Jedro

Sodišče je res zapisalo, da sta izpovedba in izjava "prirejeni za potrebe predmetnega pravdnega postopka", vendar je ta svoj zaključek v nadaljnjih točkah obrazložitve tudi pojasnilo. In sicer je argumentiralo, da so določila pogodbe o ustanovitvi stvarne služnosti jasna, zato jih je uporabilo, kot se glasijo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da zaradi spremenjenih okoliščin preneha služnostna pravica hoje in vožnje z vsakovrstnimi vozili preko nepremičnine parc. št. 40/6, k.o.H., z ID omejitvijo XY, vknjižena pri nepremičnini parc. št. 40/6, k.o.H. v korist vsakokratnega lastnika nepremičnine parc. št. 40/2, k.o.H., z dnem pravnomočnosti izpodbijane sodne odločbe (točka I. izreka) ter naložilo toženi stranki plačilo pravdnih stroškov tožnice v znesku 1.111,82 EUR v roku 15 dni.

2. Zoper citirano sodbo se pritožuje tožena stranka (v nadaljevanju toženka). Navaja, da je sodišče izvedlo predlagane dokaze (razen ogleda in neposrednega zaslišanja prič) nato pa odločilo, tako, da je v celoti sledilo trditvam tožnice, kot si razlaga besedilo darilne pogodbe z dne 4. 9. 1998 ter brez upoštevanja pisnih izjav prič in izpovedbe toženke. Pri razlagi besedila pogodbe je sledilo formulaciji zemljiškoknjižnega dovolila v 2. členu pogodbe, ni pa upoštevalo volje pogodbenih strank, ki sta jo pojasnila R.Z. in toženka. Sodišče v točki 7 obrazložitve navede, da ne sledi izpovedbi toženke in pisni izjavi R.Z., ker sta prirejeni za potrebe tega postopka. Takšna navedba sodišča je neutemeljena in tudi neobrazložena, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišče bi moralo upoštevati naslednja dejstva: služnost je vpisana v zemljiški knjigi na celi parceli 40/6 in ne v širini petih metrov. Izvršuje se že od začetka leta 1998, to je več kot 20 let. Obe stranki darilne pogodbe sta izpovedali skladno, da je bila služnost ustanovljena na celotnem služečem zemljišču. Do vložitve tožbe ni nihče niti tožnica problematiziral obstoja služnosti in služnost nikoli ni bila sporna. Služnost se izvršuje obzirno brez prekomernega obremenjevanja služečega zemljišča. Služnost je za dovoz z občinske ceste preko parc. št. 40/6 na parc. št. 36/9 nujno potrebna in koristna. V nadaljevanju pritožba utemeljuje svoje dejanske zaključke glede obsega ustanovljene služnosti. Poudarja, da parcelacija leta 1998 ter toženkino lastništvo parc. št. 36/9 ne predstavlja bistveno spremenjenih okoliščin, ki bi opravičevale prenehanje služnosti, saj se služnost še danes uporablja za namen kot je bila ustanovljena leta 1998 in je še vedno potrebna in koristna za parc. št. 40/2, kar sta skladno potrdila priča R.Z. in toženka. Ne strinja se z zaključki sodišča, da presoja potrebne služnosti za potrebe dovoza in izvoza na občinsko cesto ne more biti predmet obravnavanega postopka. Izrek sodbe se nanaša na služnost, ki je vpisana na celi parc. št. 40/6, torej je tudi predmet pravde služnost po celotni tej parceli. Sklicuje se na dokaze od B3 do B21, ki po njenem utemeljujejo, da toženka po odločitvi sodišča ne bo več imela dovoza do svoje parcele št. 40/2, kot ga je imela doslej. Saj bo dovoz z občinske ceste zaradi ostrega kota na parc. št. 36/9 nemogoč. Širina dovoza 4,96 m v naravi ni dovolj za dovoz in izvoz na drugo cesto. Sodišče je z odločitvijo o prenehanju služnosti toženi stranki odvzelo možnost normalnega dostopa do njene nepremičnine, kjer se nahaja družinska hiša toženke. Parcela št. 36/9 je vezna pot med občinsko cesto parc. št. 41 in parcelo 40/2. Dovoz do parc. št. 36/9 iz občinske ceste toženka ne more uporabljati drugače, kot da seka kos parc. št. 40/6. Služnost je še kako koristna za toženko tudi danes in ravno izbris služnosti bo predstavljal bistveno spremenjeno okoliščino in oviro za nemoten in normalen dovoz do nepremičnine toženke. Izvrševanje služnosti v obsegu kot jo izvaja toženka v ničemer ne zmanjšuje ekonomske vrednosti parc. št. 40/6. 3. V odgovoru na pritožbo se tožnica opredeljuje do posameznih pritožbenih ugovorov ter se zavzema za potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Odločitev sodišča je pravilna in zakonita, pritožbeni očitki absolutno bistvene kršitve določbe 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, napačne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava, niso utemeljeni. Uradni pritožbeni preizkus nadalje pokaže, da sodišče tudi ni storilo drugih kršitev na katere je sodišče druge stopnje dolžno paziti po uradni dolžnosti. Sodišče druge stopnje sprejema in soglaša z razlogi izpodbijane sodbe, na izrecne pritožbene očitke, ki so bistveni za odločitev o tožbenem zahtevku pa dodaja:

6. Pritožbena graja dokazne presoje izpovedbe toženke in pisne izjave priče R.Z., z očitkom kršitve 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ni utemeljena. Sodišče je res zapisalo, da sta izpovedba in izjava „prirejeni za potrebe predmetnega pravdnega postopka“, vendar je ta svoj zaključek v nadaljnjih točkah obrazložitve tudi pojasnilo. In sicer je argumentiralo, da so določila pogodbe o ustanovitvi stvarne služnosti jasna, zato jih je uporabilo, kot se glasijo1. Verodostojnost izjave toženke in priče pa je pravilno ocenjevalo upoštevaje vsebino pogodbenih določil, narave stvarne služnosti, ki je bila pogodbeno ustanovljena, ter dejstev, da je toženka gotovo zainteresirana za izid te pravde ter da je priča R.Z. oče toženke in darovalec v sporni pogodbi.

7. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pravilno opredelilo bistvo obravnavane pravde in sicer ali tožnica kot lastnica nepremičnine na kateri je vpisana služnost hoje in vožnje z vsakovrstnimi vozili preko nepremičnine 40/6 v korist vsakokratnega lastnika nepremičnine parc.št 40/2 k.o.H., utemeljeno zahteva, da zaradi bistveno spremenjenih okoliščin, nastalih po sklenitvi darilne pogodbe, s katero je bila služnost ustanovljena, stvarna služnost preneha. Z darilno pogodbo z dne 4. 9. 1998 sta namreč toženka, ki je bila obdarjenka ter njen oče Z.R., darovalec ugotovila, da parc. št. 40/2, ki jo je oče podaril toženki, nima svoje vozne poti, zato „darilodajalec dovoli služnostno pravico hoje in vožnje preko cele parc. št. 40/6 v širini petih metrov in sicer od meje s parc. št. 36/5, ki je v lasti V.A., ter preko cele svoje parcele v korist vsakokratnega lastnika podarjene parc. št.“. Na podlagi citirane pogodbe je bila pri parc. št. 40/6 vknjižena služnostna pravica hoje in vožnje z vsakovrstnimi vozili preko parc. št. 40/6 v korist vsakokratnega lastnika parc. št. 40/2 te k.o. Sodišče je nadalje ugotovilo, da je po ustanovitvi služnosti prišlo do parcelacije2 služeče nepremičnine in sicer je bila od nje odmerjena parc. št. 36/9 ter da ta novo ustanovljena parc. št. v naravi predstavlja dostopno pot, ki je deloma asfaltirana deloma v travnatem stanju in poteka vzdolž celotne nepremičnine parc. št. 36/5 in je ob stiku z občinsko cesto široka 4,96 m, nadalje se postopoma širi in na meji z gospodujočo nepremičnino meri 12,2 m. Sodišče je zaključilo, da se z darilno pogodbo ustanovljena služnost hoje in vožnje v celoti izvršuje po nepremičnini parc. št. 36/9, ki je od leta 2003 tudi last toženke. Do tega zaključka je sodišče prišlo na podlagi skupne dokazne ocene izvedenih dokazov, z navedbo zadostnih razlogov o vseh relevantnih dejstvih.

8. Ker je predmet tožbenega zahtevka stvarna služnost, ki je bila ustanovljena s pravnim poslom je sodišče pravilno dalo največjo dokazno težo vsebini pogodbenih določil, ki jih je tolmačilo v skladu s prvim odstavkom 82. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Pritožba želi izpodbiti uporabo te določbe 82. člena, vendar sodišče pritožbenim očitkom, ki želijo dati pogodbenim določilom svoj vsebino, ne more slediti. Iz besedila služnostne pogodbe ne izhaja, da sta darovalec in obdarjenka ustanovila služnost hoje in vožnje po vsej parc. št. 40/6. 3. alineja 1. člena darilne pogodbe opredeljuje služnostno pravico hoje in vožnje v širini petih metrov od meje s parc. št. 36/5, iz drugega odstavka 2. člena pogodbe pa izhaja, da darilodajalec dovoljuje vknjižbo služnostne pravice hoje in vožnje z vsakovrstnimi vozili preko cele parc. št. 40/6 v širini petih metrov po že vidni utrjeni poti. Pritožba utemeljuje svojo razlago ustanovitve služnosti hoje in vožnje po vsej parc. št. z navedbo v pogodbi „darilodajalec dovoli služnostno pravico hoje in vožnje preko cele parc. št. 40/6 v širini petih metrov ...“ in sicer z zapisom „preko cele parcelne številke 40/6“. Tudi sodišče druge stopnje v celoti pritrjuje zaključkom prvostopnega sodišča, da je zapis „preko cele parc. št. 40/6“ pomenil pravico vožnje po celotni dolžini parc. št. 40/6, a v širini 5. metrov, kajti širina petih metrov je v pogodbi jasno zapisana. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je bila z darilno pogodbo ustanovljena služnost hoje in vožnje v širini petih metrov. Toženka kot lastnica gospodujoče parcele je z odmero parc št. 36/9 postala tudi lastnica zemljišča, ki v naravi predstavlja pet metrski pas ob meji s parc št. 36/5, po celotni dolžini parc. št. 40/6, torej dela zemljišče služeče parcele, na katerem je bila s pogodbo ustanovljena stvarna služnost hoje in vožnje do njej lastne in gospodujoče parc. št. 40/2. Tudi sodišče druge stopnje pritrjuje, da gre za bistveno spremenjeno okoliščino, nastalo po ustanovitvi sporne stvarne služnosti. Torej služnost hoje in vožnje, ki v naravi predstavlja dobro vidno utrjeno pot v širini petih metrov, kot je bila ustanovljena z darilno pogodbo, v času odločanja v tej zadevi, v celoti poteka po nepremičnini s parc. št. 36/9, ki je od leta 2003 v lasti toženke. Ta pot toženki omogoča dostop z javnega cestnega omrežja do toženkine nepremičnine.

9. Pritožba tudi očita, da sodišče ni upoštevalo, da je pogodbeno ustanovljena stvarna služnost vpisana na celotni parceli št. 40/6 in da torej v zemljiški knjigi ni prostorsko omejena na širino petih metrov. Pritožba pa tudi sama ugotavlja, da se zemljiškoknjižno dovolilo v členu II. točki b. izrecno glasi „darilodajalec dovoli...vknjižbo služnostne pravice hoje in vožnje z vsakovrstnimi vozili preko cele parc. št 40/6 v širini petih metrov po že vidno utrjeni poti...“ Po določbi 19. člena ZZK-13, ki pa v času vpisa sporne služnosti še ni veljal, bi se morale v zemljiški knjigi vpisati prostorske meje pogodbeno ustanovljene služnosti. Vendar zgolj dejstvo, da zemljiško knjižno sodišče z z.k. sklepom ni sledilo določbi darilne pogodbe, ki je bila pravna podlaga za vknjižbo služnosti, ne pomeni, da je tožnica pridobila stvarno služnost na celotnem zemljišču služeče parcele. Iz vsebine stvarne služnosti jasno izhaja, da se ne nanaša na celotno služečo nepremičnino.

10. Glede ugovora toženke, da je služnost po parc. št. 40/6 še vedno potrebna, vsaj v delu dovoza z občinske ceste na parc. št. 36/9, ker toženka pri zavijanju vedno delno uporablja tudi del parc. št. 40/6, saj drugače ne more zaviti, ker je dovozna pot na parc. št. 39/6 na delu priključka na občinsko pot široka 4,96 m, sodišče druge stopnje pritrjuje, da je predmet obravnavane tožbe pogodbeno ustanovljena služnost in v zvezi z njo zahtevek, da ta služnost, ki je bila pogodbeno ustanovljena preko parc. št. 40/6 v širini pet metrov od meje s parc. št. 36/5 preneha zaradi spremenjenih okoliščin. Ugovor, ki ga toženka ponavlja v pritožbi in sicer, da za dostop z občinske ceste s parc. št. 41 na dovozno pot s parc. št. 36/9 že vsa leta uporablja poleg pet metrskega pasu tudi del parc. št. 40/6, bi morala toženka uveljaviti z ustreznim tožbenim zahtevkom.

11. Prav tako so za obravnavano zadevo pravno nebistveni očitki, da je toženki služnost na parc. št. 40/6 potrebna tudi za urejanje žive meje, za dostop do jaška in električnih kablov. Pogodbeno ustanovljena služnost se glasi na dovolitev hoje in vožnje, zato se je sodišče prve stopnje pravilno ukvarjalo le z odločilnimi dejstvi ter jih materialno pravno pravilno okvalificiralo4. 12. Kot izhaja iz obrazložitve pritožba ni utemeljena, zato jo je sodišče druge stopnje zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (določba 353. člena ZPP).

13. Toženka s pritožbo ni uspela, navedbe v odgovoru na pritožbo pa niso bistveno pripomogle k odločitvi o pritožbi, zato nosita pravdni stranki vsaka svoje pritožbene stroške (določbe 154. in 155. ter 164. člena ZPP).

1 Določba prvega odstavka 82. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). 2 Še v času, ko je bil lastnik služeče parcele toženkin oče. 3 Če je izvrševanje stvarne služnosti omejeno na določene dele nepremičnine, se te prostorske meje pri opisu vsebine služnosti natančno opišejo. 4 Določba 222. člena SPZ: Lastnik služeče stvari lahko zahteva, naj stvarna služnost preneha, če postane nekoristna za uporabo gospodujoče stvari sli, če se bistveno spremenijo okoliščine v katerih je bila ustanovljena.