Jedro

Tožnica ne more uveljavljati, naj se odločba z dne 2. 4. 1984 izreče za nično, saj za to ne izkazuje pravnega interesa, kajti odpravljena in s tem materialnopravno neučinkujoča odločba v pravice tožnice več ne more posegati ter si z izrekom te odločbe za nično tožnica pravnega položaja ne bi mogla izboljšati.

Določbo 4. točke prvega odstavka 279. člena ZUP je treba razlagati, da je ničnostni razlog podan v primeru odločbe, ki bi lahko bila izdana le na zahtevo stranke, pa stranka te zahteve ni dala in tudi kasneje ni izrecno ali molče privolila v izdajo odločbe. Ker je v obravnavani zadevi prvostopni organ odločbo z dne 13. 12. 2005, ki je odločba o novi razdelitvi zemljišč komasacijskega sklada, v skladu z zakonom izdal po uradni dolžnosti, uveljavljani ničnostni razlog ni podan. Pri odločitvi o priznanju tožnici denarne odškodnine za razliko med vrednostjo vloženih in dodeljenih zemljišč gre za obvezen del odločitve v odločbi o novi razdelitvi zemljišč, torej se o vprašanju odškodovanja ne odloča na podlagi zahteve komasacijskih udeležencev.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Ministrstvo za kmetijstvo in okolje (v nadaljevanju upravni organ) je z izpodbijano odločbo zavrnilo predlog tožnice, da se za nično izrečejo odločba Komisije za izvedbo komasacijskega postopka na komasacijskem območju ... št. 462-01/1982 z dne 2. 4. 1984, odločba za izvedbo komasacijskega postopka v k.o. ..., k.o. ... in k.o. ... Občine Kranj št. 462-01/1982 z dne 22. 5. 1992 in odločba Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano RS št. 46404-150/97 z dne 13. 12. 2005. Organ v obrazložitvi odločbe navaja, da iz izreka odločbe z dne 2. 4. 1984 med drugim izhaja, da je tožnica vložila v komasacijski sklad v k.o. ... zemljišča s parc. št. 990, 1004, 1005, 1012, 1013, 1050, 1103, 1154 in 1052/2 v skupni površini 28.404 m2 in skupni vrednosti 1.407.010 c.e., iz komasacijskega sklada pa se ji v isti k.o. dodeli zemljišča s parc. št. 1869 in 1882 v skupni površini 28.017 m2 in skupni vrednosti 1.407.010 c.e. Iz izreka odločbe z dne 22. 5. 1992 (s katero je prvostopenjski organ na podlagi tožničine pritožbe nadomestil prejšnjo odločbo) je med drugim razvidno, da znaša skupna vrednost vloženih zemljišč 1.434.671 c.e., skupna vrednost dodeljenih zemljišč pa 1.407.10 c.e., kar predstavlja razliko 27.661 c.e. oziroma 86.769 SIT, ki naj se izplača tožnici. Iz izreka drugostopenjske odločbe z dne 13. 12. 2005 (s katero je drugostopenjski organ delno ugodil pritožbi tožnice) pa je med drugim razvidno, da znaša skupna vrednost vloženih zemljišč 1.333.375 c.e., skupna vrednost dodeljenih zemljišč pa 1.193.365 c.e., kar predstavlja razliko 140.010 c.e. oziroma 3.714.465 SIT, ki naj se izplača tožnici, z valorizacijo glede na gibanje cen življenjskih potrebščin na dan izplačila. Tožnica je podala predlog za ugotovitev ničnosti navedenih odločb iz ničnostnih razlogov po 4. in 5. točki 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Upravni organ navaja, da je iz dokumentov zadeve razvidno, da je tožnica vložila tožbo zoper odločbo z dne 13. 12. 2005, vendar je to sodišče s sodbo U 195/2006 z dne 5. 2. 2008 tožbo zavrnilo. Tožnica je vložila tožbo tudi na ugotovitev ničnosti odločbe z dne 13. 12. 2005, katero je sodišče s sklepom U 2390/2008 z dne 1. 2. 2010 zavrglo, pritožbo tožnice zoper navedeni sklep pa je Vrhovno sodišče RS s sklepom št. I Up 143/2010 z dne 1. 12. 2010 zavrnilo. Organ v nadaljevanju povzema določbe 4. in 5. točke prvega odstavka 279. člena ZUP, po katerih se za nično izreče odločbo, ki jo je organ izdal brez zahteve stranke (128. člen tega zakona), pa stranka pozneje v to ni izrecno ali molče privolila, in odločbo, ki je bila izdana kot posledica prisiljenja, izsiljevanja, posebnega primera izsiljevanja, pritiska ali drugega nedovoljenega dejanja. Organ ocenjuje, da ničnostni razlog po 4. točki prvega odstavka 279. člena ZUP ni podan. Komasacijski postopek se sicer začne na zahtevo (predlog) strank, vendar tedaj veljavni Zakon o kmetijskih zemljiščih iz l. 1979 (v nadaljevanju ZKZ/79) - pa tudi vsi kasnejši - to omeji na določeno večino, ki v konkretnem primeru pomeni tiste stranke, ki imajo več kot 50 % površin zemljišč na komasacijskem območju. ZKZ/79 je torej predvidel, da je mogoče uvesti komasacijski postopek tudi brez zahteve ostalih strank in je vključitev njihovih zemljišč v komasacijski sklad in njihova ponovna razdelitev legalna in legitimna. Poleg tega tožnica v dotedanjih postopkih morebitnega neizpolnjevanja navedenih pogojev za uvedbo komasacije ni učinkovito uveljavljala in tudi če bi jih, bi bila to zgolj bistvena kršitev postopkovnih določb oziroma materialnega prava, ne pa ničnostni razlog. Navedeno velja za odločbo z dne 2. 4. 1984, za odločbi z dne 22. 5. 1992 in 13. 12. 2005 pa to ne velja po naravi stvari, saj gre za odločbi o pritožbenih zadevah, ki se začnejo na pritožbo oziroma zahtevo stranke in sta bili očitno izdani na podlagi takih zahtev. V zvezi z uveljavljanim ničnostnim razlogom po 5. točki prvega odstavka 279. člena ZUP se je tožnica sklicevala na takojšen prevzem zemljišč, preden je bila odločba o novi razdelitvi zemljišč pravnomočna. Tožnica se je pri tem sklicevala na 93. člen ZKZ/79. Iz izreka odločbe z dne 2. 4. 1984 je med drugim razvidno, da komasacijski udeleženci prevzamejo zemljišče iz komasacijskega sklada v dejansko posest in last oziroma v uporabo po pravnomočnosti odločbe, začasno pa jih prevzamejo takoj, ko so jim pokazane posestne meje, najkasneje pa do 30. 4. 1984. Upravni organ pojasnjuje, da je navedba o tem, da ni bilo pogojev za začasni prevzem posesti, utemeljena le za obdobje od vročitve prvotne odločbe in do uveljavitve novele ZKZ/79 iz l. 1986, za obdobje od uveljavitve novele naprej pa neutemeljena. Začasni prevzem posesti na dodeljenih zemljiščih je bil tedaj namreč uzakonjen z novelirano določbo 93. člena ZKZ/79. Od vročitve prvostopenjske odločbe o novi razdelitvi z dne 2. 4. 1984 in do uveljavitve navedene novele ZKZ/79 za prevzem začasne posesti ni bilo pravne podlage in je bila v tem smislu nezakonita. Iz dokumentov zadeve je razvidno, da je tožnica posest prevzela, vendar po oceni drugostopenjskega organa to ni okoliščina, ki bi pomenila dejanje prisile, saj je bil ta prevzem prostovoljen. Pritožba zoper prvostopenjsko odločba namreč po splošnih pravilih ZUP zadrži njeno izvršitev, ki je v konkretnem primeru prevzem začasne posesti, takrat veljavni ZKZ/79 pa v postopkovnih določbah ni določal izjeme od tega pravila, to je da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe, sama odločba pa v izreku tudi ni povzela take določbe. Prostovoljnost prevzema se po oceni drugostopenjskega organa kaže v tem, da bi tožnica, ko je vložila pritožbo zoper prvotno odločbo o novi razdelitvi zemljišč z dne 2. 4. 1986 (pravilno: 2. 4. 1984), brez škodljivih posledic zase lahko odklonila prevzem začasne posesti, pa tega ni storila. Za odločbi z dne 22. 5. 1992 in 13. 12. 2005 pa je zatrjevanje prisilnega prevzema zemljišč nerelevantno, saj z njima odločitev glede prevzema posesti ni bila spremenjena oziroma je tožnica še naprej izvrševala začasno posest nad dodeljenimi zemljišči v nespremenjeni obliki.

Tožnica se z odločitvijo v izpodbijani odločbi ne strinja. Navaja, da je v postopku komasacije vložila v komasacijski sklad znatno več vredna zemljišča od tistih, ki jih je dobila v zameno, zaradi česar je bila močno oškodovana. V tistem času je izpolnjevala vse pogoje, ki jih je določal tedanji Zakon o kmetijskih zemljiščih glede statusa kmeta, zaradi česar škode ni želela imeti povrnjene v denarju, ampak v naravi. Njena kmetija je bila z odlokom, objavljenim v uradnem glasilu z dne 3. 7. 1970, tudi uvrščena med zaščitene kmetije ter se od nje zemljišča ne bi smela odtujevati, tako da je bila komasacija napravljena v nasprotju z veljavnimi predpisi. Organ se v izpodbijani odločbi ni opredelil do dejstva, da je bila kmetija tožnice uvrščena med zaščitene kmetije. Tožnica je že v predlogu za ugotovitev ničnosti odločb navedla, da komasacijski postopek ni bil izveden v skladu z nameni, ki jih je določal zakon, temveč so se zasledovali drugi interesi. V komasacijskem postopku je sosed tožnice A.A. pridobil parcelo tožnice št. 1052/2, katere pa ne obdeluje že več kot tri leta, svojo parcelo, ki je pred tem komasacijskem postopkom mejila na parcelo tožnice, pa je sosed prodal za pozidavo 18 stanovanjskih objektov. Organ se do tega dejstva prav tako ni opredelil, pa bi se moral, ker gre za pomembno dejstvo. Tožnica dalje navaja, da je bil komasacijski postopek izveden v nasprotju s tedanjimi pravili postopka, določenimi v drugem odstavku 93. člena ZKZ/79, saj je bil s takojšnjim prevzemom komasiranih zemljišč izveden nasilno, brez upoštevanja zakona, da se prevzem zemljišč pred pravnomočnostjo odločbe lahko opravi le v primeru, če se o tem sporazume večina komasacijskih udeležencev. Komasacija je bila torej v primeru tožnica vzpostavljena nasilno, brez možnosti učinkovite obrambe, kar izhaja tudi iz odločbe z dne 15. 8. 1986, ki jo je tožnica izpodbijala s tožbo v upravnem sporu, v katerem je Vrhovno sodišče odločilo z odločbo U 571/86 z dne 15. 4. 1986 (ter je zaradi nepravilnosti v postopku izpodbijano komasacijsko odločbo odpravilo). Prevzem posesti komasiranih kmetijskih zemljišč nasilno, brez veljavnega pravnega temelja pomeni nepopravljivo napako, zaradi česar je takšna odločba, ki je posledica prisiljenja in izsiljevanja, nična. Dejstvo je, da se z nasilnim takojšnjim prevzemom komasiranih zemljišč ni strinjala večina komasacijskih udeležencev, kar pa je nepopravljiva napaka in je zato potrebno postopati po prvem odstavku 281. člena ZUP. Vrhovno sodišče je namreč prvo komasacijsko odločbo odpravilo, pristojni upravni organ pa v nadaljevanju odločanja odločitvi Vrhovnega sodišča ni sledil, pač pa je neobstoječi pravni temelj za izvedbo nasilnega prevzema posesti komasiranih kmetijskih zemljišč saniral z novo nadomestitveno odločbo. Tožnica v nadaljevanju citira 83. člen takrat veljavnega ZKZ. Dalje navaja, da vsi upravni postopki, ki so kasneje sledili, dokazujejo, da so bila ravnanja državnih organov tudi kasneje izvedena proti tožnici ter mimo njenega zahtevka, kar se je odražalo tudi v tem, da se je odločalo o odškodnini, ker je tožnica iz komasacijskega sklada prejela manj vredna zemljišča, kot pa jih je vložila, in to čez dopustno mejo (do 5 % vrednosti in 15 % površine, pri čemer ni všteto zmanjšanje po prvem in drugem odstavku 90. člena ZKZ/79), čeprav tožnica odškodnine sploh ni zahtevala, ampak je zahtevala izpolnitev zahtevkov v naravi. Tožnica je tekom celotnega trajanja upravnih postopkov, to je od prve sodbe Vrhovnega sodišča naprej, kar pomeni preko 20 let, s pravnimi sredstvi uveljavljala le, da se ji povrnejo v sklad dana zemljišča, ki presegajo vrednost dodeljenih zemljišč, torej izpolnitev zahtevkov v naravi in ne v denarju. Posledica odprave komasacijske odločbe je vzpostavitev prejšnjega stanja, kar pa ni bilo napravljeno, čeprav je od tega minilo že 23 let; tožnica sedaj uveljavlja, da se ji vrnejo v posest zemljišča, ki presegajo vrednost iz sklada njej danih zemljišč, in sicer parc. št. 1050 in 1052/2, obe k.o. ... Odškodnina, ki jo je tožnica prejela po uradni poti na podlagi odločbe v višini 3.714.465,00 SIT oziroma 15.500,00 EUR, česar tožnica sploh ni zahtevala, pa naj se poračuna z izpadom dohodka, ki bi ga tožnica prejela, če bi v vsem tem času obdelovala navedena bolj rodovitna zemljišča, čeprav je bil izpad dohodka dosti višji. Nadalje se tožnica sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča U-I-26/97 z dne 13. 7. 2000, ki izrecno navaja, da pomeni za komasacijske udeležence, ki se s komasacijo ne strinjajo, poseg v njihovo lastninsko pravico in da država posledic neučinkovitega delovanja državnih organov ne more prevaliti na posameznike, kar je bilo povzročeno v komasacijskem postopku tožnice. Na podlagi povedanega tožnica meni, da bi drugostopenjski organ moral ugoditi njenemu predlogu in izreči odločbo z dne 13. 12. 2005 za nično ter vzpostaviti stanje, kakršno bi bilo, če nezakonitega upravnega akta sploh ne bi bilo. Za manj vredno kmetijsko zemljišče, ki je bilo tožnici dodeljeno iz komasacijskega sklada, tožnica zahteva, da se ji prizna odškodnina v naravi, s tem da se ji vrne v posest kmetijsko zemljišče s parc. št. 1050 in parc. št. 1052/2, obe k.o. ... Tožnica za izpad dohodka, ker je 23 let obdelovala iz zemljiškega sklada dodeljena manj vredna zemljišča, zahteva, da se ji prizna prekvalifikacija odškodnine v višini 15.500,00 EUR, ki ji je bila izplačana kot nadomestilo za manj vredna zemljišča. Tožnica sodišču predlaga, da tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo ter ugotovi ničnost odločb z dne 2. 4. 1984, 22. 5. 1992 in 13. 12. 2005. Zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka.

V naknadni vlogi, vloženi v roku za vložitev tožbe, tožnica dopolnjuje tožbo ter navaja, da ZUP točno predpisuje, kakšne so posledice odprave odločbe. Vrhovno sodišče pa je z odločbo U 571/86 z dne 15. 4. 1984 odločilo, da ni bilo pravne podlage za odvzem zemljišč iz posesti. Z odvzemom se tožnica ni nikoli strinjala ter je drugačna ugotovitev v izpodbijani odločbi protispisna. Da je šlo za nasilni odvzem, dokazuje tudi kazenski postopek, ki se je zaradi tako povzročenih nepravilnosti v postopku vodil proti sosedu A.A., kateremu je komasacija prinesla povečanje vrednosti njegovih zemljišč na račun tožnice. Če upravni organi sedaj trdijo drugače, kot je odločilo Vrhovno sodišče, pomeni to, da s svojo odločitvijo posegajo v pravnomočno odločbo tega sodišča, kar pa ni dopustno. Gre za vprašanje spoštovanja načela pravnomočnosti, ki pomeni obenem tudi varstvo pravnega reda in pravic tožnice. Nadalje tožnica pripominja, da so vsi nadaljnji postopki, ki so jih upravni organi vodili, potem ko je Vrhovno sodišče odpravilo komasacijsko odločbo, bili vodeni mimo zahteve stranke, saj je tožnica zahtevala vračilo v nedovoljenem presežku vzetih zemljišč, upravni organi pa so odločali o odškodnini. Tožnica dalje navaja, da izpodbijana odločba prezre, da citirana odločba Ustavnega sodišča določa, da se drugi odstavek 115. člena ZKZ nanaša na razlike med vrednostjo vloženih in novo dodeljenih zemljišč, vključno s tistimi, ki ne presegajo zakonsko določenega okvira iz 65. člena ZKZ (v ZKZ/79 je bil enak okvir določen v členu 89). Zaradi nepravilnosti, ki so se dogajale v komasacijskih postopkih, so nekateri pridobili več zemljišč, kot jim je pripadalo, na račun drugih, v danem primeru tožnice. To pa pomeni, kot ugotavlja odločba Ustavnega sodišča, nedopusten poseg v lastninsko pravico. Za odpravo tega stanja je po odločbi Ustavnega sodišča edino pravilna in zakonita rešitev sprememba komasacijske odločbe, na podlagi katere bo tožnica upravičena do vračila zemljišč, ki so ji bila odvzeta zaradi nepravilnosti, ki so se dogajale v komasacijskem postopku. Ustavno sodišče v odločbi v točki 28 izrecno navaja, da je razveljavilo le tisti del določbe, ki omogoča plačilo denarne odškodnine za razlike, ki so nastale kot posledica nepravilnosti pri izdaji odločb o novi razdelitvi zemljišč in ki ne omogoča odprave nepravilnosti, ugotovljenih v postopku na podlagi rednih pravnih sredstev, kar se je zgodilo v danem primeru. Tožnica vztraja pri podanem tožbenem predlogu ter ga še dopolnjuje s tem, da sodišču predlaga, da odloči, da se tožnici vrnejo zemljišča s parc. št. 1050 in 1052/2, obe k.o. ... Tožnica tožbeni predlog dopolnjuje tudi s podrejenim predlogom sodišču, naj odloči v skladu z odločbo Vrhovnega sodišča U 571/86 z dne 15. 4. 1987 in z odločbo Ustavnega sodišča U-I-26/97 z dne 13. 7. 2000, da se izpodbijana komasacijska odločba spremeni tako, da je zaradi nepravilnosti, ki so se dogajale pri komasacijskih postopkih, pri čemer je bilo tožnici preprečeno vlaganje učinkovitih pravnih sredstev, tožnica upravičena do vračila zemljišč s parc. št. 1050 in 1052/2, obe k.o. ..., s katerima je bila prikrajšana pri dodelitvi enakovrednih zemljišč v večjem obsegu, kot je to določal zakon. Tožnica se v dokazne namene sklicuje na dokumentacijo, ki je sestavni del upravnega spisa ter predlaga tudi svoje zaslišanje.

Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravne spise v zadevi.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporna zavrnitev predloga tožnice, da se za nične izrečejo odločbe, izdane o (novi) razdelitvi zemljišč iz komasacijskega sklada njej kot komasacijski udeleženki, z dne 2. 4. 1984, z dne 22. 5. 1992 in z dne 13. 12. 2005. Iz spisne dokumentacije v zadevi izhaja, da je o (novi) razdelitvi zemljišč iz komasacijskega sklada, kolikor se ta nanaša na tožnico, bilo odločeno z odločbo z dne 22. 5. 1992, ki je bila v pritožbenem postopku delno spremenjena z odločbo z dne 13. 12. 2005. Tako je bilo z odločbo z dne 22. 5. 1992 (pravnomočno) odločeno o vloženih in dodeljenih parcelah ter o vrednosti vloženih parcel 990, 1012, 1013 in 1103 ter dodeljene parcele 1869, vse k.o. ..., z odločbo z dne 13. 12. 2005 pa (pravnomočno, v zvezi s sodbo tega sodišča U 195/2006 z dne 5. 2. 2008) o vrednosti vloženih parc. št. 1004, 1005, 1050, 1154 in 1052/2 ter vrednosti dodeljene parc. št. 1882, vse k.o. ..., in o razliki med skupnima vrednostima vloženih in dodeljenih zemljišč, ter odločeno, da se ta razlika kot odškodnina v višini 3.174.465,00 SIT izplača tožnici, ob ustrezni valorizaciji za čas do izplačila, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločba z dne 2. 4. 1984 pa je bila z odločbo drugostopenjskega organa z dne 14. 2. 1992 odpravljena (zadeva pa vrnjena v ponovni postopek, v katerem je bila nato izdana odločba z dne 22. 5. 1992).

Dalje iz spisne dokumentacije v zadevi izhaja, da je tožnica v predlogu z dne 2. 2. 2011 za navedene odločbe predlagala, da jih organ izreče za nične, in sicer iz razlogov po 4. in 5. točki prvega odstavka 279. člena ZUP. Za odločbo z dne 2. 4. 1984 je uveljavljala, da je nična zaradi nasilne vzpostavitve komasacije, in sicer ker je bila odločitev o prevzemu posesti komasiranih zemljišč pred pravnomočnostjo odločb brez veljavnega pravnega temelja; zato je odločba po njenem mnenju posledica prisiljenja in izsiljevanja (5. točka cit. določbe). Iz odločb, ki so tej sledile (z dne 22. 5. 1992, z dne 13. 12. 2005), pa po njenem mnenju izhaja, da so organi mimo njenega zahtevka odločali o odškodnini zaradi razlike v vrednosti med vloženimi in dodeljenimi zemljišči, čeprav je ni zahtevala ter je zahtevala razliko v naravi (4. točka cit. določbe). Za tako uveljavljani ničnostni razlog iz 4. točke cit. določbe je organ presodil, da ni podan, ker je ZKZ/79 (pa tudi kasnejši zakoni) predvidel, da je mogoče uvesti komasacijski postopek na predlog strank, ki predstavljajo določeno večino (npr. imajo več kot 50 % površin zemljišč na komasacijskem območju); ta ničnostni razlog pa je po njegovi presoji mogoče uveljavljati tudi le glede odločbe z dne 2. 4. 1984, kajti preostali odločbi sta bili izdani na podlagi pritožb tožnice ter torej ne brez zahteve (pritožbe) tožnice. Po presoji organa tudi ni podan ničnostni razlog iz 5. točke cit. določbe. Zatrjevanje prisilnega prevzema zemljišč je po mnenju organa lahko relevantno le glede odločbe z dne 2. 4. 1984, medtem ko glede preostalih odločb ne (saj se je posest nad dodeljenimi zemljišči zgolj še naprej izvrševala v nespremenjeni obliki); pa tudi pri prevzemu posesti na podlagi odločbe z dne 2. 4. 1984 ni šlo za dejanja prisile, pač pa prostovoljen prevzem začasne posesti, ki bi ga tožnica tudi lahko odklonila, ko je vložila pritožbo, saj je pritožba zadržala izvršitev; pri tem niti ni pomembno, da do novele ZKZ/79 iz l. 1986 ni bilo podlage za odločitev o začasnem prevzemu posesti.

Za odločbo z dne 2. 4. 1984, za katero je tožnica predlagala, naj se za nično izreče iz razloga po 5. točki prvega odstavka 279. člena ZUP, kot že navedeno v 7. točki obrazložitve, sodišče ugotavlja, da ni pravno učinkujoča odločba, saj je bila z drugostopenjsko odločbo z dne 14. 2. 1992 odpravljena (odločitev v njej pa nadomeščena z odločitvijo v odločbi z dne 22. 5. 1992, izdani v ponovnem postopku). Za tako odločbo tožnica ne more uveljavljati, naj se izreče za nično, saj za to ne izkazuje pravnega interesa, kajti odpravljena in s tem materialnopravno neučinkujoča odločba v pravice tožnice več ne more posegati ter si z izrekom te odločbe za nično tožnica pravnega položaja ne bi mogla izboljšati; če je odločba odpravljena ali izrečena za nično, je namreč v obeh primerih enako to podlaga za odpravo pravnih posledic, ki so iz nje nastale (281. člen ZUP). Zato sodišče odločitvi organa o zavrnitvi predloga, da se za nično izreče odločba z dne 2. 4. 1984, pritrjuje, čeprav iz drugih razlogov.

Glede odločb z dne 22. 5. 1992 in 13. 12. 2005, s katerima je odločeno o razdelitvi zemljišč iz komasacijskega sklada, kolikor se razdelitev nanaša na tožnico, in o odškodnini (v denarju), do katere je upravičena zaradi dodeljenih manj vrednih zemljišč, pa je tožnica uveljavljala ničnostni razlog po 4. točki prvega odstavka 279. člena ZUP, ker sta organa odločala mimo njenega zahtevka o odškodnini v denarju, čeprav je tožnica zahtevala razliko v zemljiščih. Tudi glede odločbe z dne 22. 5. 1992 sodišče ugotavlja, da o odškodnini z njo ni bilo odločeno, ker je bila odločba v tem delu v pritožbenem postopku spremenjena (z učinkom odprave) in je o odškodnini odločeno le z odločbo z dne 13. 12. 2005. Za uveljavljanje ničnosti neobstoječe odločitve, ki tako ne more povzročati nobenih pravnih učinkov, pa tožnica prav tako ne izkazuje pravnega interesa ter bi bilo njen predlog v tem delu – to je, da se za nično izreče odločbo z dne 22. 5. 1992 - tudi treba zavreči. Sposoben za meritorno obravnavanje pa je po presoji sodišča predlog v delu, da se za nično po 4. točki prvega odstavka 279. člena ZUP izreče odločba z dne 13. 12. 2005. Vendar pa je vprašanje, ali je ta odločba nična, z dne 13. 12. 2005, ker je z njo, kot navaja tožnica, odločeno o odškodnini v denarju, čeprav je zahtevala razliko v vrednosti med vloženimi in dodeljenimi zemljišči v naravi, organ presojal v nasprotju s predlogom tožnice. Organ je namreč zaključil, da ničnostni razlog iz 4. točke glede odločb(e) ni podan, ker je bilo komasacijo mogoče uvesti tudi brez zahteve posameznih strank oziroma celo z njimi v nasprotju; tožnica pa je, kot navedeno, uveljavljala ničnost po 4. točki v zvezi z odločitvijo organa o izplačilu razlike v vrednosti (med vloženimi in dodeljenimi zemljišči) v denarju in ne v zemljiščih.

Po 4. točki prvega odstavka 279. člena ZUP se za nično izreče odločba, ki jo je izdal organ brez zahteve stranke (128. člen tega zakona), pa stranka pozneje ni izrecno ali molče v to privolila. Po 128. členu ZUP pa sme organ v stvareh, v katerih je po zakonu ali po naravi stvari za začetek upravnega postopka in za sam postopek potrebna zahteva stranke, začeti in voditi postopek samo, če je taka zahteva podana. Glede na navedeno je po mnenju sodišča treba citirano določbo 4. točke prvega odstavka 279. člena ZUP razlagati, da je ničnostni razlog podan v primeru odločbe, ki bi lahko bila izdana le na zahtevo stranke, pa stranka te zahteve ni dala in tudi kasneje ni izrecno ali molče privolila v izdajo odločbe. Ker je v obravnavani zadevi organ odločbo z dne 13. 12. 2005, ki je odločba o novi razdelitvi zemljišč komasacijskega sklada (87., 88. člen ZKZ/79 oziroma 70., 65., 115. člen Zakona o kmetijskih zemljiščih, Uradni list RS, št. 59/96 in nasl., v nadaljevanju ZKZ), v skladu z zakonom izdal po uradni dolžnosti, uveljavljani ničnostni razlog ni podan. Pri odločitvi (v 2. točki izreka odločbe z dne 13. 12. 2005) o priznanju tožnici denarne odškodnine za razliko med vrednostjo vloženih in dodeljenih zemljišč gre za obvezen del odločitve v odločbi o novi razdelitvi zemljišč, torej se o vprašanju odškodovanja ne odloča na podlagi zahteve komasacijskih udeležencev. Tako da po presoji sodišča niti glede odločbe z dne 13. 12. 2005 ni podan uveljavljani ničnostni razlog po 4. točki prvega odstavka 279. člena ZUP ter sodišče odločitvi organa o zavrnitvi predloga za izrek ničnosti pritrjuje tudi glede odločbe z dne 13. 12. 2005, ob podanih drugih razlogih.

Iz navedenega v točkah 9 in 10 obrazložitve izhaja, da po presoji sodišča predlog tožnice za izrek ničnosti odločb z dne 2. 4. 1984 in 22. 5. 1992 že ne prestane formalnega preizkusa obstoja procesnih predpostavk. Za meritorno obravnavanje predloga za izrek ničnosti odločbe z dne 13. 12. 2005 iz razloga po 4. točki prvega odstavka 279. člena ZUP, kot ga je uveljavljala tožnica, pa so pravno relevantne tudi le okoliščine, za katere tako izhaja iz navedene določbe ZUP, v povezavi s procesnimi določbami ZKZ/79 oziroma ZKZ, ki določajo podlage za začetek in vodenje postopka za izdajo odločbe o novi razdelitvi zemljišč komasacijskega sklada (ki torej določajo, ali se postopek začne in vodi na zahtevo stranke ali po uradni dolžnosti), in ki jih je kot pravno relevantna dejstva in okoliščine sodišče obravnavalo ter navedlo v točki 11 obrazložitve. Glede na to so pravno nerelevantne za odločitev v tem upravnem sporu vse navedbe tožnice o tem, da je kot komasacijska udeleženka s statusom kmeta in kot lastnica zaščitene kmetije za vložena zemljišča iz komasacijskega sklada prejela manj vredna zemljišča, razlika pa ji je bila priznana v denarju, kar je po njenem mnenju v nasprotju s predpisi in kar je tudi vseskozi odklanjala. Iz že navedenega razloga so pravno nerelevantne tudi navedbe tožnice o tem, da naj bi se pri izvedbi komasacije ne upoštevali nameni, kot jih je določal zakon, na kar po njenem mnenju kaže primer komasacijskega udeleženca A.A. Prav tako so za navedeni upravni spor pravno nerelevantne navedbe tožnice o tem, da je bila (v odločbi z dne 2. 4. 1984) nepravilna odločitev o tem, da komasacijski udeleženci prevzamejo posest na dodeljenih zemljiščih pred pravnomočnostjo odločb o novi razdelitvi zemljišč ter da v postopku za izdajo odločbe z dne 22. 5. 1992 organ ni sledil pravnemu mnenju in stališčem Vrhovnega sodišča v sodni odločbi U 571/86 z dne 15. 4. 1986. Tožnica pa se v tem postopku ne more z uspehom sklicevati niti na odločbo Ustavnega sodišča U-I-26/97 z dne 13. 7. 2000, ki temelji na stališču o nedopustnosti zakonske ureditve, ki omogoča komasacijskim udeležencem priznanje denarne odškodnine – in ne v zemljiščih – za razlike, ki so nastale kot posledica nepravilnosti pri izvajanju komasacije. Za vse navedene ugovore tožnice velja, da presegajo okvir relevantnih dejstev in okoliščin, ki je v obravnavanem primeru določen z ZUP (4. točka prvega odstavka 279. člena) in procesnimi pravili ZKZ/79 oziroma ZKZ, ki določajo podlage za začetek in vodenje postopka o novi razdelitvi zemljišč (ugovori tako ne morejo temeljiti na (drugih) materialno pravnih določbah ZKZ/79 oziroma ZKZ o izvedbi komasacije in novi razdelitvi zemljišč komasacijskega sklada). Glede na to tudi organ ni kršil pravil postopka, če oziroma kolikor se do vsebinsko identičnih navedb, podanih v predlogu za izrek odločb za nične, v izpodbijani odločbi po vsebini ni opredelil ter je tožnica v zmoti, če meni drugače. Sodišče je tožbo zavrnilo, ker je spoznalo, da v postopku za izdajo izpodbijane odločbe ni bilo kršitev ter da je odločba po zakonu utemeljena, vendar iz drugih razlogov, kot so navedeni v odločbi; pravilne razloge je sodišče v sodbi navedlo (tretja alinea drugega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Pri tem dodaja, da ni nedopustno poseglo v pravice tožnice, s tem ko je pritrdilo zavrnilni odločbi v delu, ki se nanaša na odločbi z dne 2. 4. 1984 in 22. 5. 1992, ob ugotovitvi, da so podani razlogi za zavrženje predloga v tem delu; meritorna odločitev namreč za stranko ni manj ugodna od formalne. Sodišče ni sledilo predlogu tožnice za dopolnitev dokazov, saj je ugotovljeno dejansko stanje dajalo zanesljivo podlago za odločitev, predlagani dokazi (zaslišanje tožnice, vpogled v sodne odločbe, izdane v upravnih sporih zoper komasacijske odločbe) pa niso pomembni za odločitev (59. člen ZUS-1).

Odločitev o stroških postopka pa temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, kadar (med drugim) sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.