Jedro

Prekinitev ali ustavitev izplačevanja nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu, priznanega s pravnomočno odločbo, zaradi neizpolnjevanja pogojev za izplačevanje (nejavljanje zavodu za zaposlovanje oziroma izbris iz evidence brezposelnih oseb) v primeru, ko ne gre za odločitev z izrednimi pravnimi sredstvi, lahko učinkuje le za naprej, od izdaje odločbe dalje, ne pa za nazaj, vse od izbrisa iz evidence brezposelnih oseb.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da glasi: „Odločba tožene stranke št. ... z dne 20. 9. 2006 se odpravi, odločba Območne enote ... tožene stranke št. ... z dne 4. 7. 2006 pa se spremeni tako, da glasi: „Zavarovancu M.C. se nadomestilo plače za čas čakanja na razporeditev oz. na zaposlitev na drugem ustreznem delu s 4. 7. 2006 preneha izplačevati.“ V ostalem se tožbeni zahtevek zavrne.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 246,40 EUR stroškov postopka v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.“ V ostalem se pritožba zavrne.

Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti 105,34 EUR pritožbenih stroškov v 8 dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 4. 7. 2006 in 20. 9. 2006 ter, da je tožena stranka tožniku dolžna povrniti stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila.

Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 do 52/07 – ZPP) pritožil tožnik ter predlagal, da jo sodišče druge stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in toženi stranki naloži povračilo stroškov postopka, podrejeno pa jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje nepravilno verjelo izpovedi priče, zaposlene pri Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje, Območna služba ..., ne pa tožniku. Sodišče ni upoštevalo tožnikovega zdravstvenega stanja, ki je invalid z okvaro sluha. Ob razgovoru s svetovalko na Zavodu RS za zaposlovanje je le podpisal izjavo o prejemu delovne knjižice, ne da bi se zavedal posledic oz., da gre za odjavo iz zavarovanja za primer brezposelnosti. Izjave svetovalke o posledicah tožnikovega ravnanja bi sodišče prve stopnje moralo presoditi po popolnejši ugotovitvi tožnikove zmožnosti razumevanja njegovih ravnanj in posledic. Veljavnost izjave, kar vključuje tudi vlaganje ustreznih zahtevkov pri organih v zvezi z uveljavljanjem pravic, je odvisna od prave volje stranke. Tožnik je omejeno poslovno sposoben, glede njegove izjave pa so tudi podane napake volje. Sodišče tudi ni upoštevalo napake v poslovanju Zavoda RS za zaposlovanje, saj štiri leta ni sporočil toženi stranki, da se je tožnik leta 2002 odjavil iz zavarovanja, v posledici pa mu je prenehala pravica do nadomestila za nezaposlene osebe. Zadevo je potrebno razlagati, da tožnik s prejemom delovne knjižice ni izrazil volje, da ne bo več zavarovan za primer brezposelnosti. Zaslišana svetovalka Zavoda RS za zaposlovanje je zainteresirana za izid spora, zato bi sodišče moralo verjeti predvsem tožnikovim izjavam. Zahteva tudi povračilo pritožbenih stroškov.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo dejansko stanje in ob tem ni kršilo določb postopka, ki jih pritožba podrobneje ne utemelji, v okviru preizkusa po uradni dolžnosti, na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP, pa sodišče druge stopnje ugotavlja, da v postopku ni bilo bistvenih kršitev, na katere sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti. Zmotno pa je uporabilo materialno pravo in zmotno presodilo listine, na katere se sodba opira.

Tožnik je bil z odločbo območne enote tožene stranke z dne 05. 11. 1997, ki mu je bila vročena 12. novembra 1997 v skladu z 2. odstavkom 123. člena tedaj veljavnega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 do 54/98 - ZPIZ/92) obveščen, da se je v 30 dneh po dokončnosti odločbe dolžan prijaviti pri Zavodu RS za zaposlovanje v .... Ker mu je, kot izhaja iz fotokopije delovne knjižice, priložene v upravnem spisu, delovno razmerje 31. 12. 1996 prenehalo, je bil po potrdilu Območne enote Zavoda RS za zaposlovanje iz ... z dne 14.11.1997, tudi priloženem v upravnem spisu, že od 6. 1. 1997 kot brezposelna oseba prijavljen v evidenco brezposelnih oseb.

Ker je tožnik pravice za primer invalidnosti III. kategorije uveljavil pred 31. 12. 2002 na podlagi 1. odstavka 397. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami – ZPIZ-1) obdrži pravice v nespremenjenem obsegu tudi po uveljavitvi določb o pravicah iz invalidskega zavarovanja iz ZPIZ-1, to je po 1. 1. 2003. Uživalci pravic na podlagi preostale delovne zmožnosti (II. in III. kategorija invalidnosti) lahko po 3. odstavku 397. člena ZPIZ-1 pridobijo pravice po ZPIZ-1 le v primeru poslabšanja že ugotovljene invalidnosti ali nastanka nove invalidnosti. Za tožnika je tudi glede pravice do uživanja nadomestila plače za čas čakanja na razporeditev oz. zaposlitev na drugem ustreznem delu ter glede pogojev za izgubo te pravice potrebno upoštevati do 31. 12. 2002 veljavne določbe ZPIZ/92. Po 2. odstavku 188. člena ZPIZ/92 se nadomestilo nezaposlenim zavarovancem izplačuje za mesece, v katerih so se redno javljali na zavodu za zaposlovanje, in za mesece, v katerih se niso mogli javiti iz opravičljivih razlogov. Evidenco brezposelnih oseb na podlagi 4. alineje 66. člena Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (Ur. l. RS, št. 5/91 s spremembami – ZZZPB) vodi Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje, pri čemer evidenca brezposelnih oseb v skladu z 19. čl. Pravilnika o vsebini in načinu vodenja evidenc s področja zaposlovanja ( Ur. l. RS, št. 17/99 s spremembami), ki je veljal od 25.3.1999 do 4.10.2002, vsebuje tudi podatke o javljanju pri zavodu, napotitvah in izpolnjevanju drugih obveznosti brezposelne osebe ter o prenehanju vodenja v evidenci. Oseba, ki ni bila vpisana v evidenco brezposelnih oseb torej ni mogla izpolnjevati obveznosti iz 2. odstavka 188. člena ZPIZ/92, da se redno javlja pri zavodu za zaposlovanje.

Iz pisne izjave, ki jo je sodišče prve stopnje pridobilo pri Zavodu RS za zaposlovanje (list št. 16 v spisu) ter iz izpovedi zaslišane svetovalke v postopku pri sodišču prve stopnje izhaja, da se je tožnik sam odjavil iz evidence brezposelnih oseb, kar ima po 2. alineji 70. člena ZZZPB za posledico, da ga je Zavod RS za zaposlovanje prenehal voditi v evidenci. Izpoved svetovalke je prepričljiva, zlasti v delu, kjer je pojasnila, da je bil tožnik večkrat vabljen na zavod za zaposlovanje zaradi dopolnitve zaposlitvenega načrta, vendar se ni oglasil. Že na podlagi takšnega ravnanja so bili izpolnjeni pogoji za izbris tožnika iz evidence brezposelnih oseb. Brezposelna oseba si mora prizadevati za ustrezno zaposlitev in biti za to tudi na razpolago ( 4. in 9. alineja 70. čl. ZZZPB). Kljub telesni okvari v zvezi s sluhom, v upravnem in sodnem spisu ni nobenih dokazil o tem, da bi bila tožnikova zmožnost obvladovanja in razumevanja posledic njegovih dejanj zmanjšana ali omejena. Iz podpisane izjave z dne 19. 6. 2002 izhaja, da je tožnik delovno knjižico prevzel na lastno zahtevo in z namenom, da se 19. 6. 2002 zaposli. Zaslišana svetovalka je povedala, da se je s tožnikom sporazumevala brez težav, potrdila je tudi, da je tožniku pojasnila, da je posledica prevzema delovne knjižice izbris iz evidence brezposelnih. Citirala je razlog vabljenja tožnika in sicer naj bi bil pozvan zaradi dopolnitve zaposlitvenega načrta. Opozorjen je bil na posledice, če se na vabilo ne odzove in sicer, da bo črtan iz evidence ter da bo izgubil pravico do denarnih dajatev. Prepričljiva je tudi izpoved, da je tožnik odklanjal ponujena dela, da se na zavodu ni javljal, povsem nazorna pa je tudi njena izpoved o zapisu ob obisku 19. 6. 2002, ko je tožnik izjavil, da ne želi biti vpisan v evidenco brezposelnih oseb. Glede na takšno dejansko stanje je tožena stranka po sporočilu Zavoda RS za zaposlovanje z dne 30. 6. 2006, priloženem v upravnem spisu, kot posledico odjave iz evidence, morala odločiti o izplačevanju nadomestila za čas čakanja na zaposlitev.

Tožnik sicer v pritožbi pravilno opozarja, da postopanje Zavoda RS za zaposlovanje, ko od junija 2002 do junija 2006 toženi stranki ni sporočil podatkov o spremembah v evidenci brezposelnih oseb, pomeni nesprejemljivo ravnanje. ZZZPB in na njegovi podlagi sprejeti pravilniki o vsebini in načinu vodenja evidenc s področja zaposlovanja, tako že omenjeni, kot kasneje sprejeti (Ur. l. RS, št. 85/2002), ki je veljal od 5.10.2002 do 24.8.2007, niso izrecno določili roka, v katerem je Zavod RS za zaposlovanje dolžan druge ustanove in organe, vključno z toženo stranko, obvestiti o spremembah v evidenci brezposelnih oseb. Tudi sicer pa morebitna opustitev ali nezakonito ravnanje Zavoda RS za zaposlovanje ne pomeni, da je tožnik upravičen do nadomestila za čas čakanja na zaposlitev po odjavi iz evidence in da sta zato izpodbijani odločbi tožene stranke nezakoniti. Tožnik je bil z odločbo tožene stranke o priznanju pravice do nadomestila plače z dne 10. 12. 1997 v zadnjem odstavku obrazložitve opozorjen, da mora v roku 8 dni sporočiti toženi stranki vsako spremembo, ki vpliva na pravico do nadomestila, takšna sprememba pa je, upoštevajoč omenjene določbe ZPIZ/92, tudi nemožnost rednega javljanja pri zavodu za zaposlovanje, kot posledica izbrisa iz evidence brezposelnih oseb. Po 8. členu Pravilnika/99 in po 7. členu Pravilnika/2002 o vsebini in načinu vodenja uradnih evidenc s področja zaposlovanja, je Zavod RS za zaposlovanje o statističnih podatkih iz evidenc dolžan obveščati javnost in druge pristojne institucije in organe, ki jih je po predpisih dolžan obveščati. Po Zakonu o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 81/2000 s spremembami – ZMEPIZ) je Zavod RS za zaposlovanje v matično evidenco tožene stranke dolžan vložiti prijavo v zavarovanje, prijavo prenehanja zavarovanja in prijavo sprememb med zavarovanjem (1. alineja 29. člena ZMEPIZ). Prijavo spremembe med zavarovanjem je po 2. alineji 1. odstavka 57. člena ZMEPIZ potrebno vložiti v 8 dneh od dneva nastanka spremembe med zavarovanjem. Vendar pa morebitnih nezakonitosti v ravnanju Zavoda RS za zaposlovanje tožnik ne more uveljavljati v postopku zoper Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, saj gre za drugo osebo z javnimi pooblastili, ki je odgovorna za zakonito porabo sredstev, namenjenih zagotavljanju socialne varnosti oseb s statusom delovnega invalida.

Pritožbi je potrebno delno ugoditi zaradi pravilne uporabe materialnega prava. Pravica do nadomestila plače je bila tožniku priznana s pravnomočno odločbo z dne 10. 12. 1997. Pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa, je po 158. Ustave RS mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopku, določenih z zakonom. V 155. členu Ustave RS je določena prepoved povratne veljave pravnih aktov, pri čemer je le za posamezne zakonske določbe dopustno, da imajo učinek za nazaj, če to zahteva javna korist in če s tem ne posega v pridobljene pravice. Iz prakse višjega delovnega in socialnega sodišče je znano, da je tožena stranka zavarovancem, v primerih, ko so dokazali, da jim pokojnina ni bila pravilno odmerjena zaradi neupoštevanja določenih prejemkov pri izračunu pokojninske osnove, novo odmero dajatev priznala le za naprej, pri čemer se je sklicevala na 263. člen ZPIZ-1, po katerem odločba, izdana v obnovi postopka, učinkuje od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi oz. od prvega dne naslednjega meseca po izdaji odločbe, če je bilo postopek uveden po uradni dolžnosti. Takšne odločitve je Višje delovno in socialno sodišče potrjevalo kot pravilne, čeprav so zavarovanci uveljavljali, da se jim višja dajatev prizna in odmeri za nazaj, od izpolnitve pogojev (npr. zadeve opr. št. Psp 133/2007, Psp 1055/2006, Psp 899/2006). V pravnomočno urejena pravna razmerja je v skladu z zakonom o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami – ZUP), ki se po 12. in 249. členu ZPIZ-1 uporablja tudi v postopkih odločanja o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, mogoče poseči le z izrednimi pravnimi sredstvi. Izpodbijani odločbi nista bili izdani v takšnem postopku, gre za redno izdajo odločbe o tožnikovih pravicah, kljub temu pa je tožena stranka posegla v tožnikovo pravico do nadomestila za nazaj za več kot štiriletno obdobje. Pravico do nadomestila je tožnik pridobil zaradi brezposelnosti ter na podlagi prijave v evidenco brezposelnih oseb dne 6. 1. 1997. Drugi odstavek 188. člena ZPIZ/92 ne more biti podlaga za prenehanje pravice, določa pa, da se zavarovancu zaradi opustitve javljanja pri zavodu nadomestilo ne izplačuje. Prekinitev ali ustavitev izplačevanja nadomestila pa po prepričanju sodišča druge stopnje v primeru, ko ne gre za odločitev z izrednim pravdnim sredstvom lahko v skladu z omenjenimi odločbami o prepovedi povratne veljav učinkuje le za naprej, od odločitve pristojnega organa dalje. Sodišče druge stopnje je zato dokončno zavrnilno odločbo odpravilo, prvostopenjsko odločbo Območne enote ... pa spremenilo tako, da se tožniku nadomestilo preneha izplačevati z dnem odločitve pristojnega organa. Enako stališče je v zvezi s pravico do družinske pokojnine višje delovno in socialno sodišče že zavzelo v zadevi opr. št. Psp 867/2006, o načelni prepovedi poseganja v pravice oz. dajatve za nazaj, ne da bi bila uporabljena izredna pravna sredstva pa se je izreklo tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi opr. št. VIII Ips 196/2004 z dne 1. 3. 2005. Iz sodbe vrhovnega sodišča pa tudi izhaja, da nezakonitost posega v pravnomočno določeno razmerje za nazaj z izdajo odločbe v rednem postopku ne pomeni, da je izključeno uveljavljanje terjatev na drugi podlagi npr. na podlagi odškodninske odgovornosti po 2. odstavku 273. oz. po 274. členu ZPIZ-1 česar pa tožena stranka ni uveljavljala za predmet presoje je bila le dokončna odločba o prenehanju pravice do nadomestila za čas čakanja na zaposlitev. Ker sodišče pravilno uporabo določb ZUP v predsodnem postopku obravnava kot pravilno uporabo materialnega prava ter, ker je sodišče prve stopnje zmotno presodilo listine, na katere je oprlo odločitev je bilo potrebno po delni ugoditvi pritožbi na podlagi 2. in 4. točke 358. člena ZPP izpodbijano sodbo spremeniti.

Na podlagi 2. odstavka 165. člena ZPP je sodišče druge stopnje tožniku priznalo sorazmerni del stroškov postopka na prvi stopnji ter sorazmerni del pritožbenih stroškov. Tožnik je upravičeno zahteval povračilo stroškov za vložitev tožbe po 3. alineji točke 1.b tarifne št. 15 Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 67/2003 s spremembami – OT) v višini 300 točk, za udeležbo na naroku 27. 6. 2007 po točki 3. a tarifne št. 15 300 točk, po 1. odstavku 7. člena za trajanje 150 točk, za odsotnost iz pisarne po 4. odstavku 7. člena 60 točk ter za končno poročilo stranki po tarifni št. 30 OT 20 točk. Upravičen je v skladu z 12. členom OT, tudi do vračila kilometrine za prihod pooblaščenca na narok v znesku 16,24 EUR ter do povračila potnih stroškov tožnika v znesku 7 EUR. Po 13. členu OT je potrebno tožniku priznati nadomestilo za izdatke v pavšalnem znesku 2 % od skupne vrednosti storitve, upravičen pa je tudi do povračila davka na dodano vrednost. Skupaj obračunana nagrada ter stroški v postopku pri prvostopenjskemu sodišču so 492,80 EUR.

Ker je tožnik s pritožbo delno uspel je upravičen do sorazmernega deleža stroškov, ki jih je zahteval za vložitev pritožbe po 4. točki tarifne št. 15 OT v višini 375 točk, za izdatke za stranko v višini 2 %, skupaj povečano za 20 % DDV, kar znese 210,68 EUR. Po oceni pritožbenega sodišča uspel s približno 50 % zahtevkom, zato mu je v skladu s 154. in 155. členom ZPP priznalo nagrado in stroške na prvi stopnji v znesku 246,40 EUR, v pritožbenem postopku 105,34 EUR ter plačilo v roku iz 29. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/04 in 10/04 - ZDSS-1), naložilo toženi stranki.