabeležili njeno prošnjo, prosila pa je za azil takoj, ko je stopila v stik s policisti. Tožnico bi moralo sodišče zaslišati, in ker je ni, je s tem kršilo načelo zaslišanja in je sodba že zaradi tega izpodbojna. Ob zaslišanju bi se sodišče lahko prepričalo, da je bila prisiljena pobegniti iz izvorne države, ker je bila v življenjski nevarnosti, saj prijava na policijo v njeni izvorni državi nima nobenega učinka.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča je odločitev tožene stranke, da tožnica ne izpolnjuje pogojev za priznanje azila in mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji po določbah 2. odstavka 1. člena ZAzil, pravilna in zakonita. Razlogi, ki jih navaja tožnica kot razloge preganjanja, niso razlogi, relevantni po ZAzil, in ki bi jih Ženevska konvencija priznavala kot relevantne razloge za priznanje statusa begunca. Dejstvo, da tožnica ni niti poskušala prijaviti policiji zatrjevanega družinskega nasilja nad njo, pa čeprav bi to družinsko nasilje izhajalo iz narodnostnega oziroma verskega razloga, ker si je našla partnerja druge narodnosti in vere, izključuje možnost mednarodne zaščite zaradi preganjanja na podlagi vere, narodnosti, rase, pripadnosti določeni družbeni skupini ali političnemu prepričanju. Tožena stranka je namreč na podlagi mednarodnih poročil ugotovila, da je v primerih družinskega nasilja zagotovljena v Srbiji zaščita tako na ravni zakonodaje kot tudi na ravni dejanskega delovanja državnih organov in civilne družbe. Zato bi tožnica po presoji pritožbenega sodišča morala najprej poiskati pomoč pri pristojnih organih svoje države. Šele v primeru, če ji ti ne bi nudili pomoči, bodisi zaradi neustrezne zakonodaje, ali pa nedelovanja pravne države in civilne družbe, bi morebiti lahko bili izpolnjeni pogoji za priznanje mednarodne zaščite v obliki azila ali pa subsidiarne zaščite (2. ali 3. odstavek 1. člena ZAzil). Tožnica pa je sama še tudi v pritožbi navedla, da nasilja družine nad njo ni prijavila policiji, češ da "prijava na policijo v njeni izvorni državi nima nobenega učinka", na zaslišanju pa je še navedla, da bi jo v primeru vrnitve v domovino sigurno ubili, čeprav so ji bili na zaslišanju predočeni podatki o novi zakonodaji v Srbiji (sprejeti pred njenim odhodom iz Srbije) in o delovanju pravne države ter civilne družbe. Tožničine navedbe so tako v direktnem nasprotju s podatki, ki jih je tožena stranka zbrala v postopku o zaščitni zakonodaji Srbije ter delovanju tako sodišč in drugih državnih organov kot tudi civilne družbe v obliki zatočišč za ženske.

Tožena stranka je po presoji pritožbenega sodišča torej ugotovila vsa za odločitev relevantna dejstva, tako glede morebitnega priznanja azila v Republiki Sloveniji, kot tudi glede morebitnega priznanja subsidiarne zaščite. Odločitev tožene stranke je sodišče prve stopnje z zavrnitvijo tožničine tožbe sicer pravilno potrdila, vendar z razlogi, s katerimi se pritožbeno sodišče ne strinja v celoti, kar velja zlasti za stališče, da družinsko nasilje že pojmovno ne more ustrezati razlogom za odobritev mednarodne zaščite po ZAzil. Po stališču pritožbenega sodišča bi bilo po določbah ZAzil pojmovno možno podeliti mednarodno zaščito osebi, preganjani zaradi družinskega nasilja, nastalega iz narodnostnih, verskih in rasnih razlogov ali zaradi pripadnosti političnemu prepričanju oziroma določeni družbeni skupini, vendar pod pogojem, da izvorna država takega nasilja ne preganja ali ga celo spodbuja. Če pa ga preganja, pa preganjana oseba, tako kot v obravnavanem primeru, ne poišče pomoči v svoji državi, pa seveda ne moremo govoriti o preganjanju, relevantnem po ZAzil. Tudi pritožbeni ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Tožnica v pritožbi smiselno ponovi tožbene ugovore, ki jih je pravilno zavrnilo že sodišče prve stopnje. Tožnica niti v tožbi niti v pritožbi ni ponudila dokazov, na podlagi katerih bi lahko sodišče prve stopnje ugotovilo drugačno stanje, kot je bilo ugotovljeno v upravnem postopku in zato je sodišče po presoji pritožbenega sodišča lahko odločilo na seji in z neopravo glavne obravnave ni kršilo očitanih kršitev postopka v upravnem sporu.

Vrhovno sodišče je kot pritožbeno sodišče tožničino pritožbo zaradi navedenega zavrnilo na podlagi 76. člena ZUS-1 kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.