Jedro

Vložena je bila le ena tožba, zato tožbeno zatrjevana dejstva veljajo za obe toženi strani. Sodišče pa ni vezano na tožbeno zatrjevano pravno podlago, zato mora glede na zatrjevana dejstva samo uporabiti pravilno materialno pravno podlago.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v zavrnilnem delu, to je drugi in tretji odstavek, ki se nanaša na drugotoženo stranko V. J. in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je prvotožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 24.607,37 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter ji naložila plačilo pravdnih stroškov. Sodišče je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek glede drugotožene stranke.

Zoper izpodbijano sodbo se je pritožila tožeča stranka glede zavrnilnega dela zaradi napačne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, posledično pa napačne uporabe materialnega prava. Pritožbeno zatrjuje odgovornost drugotožene stranke na podlagi določila čl. 176/IV Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). V nadaljevanju zatrjuje malomarnost drugotožene stranke, ki je pustila ključe avtomobila na dosegu prvotoženi stranki, ob vedenju, da slednja nima vozniškega dovoljenja. Predlaga spremembo ali razveljavitev sodbe in vrnitev v novo sojenje.

Tožena stranka ni podala odgovora na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

Pravno podlago za izpodbijani in razveljavljeni del sodbe sodišča prve stopnje predstavlja določilo čl. 180/III Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki določa, da sodnik vzame tožbo v postopek tudi tedaj, če tožeča stranka ni navedla pravne podlage tožbenega zahtevka, če pa jo je navedla, sodnik ni vezan nanjo. Prvi odstavek istega člena določa, da mora tožba obsegati določen zahtevek glede glavne stvari in stranskih terjatev, dejstva, na katera tožnik opira zahtevek, dokaze, s katerimi se ta dejstva ugotavljajo, in druge podatke, ki jih mora imeti vsaka vloga (105. čl. ZPP). Določilo čl. 2/I ZPP določa, da v pravdnem postopku odloča sodišče v mejah postavljenih zahtevkov.

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da drugotožena stranka ni odgovorna po določilu čl. 176/IV ZOR, kot je tožbeno in pritožbeno zatrjevano. Vendar pa je sodišče prve stopnje, po presoji pritožbenega sodišča, v nadaljevanju napačno zaključilo, da tožeča stranka kot pravno podlago ni navedla pogodbe o obveznem zavarovanju vozila. Glede na navedena zakonska določila, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka vložila eno tožbo zoper obe toženi stranki, ki vsebuje vse sestavine skladno s predhodno navedenim 180. čl. ZPP. Tožba vsebuje vsa dejstva in dokaze ter tudi pravno podlago, na katero opira svoj zahtevek. Tožeča stranka je v tožbi zatrjevala, da je oškodovancema izplačala odškodnino za nastalo škodo na podlagi pogodbe o obveznem avtomobilskem zavarovanju, ki jo je drugotoženka sklenila pri tožeči stranki. Prav tako je tožeča stranka v tožbi navedla, da je prvotožena stranka v času nesreče vozila brez veljavnega vozniškega dovoljenja, zato je v skladu z Zakonom o obveznem zavarovanju v prometu (v nadaljevanju ZOZP) in na podlagi čl. 3/I, tč. 2 Splošnih pogojev AO – 97, izgubila kritne pravice iz zavarovanja. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da sodišče vodi pravdni postopek in razsodi tudi v primeru, če tožeča stranke ne navede pravne podlage, če pa jo, pa nanjo ni vezano. Tožeča stranka je v tožbi zatrjevala, da je drugotožena stranka kot imetnica vozila, tudi skleniteljica pogodbe o obveznem avtomobilskem zavarovanju ter da je prvotožena stranka v času prometne nesreče vozila brez veljavnega vozniškega dovoljenja. Slednja tožbeno zatrjevana dejstva, ob pravilni uporabi materialnega prava, nakazujejo na uporabo določila čl. 7/II ZOZP, ki ga je sodišče sicer citiralo in uporabilo, vendar nepopolno. Sodišče prve stopnje je pri navedbi in uporabi navedenega določila izpustilo bistveni del tedaj veljavne zakonske norme, ki določa, da v primerih, določenih z zavarovalno pogodbo ali zavarovalnimi pogoji, ima zavarovalnica, ki je poravnala škodo oškodovancu, pravico uveljavljati izplačilo plačanih zneskov od sklenitelja zavarovanja in od odgovorne osebe. Izpodbijana sodba nima razlogov v tem delu, to je v delu, ki se nanaša na zavarovalno pogodbo in na zavarovalne pogoje, saj je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da tožeča stranka naj ne bi navedla pravne podlage (naj ne bi zatrjevala, da je drugotožena stranka skleniteljica zavarovalne pogodbe), zato se sodba v tem delu ne more preizkusiti. Po presoji sodišča druge stopnje je zato odločitev sodišča prve stopnje glede drugotožene stranke, preuranjena. Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem sojenju presojati tožbeno zatrjevana dejstva v luči 7/II čl. ZOZP ter ugotoviti obstoj in vsebino zavarovalne pogodbe in Splošnih pogojev, na katera se je tožeča stranka sklicevala že v tožbi. Prav tako bo sodišče prve stopnje moralo presojati, ali je šlo v tem primeru za izročitev vozila osebi, ki ni usposobljena z njo ravnati. V kolikor bo zaključek sodišča pritrdilen, bo potrebna tudi presoja slednjega dejstva z vidika Splošnih pogojev.

Pritožbeno sodišče je pritožbi tožeče stranke ugodilo in razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, to je drugi in tretji odstavek izreka in je zadevo vrnilo v novo odločanje (355. čl. ZPP), saj je zaradi zmotne uporabe materialnega prava bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ponovno odločati o razveljavljenem delu izpodbijane sodbe, upoštevaje napotke pritožbenega sodišča. Tožeča stranka je priglasila stroške za pritožbo. Pritožbeno sodišče je odločilo skladno z določilom čl. 165/III ZPP, ki določa, da v primeru, ko sodišče razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, in zadevo vrne v novo sojenje, pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo.