Jedro

Odločbo o vrnitvi se izda tujcu, ki nezakonito prebiva v RS. Z odločbo o vrnitvi se tujcu določi tudi prepoved vstopa v državo, če mu v skladu s petim odstavkom 67. člena ZTuj-2 ni bila omogočena prostovoljna vrnitev ali če tujec ni zapustil države v roku za prostovoljno vrnitev.

Določba sedmega odstavka ZUP ne zahteva, da bi morala biti odločba prevedena v pisni obliki v tuj jezik.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo odločil, da se tožnici, ki je državljanka Združenih držav Amerike in je v Republiki Sloveniji tujka, ki je dne 9. 1. 2013 ob 10 uri kršila določbo 2. točke prvega odstavka 60. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2), ker je kljub izrečeni prepovedi vstopa v Republiko Slovenijo na podlagi 66. člena ZTuj-2 nezakonito prebivala v Republiki Sloveniji, saj ji je bil z odločbo Policijske postaje Krško št. 2253-18/2012/1 (3J698-05) izrečen ukrep prepovedi vstopa v Republiko Slovenijo za čas šest mesecev. Na odločitev se je pritožila, drugostopenjski organ je pritožbo zavrnil, ukrepa pa tožnica ni spoštovala, zato je na podlagi prvega odstavka 69. člena ZTuj-2 prvostopni organ odločil, da se tožnica odstrani iz države ter se ji prepove vstop v Republiko Slovenijo za čas treh let, ki začne teči z dnem odstranitve tujca iz države. Iz obrazložitve izhaja, da je Policijska postaja Krško dne 9. 1. 2013 s pomočjo prevajalke za angleški jezik, A.A., tožnico zaslišala oziroma zapisala ustno izjavo stranke. Tožnica je izjavila, da ni zmožna za deportacijo na Hrvaško, saj bi bila v tem primeru brezdomka in to v najhladnejšem letnem času. Prav tako je zavrnila možnost vrnitve v Združene države Amerike, saj ji zdravstveno stanje onemogoča letenje oziroma potovanje z letalom. Organ prve stopnje se je pri odločitvi oprl na določbo 65. in 66. člena ZTuj-2, pojasnil je tudi, da ji glede na peti odstavek 67. člena ZTuj ni določil roka za prostovoljno vrnitev, saj obstajajo okoliščine, ki kažejo na nevarnost pobega, določene so v prvem odstavku 68. člena ZTuj-2. Omenjena okoliščina je v tožničinem predhodnem nezakonitem prebivanju v Republiki Sloveniji, ko je prekoračila dovoljen čas prebivanja oziroma ni zapustila države, kljub pravnomočnemu sklepu upravnega organa in zavedanju, da nedovoljeno prebiva v Republiki Sloveniji. Prav tako ni upoštevala odločbe Policijske postaje Krško o vrnitvi in prepoved vstopa v Republiko Slovenijo za čas šestih mesecev, to je od 8. 11. 2012 do 7. 5. 2013. Tožnica se je zoper prvostopno odločbo pritožila, drugostopni organ pa je njeno pritožbo zavrnil. Pri tem je še ugotovil, da je prvostopni organ nepravilno navedel, da je rok, v katerem tožnica ne sme vstopiti v državo, pričel teči z dokončnostjo odločbe o vrnitvi, to je od vročitve organa odločbe druge stopnje. ZTuj-2 namreč v četrtem odstavku 66. člena določa, da rok prične teči z dnem izvršitve odločbe o vrnitvi. Rok je tako pričel teči 17. 10. 2012, ko je bila tožnica z vlakom z mejnega prihoda Dobova odstranjena iz Republike Slovenije. Vendar po presoji tožene stranke ta kršitev na odločitev v zadevi ni vplivala.

Tožnica je zoper odločbo prvostopnega organa vložila tožbo, v kateri navaja, da slovenskega jezika ne razume, zato niti ni mogla prebrati vseh dokumentov in jih tudi ni razumela. Meni, da zgolj ustno prevajanje gospe A.A. ni bilo dovolj, s tem pa je bila tudi kršena njena pravica se pritožiti. Ugovarja, da ni pravično, da ji je bilo prepovedano bivanje v Republiki Sloveniji za šest mesecev, saj ne predstavlja nevarnosti za državo in ni razloga, da bi jo kaznovali za stvari, ki jih ni mogla nadzorovati. Prav tako ni pravično, da ji je bila izrečena prepoved prebivanja v Republiki Sloveniji za dobro treh let. Tožena stranka v odgovoru na tožbo povzema dosedanji potek postopka, zavrača tožbene ugovore in predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

Tožnica je na odgovor na tožbo odgovorila. Meni, da odločitev tožene stranke ni pravilna in ponovno poudarja, da slovenskega jezika ne razume. Izpostavlja tudi, da je hospitalizirana zaradi bolezni, nima sredstev za preživljanje, zato možnosti za zapustitev Republike Slovenije nima. Nadalje je tožnica vložila pripravljalno vlogo (4. 1. 2014) v kateri predlaga, naj sodišče odredi, da izvršitev prvostopne odločbe ni mogoče izvesti, dokler sodišče sodbe ne bi izdalo. Tožnica je v nadaljevanju v pripravljalni vlogi z dne 11. 1. 2014 navedla, da je invalid, da s pridobljenimi sredstvi v svoji domovini ne bi mogla preživeti. Nima družine ali prijateljev, brezdomstvo v ZDA pa je nevarno, saj obstaja velika nevarnost kriminalnih napadov na brezdomce. S tem utemeljuje svoj predlog za izdajo začasne odredbe.

Tožena stranka je v odgovoru na zahtevo na izdajo začasne odredbe odgovorila, da je bilo tožnici z odločbo Policije, Centra za tujce dovoljeno zadrževanje do 31. 1. 2014 na podlagi 73. člena ZTuj-2. Zadrževanje ji je dovoljeno zaradi zdravstvenih razlogov.

K 1. točki izreka: Tožba ni utemeljena.

ZTuj-2 v prvem odstavku 64. člena določa, da se odločbo o vrnitvi izda tujcu, ki nezakonito prebiva v Republiki Sloveniji, razen v primerih, ko je tujec prijet pri nezakonitem prehajanju državne meje ali v povezavi z njim in potem ni pridobil pravice do prebivanja, tujcu, ki je v postopku vračanja ali izročitve na podlagi mednarodne pogodbe o vračanju oseb, in tujcu, ki mu je bila izrečena stranska sankcija izgona tujca iz države. Če je postopek vračanja po mednarodni pogodbi končan tako, da tujec ni bil sprejet v državo pogodbenico, se mu izda odločba o vrnitvi. Nadalje prvi odstavek 66. člena ZTuj-2 določa, da se z odločbo o vrnitvi tujcu določi tudi prepoved vstopa v državo, če mu ni bila omogočena prostovoljna vrnitev v skladu s petim odstavkom 67. člena tega zakona ali če tujec ni zapustil države v roku za prostovoljno vrnitev.

Sodišče je ocenilo, da je prvostopenjski organ pravilno ugotovil, da so podani vsi navedeni razlogi za ukrep odstranitve iz države in prepovedi vstopa v Republiko Slovenijo. Glede navedenega sodišče sledi utemeljitvi izpodbijane prvostopenjske odločbe, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se sklicuje na utemeljitev prvostopenjskega organa. Sodišče zgolj poudarja, da je prvostopenjski organ pravilno ugotovil, da je Upravna enota Krško predhodno izdala sklep, s katerim je bil določen rok za prostovoljno zapustitev države in da tožnica v določenem roku ni zapustila države. Iz razloga, ker v skladu s petim odstavkom 67. člena ZTuj-2 tožnici ni bil določen rok za prostovoljno vrnitev, saj v konkretnem primeru obstajajo okoliščine, ki kažejo na nevarnost pobega iz prvega odstavka 68. člena ZTuj-2, to pa je njeno predhodno nezakonito prebivanje v Republiki Sloveniji, je tudi prepoved vstopa utemeljena na podlagi zgoraj citiranih zakonskih določil. V zvezi s tožbenimi navedbami, da tožnici ni bila omogočena pravica do udeležbe v postopku v jeziku, ki ga razume, sodišče ugotavlja, da ta pravica tožnici ni bila kršena. V prvem odstavku 62. člena ZUP je določeno, da upravni organ postopek vodi v slovenskem jeziku. V sedmem odstavku tega člena pa je določeno, da imajo stranke in drugi udeleženci postopka, ki ne znajo jezika, v katerem teče postopek, ali ga ne morejo uporabljati zaradi invalidnosti, pravico spremljati potek postopka po tolmaču. To določilo pa ne zahteva, da bi morala biti odločba prevedena v pisni obliki v tuj jezik. Prvostopenjski organ je dne 11. 10. 2012, ko je sprejemal ustno izjavo tožnice na zapisnik, omogočil tožnici spremljanje postopka v njenem jeziku, saj je bila prisotna prevajalka A.A. To pomeni, da je postopek potekal v skladu z zgoraj navedenim določilom ZUP. Tožničino nestrinjanje s predhodno izdanim sklepom Upravne enote Krško o zapustitvi države, pa ne more biti predmet tega postopka, saj so bila zoper ta sklep posebej predvidena ustrezna pravna sredstva. Iz izreka tega sklepa je povsem nedovoumno razvidno, da bi morala tožnica zapustiti državo.

Sodišče je odločilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. K 2. točki izreka: Tožnica je glede na navedbe predlagala izdajo začasne odredbe na podlagi 32. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), vendar je pogoje za izdajo začasne odredbe na podlagi navedenega določila mogoče presojati le do trenutka izdaje pravnomočne odločbe o glavni stvari. O tožničini tožbi je bilo odločeno na seji dne 22. 1. 2014 in tega dne je sodba v zvezi z njeno tožbo postala pravnomočna, saj pritožba zoper njo ni dopustna (prvi odstavek 73. člena ZUS-1). Ker torej tožničin predlog za izdajo začasne odredbe procesnih predpostavk ne izpolnjuje več, ga je bilo treba zavreči (tako tudi v sklepu Vrhovnega sodišča RS I U 121/2008 z dne 20. 3. 2008).