Jedro

Okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, sta definirani s prosilčevimi navedbami. Predpostavlja se namreč prosilčevo aktivno ravnanje, torej njegova obveznost, da sodeluje z organom.

Prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno mednarodno zaščito, se šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po ZMZ-1.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Izpodbijana odločba

1.Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi pete alineije prvega odstavka 49. člena v zvezi s prvo in drugo alinejo 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) kot očitno neutemeljeno zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito (1. točka izreka) in odločila, da z dnem izvršljivosti 1. točke izreka postane tožnikovo bivanje v Republiki Sloveniji nezakonito (2. točka izreka). Tožniku je določila 10 dnevni rok za prostovoljni odhod, ki začne teči z dnem izvršljivosti 1. točke izreka, v katerem mora zapustiti območje Republike Slovenije (RS) ter držav članic Evropske unije (EU) in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 (3. točka izreka), sicer bo s tega območja odstranjen v izvorno državo (4. točka izreka). Tožena stranka je tožniku za obdobje enega leta določila prepoved vstopa na območje RS ter držav članic EU in držav pogodbenic navedene Konvencije, ki pa se ne bo izvršila, če bo to območje zapustil v roku za prostovoljni odhod iz 3. točke izreka (5. točka izreka).

2.Tožena stranka je uvodoma povzela tožnikove izjave ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito (6. 8. 2025), iz katerih v zvezi z razlogi za mednarodno zaščito izhaja, da je iz izvorne države je odšel, ker ni dela in zaradi družinskih razlogov.

3.Na osebnem razgovoru (3. 10. 2025) je tožena stranka tožnika seznanila z dejstvom, da je Vlada RS uvrstila Maroko na seznam varnih držav, in mu verjela, da je državljan te države, čeprav ni predložil ustrezne listine iz 97. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2), s katero bi izkazal svojo istovetnost.

4.Po ugotovitvah tožene stranke tožnik svojo prošnjo utemeljuje z osebnimi (grožnje vplivne kriminalne družine), družinskimi (oče je alkoholik) in ekonomskimi težavami (tožnik je premalo zaslužil).

5.Tožena stranka ocenjuje, da okoliščine obravnavane zadeve ne opravičujejo priznanja mednarodne zaščite, saj jih ni mogoče povezati s (1) preganjanjem zaradi veroizpovedi, narodnosti, rase, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnega prepričanja in (2) resno škodo. Iz tožnikovih izjav je razvidno, da so se njegove težave začele pred osmimi ali devetimi meseci, ko sta s prijateljem odšla na ogled tekme, kjer je prišlo do spora in fizičnega obračuna med neznancem in tožnikovim prijateljem. Ker je tožnik na sodišču pričal proti napadalcu (neznanec), ki izhaja iz zelo vplivne in premožne družine, je bil zaradi maščevanja (te družine) obtožen kraje srebrne verižice in zato obsojen na štirimesečno zaporno kazen. V zaporu so ga plačanci navedene družine pretepali in poniževali, kar je prijavil tamkajšnjim varnostnim organom, ki pa se niso odzvali in ukrepali. Tožnik je iz izvorne države odšel zaradi strahu pred družino, ki bi ga lahko našla in mu škodovala kjerkoli, čeprav je svojo kazen odslužil.

6.V zvezi s tem so po presoji tožene stranke bistvene tožnikove izjave, da je proti napadalcu ukrepal tako, da je na sodišču pričal v prijateljev prid in da ga je sodišče pohvalilo, ker je vse povedal po resnici. Napadalec je bil kljub vplivnosti družine, ki bi lahko vse podkupila, obsojen na dveletno zaporno kazen, kar po stališču tožene stranke pomeni, da sta policija in sodstvo ukrepala. Tožnik tako ni prepričljivo izkazal, zakaj bi mu omenjena družina sploh še želela škodovati, saj mu je že podtaknila tatvino, zaradi katere je odslužil zaporno kazen in so ga v tem času v zaporu pretepale in poniževale podkupljene osebe. To, da omenjena družina nima takega vpliva ter moči pri policiji in pravosodnih organih Maroka, je razvidno iz dejstva, da je bil njen član obsojen na dveletno kazen zaradi napada na tožnikovega prijatelja. V nasprotnem primeru, če bi bile tožnikove trditve o moči in vplivnosti omenjene družine verodostojne, bi družina namreč dosegla oprostitev.

7.Poleg tega je neverjetno, da se tožnikovemu prijatelju, ki je dejansko obračunal z navedenim članom družine, ni zgodilo nič, čeprav je bil napadalec zaradi tega obsojen. Ni prepričljiva navedba, da se bo družina poskušala maščevati tožniku, saj je imel v sporu vsekakor manjšo vlogo kot njegov prijatelj, ki je bil neposredno vpleten v pretep in v sodnem postopku zagotovo zaslišan kot oškodovanec zaradi dokazovanja napadalčeve krivde. Tožnik tudi sicer ni predložil nobenega dokaza, da so se omenjeni dogodki (napad, služenje zaporne kazni) sploh zgodili, ali da mu država ni sposobna nuditi ustrezne zaščite. Poleg tega se je po izpustitvi iz zapora skrival v drugem kraju in že po sedmih dneh zapustil državo. Tožnikove trditve, da bi ga lahko družina kjerkoli izsledila in mu storila kaj slabega, policija pa ga ne bi zaščitila, ker bi jo družina lahko podkupila, so tako nedokazane domneve, še posebej zato, ker je država ukrepala (pri sporu na tekmi in obtožbi kraje verižice); zato je kljub tožnikovim navedbam, da se počuti ogroženega, možno sklepati, da ne bi prišlo do poskusa napada, pri katerem policija ne bi ukrepala. Ob predpostavki, da bi tožnik navedel dejanja preganjanja po 26. členu ZMZ-1 ali resne škode (28. člen ZMZ-1), bi bili subjekti preganjanja glede na 24. člen ZMZ-1 nedržavni subjekti. Vendar pa je država tožniku kot rečeno nudila zaščito (ukrepanje policije v obeh primerih - napad na prijatelja in kraja verižice), pri čemer nikjer po svetu ni mogoče izkoreniniti vseh incidentov in nasilja, ampak je pomembno, kako se država odzove na tovrstna nezakonita in kazniva dejanja. Da država ukrepa in preganja kazniva dejanja, po mnenju tožene stranke torej izkazuje dejstvo, da so aretirali, sodno preganjali in obsodili sina omenjene družine.

8.Tožnikova finančna stiska je po presoji tožene stranke posledica sistemskih napak države. Tožnik je v Maroku delal kot prodajalec sadja na tržnici, vendar po svoji presoji ni zaslužil dovolj za preživetje. Obenem je omenjal tudi družinske težave oziroma ločitev staršev in očetovo pretirano porabo alkohola, ki je zato večkrat kričal na mamo in jo poniževal. Glede tega tožena stranka opozarja, da je tožnik star 24 let, zato spor med starši ne bi smel vplivati nanj tako, kot bi na mladoletnega otroka. Zato navedenih razlogov ni mogoče povezati s preganjanjem ali resno škodo, saj ne predstavljajo trajnega in sistematičnega kršenja človekovih pravic.

9.Glede na navedeno je tožena stranka tožnikove izjave ocenila kot nepomembne za obravnavanje upravičenosti do priznanja mednarodne zaščite po ZMZ-1, s čimer so podani razlogi za zavrnitev njegove prošnje na podlagi prve alineje 52. člena ZMZ-1.

10.Tožena stranka je še ugotovila, da tožnik kljub neizkazani istovetnosti prihaja iz Maroka, ki ga je Vlada RS z Odlokom z dne 31. 3. 2022 opredelila kot varno izvorno državo. Ocenila je, da iz tožnikovih navedb niso razvidni tehtni razlogi, ki bi kazali na to, da Maroko zanj ni varna izvorna država, saj ne navaja okoliščin, ki bi bile pomembne z vidika izpolnjevanja pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Glede na vsebino tožnikovih navedb (strah pred kriminalno družino), ni mogoče sklepati, da bi bil v primeru vrnitve v izvorno državo soočen z resno škodo ali da bi bilo njegovo življenje kakorkoli ogroženo. Iz njegovih navedb namreč izhaja, da so policisti člana družine prijeli in je bil nato obsojen na dveletno zaporno kazen, tožnik pa ni prepričljivo izkazal, zakaj naj bi ga preganjali in iskali glede na to, da je (tožnik) svojo kazen odslužil.

11.Zato so izpolnjeni pogoji za zavrnitev tožnikove prošnje za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljene tudi na podlagi druge alineje 52 člena ZMZ-1, ker tožnik prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena tega zakona.

Tožnikove trditve

12.Zoper izpodbijano odločbo je tožnik vložil tožbo. Predlagal je odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve v ponoven postopek.

13.Tožnik uvodoma povzema svoje izjave ob vložitvi prošnje in na osebnem razgovoru. Pojasnjuje, da mu še ni uspelo predložiti sklepov sodišča, na katere se je skliceval na osebnem razgovoru.

14.Tožena stranka zmanjšuje tožnikov strah z ugotovitvijo, da ni prepričljivo izkazal, zakaj bi mu omenjena družina sploh še želela škodovati, saj mu je podtaknila tatvino, zaradi katere je odslužil zaporno kazen. Tožnik poudarja, da je bila ta družina ob obisku njegove matere kljub temu sovražno nastrojena. Tožnik takšno namero jemlje resno, saj je družina že dosegla, da mu je bila odvzeta prostost in je bil v zaporu deležen pretepanja in poniževanja, česar organi pregona niso ustrezno obravnavali. Zato se tožnik upravičeno boji, (1) da se mu bo družina spet maščevala, če bo imela to možnost in da (2) tožnik tudi tokrat ne more pričakovati zaščite uradnih organov.

15.V nadaljevanju se tožnik ne strinja s stališči tožene stranke glede svoje finančne stiske, varnosti izvorne države z vidika zavrnitve svoje prošnje na podlagi druge alineje 52. člena ZMZ-1, določitve roka za prostovoljni odhod in prepovedi vstopa na območje RS ter držav članic EU in držav pogodbenic navedene Konvencije. Meni še, da bi morala tožena stranka upoštevati načelo nevračanja.

Odgovor na tožbo

16.V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe. Izpostavlja, da je iz tožnikovih izjav razvidno, da so organi izvorne države ustrezno ukrepali in niso opustili pregona. V obravnavani zadevi ni okoliščin, ki bi utemeljevale določitev daljšega roka za prostovoljni odhod.

Dokazni postopek

17.Sodišče je na naroku za glavno obravnavo 3. 11. 2025 v dokaznem postopku pregledalo spise, ki se nanašajo na zadevo, jih v soglasju s tožnikovo pooblaščenko štelo za prebrane in s tem povezanih listin ni posebej naštevalo.

18.Tožnik je v tožbi predlagal, naj sodišče izvede tudi dokaz z njegovim zaslišanjem, vendar se ni odzval vabilu na navedeni narok, na katerem ga je sodišče nameravalo zaslišati kot stranko na podlagi 257. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP)1 . Glede tega je tožnikova pooblaščenka sicer pojasnila, da ji je tožnik pred narokom sporočil, da ima povišano temperaturo in da bo zato istega dne odšel k zdravniku. Vendar pa pooblaščenka v roku, določenem na naroku za glavno obravnavo (do 5. 11. 2025 do 12.00 ure), ni predložila zdravniškega opravičila po drugem odstavku 115. člena ZPP, ampak je navedla le, da v zvezi s tem predlaga tožnikovo zaslišanje, kar glede na navedeno zakonsko določbo ne zadošča. Iz določb 115. člena ZPP2 namreč izhaja, da za preložitev naroka ni dovolj, da ima stranka zdravstvene težave, saj morajo biti dovolj resne, da stranki onemogočajo prihod na sodišče ali sodelovanje na naroku, poleg tega morajo biti nenadne in nepredvidljive. V sodni praksi je ustaljena razlaga, da je preložitev naroka izjema, ki jo je treba (kot vse izjeme) obravnavati restriktivno, zato morata biti za uporabo te izjeme izpolnjena dva pogoja - opravičilo stranke in opravičljiv razlog za izostanek, pri čemer mora biti opravičilo podprto z dokazom.3

19.Tožnikova pooblaščenka zdravniškega opravičila ni predložila niti v naknadno določenem roku v dopisu z dne 5. 11. 2025 (listovna številka 18 sodnega spisa), saj je nanj odgovorila le, da tožniku kljub prizadevanju ni uspelo pridobiti zahtevanega opravičila. Ob takih okoliščinah, ko tožnik ni izkazal obstoja opravičljivih zdravstvenih težav, pa sodišču zaradi izvedbe dokaza s tožnikovim zaslišanjem ni bilo treba razpisati novega naroka za glavno obravnavo. To pomeni, da je bila glavna obravnava glede na navedene okoliščine in vsebino s tem povezanega zapisnika4 končana 3. 11. 2025.

Presoja tožbe

20.Tožba ni utemeljena.

21.Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Sodišče se zato sklicuje na razloge izpodbijane odločbe (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

22.S prošnjo za mednarodno zaščito je izražen zahtevek prosilca, o katerem mora organ odločiti, pri tem pa izjava prosilca v prošnji opredeljuje okvir odločanja upravnega organa. Prosilcu se prizna mednarodna zaščita v obliki statusa begunca ali statusa subsidiarne zaščite, če zatrjuje in izkaže, da v njegovem primeru obstojijo zakonsko določeni pogoji za to priznanje (26. - 28. člen ZMZ-1). Za priznanje statusa begunca mora prosilec izkazati, da v njegovem primeru obstoji eden izmed zakonsko določenih razlogov preganjanja iz 27. člena ZMZ-1 in da imajo zatrjevana dejanja preganjanja hkrati lastnosti, kot jih določa 26. člen ZMZ-1. Katera dejanja zajema pojem resne škode, ki je pogoj za priznanje statusa subsidiarne zaščite, določa 28. člen ZMZ-1. Pri ugotavljanju pogojev za mednarodno zaščito pristojni organ upošteva in obravnava vse elemente oziroma dokazna sredstva, našteta v prvem odstavku 23. člena ZMZ-1.

23.V zvezi z obravnavanjem dejstev in okoliščin je skladno s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) za predložitev dokazov v postopku priznanja mednarodne zaščite primarno odgovoren prosilec, na državi pa je, da ovrže dvome o njihovi avtentičnosti.5 Tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča je razvidno, da sta okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, definirani s prosilčevimi navedbami.6 Predpostavlja se namreč prosilčevo aktivno ravnanje, torej njegova obveznost, da sodeluje z organom.7

24.Ob upoštevanju navedenih izhodišč izpodbijana odločba v prvi vrsti temelji na prvi alineji 52. člena ZMZ-1, skladno s katero se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu.

25.Po presoji sodišča je tožena stranka stranka pravilno ocenila, da tožnik ni navedel pravno pomembnih dejstev in okoliščin v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je izvorno državo zapustil iz več razlogov, med drugim zaradi groženj kriminalne družine. Kot je namreč pravilno ugotovila tudi tožena stranka, je izpostavil težave z vplivno družino, ki naj bi mu grozila, ker je na sodišču pričal proti njihovemu članu, ki je bil zato obsojen na zaporno kazen.

26.Ob takih okoliščinah gre pri tožnikovem zatrjevanem preganjanju torej za zasebno družinsko zadevo in kvečjemu za položaj, ko naj bi mu grozilo preganjanje nedržavnih subjektov. Iz s tem povezanih razlogov tožene stranke za zavrnitev tožnikove prošnje je tako razvidno, (1) da je bil napadalec kljub vplivnosti družine, ki bi lahko vse podkupila, obsojen na dveletno zaporno kazen, kar pomeni, da sta policija in sodstvo ukrepala in da omenjena družina očitno nima takega vpliva ter moči pri policiji in pravosodnih organih Maroka, (2) da je neverjetno, da se tožnikovemu prijatelju, ki je dejansko obračunal z navedenim članom družine in bil v sodnem postopku zagotovo zaslišan zaradi dokazovanja napadalčeve krivde, ni zgodilo nič, in (3) da tožnik ni predložil dokazov o omenjenih dogodkih (napad, služenje zaporne kazni).

27.Sodišče glede tega najprej pojasnjuje, da je eden izmed pogojev za priznanje statusa begunca ali subsidiarne zaščite tudi, da zatrjevano preganjanje ali resno škodo izvajajo oziroma povzročijo subjekti preganjanja ali resne škode. To so (1) država, (2) politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja, ali (3) nedržavni subjekti (24. člen ZMZ-1). Pojem nedržavnih subjektov sicer lahko zajema družinske člane, ki pa ne morejo biti subjekti preganjanja ali resne škode, če ni mogoče dokazati, da država oziroma navedene politične stranke ali organizacije, vključno z mednarodnimi organizacijami, prosilcu niso sposobne ali nočejo nuditi zaščite pred njimi (tretja alineja 24. člena ZMZ-1).

28.V zvezi s tem je Ustavno sodišče je v odločbi Up-229/17, U I 37/17 z dne 21. 11. 2019 sprejelo stališče o dolžnosti prosilca, ki v prošnji za mednarodno zaščito zatrjuje nezmožnost izvorne države, da bi ga zaščitila pred preganjanjem, da izkaže trditve, ki bi lahko utemeljevale zatrjevano nezmožnost izvorne države nuditi zaščito, nadalje pa tudi, da mora izkazati, da se je v izvorni državi glede zatrjevanih dejanj obrnil po pomoč na organe pregona, ki mu niso hoteli oziroma niso zmogli nuditi zaščite (12. točka obrazložitve).

29.Tudi po presoji sodišča tožnik ni zmogel dokaznega bremena glede zatrjevane nezmožnosti izvorne države nuditi zaščito, saj je le posplošeno trdil, da organi pregona niso ustrezno obravnavali pretepanja in poniževanja, ki ga je bil deležen v zaporu, pri čemer tožnik ni konkretizirano nasprotoval presoji tožene stranke, da niti ni dokazal, da so se omenjeni dogodki (napad člana vplivne družine, služenje zaporne kazni zaradi podtaknjene kraje srebrne verižice) sploh zgodili; zato sodišče ni imelo podlage za nadaljnje preverjanje s tem povezanega in za odločitev v zadevi pomembnega dejanskega stanja. V skladu s citiranim prvim odstavkom 20. člena ZUS-1 namreč preizkusi dejansko stanje le v okviru tožbenih navedb. Že zato, ker tožnik ni dokazal obstoja omenjenih dogodkov, čeprav je še iz tožbenih navedb razvidno, da take dokaze (sklepe sodišča) ima, vendar naj jih ne bi uspel predložiti, je pravilno stališče tožene stranke glede neverjetnosti tožnikovih izjav v zvezi s posledično nezmožnostjo izvorne države nuditi zaščito. Ob takih okoliščinah so v tem pogledu po presoji sodišča neizkazane tudi tožnikove izjave glede obiska njegove matere. Poleg tega tožnik ni določno nasprotoval logični presoji tožene stranke, (1) da je bil napadalec kljub vplivnosti družine, ki bi lahko vse podkupila, obsojen na dveletno zaporno kazen, kar pomeni, da sta policija in sodstvo ukrepala in da omenjena družina očitno nima takega vpliva ter moči pri policiji in pravosodnih organih Maroka, in (2) da je neverjetno, da se tožnikovemu prijatelju, ki je dejansko obračunal z navedenim članom družine in bil v sodnem postopku zagotovo zaslišan zaradi dokazovanja napadalčeve krivde, ni zgodilo nič; zato sodišče niti glede tega ni imelo podlage za nadaljnje preverjanje s tem povezanega in za odločitev v zadevi pomembnega dejanskega stanja. Navedeno pomeni, da tudi če bi se štele tožnikove izjave obstoju zatrjevanih dogodkov za verjetne, tožnik ni izkazal, da mu njegova izvorna država (prva in druga alineja 24. člena ZMZ-1) ne bi bila sposobna ali mu ne bi hotela nuditi zaščite pred zatrjevanim preganjanjem ali resno škodo.

30.Glede na ugotovljeno dejansko stanje je tožnik izvorno državo zapustil tudi zaradi razlogov ekonomske narave, saj je v zvezi s tem v upravnem postopku navedel, da njegov dohodek ni zadostoval za življenjske potrebščine. Glede tega pa je Vrhovno sodišče že sprejelo odločitev, da z vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je prosilčeva sposobnost ekonomskega preživetja v njegovem (varnem) izvornem kraju. Gre namreč za okoliščino, ki sproža vprašanje pomoči zaradi humanitarnih razlogov in ne razlogov mednarodne zaščite. Zmanjšanje ekonomskih in socialnih pravic, dostopa do zdravstvenih storitev ali izobrazbe zaradi slabše ekonomske in socialne razvitosti prosilčeve izvorne države, v primerjavi z (ekonomskimi in socialnimi) pravicami, ki jih je užival v državi, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito, prav tako ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite. Za to namreč ni dovolj dokaz o tveganju, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju, temveč mora tveganje izvirati s strani dejavnikov, ki se lahko neposredno ali posredno pripišejo javnim organom te države, bodisi da grožnjo za zadevno osebo predstavljajo dejanja, ki jih organi te države izvajajo ali dopuščajo, bodisi država svojim državljanom pred neodvisnimi skupinami ali nedržavnimi subjekti ne more zagotoviti učinkovite zaščite. Navedenega pa tožnik v upravnem postopku ni zatrjeval. Zgolj dejstvo, da je ekonomski (in socialni sistem) v izvorni državi zanj slabši, torej ne more biti razlog za mednarodno zaščito.

31.Tožnik svojo prošnjo utemeljuje tudi z družinskimi težavami (njegov oče zaradi alkoholiziranosti večkrat kriči na mamo in jo ponižuje), ki pa že na prvi pogled ne ustrezajo opredelitvi razlogom preganjanja (27. člen ZMZ-1) ali resne škode (28. člen ZMZ-1), čemur tožnik v tožbi prav tako ne nasprotuje določno.

32.Glede na navedeno je tožena stranka tožnikove izjave pravilno ocenila kot nepomembne za obravnavanje upravičenosti do priznanja mednarodne zaščite po ZMZ-1.

33.V zvezi s tožnikovimi izjavami pred upravnim organom sodišče pripominja, da je bil tožnik v postopku za priznanje mednarodne zaščite ustrezno informiran. Iz podatkov spisa, ki se nanaša na zadevo, je namreč razvidno njegovo na to nanašajoče se potrdilo z dne 6. 8. 2025, poleg tega tožnik ni imel pripomb na zapisnik o osebnem razgovoru, ob začetku katerega mu je bila ponovno ponujena možnost ustreznih informacij, ki so mu bile zagotovljene tudi v vabilu na to procesno dejanje. To pomeni, da je bilo tožniku omogočeno, da se seznani s procesnimi jamstvi ter dolžnostmi glede podajanja izjave in da se njegovo izjavo dopolni s postavljanjem ustreznih vprašanj, vključno v smeri razjasnjevanja morebitnih nasprotij ali neskladnostmi, s katerimi je treba prosilca soočiti ter mu dati možnost, da se do njih opredeli. Tožnik je torej imel možnosti, da v postopku aktivno sodeluje in da se izjavi o za odločitev pomembnih dejstvih ter zanje predlaga dokaze, pri čemer je zapisnika o osebnem razgovoru z dne 3. 10. 2025 razvidno, da sta mu uradna oseba in njegov pooblaščenec v zvezi z razlogi preganjanja postavila številna vprašanja zaradi razjasnitve pomembnih dejstev. To pomeni, da je tožena stranka tožniku zagotovila možnost predstavitve elementov za utemeljitev prošnje za mednarodno zaščito, s čimer je izpolnila svojo sodelovalno dolžnost. Vloga pristojnega organa pri podajanju prošnje in pri osebnem razgovoru je namreč v tem, da prosilcu omogoči predstavitev vsebine prošnje z elementi, ki jo utemeljujejo, in ne da išče morebitne razloge za mednarodno zaščito, pri čemer tudi ZMZ-1 v 89. členu jasno določa, da mora prosilec prepričljivo in verodostojno obrazložiti razloge, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo, še zlasti če ni drugih razpoložljivih dokazov.

34.Nosilno stališče za zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito je bila tudi ugotovitev, da tožnik prihaja iz varne izvorne države. Na podlagi 49. člena ZMZ-1 namreč lahko pristojni organ prošnjo za mednarodno zaščito zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena tega zakona. Ta določa primere, v katerih se prošnja prosilca šteje za očitno neutemeljeno, med drugim tudi, kadar prosilec prihaja iz varne izvorne države (druga alineja 52. člena ZMZ-1).

35.Koncept varne izvorne države skladno s Procesno direktivo II državi članici omogoča, da določeno državo označi za varno in domneva, da je varna tudi za posameznega prosilca. Republika Slovenija je ta koncept ustrezno uredila v 61. členu ZMZ-1. Upravni organ je na tak odlok vezan, vendar je dolžan v vsakem posameznem primeru presoditi, ali so podani pogoji za uporabo koncepta varne izvorne države. Prvi odstavek 62. člena ZMZ-1 namreč določa, da se tretja država lahko za prosilca šteje za varno izvorno državo, če ima prosilec državljanstvo te države ali je oseba brez državljanstva in je imel v tej državi običajno prebivališče (prvi pogoj) ter prosilec ni izkazal tehtnih razlogov, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da ta država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu s tem zakonom zanj ni varna izvorna država (drugi pogoj).

36.Iz podatkov spisa, ki se nanaša na zadevo, je razvidno, da je tožena stranka tožnika na osebnem razgovoru seznanila s tem, da je država, iz katere prihaja, varna izvorna država. To pomeni, da mu je bilo omogočeno, da izkaže tehtne razloge, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da ta država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito zanj ni varna izvorna država. Tožniku je torej bila na ustrezen način zagotovljena opredelitev do vseh okoliščin, ki bi v njegovem primeru lahko pripeljale do drugačne odločitve, njegove izjave pa je tožena stranka v tem pogledu pravilno upoštevala. Sodišče je v skladu s standardi iz sodne prakse Sodišča Evropske unije sicer dolžno v okviru podrobne in ex nunc presoje (na podlagi elementov spisa in tistih, s katerimi se je seznanilo med postopkom) preverjati, ali označitev tretje države za varno izvorno državo izpolnjuje materialne pogoje za tako označitev, in v primeru, če prosilec izkaže tehtne razloge, ki se nanašajo na njegove osebne okoliščine, šteti, da je ta domneva ovržena.

37.Sodišče le pripominja, da tožena stranka ni bila dolžna tožnika soočiti z informacijami, na podlagi katerih je Vlada RS z odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav Maroko razglasila za varno izvorno državo.

38.Utemeljen ni niti posplošen tožbeni ugovor glede presoje pravilnosti določitve 10-dnevnega roka za prostovoljni odhod. ZMZ-1 se glede okoliščin, ki utemeljujejo določitev daljšega roka v dvanajstem odstavku 49. člena sklicuje na ZTuj-2, ki te okoliščine opredeljuje v četrtem odstavku 66. člena, kar je po analogiji treba upoštevati tudi pri odločanju o določitvi daljšega roka za prostovoljni odhod po desetem odstavku 49. člena ZMZ-1. Posplošene tožbene navedbe v zvezi z razlogi za podaljšanje roka za prostovoljni odhod pa ne kažejo na obstoj katere od okoliščin, ki upravičujejo podaljšanje tega roka, saj tožnik trdi le, da bi mu tožena stranka lahko določila tridesetdnevni rok.

39.Nedoločno opredeljen je tudi tožbeni ugovor, ki se nanaša na prepoved vstopa (5. točka izreka izpodbijane odločbe). Zato lahko sodišče nanj le na splošno odgovori, da mora pristojni organ ta ukrep določiti v odločitvi iz desetega odstavka 49. člena ZMZ-1, ki se kot rečeno nanaša na določitev roka za prostovoljni odhod (prva poved trinajstega odstavka 49. člena ZMZ-1). Tudi v tem primeru se ZMZ-1 glede okoliščin v zvezi določitvijo in izvajanjem ukrepa prepovedi vstopa sklicuje na ZTuj-2 (druga poved trinajstega odstavka 49. člena ZMZ-1), ki te okoliščine opredeljuje v prvem (trajanje prepovedi vstopa) in tretjem odstavku (preklic, skrajšanje ali začasna odložitev prepovedi vstopa) 67. člena, kar je po analogiji treba upoštevati tudi pri odločanju o prepovedi vstopa po trinajstem odstavku 49. člena ZMZ-1. Iz posplošenih tožbenih navedb po presoji sodišča ni razviden obstoj navedenih relevantnih okoliščin glede trajanja, preklica, skrajšanja ali začasne odločitve prepovedi vstopa.

40.Glede na navedeno je bila z izpodbijano odločbo tožniku zagotovljena podrobna in natančna presoja, vključno z oceno, da vrnitev v izvorno državo ne bo povzročila ogroženosti njegovega življenja ali svobode oziroma izpostavljenosti mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju. V zvezi s tem sodišče še pripominja, da ni nujno, da vse osebe, ki so upravičene do zaščite zaradi spoštovanja načela nevračanja, tudi izpolnjujejo pogoje za pridobitev mednarodne zaščite. V primeru pravnomočno zavrnjene prošnje za mednarodno zaščito oseba postane tujec in pride v pristojnost policije. Če dejstva ali okoliščine kažejo na obstoj razlogov, ki preprečujejo odstranitev tujca iz Republike Slovenije, mora uradna oseba, pooblaščena za vodenje postopkov mednarodne zaščite, o tem nemudoma obvestiti policijo, ki mora ravnati v skladu z 72. členom (prepoved odstranitve tujca) in z 73. členom ZTuj-2 (dovolitev zadrževanja).

41.Ob upoštevanju navedenega je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita. Zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

-------------------------------

V upravnem sporu se uporabljajo določbe zakona, ki ureja pravdni postopek, kolikor Zakon o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne določa drugače (prvi odstavek 22. člena ZUS-1).

ZPP v tem členu določa, da sodišče lahko preloži narok, če je to potrebno za izvedbo dokazov ali če so za to drugi upravičeni razlogi (prvi odstavek). Če stranka ne pride na narok zaradi zdravstvenih razlogov, ga lahko sodišče preloži le, če je bolezen ali poškodba nenadna in nepredvidljiva ter stranki onemogoča prihod na sodišče ali sodelovanje na naroku. Oseba mora predložiti zdravniško opravičilo, izdano na obrazcu v skladu z zakonom, ki ureja zdravstveno varstvo (drugi odstavek).

Glej na primer sodbo Vrhovnega sodišča I Up 44/2024 z dne 5. 3. 2024 (7. točka obrazložitve), ki se sklicuje na sodbi II Ips 121/2016 z dne 8. 3. 2018 (7. točka obrazložitve) in II Ips 771/2008 z dne 15. 12. 2011 (6. točka obrazložitve).

Iz zapisnika za glavno obravnavo je razvidno, da se je tožnikova pooblaščenka strinjala, da sodišču ni treba opraviti novega naroka za glavno obravnavo in da se zadeva lahko zaključi na naroku za glavno obravnavo 3. 11. 2025, če v določenem roku ne bo predložila ustreznega zdravniškega opravičila.

Zagorc, Stare, Razlaga instituta subsidiarne zaščite v evropskem azilnem sistemu, Pravnik št. 11-12/2019, stran 797 v zvezi z opombo 26.

Sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 322/2016 z dne 22. 2. 2017 (8. točka obrazložitve).

Sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 173/2018 z dne 5. 2. 2019 (25. točka obrazložitve).

Iz prve opombe sodbe Vrhovnega sodišča I Up 21/2013 z dne 15. 3. 2023 je razvidno, da uradna prijava teh dejanj ni zgolj formalnost, ki jo mora izpolniti prosilec, preden vloži prošnjo za mednarodno zaščito v drugi državi. S to prijavo prosilec državi, ki odloča o prošnji za mednarodno zaščito, namreč omogoči, da prek svojih organov preveri, ali so bile njegove prijave dejansko obravnavane pred pristojnimi organi v izvorni državi.

Sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 151/2016 (21. točka obrazložitve).

Sklep Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 193/2017 z dne 6. 12. 2017 (12. točka obrazložitve).

Prav tam, 13. točka obrazložitve.

V zvezi s tem je Vrhovno sodišče tudi v zadevi I Up 173/2018 opozorilo na stališče ESČP, da dejstvo, da se v primeru izgona iz države pogodbenice položaj tožeče stranke lahko zelo poslabša in se med drugim znatno skrajša njena pričakovana življenjska doba, ne zadošča za kršitev 3. člena EKČP (34. točka obrazložitve).

V okviru informiranja se namreč vlagatelju namere, v jeziku, ki ga oseba razume, pred začetkom postopka sprejema prošnje zagotovijo informacije o postopkih po tem zakonu, pravicah in dolžnostih prosilcev, možnih posledicah neupoštevanja obveznosti in nesodelovanja s pristojnim organom, rokih za uveljavljanje pravnih sredstev ter informacije o svetovalcih za begunce in nevladnih organizacijah, ki delujejo na področju mednarodne zaščite (prvi v zvezi z drugim odstavkom 5. členom ZMZ-1). Na prošnjo prosilca se v postopkih brezplačno zagotavljajo vse informacije v zvezi z njegovim postopkom za priznanje mednarodne zaščite (tretji odstavek 5. člena ZMZ-1). Navedeno namreč pripomore k izpolnjevanju temeljne prosilčeve obveznosti po ZMZ-1, torej da se mora v postopku za priznanje mednarodne zaščite kar najbolje potruditi prikazati, v čem so razlogi za priznanje mednarodne zaščite, saj se predpostavlja njegovo aktivno ravnanje. Organ pa mora prosilcu zagotoviti ustrezno možnost predstavitve elementov, potrebnih za čim popolnejšo utemeljitev prošnje v skladu s 4. členom Direktive 2011/95/EU kar vključuje možnost podati pojasnilo glede morebitne neskladnosti ali nasprotja v prosilčevih izjavah.

Táko stališče je razvidno tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča I Up 66/2023 (9. točka obrazložitve).

Poleg tega je iz Priročnika UNHCR o postopkih in kriterijih za določitev statusa begunca razvidno, da mora prosilec: (i) govoriti resnico in popolnoma sodelovati z izpraševalcem pri ugotavljanju dejstev o svojem primeru; (ii) potruditi se dokazati svoje izjave s kakršnimi koli razpoložljivimi dokazi in podati zadovoljivo obrazložitev, če ni dokazov; če je trebno, mora pridobiti dodatne dokaze; (iii) dati vse ustrezne podatke o sebi in svojih preteklih doživetjih v podrobnostih, ki so izpraševalcu potrebne za ugotavljanje pomembnih dejstev; od prosilca je treba zahtevati, naj poda razumljivo obrazložitev vseh razlogov, ki podpirajo njegovo prošnjo za begunski status, mora pa odgovoriti tudi na vsa postavljena vprašanja (glej stran 44 in 45, 205 točka).

Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev).

40. uvodna izjava Procesne direktive II.

Tretja država se šteje za varno izvorno državo, če je na podlagi pravnega položaja, uporabe prava v okviru demokratičnega sistema in splošnih političnih okoliščin mogoče sklepati, da v njej na splošno in redno ni nikakršnega preganjanja, kakor je opredeljeno v 26. členu tega zakona, mučenja ali nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja in ogroženosti zaradi vsesplošnega nasilja v razmerah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada (prvi odstavek 61. člena ZMZ-1). Pri oceni, ali je tretja država varna izvorna država, se med drugim upošteva tudi obseg zagotavljanja varnosti pred preganjanjem ali zlorabami s: predpisi države in načinom, na katerega se ti uporabljajo; spoštovanjem pravic in svoboščin, določenih v Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, v Mednarodnem paktu o državljanskih in političnih pravicah in v Konvenciji Združenih narodov proti mučenju, zlasti pa pravic, od katerih v skladu z drugim odstavkom 15. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ni mogoče odstopati; upoštevanjem načela nevračanja v skladu z Ženevsko konvencijo; obstojem sistema učinkovitih pravnih sredstev zoper kršitve pravic in svoboščin, določenih v Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (drugi odstavek 61. člena ZMZ-1).

Tako tudi Vrhovno sodišče v sodbi X Ips 9/2020 (11. točka obrazložitve).

Glej npr. sodbo Sodišča Evropske unije z dne 1. 8. 2025 v združenih zadevah C-758/24 (Alace) in C-759/24 (Canapelli).

Prav tam, 16. točka obrazložitve.

Navedeni člen določa, da pristojni organ v odločitvi o zavrnitvi prošnje kot očitno neutemeljene določi 10-dnevni rok za prostovoljni odhod, v katerem mora oseba zapustiti območje Republike Slovenije, območje držav članic Evropske unije in območje držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985. Pristojni organ lahko iz utemeljenih razlogov določi 30- dnevni rok za prostovoljni odhod (deseti odstavek navedenega člena).

Na primer: tujec si ne more pravočasno priskrbeti potne listine; naravna nesreča; smrt družinskega člana; nujna udeležba pred organom Republike Slovenije...

Na primer: smrt ali družinskega člana, zagotavljanje nujne zdravniške pomoči, nujna udeležba pred organom Republike Slovenije...

Ustavno sodišče je že presodilo, da je načelo nevračanja oseb v države, v katerih jim preti določena nevarnost, preganjanje ali je na drug način ogroženo njihovo življenje, osebna integriteta ali svoboda, splošno priznano mednarodno načelo (odločba Up-763/09-19 z dne 17. 9. 2009, 8. točka obrazložitve).

Glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-189/14-13, Up-663/14, 23. točka obrazložitve.

SEU je že presodilo, da celo dejstvo, da državljana tretje države, ki ima težko bolezen, na podlagi člena 3 EKČP v zelo izjemnih primerih ni mogoče prisilno odstraniti v državo, v kateri ni ustreznega zdravljenja, ne pomeni, da mu je treba dovoliti prebivanje v državi članici iz naslova subsidiarne zaščite v skladu z Direktivo 2004/83 (Kvalifikacijska direktiva I, M Bodj C-542/13 z dne 18. 12. 2014, 40. točka).

Tako tudi odločba Ustavnega sodišča št. Up-763/09-19, 9. točka obrazložitve.