Jedro

Za ponovitev dokazovanja z drugimi izvedenci v primeru nepopolnosti izvedenskega mnenja niti ni potrebna pobuda strank, temveč mora sodišče odpraviti te pomanjkljivosti po uradni dolžnosti.

Naloga sodišča je, da presoja, ali so obstajale okoliščine, ki utemeljujejo objektivno odgovornost tožene stranke ter ali je nedopustno ravnanje tožene stranke predstavljalo pravno relevantno vzročno zvezo za škodni dogodek - padec in ali je posledično podana odškodninska odgovornost tožene stranke, ni pa naloga sodišča, da išče razlog tožnikovega padca.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnika za plačilo zneska 12.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 6. 2015 dalje do plačila, v 15 dneh. Odločilo je še, da tožnik sam krije svoje stroške postopka ter da je dolžan povrniti toženi stranki njene stroške postopka v znesku 4.348,99 EUR v 8 dneh, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP, predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in ugoditev zahtevku, podredno pa razveljavitev in vrnitev v ponovno sojenje drugemu senatu, oboje s stroškovno posledico. Navaja, da je sodišče raziskovalo nesporna dejstva, katerih tožena stranka ni prerekala in preseglo trditveno podlago tožene stranke z ugotavljanjem, ali so bila tla drseča, saj sta se obe stranki strinjali, da so bila tla mokra in drseča. Z navedenim ugotavljanjem je sodišče kršilo 2. in 7. člen ZPP v povezavi z 214. in 339. členom ZPP. Zagrešilo je bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP s tem, ko je zavrnilo dokazni predlog tožnika za postavitev novega izvedenca iz varstva pri delu, zaradi česar je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Izpodbijana sodba ni obrazložena, nima razlogov o odločilnih dejstvih, zaključki sodbe so v nasprotju z vsebino listinske dokumentacije ter zapisniki o zaslišanju strank in prič, s čimer je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je z izvedbo dokaza z izvedenskim mnenjem mag. A.A. kršilo pravilo o prekluziji, saj je tožena stranka dokaz predlagala prepozno, hkrati pa se je v celoti oprlo le na ta dokaz in zanemarilo ostale dokaze, zlasti izpoved tožnika ter štirih zaslišanih prič in izvedensko mnenje B.B. Mnenje izvedenca mag. A.A. je v celoti temeljilo le na podatkih tožene stranke, ki je zainteresirana za izid postopka, hkrati pa je predložene podatke podala po prvem naroku in se ne nahajajo v trditveni podlagi tožene stranke. Sodišču očita pristransko vodenje postopka, saj je pri tožniku bistveno strožje upoštevalo pravilo o prekluziji kot pri toženi stranki.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je bilo popolno ugotovljeno, pravilno je bilo uporabljeno materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvami in stališči sodišča prve stopnje.

6. Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V izpodbijani sodbi ni manjkajočih razlogov ali nasprotij glede odločilnih dejstev v zvezi s pravočasnostjo trditvene podlage tožene stranke, postavitvijo izvedenca gradbene stroke mag. A.A. in odškodninsko odgovornostjo tožene stranke, saj je sodišče prve stopnje odločilna dejstva v izpodbijani sodbi ustrezno obrazložilo in je izpodbijano sodbo mogoče preizkusiti. Tožnik v pritožbi pravzaprav nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, kar pomeni pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, do česar se pritožbeno sodišče opredeljuje v nadaljevanju.

7. Prav tako ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je podana, ko gre za napako pri povzemanju vsebine listin ali zapisnikov zaslišanj prič oziroma ko sodišče listinam in zapisnikom pripiše drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici. Sodišče prve stopnje ni napačno povzelo listin in zapisnikov o zaslišanjih v spisu, temveč je na podlagi pravilnih povzetkov listin in zapisnikov naredilo dokazno oceno, s katero se tožnik ne strinja. To pa spada v presojo pravilne oziroma popolne ugotovitve dejanskega stanja ter se pritožbeno sodišče do tega opredeljuje v nadaljevanju.

8. Tožnik neutemeljeno graja tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje ni postavilo novega izvedenca gradbene stroke. Na podlagi določbe tretjega odstavka 254. člena ZPP je za postavitev novega izvedenca potrebna ocena sodišča, da so v mnenju izvedenca nasprotja ali pomanjkljivosti ali obstaja utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, pri čemer se teh pomanjkljivosti ali dvoma ne da odpraviti z novim zaslišanjem izvedenca. Kadar sodišče oceni, da so ugovori strank zoper izvedensko delo neutemeljeni in da je torej mnenje izvedenca jasno, razumljivo in logično oziroma da so bile pomanjkljivosti ali dvom odpravljene z dodatnim zaslišanjem izvedenca, pa po nasprotnem razlogovanju postavitev novega izvedenca ni potrebna. Postopanje sodišča bi bilo v takšnih primerih, ko torej sodišče ne bi sledilo predlogu stranke po postavitvi novega izvedenca, lahko tudi napačno, vendar pa v vseh primerih ne bi šlo nujno za procesno kršitev. Relativna bistvena kršitev pravdnega postopka bi bila podana v primeru, ko bi sodišče spregledalo določbe ZPP o možnosti postavitve novega izvedenca, bi se pa strinjalo, da je mnenje izvedenca dvomljivo, nejasno. Če pa sodišče ne postavi novega izvedenca zato, ker meni, da mnenje ni nepopolno, pa gre lahko samo za zmotno ugotovitev dejanskega stanja.1

9. V obravnavani zadevi tožnik uveljavlja odškodninsko odgovornost tožene stranke za padec na mokrih tleh v proizvodnji tožene stranke 5. 6. 2012. Iz izpodbijane sodbe izhajajo naslednje ugotovitve: - hoja po mokrih in spolzkih tleh predstavlja nevarno dejavnost, zato je ob ugotovitvi takih okoliščin vzpostavljena objektivna odškodninska odgovornost odgovorne osebe za opravljanje nevarne dejavnosti; - tožena stranka je pravočasno in obrazloženo prerekala navedbo tožnika, da so bila tla na kraju škodnega dogodka spolzka, zato je sodišče na predlog tožnika postavilo izvedenca B.B., ki bi ugotavljal tudi drsnost tal, ker pa slednji glede tega ni podal konkretnih podatkov, je postavilo še drugega izvedenca mag. A.A.; - na kraju tožnikovega padca so bila tla mokra, niso pa bila spolzka, saj je bila površina opredeljena kot zelo varna tako na suhih kot na mokrih tleh, zato niso podane okoliščine, ki bi vzpostavljale objektivno odškodninsko odgovornost; - tožnik z izjemo opustitev tožene stranke, ki so se nanašale na ravnanje v primeru spolzkih tal, ni podal drugih navedb v zvezi s krivdno odgovornostjo tožene stranke, zato ni podana niti subjektivna odškodninska odgovornost. 10. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da tla niso bila spolzka ali drseča, ne pa, da niso bila mokra. Posledično je zavajajoča pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tla na kraju tožnikovega padca niso bila mokra. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je tožena stranka priznala spolzka tla na kraju tožnikovega padca, saj je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožena stranka do vključno prvega naroka to obrazloženo prerekala z navedbo (med drugim), da so tla iz epoksija nedrseča ter da je hoja po njih popolnoma stabilna. Res je, da je bila navedba tožene stranke, da odločno prereka svoje domnevno priznanje spolzkih tal v primeru mokrote, podana na drugem naroku (prvi narok je bil izveden 21. 10. 2016), vendar je bila tudi navedba tožnika, da tožena stranka izrecno priznava spolzka tla, podana v pripravljalni vlogi po prvem naroku (ki jo je sicer sodišče prve stopnje na prvem naroku dovolilo), na katero se je lahko tožena stranka prvič odzvala šele na naslednjem naroku, predhodne navedbe pa je tožena stranka prerekala že do prvega naroka. Tožnik je tako kljub prerekanju tožene stranke enostransko vztrajal, da so spolzka tla med strankama nesporno dejstvo. Upoštevajoč navedeno zato tožnik nepravilno in nepotrebno povzema bistvo obravnavane pravde ter navaja, kaj bi moralo ugotavljati sodišče prve stopnje. Ker je bilo torej med strankama sporno, ali so bila tla iz epoksija na kraju tožnikovega padca spolzka, ni utemeljena pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje ugotavljalo nesporna dejstva in kršilo razpravno načelo. Upoštevanje nedovoljene trditvene podlage pa tudi v splošnem ne pomeni kršitve načela dispozitivnosti, saj se to načelo izraža v vezanosti sodišča na postavljeni tožbeni zahtevek in ne v vezanosti na postavljeno trditveno podlago.2

11. Ob upoštevanju tega, da je tožena stranka pravočasno prerekala navedbe tožnika, da so bila tla na kraju tožnikovega padca spolzka, ni utemeljena pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje postavilo izvedenca za ugotavljanje drsnosti tal brez pravočasne trditvene podlage. Pritožbeno sodišče poudarja, da je bil pravzaprav tožnik tisti, ki je v prvi pripravljalni vlogi 11. 10. 2016 predlagal postavitev izvedenca iz varstva pri delu in izvedenca gradbene stroke, ki naj bi ugotovil drsnost tal na kraju tožnikovega padca, kar je pravilno poudarilo tudi sodišče prve stopnje (6. točka obrazložitve). Posledično ni utemeljena pritožbena navedba, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do prekluzije dokaznega predloga za postavitev izvedenca s strani tožene stranke. Tožnikov dokazni predlog za postavljenega izvedenca in pravočasno prerekanje navedb tožnika o spolzkih tleh s strani tožene stranke ovržeta tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje drsnost tal (in obstoj spolzkih tal) ugotavljalo po uradni dolžnosti.

12. Poleg dokaznega predloga tožnika za postavitev izvedenca gradbene stroke, ki naj bi ugotavljal drsnost tal, kar je izvedenec mag. A.A. nato tudi dejansko ugotavljal, je sodišče prve stopnje že izvedencu iz varstva pri delu B.B. naložilo, naj odgovori na vprašanje "ali so bila ta tla drseča, če so bila suha in kakšna so bila v primeru, da so bila mokra". Upoštevajoč navedeno ne drži pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje začelo šele po izvedenskem mnenju izvedenca B.B. samo ugotavljati, ali so bila tla na kraju tožnikovega padca tudi spolzka. O drsnosti varovalnega čevlja na mokrih tleh je prvi izvedenec zapisal "ne vem". Ker s tem nedvomno ni odgovoril na zastavljeno vprašanje sodišča, zaradi pomanjkanja instrumentov za izvajanje meritev pa izvedenskega mnenja tudi ne bi mogel dopolniti, je bil postavljen izvedenec mag. A.A. z isto nalogo. Pritožbeno sodišče poudarja, da za ponovitev dokazovanja z drugimi izvedenci v primeru nepopolnosti izvedenskega mnenja niti ni potrebna pobuda strank, temveč mora sodišče odpraviti te pomanjkljivosti po uradni dolžnosti.3 Posledično je neutemeljena pritožbena navedba, da je tožnik v pripravljalni vlogi 19. 10. 2017 opozarjal na pomanjkljivo trditveno podlago in prekluzijo dokaznega predloga za postavitev izvedenca. Neutemeljena pa je tudi pritožbena navedba, da iz izpodbijane sodbe ni moč razbrati, kje je ustrezna trditvena podlaga tožene stranke, saj jo je sodišče prve stopnje opredelilo v 6. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, hkrati pa je tam obrazložilo tudi, zakaj je postavilo izvedenca gradbene stroke za ugotavljanje drsnosti tal. 13. Tožnikovo povzemanje izpovedi prič, s katero izpodbija ugotovitve izvedenca mag. A.A., ne potrjuje pritožbene navedbe, da so priče potrdile, da so bila tla spolzka. Tega nista potrdila C.C. in D.D., delno pa le E.E. in F.F. Že navedeno delno ovrže pritožbeno navedbo, da so štiri priče (in tožnik) potrdile spolzka tla, nikakor pa ne potrdi pritožbene navedbe, da so priče potrdile izjemno spolzka tla in gre za očitno pretiravanje. Ob tem se tožnik protislovno opira na izpoved F.F. in izvedensko mnenje B.B., čeprav noben od njiju ni videl tožnikovega padca, hkrati pa odsotnost s kraja dogodka očita izvedencu mag. A.A. 14. Izvedenec B.B. v izvedenskem mnenju ni podal konkretnih ugotovitev glede drsnosti mokrih tal, zaradi česar je zavajajoče tožnikovo povzemanje njegovih ugotovitev. V točki 3.3. izvedenskega mnenja je navedeno, da je izvedenec subjektivno ocenjeval drsnost, s čimer je ovržena pritožbena navedba o nelogičnosti zapisa sodišča prve stopnje, da je bila zaznava spolzkih tal s strani zaslišanih prič le subjektivna, saj naj ne bi mogla biti drugačna. Tudi izvedenec B.B. je drsnost tal presojal po subjektivni oceni in to okoliščino izrecno navedel kot podlago svojega izvedenskega mnenja. Navedeno pomeni, da je preizkus drsnosti mogoč tudi drugače kot s subjektivno oceno drsnosti - z uporabo merilnih instrumentov, s katerimi je razpolagal drugi postavljeni izvedenec. Izvedenec B.B. je jasno navedel, da suha tla z uporabo varovalnega čevlja niso bila drseča, za mokra tla pa je zapisal "ne vem". Sicer je res navedel, da se drsnost na mokrih tleh poveča, toda to ni konkretna ugotovitev glede prostorov tožene stranke, temveč gre za izvedenčeve izkustvene zaključke. Izvedenčeva splošna ugotovitev, da so mokra tla bolj drseča, pa sicer niti ni v nasprotju z ugotovitvami izvedenca mag. A.A., kot to navaja tožnik, saj je tudi on na mokrih tleh ugotovil nekoliko večjo drsnost kot na suhih, a je nato talno površino z upoštevanjem OSHA standardov vseeno opredelil kot zelo varno.

15. Sodišče prve stopnje se po ugotovitvi, da tla ob padcu tožnika niso bila spolzka, ni ukvarjalo z drugimi tožnikovimi navedbami o opustitvah tožene stranke, saj je pravilno ugotovilo, da so preostale tožnikove navedbe, ki se nanašajo na krivdno odgovornost, v celoti povezane z ravnanjem v primeru, ko bi prišlo do spolzkih tal. Zato se tudi pritožbeno sodišče ne bo posebej opredeljevalo do pritožbenih navedb o varnostnih ukrepih toženke, o pravilnosti tožnikovega ravnanja ob izlivu vode in o opustitvi slikanja kraja nesreče, saj ne vplivajo na odločitev o odločilni okoliščini spora. Neutemeljena pa je pritožbena navedba, ki se nanaša na tožnikovo obutev v času škodnega dogodka, iz česar tožnik izpeljuje tudi očitek pristranskosti sodišča prve stopnje. Slednje je pravilno ugotovilo, da je tožnik z navedbo o neprimerni obutvi prekludiran, saj je te navedbe podal šele po prejemu izvedenskega mnenja B.B., prej pa je izrecno navajal, da "ustrezna delovna obutev ni mogla preprečiti tožnikovega padca" in da "obutev z nastankom nezgode nima nobene zveze".

16. Pritožba neutemeljeno navaja, da je izvedensko mnenje B.B. edino izvedensko mnenje, ki ga je glede na pravočasnost mogoče upoštevati. ZPP v tretjem odstavku 254. člena omogoča postavitev novega izvedenca, če obstaja utemeljen dvom v pravilnost izvedenskega mnenja prvega izvedenca in dvoma ni mogoče odpraviti z zaslišanjem izvedenca. Izvedenec B.B. ni konkretno odgovoril na zastavljeno vprašanje (ki ga je postavil tožnik v predlogu za postavitev izvedenca gradbene stroke), temveč je podal zgolj splošen odgovor, ki ga glede na izvedensko mnenje (pomanjkanje ustreznih instrumentov za merjenje drsnosti na mokrih tleh) ne bi mogel dopolniti, zato ne drži, da je to izvedensko mnenje edino, na katero bi se lahko opirala izpodbijana sodba.

17. Tožnikove navedbe, ki izpodbijajo verodostojnost izvedenskega mnenja mag. A.A., pravilnosti ugotovitev sodišča prve stopnje, ki je sledilo temu izvedenskemu mnenju, ne izpodbijejo. Kot že pojasnjeno, ne drži, da so štiri priče in izvedenec B.B. potrdili spolzka tla na mestu padca. Navedba, da izvedenec mag. A.A. ni preizkusil drsnosti tal na kraju padca, je še najmanj utemeljena prav za navedenega, kajti nihče od drugih, na katere se tožnik sklicuje, prav tako ni opravljal preizkusa drsnosti, temveč je podal zgolj (subjektivno) oceno, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, medtem ko je mag. A.A. dejansko opravljal meritve drsnosti, pri katerih bi se poskušal kar najbolj približati razmeram, ki so bile v trenutku tožnikovega padca.

18. Pritožbeno sodišče poudarja, da je bilo zaradi kasnejše menjave površine na kraju tožnikovega padca, pri čemer ni bilo dokazano, da je tožnikov padec kakorkoli vplival na odločitev o menjavi, ki se je zgodila 4 leta po samem dogodku, objektivno težko oziroma celo nemogoče ustvariti identične razmere, kakršne v pritožbi zahteva tožnik. Ne gre spregledati tudi tega, da tožnik očita neustreznost suspenzije, ki jo je uporabil izvedenec mag. A.A., istočasno pa navaja, da ne ve niti ne more vedeti, kakšna bi ta morala biti in da ni primerno, da jo pripravlja tožena stranka. Očitno je, da zaradi objektivnih okoliščin rezultatov izvedenskega mnenja ne bi spremenil test v drugih prostorih v proizvodnji, ker je tudi površina očitno drugačna od tiste, ki se je nahajala na kraju škodnega dogodka, hkrati pa glede na zatrjevano tožnikovo neznanje o vsebini suspenzije in nezaupanje v suspenzije, ki jo pripravi toženka, tudi z vidika te okoliščine izvedenskega mnenja ni mogoče pripraviti drugače, kot je to storil mag. A.A. Pritožbeno sodišče ponovno poudarja, da okoliščine, zaradi katerih tožnik izpodbija pravilnost izvedenskega mnenja, tožnika niso motile pri izvedenskem mnenju B.B., pri čemer so bile ugotovitve iz prvega izvedenskega mnenja še bistveno manj povezane s stanjem ob škodnem dogodku in je posledično očitno, da tožnikove pripombe temeljijo predvsem na nestrinjanju z ugotovitvami izvedenskega mnenja, njegov predlog za postavitev novega izvedenca gradbene stroke pa je bil zato tudi pravilno zavrnjen.

19. Pritožba neutemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje po ugotovitvi, da tla niso bila spolzka, ni ugotavljalo razloga njegovega padca. Naloga sodišča je, da presoja, ali so obstajale okoliščine, ki utemeljujejo objektivno odgovornost tožene stranke ter ali je nedopustno ravnanje tožene stranke predstavljalo pravno relevantno vzročno zvezo za škodni dogodek - padec in ali je posledično podana odškodninska odgovornost tožene stranke, kar je sodišče prve stopnje storilo, ni pa naloga sodišča, da išče razlog tožnikovega padca.

20. Prav tako niso utemeljene navedbe tožnika o pristransko vodenem postopku v korist tožene stranke. Sodišče prve stopnje je vse svoje odločitve v izpodbijani sodbi obrazložilo, pritožbeno sodišče se je tudi že opredelilo do pritožbenih navedb v zvezi s prekluzijo in trditveno podlago. Očitek pristranskega vodenja postopka tako izhaja iz nezadovoljstva s končno odločitvijo, pri čemer ni mogoče spregledati, da je tožnik tisti, ki v pritožbi podaja cinične in neprimerne pripombe.

21. Pritožbeno sodišče je presodilo tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

22. Zaradi neuspeha s pritožbo krije tožnik sam svoje stroške pritožbenega postopka, tožena stranka pa krije sama stroške odgovora na pritožbo, saj odgovor ni bistveno prispeval k odločitvi o pritožbi (154. člen, 155. člen, 165. člen ZPP).

1 Prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 315/2008 z dne 30. 11. 2009. 2 Galič, A., Wedam Lukić, D.: Pravdni postopek s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2005, 1. knjiga, stran 65 in naslednje. 3 Zobec, J.: navedeno delo, 2. knjiga, str. 500.