Jedro

Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu vtoževal izplačilo nadomestila plače, ki ga je opredeljeval tretji odstavek 7. člena Sklepa o kriterijih za sklepanje pogodb o zaposlitvi direktorjev javnih zavodov z dne 21. 6. 1997. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo, ker je ugotovilo, da je citirani sklep naveden v preambuli pogodbe o zaposlitvi, h kateri je dal pozitivno mnenje tudi minister za šolstvo in šport. Zavzelo je stališče, da je tožnik do vtoževanega zneska upravičen ne glede na to, da ustanovitelj tožene stranke ni Republika Slovenija, temveč lokalna skupnost, saj je navedba sklepa v pogodbi o zaposlitvi pomenila, da je le-ta postal del pogodbene volje pravdnih strank. Po zaključku pritožbenega sodišča je ta ugotovitev sodišča prve stopnje zmotna. Nobena od določb sklenjene pogodbe o zaposlitvi ne vsebuje obveznosti tožene stranke, da bi tožniku izplačala nadomestilo plače, kot je opredeljeno v tretjem odstavku 7. člena Sklepa. Poleg tega je veljal Sklep le za tiste javne zavode, katerih ustanovitelj je Republika Slovenija, tako da na pravice in obveznosti tožnika in tožene stranke (ustanovitelj tožene stranke je lokalna skupnost) ni mogel vplivati. Dejstvo, da je v uvodu pogodbe o zaposlitvi navedeno, da je podlaga za njeno sklepanje poleg Zakona o delovnih razmerjih tudi Sklep o kriterijih za sklepanje pogodb o zaposlitvi direktorjev javnih zavodov, ne pomeni, da je tožnik le zaradi tega upravičen do vtoževanega nadomestila plače. Tudi v primeru, če bi bil namen tožene stranke, da v pogodbi o zaposlitvi tožniku prizna pravico do nadomestila plače, bi bila takšna določba (ki je sicer v pogodbi o zaposlitvi, kot je bilo že ugotovljeno, ni) v nasprotju s tretjim odstavkom 16. člena ZJU in ne bi mogla imeti pravnih učinkov. Ker za priznanje pravice do nadomestila plače ni bilo pravne podlage, je pritožbeno sodišče pritožbama tožene stranke in stranskega intervenienta ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek.

Izrek

1. Pritožbama se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek tožnika, ki se glasi: a) „I. Tožena stranka je dolžna tožniku obračunati nadomestilo v višini 8.618,55 EUR, ter od tega zneska plačati davke in prispevke ter tožniku izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 4. 2014 do plačila.

II. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti njegove pravdne stroške skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila, v 15 dneh in pod izvršbo“, zavrne.

b) Tožnik je dolžan toženi stranki povrniti njene pravdne stroške postopka na prvi stopnji v znesku 911,95 EUR, stranskemu intervenientu pa v znesku 747,50 EUR, obema v 15 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila, pod izvršbo.

2. Tožnik je dolžan toženi stranki povrniti njene pritožbene stroške v znesku 842,43 EUR, stranskemu intervenientu pa njegove pritožbene stroške v znesku 485,60 EUR, obema v 15 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila, pod izvršbo. Tožnik svoje stroške odgovora na pritožbo krije sam.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku obračunati nadomestilo v višini 8.618,55 EUR, od tega zneska plačati davke in prispevke in tožniku izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 4. 2014 do plačila. V II. točki izreka je naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku povrniti pravdne stroške v višini 939,03 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila, v 15 dneh in pod izvršbo.

2. Zoper navedeno sodbo se pritožujeta tožena stranka in stranski intervenient in predlagata pritožbenemu sodišču, da njuni pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožnikov tožbeni zahtevek zavrne, obenem pa mu naloži plačilo pritožbenih stroškov tožene stranke oziroma stranskega intervenienta, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

3. Tožena stranka vlaga pritožbo iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da dejstvo, da je v uvodu pogodbe o zaposlitvi zapisano, da se ta pogodba sklepa tudi na podlagi Sklepa o kriterijih za sklepanje pogodb o zaposlitvi direktorjev javnih zavodov, ki ga je sprejela Vlada RS dne 22. 5. 1997, še ne pomeni pridobitve vseh pravic pogodbenih strank, ki so opredeljene v tem sklepu. Le na podlagi tega sklepa tožnik ni upravičen do vtoževanega nadomestila. Ta sklep je bil sicer izdan pred uveljavitvijo Zakona o sistemu plač v javnem sektorju, ki sporne pravice direktorjev javnih zavodov tudi ni določil. Tudi Uredba o plačah direktorjev v javnem sektorju, ki jo je sprejela Vlada RS, ne določa spornega nadomestila v primeru prenehanja zaposlitve vodilnega delavca za določen čas v javnem zavodu. Ker pravica do spornega nadomestila nedvomno pomeni obremenitev javnih sredstev, je izpodbijana odločitev tudi v nasprotju z 16. členom Zakona o javnih uslužbencih. Glede na navedeno noben zavezujoč normativni akt v spornem obdobju ni določal sporne pravice do nadomestila plače, zato ga tudi Vlada RS v okviru svojih pooblastil ni mogla veljavno podeliti. Poleg tega to nadomestilo ni omenjeno niti v eni določbi pogodbe o zaposlitvi, ki je bila sklenjena med tožnikom in toženo stranko. Sporni vladni sklep je sicer veljal le za javne zavode, katerih ustanovitelj je Republika Slovenija, ustanovitelj tožene stranke pa je lokalna skupnost, zato jo tudi iz tega razloga ta sklep ne more zavezovati. Priglaša pritožbene stroške.

4. Tudi stranski intervenient vlaga pritožbo iz pritožbenega razloga napačne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je tožena stranka statusno oblikovana kot javni zavod, katerega ustanovitelj je lokalna skupnost. Sklep, na katerega se sodišče prve stopnje sklicuje, pa je sprejela Vlada Republike Slovenije in je v času veljavnosti določal kriterije za sklepanje pogodb o zaposlitvi direktorjev javnih zavodov, katerih ustanovitelj je Republika Slovenija. Dejstvo, da je ta sklep naveden v preambuli pogodbe o zaposlitvi, ne daje zadostne podlage za odločitev prvostopenjskega sodišča, da je celoten predmetni sklep zgolj na podlagi tega postal del pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo določbe 16. člena Zakona o javnih uslužbencih, ki določa, da delodajalec javnemu uslužbencu ne sme zagotavljati pravic v večjem obsegu, kot je to določeno z zakonom, podzakonskim predpisom ali kolektivno pogodbo, če bi s tem obremenil javna sredstva. Priglaša pritožbene stroške.

5. Tožnik je podal odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožb tožene stranke in stranskega intervenienta in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

6. Pritožbi sta utemeljeni.

7. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanega pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo (pritožbi bistvenih kršitev določb postopka sicer ne uveljavljata), vendar je na ugotovljeno dejansko stanje, ki ni bilo sporno in kateremu pritožbi ne oporekata, zmotno uporabilo materialno pravo.

8. Iz spisovnih podatkov izhaja, da je tožnik v tem individualnem delovnem sporu vtoževal izplačilo nadomestila plače, ki ga je opredeljeval tretji odstavek 7. člena Sklepa o kriterijih za sklepanje pogodb o zaposlitvi direktorjev javnih zavodov (Sklep; Ur. l. RS, št. 33/1997) z dne 21. 6. 1997, ki ga je sprejela Vlada RS. V postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnik s toženo stranko sklenil dne 19. 3. 2009 pogodbo o zaposlitvi za določen čas s polnim delovnim časom za delovno mesto ravnatelja in sicer za mandatno dobo petih let, ki je začela teči 6. 3. 2009. Po izteku mandatne dobe je pogodba o zaposlitvi tožnika pri toženi stranki prenehala, tožnik pa je vložil tožbo, v kateri je zahteval obračun ter izplačilo nadomestila plače, sklicujoč se na tretji odstavek 7. člena Sklepa. Sodišče prve stopnje je njegovemu tožbenemu zahtevku ugodilo, ker je ugotovilo, da je citirani sklep naveden v preambuli pogodbe o zaposlitvi z dne 19. 3. 2009 (A2), h kateri je dal pozitivno mnenje tudi minister za šolstvo in šport. Ugotovilo je, da je tožnik do vtoževanega zneska upravičen ne glede na to, da ustanovitelj tožene stranke ni Republika Slovenija, temveč lokalna skupnost, saj je navedba sklepa v pogodbi o zaposlitvi pomenila, da je le-ta postal del pogodbene volje pravdnih strank.

9. Po zaključku pritožbenega sodišča je zgoraj navedena ugotovitev sodišča prve stopnje zmotna. Tretji odstavek 7. člena Sklepa določa, da ima v primerih, ko delojemalec sklene delovno razmerje za določen čas trajanja mandata (če je tako določeno s splošnim aktom delodajalca; če je čas opravljanja dela delojemalca vezan na programske opredelitve, to je na predložitev programa) delojemalec po prenehanju mandata, če ni ponovno imenovan za direktorja, pravico do mesečnega nadomestila plače v višini zadnje plače. To pravico ima delojemalec do sklenitve novega delovnega razmerja, vendar največ tri mesece.

10. Pritožbeno sodišče po vpogledu v pogodbo o zaposlitvi, sklenjeno med tožnikom in toženo stranko dne 19. 3. 2009 (A2), ugotavlja, da nobena od določb te pogodbe ne vsebuje obveznosti tožene stranke, da bi tožniku izplačala nadomestilo plače, kot je opredeljeno v tretjem odstavku 7. člena Sklepa. Prav tako je potrebno ugotoviti, da je veljal Sklep le za tiste javne zavode, katerih ustanovitelj je Republika Slovenija, tako da na pravice in obveznosti tožnika in tožene stranke (ustanovitelj tožene stranke je lokalna skupnost), po stališču pritožbenega sodišča ni mogel vplivati. Nadalje tudi dejstvo, da je v uvodu pogodbe o zaposlitvi navedeno, da je podlaga za njeno sklepanje poleg Zakona o delovnih razmerjih tudi Sklep o kriterijih za sklepanje pogodb o zaposlitvi direktorjev javnih zavodov, ne nudi podlage za zaključek, da je tožnik le zaradi tega upravičen do vtoževanega nadomestila plače. To pomeni, da za vtoževano nadomestilo ne obstoji pravna podlaga. Prav tako pa stališču pritožbenega sodišča pritožbi tožene stranke in stranskega intervenienta utemeljeno opozarjata na določbo 16. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU; Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj.), ki v tretjem odstavku izrecno določa, da delodajalec javnemu uslužbencu ne sme zagotavljati pravic v večjem obsegu, kot je to določeno z zakonom, podzakonskim predpisom ali s kolektivno pogodbo, če bi s tem obremenil javna sredstva. To pa pomeni, da tudi v primeru, če bi bil namen tožene stranke, da v pogodbi o zaposlitvi tožniku prizna pravico do nadomestila plače, bi bila takšna določba (ki je sicer v pogodbi o zaposlitvi, kot je bilo že ugotovljeno, ni) v nasprotju s tretjim odstavkom 16. člena ZJU in ne bi mogla imeti pravnih učinkov. Ker torej za priznanje pravice do nadomestila plače po zaključku pritožbenega sodišča ni bilo pravne podlage, je pritožbeno sodišče pritožbama tožene stranke in stranskega intervenienta ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek (5. alineja 358. člena ZPP).

11. Ker se je zaradi spremembe sodbe sodišča prve stopnje spremenil tudi uspeh strank v tem postopku, je bilo ponovno potrebno odločiti o pravdnih stroških postopka na prvi stopnji. Ker sta tožena stranka in stranski intervenient v tem sporu uspela v celoti, jima je dolžan tožnik povrniti njune pravdne stroške postopka na prvi stopnji. Pritožbeno sodišče je toženi stranki od priglašenih pravdnih stroškov priznalo nagrado za postopek po tar. št. 3100 Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT; Ur. l. RS, št. 67/2008 in nadalj.) v višini 378,30 EUR, nagrado za narok po tar. št. 3102 v višini 349,20 EUR, pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tar. št. 6002 v višini 20,00 EUR, povečano za 22 % DDV (tar. št. 6007), kar skupaj znese 911,95 EUR. Pritožbeno sodišče toženi stranki ni priznalo stroškov kilometrine, ker niso bili specificirani, niti preostalih priglašenih stroškov, ker iz podatkov spisa ne izhaja, da bi toženi stranki nastali. Stranski intervenient je upravičen do nagrade za postopek po tar. št. 3100 v znesku 378,30 EUR, do nagrade za narok po tar. št. 3102 v višini 349,20 EUR in do pavšalnega zneska za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v višini 20,00 EUR (tar. št. 6002), skupaj 747,50 EUR. Ugotovljene pravdne stroške je dolžan plačati tožnik toženi stranki in stranskemu intervenientu v 15 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila.

12. Ker sta tožena stranka in stranski intervenient s pritožbo uspela v celoti, jima je dolžan tožnik povrniti tudi njune pritožbene stroške. Pritožbeno sodišče je toženi stranki priznalo stroške nagrade za postopek po tar. št. 3210 v višini 465,60 EUR, do povrnitve pavšalnega zneska za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v višini 20,00 EUR (tar. št. 6002) in do povrnitve davka na dodatno vrednost po tar. št. 6007 v višini 106,83 EUR, kar znaša skupaj 592,43 EUR. Poleg tega je dolžan tožnik toženi stranki povrniti tudi stroške sodne takse za pritožbo, kar vse skupaj znese 842,43 EUR. Tožnik je dolžan povrniti tudi stroške pritožbe stranskega intervenienta in sicer nagrado za postopek po tar. št. 3210 v višini 465,60 EUR in pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v višini 20,00 EUR (tar. št. 6002), skupaj 485,60 EUR. Zgoraj navedena zneska je dolžan plačati tožnik v 15 dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

13. Ker odgovor na pritožbo tožnika ni pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora, tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo.