Jedro

Tožeča stranka v postopku ni bila uspešna z dokazovanjem okoliščin, ki bi kazale na to, da je ob prihodu v Slovenijo vzpostavila tesnejše osebne in ekonomske vezi (ni se šolala, ni bila zaposlena, ni imela izbranega osebnega zdravnika in zobozdravnika, ni bila vključena v športne, kulturne in druge povezave).

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je bila zavrnjena vloga tožeče stranke za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije. V obrazložitvi tožena stranka navaja, da je tožeča stranka vložila vlogo za sprejem v slovensko državljanstvo na podlagi 10. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS). Ta v prvem odstavku določa, da lahko pristojni organ osebo, ki prosi za naturalizacijo, po prostem preudarku sprejme v državljanstvo Republike Slovenije, če je to v skladu z nacionalnim interesom, pri tem pa mora oseba izpolnjevati kumulativno vse pogoje, ki so določeni v točkah od 1 do 10 prvega odstavka 10. člena ZDRS in sicer, da je dopolnila 18 let starosti (1. točka), da ima odpust iz dosedanjega državljanstva oz. da izkaže, da ga bo dobila, če bo sprejeta v državljanstvo Republike Slovenije (2. točka), da dejansko živi v Republiki Sloveniji 10 let, od tega neprekinjeno 5 let pred vložitvijo prošnje in ima urejen status tujca (3. točka), da ima zagotovljena sredstva, ki njej in osebam, ki jih mora preživljati, zagotavljajo materialno in socialno varnost (4. točka), da obvlada slovenski jezik za potrebe vsakdanjega sporazumevanja, kar dokaže s spričevalom o uspešno opravljenim izpitom iz znanja slovenščine na osnovni ravni (5. točka), da ni bila pravnomočno obsojena na nepogojno zaporno kazen, daljšo od teh mesecev, ali ji ni bila izrečena pogojna obsodba na zaporno kazen s preizkusno dobo daljšo od enega leta (6. točka), da ji ni bila izrečena odpoved prebivanja v Republiki Sloveniji (7. točka), da njen sprejem v državljanstvo Republike Slovenije ne predstavlja nevarnost za javni red, varnost ali obrambo države (8. točka), da ima poravnane davčne obveznosti (9. točka) in da da prisego o spoštovanju svobodnega demokratičnega ustavnega reda, ki je utemeljen v Ustavi Republike Slovenije (10. točka). Potem, ko podrobneje pojasni vsebino pojmov „dejanskega in neprekinjenega življenja“ ob upoštevanju 2. člena Uredbe o merilih za ugotavljanje izpolnjevanja določenih pogojev za pridobitev državljanstva z naturalizacijo (Uredba), na podlagi predloženih listinskih dokazil o bivanju tožeče stranke zaključi, da tožeča stranka v obdobju od leta 2004 do zaposlitve v Sloveniji v letu 2005 ni dokazala s stopnjo verjetnosti, da izpolnjuje pogoj iz 3. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS, to je, da dejansko živi v Republiki Sloveniji 10 let, od tega neprekinjeno 5 let pred vložitvijo prošnje. Ker so pogoji za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije po prvem odstavku 10. člena ZDRS določeni kumulativno, in če kateri od pogojev ni izpolnjen, zahtevku za pridobitev državljanstva Republike Slovenije ni mogoče ugoditi, tožena stranka pa prav tako ni bila dolžna ugotavljati izpolnjevanja drugih pogojev.

2. Tožeča stranka z izpodbijano odločitvijo ne soglaša in v tožbi navaja, da je toženi stranki posredovala vse dokumente, ki jih je ta zahtevala. Zatrjuje, da v Republiki Sloveniji živi že 10 let in da je iz dokumentacije o priznani delovni dobi razvidno, da ima 9 let in en mesec delovne dobe prebite v Sloveniji. Prav tako ima urejen status tujca in sredstva, ki njej in njeni družini predstavljajo materialno in socialno varnost. Ima opravljen tudi izpit iz slovenščine, ni bila pravnomočno obstojena na nobeno kazen in ji tudi ni bila izrečena odpoved prebivanja v Republiki Sloveniji, poravnane ima tudi vse davčne obveznosti. V Republiko Kosovo se je vračala le na letni dopust, tudi kulturno in športno se je udejstvovala v krogu podjetja, kjer je bila zaposlena. Prosi, da sodišče še enkrat pogleda njeno dokumentacijo in ji odobri sprejem v slovensko državljanstvo. Smiselno predlaga, da sodišče tožbi ugodi.

3. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izdani odločbi in ocenjuje, da je le-ta pravilna in zakonita glede na dejansko stanje, ki je razvidno iz dokumentacije v upravnem spisu, navedbe tožeče stranke v tožbi pa so neutemeljene. Predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. Tožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je sporna zavrnitev vloge tožeče stranke za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije zaradi neizpolnjevanja pogoja iz 3. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS, to je pogoja, da dejansko živi v Republiki Sloveniji 10 let, od tega neprekinjeno 5 let pred vložitvijo prošnje.

6. Kot izhaja iz podatkov predloženih upravnih spisov in izpodbijane odločbe je tožeča stranka vlogo za sprejem v državljanstvo RS vložila dne 5. 2. 2014. Navedeno pomeni, da bi tožeča stranka morala dokazati, da v Republiki Sloveniji dejansko živi najmanj od 5. 2. 2004 dalje. Tega pa tožeča stranka tudi po presoji sodišča ni dokazala. V skladu z osmim odstavkom 10. člena ZDRS se pri presoji, ali oseba dejansko živi v Republiki Sloveniji, upošteva tako element fizične prisotnosti na ozemlju, kot tudi okoliščine, ki kažejo na to, ali je tu središče njenih interesov, kar se presoja na podlagi njenih poklicnih, ekonomskih, socialnih in drugih vezi, ki kažejo na to, da med osebo in Republiko Slovenijo obstajajo tesne in trajne povezave. Iz izjave tožeče stranke dane v postopku pri toženi stranki izhaja, da naj bi se v Slovenijo preselila 12. 2. 2004, medtem ko iz podatkov registra tujcev izhaja, da je vlogo za izdajo dovoljenja za prvo prebivanje vložila dne 16. 3. 2004, kar kaže na verjetnost, da je v Republiko Slovenijo prišla v marcu 2004. Navedbe tožeče stranke, da je prišla v Slovenijo februarja 2004, nista potrdili niti v postopku zaslišani priči A.A. in B.B. Priča A.A. je na zaslišanju pri Upravni enoti Slovenske Konjice dne 20. 5. 2014 izjavila, da se je tožeča stranka leta 2005 zaposlila pri njenem očetu v gospodarski družbi C. d.o.o. (kar je kasneje v postopku dokazala tožeča stranka tudi s fotokopijo delovne knjižice, kjer je navedena zaposlitev pri družbi C. d.o.o. in sicer za obdobje od 1. 4. 2005 do 28. 2. 2006). Tudi B.B. ni potrdil navedb tožeče stranke, da se je v Slovenijo preselila leta 2004, saj je na zaslišanju (prav tako dne 20. 5. 2014) izjavil, da pozna prosilca (tožečo stranko) skoraj osem let. Tožeča stranka pa v postopku tudi ni bila uspešna z dokazovanjem okoliščin, ki bi kazale na to, da je ob prihodu v Slovenijo leta 2004 vzpostavila tesnejše osebne in ekonomske vezi (ni se šolala, ni bila zaposlena, ni imela izbranega osebnega zdravnika in zobozdravnika, ni bila vključena v športne, kulturne in druge povezave).

7. Med strankama ni sporno, to pa potrjujejo tudi listine upravnega spisa, da ima tožeča stranka sicer urejen status tujca na podlagi dovoljenja za stalno prebivanje tujca z dne 20. 5. 2004. Vendar je dokazna vrednost tega dovoljenja vprašljiva, saj naj bi se z njim potrjevalo petletno neprekinjeno bivanje na podlagi dovoljenja za začasno bivanje, kar pa ni v skladu z izjavo tožeče stranke, da je prišla v Slovenijo 12. 2. 2004. Ker je iz fotokopije delovne knjižice v upravnih spisih razvidna zaposlitev tožeče stranke pri podjetju „C. d.o.o.“ v trajanju 10 mesecev in sicer (šele) od 1. 4. 2005 dalje, zaposlitev pri „ F. od 3. 6. 2006 do 18. 11. 2008 in zaposlitev pri G. od 9. 4. 2009 dalje (od 1. 7. 2010 dalje tudi za nedoločen čas), sodišče ob uporabi osmega odstavka ZDRS, ki definira pojem dejanskega življenja v Republiki Sloveniji (to pa je pogoj iz 3. točke prvega odstavka 10. člena ZDRS), pritrjuje stališču tožene stranke, da v postopku ugotovljeno dejansko stanje ne potrjuje dejanskega 10 letnega življenja tožeče stranke v Republiki Sloveniji najmanj od 5. 2. 2004 dalje.

8. Glede na navedeno zato tožeča stranka s tožbenimi ugovori, da izpolnjuje ostale pogoje iz prvega odstavka 10. člena ZDRS, ne more biti uspešna.

9. Sodišče je zato po ugotovitvi, da je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.