Jedro

Odločba, na katero se sklicuje tožeča stranka v svoji zahtevi, in ki jo je prvostopni organ pravilno štel kot predlog za obnovo postopka, je bila stranki vročena več kot mesec pred njegovo vložitvijo. Zato je odločitev, da se zahteva za obnovo postopka kot prepozna zavrže, pravilna.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je prvostopni organ zavrgel predlog za obnovo postopka, končanega z odločbo Upravne enote Ptuj, št. D 363-9/00-04-101 z dne 30. 4. 2002. Iz obrazložitve izhaja, da je bil predlog za obnovo postopka vložen po preteku subjektivnega enomesečnega roka od dneva, ko je mogla stranka uporabiti novi akt, to je odločbo št. 213-9/2008-9 (0605041) z dne 17. 5. 2011, s katero je bilo odločeno o državljanstvu A.A., pravne naslednice B.B. Ta odločba je bila vročena odvetnici C.C. dne 19. 5. 2011. Pravnomočna je postala dne 6. 6. 2011. Rok za vložitev predloga za obnovo postopka je potekel z dnem 19. 6. 2011. Glede na to je prvostopni organ v skladu z drugim odstavkom 267. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) predlog za obnovo postopka kot prepozen zavrgel. Tožnika sta se zoper ta sklep pritožila, Ministrstvo za infrastrukturo in prostor pa je z odločbo št. 4904-10/2011-4-045102 z dne 9. 7. 2012 njuno pritožbo zavrnilo. Ministrstvo se strinja z odločitvijo prvostopnega organa, ki je zahtevo za izdajo odločbe, katero je pravilno štel kot predlog za obnovo postopka, vložen dne 27. 10. 2011, kot prepozno zavrgel. Zahteva za denacionalizacijo je bila iz razloga, ker prejšnji lastniki ob podržavljanju premoženja niso bili jugoslovanski državljani in jih iz tega razloga po določbi 9. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) ni bilo mogoče šteti za upravičence do denacionalizacije, zavrnjena. Ugotovitvena odločba o državljanstvu A.A., rojene A., z dne 17. 5. 2011, iz katere izhaja, da slednja ni državljanka Republike Slovenije, se je pa štela za državljanko LR Slovenije in jugoslovansko državljanko od 28. 8. 1945 do 29. 9. 1950 je bila vročena pooblaščenki vlagatelja zahteve dne 17. 5. 2011 in je postala pravnomočna 6. 6. 2011. Enomesečni rok za vložitev predloga za obnovo postopka je iztekel dne 19. 6. 2011. Zahteva za izdajo odločbe je bila vložena dne 27. 10. 2011, kar je po poteku subjektivnega enomesečnega roka.

Razen tega pa pritožbeni organ meni, da tudi vsebinski pogoji za obravnavanje predloga za obnovo postopka niso izpolnjeni. Zoper negativno denacionalizacijsko odločbo ni bila vložena pritožba ali ugovor v smeri zmotne uporabe ali neuporabe 12. člena ZDen, zato meni, da bi bil obnovitveni razlog iz 4. točke 260. člena izpolnjen le, če bi bilo v ponovljenem postopku ugotovljeno, da je B.B., ki ji je bilo premoženje podržavljeno, na podlagi 9. člena ZDen mogoče šteti za upravičenko do denacionalizacije. To dejstvo pa iz ugotovitvene odločbe o državljanstvu ne izhaja.

Tožeča stranka je vložila tožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da se je upravna praksa v postopkih denacionalizacije spreminjala zlasti glede dedičev prvega dednega reda po 12. členu ZDen. Izpodbijani sklep je upravni organ izdal v denacionalizacijskem postopku pod opr. št. D 363-9/00-04-101, vendar je iz neznanega razloga odprl nov spis in nov postopek. Upravni organ se je postavil na napačno stališče, ko je zahtevek za izdajo odločbe zaradi molka organa z dne 27. 10. 2011 štel kot predlog za obnovo postopka. Ta zahtevek je bil upravnemu organu poslan iz razloga, ker je upravni organ v dopisu z dne 7. 10. 2011 zavzel stališče, da je predmetni denacionalizacijski postopek končan in da je postala odločba o denacionalizaciji pravnomočna. Pregled zadeve pa pokaže, da denacionalizacijski postopek ni končan, glede na to, da je bila odločba o denacionalizaciji vročena D.D. šele po njegovi smrti, umrl je dne 28. 6. 2003. Državljanstvo imenovane upravičenke se je ugotavljalo do 10. 1. 2008 z odločitvijo Ustavnega sodišča RS, postopek pa je tekel še pred Evropskim sodiščem za človekove pravice. ZDen nima posebne določbe o tem, kdaj se lahko zaradi odločanja o predhodnem vprašanju državljanstva prekinjeni postopek denacionalizacije nadaljuje. Zato je hčerka upravičenke A.A. vložila predlog na ugotavljanje državljanstva in vstopila v postopek takoj, ko je izvedela, da je sodna praksa pred Upravnimi sodišči RS takšna, da se osebe, ki so bile med drugo svetovno vojno mladoletne, niso štele za nelojalne in da bo skladno s takšno prakso ugotovljeno, da je bila državljanka Jugoslavije v času podržavljenja. Njeno stališče se je izkazalo za točno, zato bi bilo potrebno imenovano šteti kot upravičenko na podlagi določbe 12. člena ZDen. Za ugotavljanje državljanstva osebe kot o predhodnem vprašanju je po tretjem odstavku 63. člena ZDen izrecno pristojen upravni organ za notranje zadeve. To pa pomeni, da mora organ, ki vodi denacionalizacijski postopek skladno z določbami ZUP prekiniti postopek, ko pa je predhodno vprašanje rešeno, se postopek nadaljuje po uradni dolžnosti. Tožeča stranka predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne organu prve stopnje v nov postopek z napotilom, da se postopek denacionalizacije nadaljuje po uradni dolžnosti.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je pa poslala predmetni spis.

Tožba ni utemeljena.

Iz predmetnega spisa izhaja, da je bil denacionalizacijski postopek glede nepremičnin podržavljenih E.E. in B.B. z odločbo Upravne enote Ptuj, št. D 363-9/00-04-101 z dne 30. 4. 2002 zavrnjen, citirana odločba pa je bila vročena vlagatelju zahteve D.D. dne 18. 5. 2002 in je tako postala pravnomočna 3. 6. 2002. Zato sodišče kot neutemeljen zavrača tožbeni ugovor, da je bila odločba o zavrnitvi zahteve za denacionalizacijo vročena D.D. po njegovi smrti (po navedbah tožeče stranke bi naj umrl 28. 6. 2003) in da bi moral upravni organ s sklepom postopek prekiniti in pozvati dediče, da vstopijo v postopek. To pa potrjuje tudi pravilnost stališča upravnega organa, ki je zahtevo z dne 27. 10. 2011 štel kot predlog za obnovo denacionalizacijskega postopka.

Dne 27. 10. 2011 je pooblaščenka tožeče stranke vložila zahtevo za izdajo odločbe v predmetni zadevi. Pri tem se sklicuje na odločbo, s katero je bilo odločeno o državljanstvu A.A. Navedeno vlogo je prvostopni organ tudi po presoji sodišča pravilno štel kot predlog za obnovo postopka po 4. točki 260. člena ZUP. Ta pravi, da se postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva, obnovi, če se odločba organa, ki je vodil postopek, opira na kakšno predhodno vprašanje, pa je pristojni organ pozneje to vprašanje v bistvenih točkah drugače rešil. Kot izhaja iz 3. točke prvega odstavka 263. člena ZUP je mogoče takšen predlog vložiti v enem mesecu od dneva, ko je mogla stranka uporabiti novi akt. V predmetni zadevi je tožeča stranka zahtevo za obnovo postopka vložila 27. 10. 2011. Glede na to, da je bila odločba, na katero se sklicuje tožeča stranka v svoji zahtevi in ki jo je prvostopni organ pravilno štel kot razlog za obnovo postopka, izdana dne 17. 5. 2011, vročena dne 19. 5. 2011 in pravnomočna 6. 6. 2011, je tudi po presoji sodišča odločitev, da se zahteva za obnovo postopka kot prepozna zavrže, pravilna (267. člen ZUP).

Izpodbijani upravni akt je torej tudi po presoji sodišča pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).