Jedro

Ker spada področje aktivne politike zaposlovanja v pristojnost Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, je ob dejstvu, da v ZZZBP ni določen organ, pristojen za odločanje o pritožbi, ko gre za vračilo prispevkov, ter na podlagi 232. člena ZUP za odločanje o pritožbi tožeče stranke zoper sklep prvostopnega organa tožene stranke stvarno pristojno Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje št. ... z dne 23. 1. 2001 se odpravi in zadeva pošlje v ponovno reševanje Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve Republike Slovenije. Zahteva tožene stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila kot neutemeljeno pritožbo tožeče stranke prodi odločitvi Območne službe št. ... z dne 28. 11. 2000, s katero je le-ta zavrnila vlogo tožeče stranke za povračilo prispevkov po 48.a členu Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (uradni list RS, št. 5/91 do 69/98 - v nadaljevanju ZZZPB) za zaposlitev delavke A.A. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da je po podatkih spisov prvostopni organ vlogo tožnice prejel 23. 11. 2000, brezposelno A.A. pa je tožeča stranka zaposlila s 3. 5. 2000. Rok 30 dni za oddajo vloge za povrnitev prispevkov iz 9. člena Pravilnika o izvajanju ukrepov aktivne politike zaposlovanja (Uradni list RS, št. 57/99 - v nadaljevanju: Pravilnik), ki teče od sklenitve delovnega razmerja, je tako iztekel 2. 6. 2000. Zato je ugotovitve organa prve stopnje, da je vloga podana po poteku roka in da je zato rok zamujen, pravilna. Opravičevanje tožnice, da je bila v času, ko bi morala oddati vlogo zelo obremenjena in da je vlogo založila, na odločitev ne vpliva. S tem ko je vlogo dala po roku, je prekoračila prekluzivni rok iz 9. člena Pravilnika. Po poteku roka pravica in s tem možnost zahtevati povračilo ugasne. Organ pazi na prekoračitev roka po uradni dolžnosti in gane more podaljšati ali spregledati.

Tožeča stranka toži na razveljavitev (pravilno: odpravo) odločbe tožene stranke. V tožbi ne zanika, da je zahtevo vložila po izteku 30-dnevnega roka iz Pravilnika, vendar obenem poudarja, da se je že pred zaposlitvijo delavke pozanimala na Zavodu, kako je s povrnitvijo prispevkov, tam pa so ji odgovorili, da bo povračilo lahko uveljavljala po šestih mesecih od zaposlitve delavke in da mora po šestih mesecih vložiti zahtevo. Tožeča stranka je vložila zahtevo 23. 11. 2000, delavko pa je imela zaposleno šest mesecev 3. 11. 2000. Tožeča stranka meni, da je šele po šestih mesecih od zaposlitve delavke dejansko nastala obveznost tožene stranke, da tožeči povrne prispevke, takrat pa je nastala tudi pravica tožeče stranke, da jih dobi povrnjene. Rok 30 dni iz Pravilnika je torej lahko samo instrukcijski, ne pa tudi prekluzivni. Pravica tožeče stranke torej ni ugasnila, saj takrat obveznost tožene sploh še ni nastala. Ker gre za denarno terjatev, veljajo splošni zastaralni roki. Razlaga tožene stranke je pravno nesprejemljiva in sprta z vsako logiko.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka navedbe tožeče stranke. Tožena stranka je zavrnila vlogo tožeče stranke za povračilo prispevkov po 48.a členu ZZZPB. V postopku je ugotovila, da je bila vloga dana po poteku roka 30 dni iz 9. člena Pravilnika. Meni, da je rok prekluzivne narave in ni podaljšljiv, pri čemer razlogi za zamudo roka niso pomembni. Ponovno poudari, da je dolžna paziti na rok po uradni dolžnosti ter da ga zato ne more ne podaljšati in ne spregledati. Trditve tožeče stranke, da gre za instrukcijski rok, so neutemeljene. Sodišču zato predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo kot zastopnik javnega interesa udeležbe v postopku ni priglasilo.

Tožba je utemeljena, vendar iz drugih razlogov, kot se navajajo v tožbi.

V zadevi ni sporno, da je bil prvostopenjski akt tožene stranke izdan v zadevi aktivne politike zaposlovanja. Po določbah ZZZPB opravlja Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje tudi naloge, ki se nanašajo na izvajanje teh ukrepov, ne določa pa organa, ki je pristojen za odločanje o pritožbi zoper prvostopenjski akt zavoda, izdan v zadevi aktivne politike zaposlovanja, saj v 45. členu ureja le varstvo pravic zavarovancev in drugih brezposelnih oseb pri uveljavljanju pravic za primer brezposelnosti. V Zakonu o splošnem upravnem postopku pa je v 232. členu določeno, da o pritožbi zoper odločbo, ki jo je na prvi stopnji izdal nosilec javnega pooblastila, odloča organ, določen z zakonom. Če zakon ne določa, kateri organ je pristojen za odločanje o pritožbi, odloča o njej, stvarno pristojno ministrstvo. Ker spada področje aktivne politike zaposlovanja v pristojnost Ministrstva za delo in ker v ZZZPB (še vedno) ni določen organ, pristojen za odločanje o pritožbi v primeru, kakršen je obravnavani, to je, ko gre za odločitev o povračilu prispevkov delodajalca po 48.a členu ZZZPB, je za odločanje o pritožbi tožeče stranke zoper sklep prvostopnega organa tožene stranke stvarno pristojno Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve in ne tožena stranka.

Ker torej tožena stranka za odločanje v obravnavani zadevi ni pristojna, je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo na podlagi 1. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06) v zvezi s predhodnimi določbami 105. člena istega zakona. V zadevi je odločilo brez glavne obravnave na podlagi 1. alinee drugega odstavka 59. člena istega zakona.

Zahtevo tožene stranke, da se ji povrnejo stroški postopka, pa je ob primerni uporabi ZPP, glede na to, da v sporu ni uspela, zavrnilo.

Pouk o pravnem sredstvu temelji na določbah 73. člena ZUS-1 v zvezi s prehodnimi določbami 107. člena istega zakona.